Revija SRP 145/146

Milan Shtruc

 

DRZHAVNA KNEZHEVINA CELJSKA – SLOVENSKA SREDNJEVESHKA DRZHAVA

 

 »Iz popolnoma drugih razlogov

o Slovencih ne govorim. Nimajo

lastne zgodovine in zato njihov

glas ne more biti odlochilen za

katerokoli reshitev problema.«

R. W.  Seton-Watson1

 

 

 

 

 

 

 

Takole je pisal o Slovencih angleshki zgodovinar Robert William Seton-Watson leta 1911 v svoji knjigi Juzhnoslovansko vprashanje in Habsburshka monarhija. Slovenski politik in diplomat Bogumil Voshnjak2 je bil preprichan, da je avtor te knjige s takimi pogledi in s svojim velikim vplivom pomembno sooblikoval odlochitve velikih sil pri vprashanjih meja po koncu 1. svetovne vojne. Takshno Seton-Watsonovo stalishche je med drugim tudi olajshalo Angliji, Franciji in Rusiji podpis Londonskega pakta leta 1915, s katerim so podpisniki Italiji podarili velik del slovenskega ozemlja.

Ker amerishki predsednik Wilson ni priznaval tajnih sporazumov in torej tudi ne tajnega sporazuma med Italijo in antanto, je bil Bogumil Voshnjak preprichan, da je prav Seton-Watson s svojo knjigo odlochilno vplival tudi na amerishkega predsednika pri dolochanju meje, ko je »Ewans-Watson-Wilsonova mejna chrta na reki Rashi zhrtvovala Italiji 400 tisoch Slovencev in istrskih Hrvatov«.3 Zanimivo, da je Univerza v Zagrebu Seton-Watsonu kasneje podelila celo chastni doktorat.4

Morda danes o takih zgreshenih idejah sploh ne bi bilo vredno razpravljati, che ne bi bilo jasno, kako katastrofalne posledice so imele zhe samo trditve Seton-Watsona o Slovencih kot narodu brez zgodovine na odlochitve velikih sil po 1. svetovni vojni. Zhal se pri nas sploshno mnenje o slovenski zgodovini vse do danes she vedno ni bistveno oddaljilo od tega, kar je leta 1911 zapisal Seton-Watson.

Kot da bi se iz tega nichesar ne nauchili, se je leta 1991 pri nas pojavila teza, da naj bi Slovenci tokrat prvich v zgodovini dobili svojo drzhavo in se iz »naroda spremenili v nacijo«.5 Pri teh dveh besedah gre sicer le za domacho besedo in za tujko z enakim pomenom. Ne glede na to pa so se kmalu pojavile posledice navedene teze, med drugim tedaj, ko so v chasopisu Frankfurter Allgemeine Zeitung v posebni angleshki izdaji predstavili vse nove chlanice, ki so 1. 5. 2004 vstopile v Evropsko unijo. Za Slovenijo so takrat na naslovnici chasopisa zapisali: »Slovenija je narod, ki ga nikoli ni bilo«.6

Doslej poznamo sicer zhe kar nekaj podobnih idej, po katerih naj bi se slovenska zgodovina prichela leta 1848, potem leta 1918, nato leta 1945 in sedaj leta 1991. Tezo, po kateri naj bi Slovenci nikoli ne imeli svoje drzhave, je med drugimi s shtevilnimi argumenti v celoti zavrnil tudi Jozhko Shavli v svojih knjigah Slovenska drzhavna misel, Slovenska drzhava Karantanija, Slovenija, podoba evropskega naroda, in drugih.7

Pri razlichnih oblikah slovenske drzhave v preteklosti bi bilo popolnoma zgresheno vztrajati na formalnem poimenovanju, po katerem bi morala biti v imenu drzhave vedno tudi beseda »Slovenija«, saj drugi narodi k takemu vprashanju vedno pristopajo vsebinsko, nikoli zgolj formalistichno. Ime drzhavne oblike se v teku chasa spreminja, zato ne more biti sporno, kam je treba na primer umestiti drzhavne tvorbe, kot so bile Karantanija,8 Drzhavna knezhevina Celjska v okviru Svetega rimskega cesarstva,9 vojvodine Kranjska, Shtajerska, Koroshka s statusom drzhav, Ilirsko kraljestvo,10 Drzhava Slovencev, Hrvatov in Srbov, pa she kaj bi se nashlo. Napachno mnenje, da naj bi tudi celjska dinastija nikoli ne imela svoje drzhave na nashih tleh, temelji v znatni meri na pri nas najbolj razshirjenem zgodovinskem romanu na to temo Danes grofje Celjski in nikdar vech (1933) nemshko-slovenske pisateljice Anne Wambrechtsamer (1897-1933) iz Planine pri Sevnici.

