Revija SRP 145/146

Luka Hrovat

 

POBREZHJE

2. del

 

a)

V pajchevinastih zhilah techejo kot majhne brzice

po skalnih previsih, ki se kot vrbe zhalujke

spushchajo na prodna tla, kjer reka vije okljuke

in nanasha kamenja in mivke za jutrishnja

bivalishcha. V shotorih domachnosti se postavljajo

temelji bivanja. V dnevih in nocheh ledu in ognja

se uravnavajo reakcije in odzivi postajanja in

odhajanja. Po blizhnjih sledeh sedimentov pa

kazhejo preteklost v njeni shirni prepletenosti,

a tudi v ne-krizhanju, kjer odtenki praznine

govorijo o velichastju obreda, ki spada med

zadnji in konchni cikel zhivljenja in umiranja.

 

 

b)

Nad kupolami dreves padajo kot dezhne kaplje

nikogarshnjih solz, ki hlepijo po obalah dotikov

in prepletenosti teles, da bi bili kot zapushchene

in zlomljene veje na obalah pozabe.

Njihova telesa so votla in skoznje veter

piska svojo sonato milejshim bogovom. Melodija

v pljuchih je zvok stiskanja, ki je muzichna

spremljava vseh nalivov, ki padajo na to

potlacheno zemljo korenin in odpadlega

listja. V smeteh se skrivajo dragulji pogledov.

V njihovi mrezhnici letijo kot izgubljeni mrches,

ki ishche svoja pristanishcha in novih zasedb,

za tiste dni brez viharne izparine.

 

 

c)

Skozi modrino svoda prhutajo kot bezheche

ptice nemira, ki pochivajo na rjastih ograjah,

podrtih postajalishchih, prezhaganih drevesih,

pozhganih poljih in zapushchenih hishah. Luknje

v strehi so njihova vrata vstopanja in razbita

okna njihove zavese prikrivanja in mimikrije.

Nikoli ne prihajajo posamichno in ne znajo

biti same. Shtevilnost je njihova prednost.

V izbiranju najboljshih bivalishch preletijo

tisochera domovanja. Samo najbolj porushena

so dovolj dobra. V sredishchu kaotichnosti

zato postavijo lastne sanje in barve, ki jih

negujejo za nadaljnje rodove. V prelivanju

mavrichnih sanjarij tako lahko shele

zasnujejo svojo prihajajocho bodochnost.

 

 

ch)

Na grobove posedajo kot metulji na bele

rozhe, ki krasijo pochivalishcha nekoch nemirnih

poti. Njihovi pergamentni cvetovi tonejo

v smrt, v tisti del nochi, ko se mrak ne dvigne

vech, in ko duhovi vstanejo in zachnejo

duhati vonj izgubljenih poljubov. V nocheh

brez lune prihajajo kot rdeche mravlje

potopljenih pragozdov. Izpljunjene dezhne

kisline trasirajo nove avtocestne poti, s

katerimi ishchejo in lovijo boljshih zalog. V

kosharah razkosanega plena kazhejo svojo

izkushenost, izurjenost in spretnost. Marmorna

prochelja so njihove sence v vecherih

zahajajochega sonca in topli kamni tiste

sproshchujoche besede, da se zberejo in poveselijo.

 

 

d)

Ob mejah morja in peska stojijo pokonchno

kot zmagovalni obeliski in v zidove spravljeni

kamni, ki razmejujejo pokrajine in dezhele. V

njihovi velichini so rojene pripovedi in zgodbe

za lahko noch. So kot velike prazgodovinske

poshasti, ki lomastijo in lovijo tiste, ki jim strah

preprechuje, da vojne, tesnobe, izgube in rane

ne obstajajo: da so samo kratke chrtice

vsakdanjega dihanja, na katere se je potrebno

navaditi in jih spretno urediti. A veliki potresi

povzrochajo premikanje in razbijanje zemlje.

V tem strahu se sprimejo kot manjshe drevesne

gobe, ki zazharijo skupaj. Le tako se viharji

umirijo in utonejo v mirne valove jutra.

 

 

e)

V kamnolomih premikajo ude kot vklenjene

zhivali z bichi nad glavami in verigami okoli

teles. V ustih se jim nabira slina kot

novorojenchkom ali pa tistim z bozhjimi napadi.

Kozha je postala usnjen organ, ki ne chuti vech

bolechine, in tudi tepezhi so zhe davno izzveneli.

Tavajo levo in desno kot ujeti medvedi, a

njihovo brundanje je zamolklo in neslishno.

Vchasih se zazdi, da skachejo z ene na drugo

stran, kot bi se igrali. A le v prividih pleshejo

in se veselijo; v njihovih mrtvih ocheh bela

zrkla napolnijo chrne barve temine. Z

zlomljenimi udi se zhelijo dokonchno oprijeti

lastnih odrov smrti. V rakvah hochejo tako

zaspati kot ranjeni ptichi: brez obzhalovanja,

brez kesanja in brez jokanja. Samo

kot pokopani in samo kot zavrzheni.

 

 

f)

V mangrovah se skrivajo kot majhne rakovice,

ishchoch postajalishch in tihih zavetij. V luknjah med

koreninami najdejo izobilje hranil in skrivnih poti.

Plimovanje jim prinasha male sladkosti zhivljenja

in blato zashchito pred nebesnimi pojavi ubijajochih

zharkov. Okoli teles nosijo oklepe vere in ljubezni.

To so bivalishcha brezskrbnosti in boljshega jutri. Iz

teh zhelatinastih domovanj ne morejo nikoli

pobegniti, se skriti ali uiti. Njihovi koraki so

kot stebelca rastlin: samo upogibajo se in

nikoli ne sestopijo tjakaj, kjer se jim kazhejo

poti in steze drugachne bodochnosti: zato so le

jetniki vedno napolnjenih barakarskih hish.

 

 

g)

Na mrachnem nebu se zibajo kot oblaki:

prosti, veseli, igrivi. Pod njimi letijo ptice

in zemlja jih kliche v svojo tezhko globino.

V padcu bela in modra pokrajina zachenjata

spreminjati svoj lastni obraz. Temno sonce

prime svojo rumeno sekiro v opremi vojshchaka.

Zhelezni oklep, enobarvni vizir, zrachne reshetke in

chvrsta obuvala povzrochajo glas panike in

smrtnega strahu. Na svojem prestolu sedi kot

konjenik nepremagljivosti, ki chaka, da zagrabi,

unichi in pohabi plen, ki bezhi naravnost v njegovo

narochje spenjene krvi, slinastega zhrela in

nenasitnega gobca. Z rokami ptichjih krempljev

jih zagrabi in pouzhije. Trga jih in seka, da niti

okostja ne ostanejo cela in vechno bela.