Revija SRP 145/146

Matjazh Jarc

 

GLOSE II

 

RDECHA ZVEZDA

 

Pod rdecho zvezdo smo se zbrali

ugledni, slavni, solidarni

kolegi v znani slashchicharni

nekje na istrski obali.

 

Ta prvi se shirokousti,

da je prevaral davkarijo:

»… si rechem, vzemi ali pusti,

nich hudega, che te dobijo,

direktor je Bedjanich Gusti,

ki smo ga mi imenovali,

reshili iz propadle banke,

mu novo, dobro sluzhbo dali.

Zato pa chlani nashe stranke

pod rdecho zvezdo smo se zbrali!«

 

Ta drugi reche: »Mi enako!

Kot izpostavljena oseba,

prekrshil sem pravilo vsako

za nasho stvar, kot je pach treba.

Sem rekel, storil sem napako,

trpinchil delavca v pisarni,

dobil pa sem le chrno piko,

saj delavci so vsi nemarni,

mi, shefi, pa smo, za razliko -

ugledni, slavni, solidarni.«

 

Ta tretji pa, ki zbija vice,

pove, da je za neko delo

ukradel avtorske pravice,

da v stranki bi bilo veselo

in bi zabaval njene strice.

»Ti shtosi bodo popularni!«

si rechejo in se rezhijo,

saj so pred pravosodjem varni,

ker se za isto stvar borijo,

kolegi v znani slashchicharni.

 

A jaz pa buljim v rdecho zvezdo,

in se, zhe ves pijan, sprashujem,

zakaj sem rojen v tole gnezdo,

kjer se pochutim kot na tujem,

cheprav prejemam redno mezdo.

Vem, kam smo narod pripeljali,

a kar molchim, ne protestiram,

da smo poceni ga prodali,

ko si nov Heineken odpiram

nekje na istrski obali.

 

 

 

ZLATA KAMNA

 

Iz bleshchechega kristala,

ki ga Luna je rodila,

sta v srebrno delto Nila

on in ona priveslala.

 

Choln drsel je po gladini

proti Sonchevi obali

in oblezhal na peshchini,

kjer so v senci ju chakali

vsemogochni kerubini,

a jih nista prepoznala.

Z vetrom so ju pogostili,

z zemljo, ki se je mehchala

v vodi in ognjeni sili

iz bleshchechega kristala.

 

Slastni plodi so dishali

ob bregovih mirne reke,

kjer svobodna kot zhivali

sta hodila brez obleke.

Kerubini so molchali,

ko sta v pesku se ljubila

in se je zaradi njiju

rdecha slutnja zasvetila

chez modrino v belem siju,

ki ga Luna je rodila.

 

 

Ko sta se med zvezde vzpela,

se zgodilo je spochetje.

Zvezdna noch je potemnela,

kot bi se osulo cvetje.

Luna ni bila vech bela,

orlu so se vnela krila,

zver je bika pokonchala!

Komajda sta se reshila,

v cholnu Luninem zbezhala

sta v srebrno delto Nila.

 

Dalech stran so morski vali

se v pushchavo spremenili,

na pozabljeni obali

so ju v pesek odlozhili

in v vesolje odvihrali.

Zlata kamna sta sijala,

ko prishli so beduini,

in jim skrito pot kazala,

tja, od koder sta v davnini

on in ona priveslala.

 

 

 

KRALJ KRALJEV

 

Nad resnichnostjo prebiva

kralj chloveshke domishljije,

vse spochne in vse ubije,

pred pogledom pa se skriva.

 

Vse je, pravijo, njegovo,

vse, kar biva in obstaja.

Kar je staro, kar je novo,

tisto, kar shele nastaja

in ne bo nikdár gotovo.

Vsaka hisha, vsaka njiva,

gore, morja, vsaka reka

so v oblasti, ki je zhiva,

ki v podobi nadchloveka

nad resnichnostjo prebiva.

 

Kar so modreci pisali

in kar ljudstva so verjela,

kar so misleci spoznali

in kar znanost je sprejela,

kamni pa so zamolchali,

vsemu, kar v ocheh nam sije,

preden potemni v praznini,

iz nevidne galaksije

vlada eden in edini

kralj chloveshke domishljije.