 

 

Danes grofje Celjski in nikdar vech

 

Med tista poglavja iz slovenske zgodovine, za katera velja preprichanje, da o njih vemo zhe tako rekoch vse, sodi tudi obdobje celjske dinastije. Kot vir za razumevanje tega obdobja je med ljudmi dolgo veljal in v veliki meri velja she danes omenjeni roman Anne Wambrechtsamer.11 Avtorica je skushala prikazati, da gre v tem romanu za zgodbo, ki temelji na zgodovinskih dejstvih, vendar je zhe za naslov izbrala popolnoma nezgodovinska izhodishcha.

Najprej je treba vedeti, da izjava o koncu dinastije v naslovu nima svojega izvora v zadushnici po umoru Ulrika II. v Beogradu (1456), temvech izvira iz nasledstvenega spora v 18. stoletju, nanasha pa se na Habsburzhane, ne na Celjske. Ko je namrech takratni cesar Karl VI. s pragmatichno sankcijo v nasprotju z nasledstvenimi dolochili omogochil prenos oblasti na svojo hcher Marijo Terezijo, njegovi nasprotniki tega dokumenta niso priznali in so zato v nasledstvene vojne vstopali z izjavo »Danes Habsburzhani in nikdar vech.« Ko je avtorica na podlagi spornih virov takshno vsebino prenesla v 15. stoletje in na Celjske, je s tem zhe v naslovu knjige zavedla bralce, cheprav bi morala vedeti, da takoj po umoru Ulrika II. o koncu dinastije Celjanov she zdalech ni bilo odlocheno.

Wambrechtsamerjeva pa je z naslovom knjige she dodatno zavedla bralce, ko je prek izmishljenega govorca Celjske imenovala »grofe«, kar je bil eden izmed njihovih najnizhjih naslovov. Iz celjske dinastije sta namrech izhajali Barbara, cesarica Svetega rimskega cesarstva in kraljica shtevilnih kraljevin, ter Ana Celjska kot kraljica Poljske in velika kneginja Litve, med drugim so bili Celjski tudi drzhavni knezi rimskega cesarstva, vladarji Celjske, Shternbershke in Ortemburshke drzhavne knezhevine, bani v slovenskih dezhelah, v Dalmaciji in Hrvashki, Ulrik II. pa je bil kot skrbnik mladoletnega kralja Ladislava V. kraljevi namestnik na Ogrskem in Cheshkem, namestnik avstrijskega vojvode in vladar v vech drugih dezhelah.12

Zhe od nekdaj velja ustaljeno pravilo, da se tako pri posameznikih kot pri dinastijah vedno uporablja najvishji naziv, ki so ga dosegli.13 Vendar se zdi, kot da to v primeru Celjskih ne velja, saj so nekakshni »celjski grofi« she vedno stalnica pri poimenovanju te dinastije tudi v tako imenovani strokovni literaturi. Pri tem gre za veliko mero dvolichnosti. Medtem ko se v znanstvenih virih skoraj dosledno uporablja naziv »celjski grofi«, se po drugi strani Celje utemeljeno in dosledno predstavlja kot Knezhje mesto, palacha Celjskih je Knezhji dvor in trg v centru mesta je Trg celjskih knezov.

Avtorica je torej zhe v naslovu dvakrat zavedla bralce: prvich, ko je Celjske napachno poimenovala z njihovim najnizhjim plemishkim naslovom, in drugich, ko je kar na Ulrikovi zadushnici opravila s Celjskimi. Za slednje naj bi zadoshchal zgolj vzklik o koncu Celjskih iz ust nekakega »cesarskega glasnika«, ki naj bi potem za vechjo verodostojnost she lomil njihove shchite in meche ter trgal njihove zastave.14 To pa bi bilo v popolnem nasprotju s pravili tistega chasa. Dejstvo je, da je ogrski in cheshki kralj ter avstrijski vojvoda Ladislav V., vnuk cesarice Barbare, svojemu mentorju in skrbniku Ulriku na zadushnico poslal odposlanca, ki je bil tudi »uradni« govorec pri tem dogodku. Med drugim je dejal, da je bila z Ulrikovim umorom »prelita kraljevska kri«.

