Revija SRP 145/146

Lev Detela

 

SCHÖNBRUNN V RUMENI BLESHCHAVI

 

Usodni dan oziroma Najvishji Dvorni Zbor na Dunaju 14. julija 1914

 

Visoko poletje 1914. Zhareche nebo nad Dunajem. V zraku she vedno in vedno bolj napetost zaradi atentata na prestolonaslednika Franca Ferdinanda v Sarajevu. Okna mestnih hish so odprta na stezhaj, podobno kot zdaj v Drzhavnem arhivu, kjer Helena pravkar pregleduje uradna porochila o vznemirljivem posvetu v avstro-ogrskem zunanjem ministrstvu 14. julija 1914. Na tem Najvishjem Dvornem Zboru sta bila navzocha tudi ministrska predsednika obeh delov monarhije.

Bil je usodni dan tudi za Evropo in za ves svet, kot ugotavlja shtudentka ob preuchevanju starih dokumentov. Zdaj so padle kocke, cheprav na robu listine prebere podchrtano pripombo: »Njegovo Apostolsko Velichanstvo cesar je imel resne pomisleke. Vedno sem si prizadeval za mir, je rekel. Che pride do oborozhenega konflikta, ne bo ostalo pri preventivni vojni proti Srbiji, cheprav gospod nachelnik generalnega shtaba Conrad von Hetzendorf zatrjuje prav to in napoveduje le kratek oborozheni spopad. Njegovo Apostolsko Velichanstvo je bilo mnenja, da gospoda nachelnika celo razume. Von Hetzendorf je pach vojak in njegov poklic je vojna. Toda on kot cesar je odgovoren za blaginjo svojih narodov in za uravnotezhenost sveta in zheli kot najvishji sluzhabnik drzhave ohraniti mir. Che pa zhelijo vodilne osebnosti monarhije s preventivno vojno kaznovati povzrochitelje podlega morilskega napada na prestolonaslednika v Sarajevu, se bo pach vdal v usodo.«

Helena je preprichana, da je bila s to izjavo odprta pot v vojno. V podaljshanem posvetu na Najvishjem Dvornem Zboru so baje kljub cesarjevim ugovorom dosegli popolno soglasje o zahtevah in pogojih, ki jih mora Srbija v najkrajshem chasu brezpogojno izpolniti. Zdaj so se v cesarstvu dokonchno odlochili za ukrepe, ki bodo sledili zlochinskemu sarajevskemu dejanju.

 

 

Nejasno dejansko stanje

 

»Je kar nekaj chudnih okolishchin okrog sarajevskega atentata in izbruha prve svetovne vojne,« reche profesor Karl Hensel, ko se ponovno srecha s Heleno, od katere prichakuje, kot se zdi, v vseh ozirih zelo veliko.

Profesor se zamisli. Zapre ochi. Nenadoma se zelo jasno spomni na neko fotografijo, ki je bila objavljena v enem od berlinskih dnevnikov. Oba cesarja, Franc Jozhef I. in Viljem II., sta tam obelodanjena za vse vechne chase kot velika nemshka kneza miru. Kakshna lazh! Saj so tudi o Adolfu Hitlerju she tik pred izbruhom druge svetovne vojne trdili, da je apostol mirnega sozhitja in sporazumevanja med narodi.

Petkrat ali shestkrat je bil v londonskih arhivih in se je chudil obilici gradiva o atentatu v Sarajevu in prvi svetovni vojni, ki ga je tam odkril. Kar po vech mesecev je iskal stare dokumente tudi po razlichnih znanstvenih inshtitutih v Moskvi in v St. Petersburgu, predvsem pa v Pragi in v Budimpeshti in celo v Shvici, Franciji in Italiji. Posebno pomembno pa je bilo njegovo raziskovanje v Beogradu, cheprav srbskega in hrvashkega jezika sploh ne razume. Vse, kar je nashel, so mu morali prevesti. To je storila neka tamkajshnja ljubka chrnolasa shtudentka z zelo drazhechimi prsmi s temnima bradavichastima pecljema sredi vzboklih rozhnatih kolobarjev, ki so ga spominjale na zrele hrushke ob koncu poletja, ko jih je po krajshem prijetnem kramljanju in zapeljevanju lahko nadrobno spoznal v hotelski sobi. V zahvalo za njeno pomoch se je v hotelu lahko she vechkrat poigral z njenimi prepovedanimi chari. Ni se upirala. Celo ljubila je vroche igrice s profesorjem, ki je koprnel po njenem razgaljenem telesu.

Toda ali mu je tajne srbske dokumente sploh pravilno prevedla?

To vprashanje ostaja nerazchishcheno. Zato se pojavljajo tezhave. Che so prevodi srbskih dokumentov pomanjkljivi ali napachni, so napachni tudi zakljuchki in razlaga zgodovinskih dogodkov, kot jih je spoznal iz arhivskega gradiva v Beogradu. Pozhelenje po mladi zhenski je izpodrinilo vse drugo in visoko znanost vrglo na odpad zaradi potrebe po polno obchutenem zhivljenju. Kaj hochemo. K vragu z znanostjo! Naj zhivi zhivljenje!