 

Vsak po svoje si naslika

to podobo brez obraza,

che obchuti brez dotika

in verjame brez dokaza,

da skrivnost je prevelika.

Pride hip, ko se razkrije,

da pod bogom ni hudicha

in ni vech filozofije,

le she nekaj, kar iz nicha

vse spochne in vse ubije.

 

Kdo lahko na tem planetu

eno razglasi resnico?

Kdo lahko po tem dekretu

vsem ljudem deli pravico?

Ni junaka na tem svetu!

Nadzavest je radozhiva

in nihche ji ne kraljuje,

pa cheprav nekje pochiva

kralj, ki kozmos obvladuje,

pred pogledom pa se skriva.

 

 

 

STARCHEVA PESEM

 

Jaz pa grem na rajski vrt,

da bom rozhice sadil,

pod drevesom kavo pil,

preden me bo vzela smrt.

 

Lunca mi svetila bo,

dishal mi bo rozhmarin,

ko pa sonchece bo vzshlo,

mi zachivkal bo kalin.

Oj, kako mi bo lepo!

Nich zato, che mi bo krt

trato malo preoral,

saj pod zemljo je zaprt

in bo vechno tam ostal,

jaz pa grem na rajski vrt!

 

Dolgo nisem vedel, kaj,

kam, chemu in ne kako.

Zdaj pa konchno vem, zakaj

sem odlochil se tako,

da si bom ustvaril raj.

Nisem, kar sem nekdaj bil,

jezen, borben, zaletav,

da bi ves svet spremenil,

saj na starost sem spoznal,

da bom rozhice sadil.

 

Che pa kdo bo shkodoval

svetu, narodu, drzhavi,

bom naredil, kar je prav,

s pesmijo ga bom po glavi

in ne bo mi prav nich zhal.

Z rimami ga bom pribil

gor na krizh za vechni chas!

V verzih se bo razkrojil

kakor humus, ko bom jaz

pod drevesom kavo pil.

 

A she raje, kakor to,

bom od njega gledal stran,

da moj rajski vrt ne bo

ves zarashchen, podivjan,

kar bilo bi res hudo!

Takshen zdaj je moj nachrt,

seme skoraj zhe kali.

Le zakaj bi bil potrt,

raje vrt naj zadehti,

preden me bo vzela smrt.

 

AZAHAR

 

Pomaranchevci cvetijo,

za sinjino mesec spi,

iz spomina davnih dni

bele grlice letijo.

 

Ob shiroki aveniji

raste senchni drevored.

Beli cveti, ki Mariji

posvetili so obred

in vzcveteli v elegiji,

med palachami dehtijo …

Vklenjeni v kamniti tlak,

tiho v vetru shelestijo,

ko z belino v zlati mrak

pomaranchevci cvetijo.

 

Kot snezhinke v topli zimi

cveti padajo z dreves

in po plochnikih za njimi

peshci grejo v smrtni ples

kot po kamnih v morski plimi.

Preden dan se utopi,

nezhno v kroshnjah se plodijo.

Ko se sonce izzhari

in se v luchi prerodijo,

za sinjino mesec spi.

 

Mesechina se razliva

chez poplavljene nochi,

kot da je Marija kriva

za trpljenje vseh ljudi

le zato, ker ni vech zhiva.

Na aleji pa buchi

divja reka hrupnih strojev,

kot da so nad nas prishli

zmagovalci krutih bojev

iz spomina davnih dni.

 

V soncu zhdijo spomeniki

slavnih kraljev in kraljic,

med visokimi zvoniki

zazveni Marijin klic,

kot da jochejo maliki.

In nad vso to bogatijo

iz pozabljenih galej,

nad to hrupno avenijo,

mirno iz cvetochih vej

bele grlice letijo.

 

 

 

HRUP

 

Stroji, stroji, hrupni stroji

vztrajno rezhejo tishino,

v kruti vojni domovino

kosajo krvavi boji.