V okviru nasledstvenih pogajanj je Ulrikova vdova kneginja Katarina zanikala dedno pogodbo z Avstrijskim, ki naj bi nastala po uspeshni celjski zmagi nad Habsburzhani leta 1443. Isto je preklical leta 1455 zhe Ulrik II. »z odlochitvijo zoper Habsburzhana Friderika III.«15 Formalno se je za nasledstvo sicer potegovalo kar shtiriindvajset sorodnikov in dednih upravichencev. Pogajanja niso bila uspeshna in sledile so vojne, v katerih je celjsko vojsko na strani vdove Katarine in Ulrikovega sorodnika kralja Ladislava V. vodil cheshki plemich Jan Vitovec. Po zachetnih uspehih je prishlo do obrata, ko je zaradi zastrupitve umrl Ladislav16 in je Vitovec nato prestopil na habsburshko stran. Nasledstvene vojne za veliko celjsko dedishchino so trajale vse do sklenitve miru v Pozharnici leta 1460.17

Jasno je torej, da avtorici romana pri pisanju ni shlo za zgodbo na podlagi zgodovinskih dejstev, temvech bolj za prikaz Celjskih kot »lokalnih shtajerskih povzpetnishkih grofov«. Knjiga je najprej izshla v nemshkem jeziku, prvemu slovenskemu prevodu (Niko Kuret, 1940) pa so sledili ponatisi, ki sodijo med najbolj shtevilne knjizhne izdaje na Slovenskem. To kazhe, kako uspeshno je avtorici uspelo potvorjeno negativno in stereotipno podobo Celjskih zasidrati v nash zgodovini spomin.

Hrvashka zgodovinarka Nada Klaich je v svoji knjigi Zadnji knezi Celjski v dezhelah svete krone18 na podlagi ohranjenih dokumentov preprichljivo razkrinkala zadevne stereotipe. Seveda pa si je s tem nakopala ogorcheno kritiko nekaterih hrvashkih in tudi shtevilnih slovenskih zgodovinarjev.

 

 

Drzhavna knezhevina Celjska - ena od slovenskih drzhav v zgodovini

 

O Drzhavni knezhevini Celjski se lahko najbolje seznanimo kar iz listine cesarja Sigismunda iz leta 1436, s katero je bila v okviru Svetega rimskega cesarstva ustanovljena omenjena drzhava. Ugotovimo lahko, da je ta drzhava obsegala celjsko, ortenburshko in strmshko grofijo ter vsa gospostva in dezhele, ki so jim vladali Celjski. Njihov naslov drzhavnih knezov je postal deden, kar naj bi veljalo »pri svetem cesarstvu in vseh njegovih potomcih, rimskih cesarjih in kraljih in za prave knezhje fevde ob obichajnem chasu in z dvignjenimi prapori, kakor so jih sprejeli drugi drzhavni knezi.«19 V svojih dezhelah so lahko postavljali popolna sodishcha z vsemi pravicami, pobirali dajatve, imeli lasten denar, izkorishchali vsa rudna bogastva – skratka, imeli so »vse svoboshchine, dostojanstva, chasti in vse pravice, kakor jih imajo ali bi jih lahko imeli drugi knezi rimskega cesarstva, in s katerimi naj njihove knezhje visokosti z vsemi chastmi v miru vladajo.«

Tudi pisatelj in zgodovinar Vlado Habjan je s shtevilnimi dokumenti podrobno utemeljil status Celjske knezhevine kot drzhave; torej bi bilo prichakovati, da bi bila zgodba o nekakshnih »shtajerskih grofih« naposled za vselej pokopana. To se seveda ni zgodilo, in pri nas se ti »grofi« she kar naprej brez najmanjshega dvoma prodajajo kot nekak »uradni« naziv celjske dinastije.

Knezhevina Celjska je imela seveda tudi svojo vojsko, ki je med drugim uspeshno premagala vojsko Ogrske, kasneje pa se je manj uspeshno spopadla s poljsko armado v nasledstveni vojni za ogrsko krono. Zhe pred tem je veljala za pomembno evropsko vojashko silo, ki je odlochilno posegla tudi v izid bitke zdruzhenih krshchanskih sil s Turki pri Nikopolju leta 1396. Takrat je celjska vojska, ob vsesploshnem begu ostalih evropskih armad, razprshila turshke chete in jim izpred nosu na varno odvedla poveljstvo krizharske vojske z njenim vrhovnim poveljnikom, takrat she ogrskim kraljem Sigismundom Luksemburshkim, ter ga tako reshila gotove smrti. Tudi kasneje so se Turki dosledno izogibali vpadom v dezhele pod celjsko vladavino; njihovi katastrofalni plenilski vdori v slovenske kraje so se vrstili shele dolgo po Ulrikovi smrti.20

Za ohranjanje in dopolnjevanje zgodovinskega spomina je pomembno tudi zbiranje in obdelovanje arhivskega in drugega gradiva. Vendar se zdi, da je zanimanje za resnichno zgodovino Celjskih v Avstriji she vedno bistveno vechje, kakor pa pri nas. Na to kazhe tudi dejstvo, da vechletnega projekta zbiranja zgodovinskih in drugih virov o Celjskih po muzejih in arhivih Evrope ne vodi kakshna inshtitucija v Sloveniji, ampak avstrijski Zgodovinski inshtitut pri Univerzi v Celovcu.21 Inshtitut je s projektom, ki ga financira tudi Evropska skupnost, prichel leta 2002 in je zhe v svojih pripravah od leta 1999 dalje iz 79 srednje- in vzhodnoevropskih arhivov zbral kar 2124 kopij dokumentov, ki se nanashajo na Celjsko dinastijo.

 

 

 

_______________

[1] »For an entirely different reason the Slovenes are omitted. They have no distinct history of their own: their voice cannot be decisive in any solution of the problem.« R. W. Seton-Watson: The Southern Slav Question and the Habsburg Monarchy, London, Constable & Co. Ltd., 1911, stran 2.

https://archive.org/stream/southernslavques00seto#page/n7/mode/2up/search/Slovenes

2 Bogumil (tudi Bogomil) Voshnjak (1882-1955) je bil slovenski in jugoslovanski politik, diplomat, zgodovinar in avtor vech knjig. Pogosto je pisal tudi pod psevdonimom Illyricus. Leta 1909 je ob stoletnici Ilirskih dezhel izdal monografijo o tej drzhavni tvorbi in leta 1915 v francoshchini knjigo Vprashanje Trsta. Bil je chlan Jugoslovanskega komiteja in leta 1917 eden od podpisnikov Krfske deklaracije. Njegov stric Josip Voshnjak je bil predsednik Slovenske narodno napredne stranke.

3 Bogumil Voshnjak: U borbi za ujedinjenu narodnu drzhavu, Naklada Tiskovne zadruge u Ljubljani, Izdavachke knjizhare Gece Kona u Beogradu i Izdavachke knjizhare Z. I. V. Vasicha u Zagrebu, 1928, stran 56/57.

4 Robert William Seton-Watson, Wikipedija, https://en.wikipedia.org/wiki/Robert_William_Seton-Watson; zadnja sprememba 18. 2. 2019 ob 17:16.

5 Beseda nacija je tujka za slovensko besedo narod: »nacija –e zh (lat. natio rojstvo; rod; narod, iz nasci roditi se) narod«, po Verbinc, France, Slovar tujk, Cankarjeva zalozhba v Ljubljani, 1968, str. 471; »nácija -e zh (á) publ. skupnost ljudi, navadno na dolochenem ozemlju, ki so zgodovinsko, jezikovno, kulturno, gospodarsko povezani in imajo skupno zavest; narod«, po Slovar slov. knjizhnega jezika. Zato je v slovenshchini Organizacija zdruzhenih narodov in v srbshchini Ujedinjene nacije. Katere drzhave so chlanice te organizacije, je seveda politichno vprashanje. Tako na primer Ljudska republika Kitajska, kljub svojemu vech kot milijardnemu prebivalstvu, vse do leta 1971 sploh ni bila chlanica OZN. »As a founding member, the ROC represented China in the UN until it was replaced by the PRC in 1971.« po Taiwan, Wikipedija, zadnja sprememba 8. 4. 2019 ob 08:46. Podobno tudi Nemshka demokratichna republika nikoli ni bila chlanica OZN, cheprav je nedvomno bila drzhava.