 

Vchasih smo si tiho peli,

kadar smo kosili travo,

danes pa so prirohneli

glasni stroji nad naravo,

da so ptichi onemeli.

Vchasih so chebelji roji

v ljubi, tihi mir brenchali,

danes pa v dezheli moji

so nad nas priropotali

stroji, stroji, hrupni stroji.

 

Slishalo se je drsenje

mehko skodranih oblakov

in posmrtno hrepenenje

razocharanih vojakov,

ki zgubili so zhivljenje.

In she danes slishim mino,

kot da jo je razstrelilo,

saj odmevi z bolechino,

ko je sto let zhe minilo,

vztrajno rezhejo tishino.

 

Vchasih drevje je trpelo,

ko je zhaga grizla veje,

saj uho je zabolelo,

ker se zdelo je glasneje,

kot che bi glasno grmelo.

Pesem slavchkov je v sinjino

gluhega neba utonila,

ko so v chrnih jam globino

padla trupla in slavila

v kruti vojni domovino.

 

Zdaj puhalniki jeseni

v suho listje ropotajo,

kakor da chloveshki geni

hrupa vech ne prepoznajo

ne v zvonjenju ne v sireni.

V glavah pokajo naboji,

hrup uhaja iz mozhganov,

kot da nismo sami svoji,

Zemljo na ukaz tiranov

kosajo krvavi boji.

 

 

 

GENERALICA

 

Poglejte generalico

s kraljéve fakultete,

z mochjo vihti nad chete

krvavordecho palico!

 

O zhenstvenosti nekaj vem,

a vendar ne veliko.

Kljub vsemu pa v tej pesmi smem

poudariti razliko

med spoloma, kar je problem.

Premotil nam je pravljico

o zhalostni armadi,

ki je zgubila palico.

A danes na paradi

– poglejte generalico!

 

Gospa odlochno dela red,

ukrepa, ukazuje,

za njo pa, tih in chrnogled,

podgeneral miruje,

zlohotno gleda v njeno sled.

Sprejemal bi dekrete,

prav on bi si, kot komandant,

nadel tri epolete,

in ne ta »babji diverzant«

s kraljéve fakultete!

 

V pijacho zmesha hud napoj,

da bi se ji zmeshalo,

ker bi utonila v Lunin soj,

in on bi, kot za shalo,

dobil v oblast vojashki stroj.

A ona, kot z rakete,

premaga vplivanje mamila,

opravi vse posvete,

simbol, ki ga je prenovila,

z mochjo vihti nad chete.

 

»Povishajte jim honorar,

obujte nam vojake!

Povejte, kdo je gospodar,

in da ne bo napake,

kot jo je storil ta slepar!«

Z odrezano zhivalico,

ki zrasla mu je izmed nog,

je nahranila mnozhico

in dvignila nad bojni krog

krvavordecho palico.

 

 

 

R'MENO

 

Ker se m'je v glav'ci zaiskrilo,

sem jezik materni zatiral

in chrke iz besed radiral,

da b' gloso mal' razveselilo.

 

Na Placi Svet'ga Avgushtina,

na sred' Cervant'ove Sevilje

sem dihal hlape od bencina,

s tobakom si mashil ozhilje

in srebal slastnost kofeina.

 

Bliz' mene je shchene cvilílo

od ene lepe mlade Shpanke;

tak' milo se mi je storilo,

da mi je sap'ca ushla iz danke,

ko se m'je v glav'ci zaiskrilo.

 

Ko senjorita je zaznala

mochnó zachinjeno vonjavo,

je svoj'ga kuzhka s tal pobrala,

ga k prsim dvignila v vishavo

in mu natáknila ochala,

da ne bi teh besed prebiral,

s katerimi sem po slovensko

kulturo svojo promoviral,

saj slut'la je, kako pocensko

sem jezik materni zatiral.

 

Shchene pa skochi iz narochja

in to direkt' pod moje noge,

kot strokovnjak za vsa podrochja

prelaja vse vulgarne zloge,

vse asonance in sozvochja.

Zastonj sem se mu pardoniral,

da v nos njegove gospod'ice

je moj chloveshki vonj prodiral,

zaman sem zlogov shtel osmice

in chrke iz besed radiral.