6 »Slovenia is the nation that never was.« Frankfurter Allgemeine Zeitung, 9. 5. 2006.

7   Jozhko Shavli: Slovenska drzhavna misel, Studio RO – Humar, Bilje, 2010; Slovenska drzhava Karantanija, Studio RO – Humar, Bilje, 2007; Slovenija, podoba evropskega naroda, Studio RO – Humar, Bilje, 2003.

8 Jozhko Shavli: Slovenska drzhava Karantanija, Studio RO–Humar, Bilje, 2007.

9 Napachno predstavo o Celjskih je v svojih razpravah in chlankih o Celjskih zavrnil zhe Vlado Habjan in dokazal status Celjske knezhevine kot drzhave. Pomembno je celjsko drzhavo utemeljevala tudi hrvashka zgodovinarka Nada Klaich.

10 Milan Shtruc: Kralji slovenskega Ilirskega kraljestva, Revija SRP, shtev. 143/144, februar 2019, strani 155-169.

11 Knjiga Anne Wambrechtsamer je bila najprej napisana v nemshchini in je izshla pod naslovom Heut Grafen von Cilli und niemmermehr.

12 Avtorica je seveda morala vedeti za vsebino ohranjene listine cesarja Sigismunda Luksemburshkega iz leta 1436 o drzhavni knezhevini Celjski v Svetem rimskem cesarstvu in za druge Ulrikove vladarske nazive.

13 Tako na primer za posameznika, potem ko je prejel naziv »doktor«, ne bi bila vech primerna uporaba naziva »gimnazijski maturant«, cheprav je verjetno pred tem bil tudi to. Podobno za cesarja Franca Jozhefa nikoli ne uporabljamo naziva grof Franc Jozhef, cheprav je bil tudi to.

14 Na tridesetnici (obhajanju zadushnice trideset dni po Ulrikovi smrti) je menda neki neznanec enemu od dvanajstih oklepnikov zavpil: »Danes grofje in nikdar vech«. Franz Krones: Kronika grofov Celjskih, prirejeno po izdaji iz leta 1883, Zalozhba Obzorja, Maribor, 1972, stran 48. Ignac Orozhen, Celska kronika (Celje, 1954), omenja, da je nekaj podobnega zavpil eden od dvanajstih oklepnikov.

15 Vlado Habjan: Vojna za knezhevino Celjskih in mir 1460 v Pozharnici (Pusarnitz) na Koroshkem, Zgodovinski chasopis 48–1994–4, strani 457-498.

16 O zastrupitvi kralja Ladislava V. podrobneje pishe Enea Silvio Piccolomini v Pismih, kjer pravi, da so zastrupitev potrdili kraljevi nemshki zdravniki, vendar so o tem porochali shele takrat, ko so se zhe umaknili na varno.

17 Nasledstvena vojna se je konchala z mirom, sklenjenim 25.1.1460 v Pozharnici. Frieden von Pusarnitz. Wikipedija, https://de.wikipedia.org/wiki/Frieden_von_Pusarnitz, zadnja sprememba 3. 3. 2019 ob 10:25, in Vlado Habjan: Vojna za knezhevino Celjskih ...

18 Nada Klaich: Zadnji knezi Celjski v dezhelah sv. krone, Celjski zbornik, posebna izdaja, Kulturna skupnost obchine Celje, 1982.

19 Nada Klaich: Zadnji knezi ... str. 63/64.

20 Borut Korun v knjigi Utopija in resnichnost – Ob zatonu evropske civilizacije (Zalozhba Philopatridus Illyricus, Velenje, 2018, str. 74/75) na podlagi podatkov zgodovinarja Vaska Simonitija (Mohorjeva druzhba, 1990) navaja turshka divjanja na Slovenskem. Med skupno 41 vpadi naj bi se samo trije zgodili do leta 1415, vsi ostali pa shele po letu 1469, torej po koncu drzhavne knezhevine Celjskih.

21 Projekt: Die Quellen zur Geschichte der Grafen von Cilli (1341-1456), Institut für Geschichte, Universität Klagenfurt.