 

Ponosno je zatopotala,

se stran od mene obrnila,

kot bi flamenko zaplesala,

si 'bogi nosek usekníla,

cvilech'ga psichka odpeljala.

She prej pa v chevelj m'je nalilo

shchene recenzijo r'meno,

strokovno jo je podkrepilo

v slovo she s cvilbo zapleteno,

da b' gloso mal' razveselilo.

 

 

 

JUTRANJA

 

Najbolj prijetno je zjutraj na kavi,

preden vse sanje v pozabo zbezhijo,

in mi moj kos podarí melodijo,

jutranjo hvalnico vechni naravi.

 

Tisoche sonchec se v kapljicah sveti,

veter jih strese, ko dahne med liste,

v vsaki od njih se vrtijo planeti,

vse so popolne, bleshcheche in chiste.

V tej galaksiji bi hotel zhiveti!

V jutranjem hrumu na mestni pristavi

govor pri mizah nejasen odmeva,

modrec iz trojke pri mizici pravi,

da od opravkov zbujenega dneva

najbolj prijetno je zjutraj na kavi.

 

Sinji ochesi v belini oblaka

gledata Zemljo, opazita mene,

a ne izdata, kaj vse me she chaka.

Ko grem s pogledom med listke zelene,

zmoti me zoprno piskanje vlaka

in she sirene nad nas zarenchijo,

mimo zdrvijo gasilski kamioni,

v cerkvi za voglom zhe spet zazvonijo …

Noch pa je v kavi in se ne ukloni,

preden vse sanje v pozabo zbezhijo.

 

Sanjal sem, da sem letel kakor ptica,

tiho nad kroshnjami in nad zvoniki,

priblizhevala se mi je vasica,

v dalji topili so se ledeniki,

v vodi zharela je chista resnica.

Slishal sem, kaj mi drevesa shumijo.

Spustil sem se na zeleno ravnino,

prosil bogove, naj mi ugodíjo,

da mi sozvochje izpolni tishino

in mi moj kos podarí melodijo.

 

Kos zhe stoji nashcheperjen na drogu

in mi zazhvizhga charobne napeve,

mize v kavarni vrtijo se v krogu!

Gostov ne brigajo take zadeve,

kot je hudich proti ljubemu bogu.

Ko pa se kosova pesem ustavi,

chutim v ochesih ognjeno zharenje,

glasbo, ki sem jo poslushal na kavi

smrtno zaljubljen v novo zhivljenje –

jutranjo hvalnico vechni naravi.

 

 

 

ZHALOST

 

Zhalost me je ogrnila

v neprozoren pajcholan.

Zunaj zhe ugasha dan.

Tudi noch bo ugasnila.

 

V srcu vztraja bolechina,

komajda jo she zaznam.

Chas uhaja iz spomina,

vedno bolj ostajam sam.

Pod nogami je globina,

dlan je chrte izgubila,

pred ochmi je prazen list.

Kot bi mi zazhgala krila,

da bom prerojen in chist,

zhalost me je ogrnila.

 

Toda nochem popustiti,

saj ne morem, saj ne smem!

izpustiti zadnje niti,

vsega tega, kar zhe vem,

hochem sanjati, ljubiti!

biti srechen in mochan,

moram upati, verjeti,

da bo plamen spet prizhgan,

vso to zhalost pa odeti

v neprozoren pajcholan.

 

Zharek sije iz chrnine,

Nich neslishno govori,

nepoznana misel shine

iz razburkane nochi.

V istem hipu zhalost mine.

Hip, ki mi je darovan.

Zvezde so zhe spet srebrne.

Sonce bo zdrselo stran,

da se zjutraj znova vrne,

zunaj zhe ugasha dan.

 

She sem tu in ti si z mano,

pod obzorjem spet gori.

Zhalost je pustila rano

in zdaj zopet mirno spi.

A zhivljenje ni konchano!

Samo smrt se je sklonila

z vrha srechnega Parnasa,

da bi z nama se ljubila,

preden v svetli delti chasa

tudi noch bo ugasnila.