»Veste, zdi se mi, da Franc Jozhef sploh ni bil tako nedolzhen, kot trdi vechina tistih, ki vejo vse najbolje,« reche nekoliko obotavljajoche in se zazre globoko v Helenine ochi. »Pravzaprav je on povzrochil to grozno vojno … Hotel je vojno …«

 

Ob teh besedah zachuti profesor Karl oddaljeno grmenje. Tam nekje na Vzhodu, na ruski fronti, se bojuje konjenica z izdrtimi sabljami za Boga, cesarja in domovino. Jata ptichev istochasno razburjeno odfrchi na varno k drevesom v blizhnjem gozdu, kjer se she ne streljajo.

 

Vedno hladneje je, zima prihaja. Kolona se utrujeno vleche naprej. Konji se premikajo zelo pochasi, tu in tam jim zdrsi na ledu. Vojaki jih drzhe za povodce in preklinjajo. Nenadoma zachne mochneje snezhiti. Snezhni zameti segajo kmalu do kolkov. Snega je vedno vech. Neki vojak zdrsi v sneg. Zapre ochi in drgeta po vsem telesu. Drugi vojak stoji nenadoma do pasu v snezhnem zametu in ne more vech naprej. Od nekod zaropotajo pushke. Krogle zhvizhgajo skozi mrzli zrak. Iz strahu strastno streljajo.

 

Pri raziskovanju usodnih dogodkov, ki so pripeljali do vojne, je profesor Karl ugotovil, da je Franc Jozhef v tednih med atentatom in avstro-ogrsko vojno napovedjo skoraj vsak dan sprejemal visoke oficirje in ministre. Vsak od teh je imel samo dvajset minut chasa, da vladarja seznani o vojashkih in politichnih nachrtih.

Stari cesar je poslushal porochila svetovalcev in politikov v svoji delovni sobi po stari navadi kar stoje in tudi obiskovalci so morali stoje pred monarhom razplesti svoja predavanja, ki jih je cesar z lahnim namigom glave kaj hitro zakljuchil ...

Po profesorjevem mnenju se je cesar odlochil zhe ob prestolonaslednikovi smrti v Sarajevu. Vse drugo, predpriprave za kratko, ampak uchinkovito kazensko akcijo proti Srbiji, so bile, kot je menil, zadeve njemu podrejenih, ki jim je slepo zaupal. Z dvornim vlakom se je odpeljal celo nazaj v Ischl, kot da bi bili strashni dogodki v Sarajevu samo neprijetna prekinitev njegovega tradicionalnega poletnega dopusta med avstrijskimi hribi.

 

»Moj ded Karl Emil Emanuel Hensel je bil na zachetku vojne v Bosni«, nenadoma reche profesor. »Atentat v Sarajevu je osebno dozhivel. Bil je prav tako kot jaz svoboden chlovek. Rojen v druzhini z liberalnimi idejami. Toda v zhivljenju nekako brez pravega cilja. Ni se mogel upreti nobeni skushnjavi. Mochne zhenske so ga izkorishchale. Predvsem neka Miodora. Ta zhenska je zasedla polozhaj njegove zakonske zhene, ki jo je zelo zanemarjal. Miodora je izpodrinila vse druge zhenske iz njegovega zhivljenja. Zanjo je zapravil celotno premozhenje. Moj oche in jaz nisva prav nich podedovala. Postala sva revna kot cerkvene mishi. Zato sem se zapisal znanosti, tej umetnosti stradanja ... A prav tako kot mojega deda me lepe zhenske privlachijo z magichno mochjo.«

»Ah ja?« se zasmeje shtudentka.

Nenadoma ga preshine smeshen zamolkel obchutek. Sme ali ne sme? Saj ve, da ji take stvari niso posebno vshech. Vendar je moderna emancipirana mlada zhenska s shtevilnimi chari, ki bi jih bilo vredno spoznati. Shkoda bi bilo zamuditi lepo prilozhnost, ki se morda nikoli vech ne vrne. Do zdaj je she vsako dobil v posteljo. To mlado lepotico pa si hoche, pa naj je she tako naporno, zanalashch privoshchiti na poseben nachin.

Naj spet poskusi srecho? Che ne tvegash, tudi ne zmagash.

Pri zhenskah je kot mesechnik. Mora, mora, ja, zares mora … Toda na udvorljiv nachin, kot nekoliko starejshi gospod stare shole …

Hitro skusha poljubiti njeno roko, toda Helena ga pahne stran in premeri z jeznim pogledom.

»Ne morete odnehati!«

»Saj se mi boste smejali!«

»Ja, prav ste povedali!«

Ta njegov podvig je bil torej prava neumnost. Karl Hensel se nekoliko sramuje. Vendar noche priznati svoje shibkosti, temvech zaprosi nekoliko vznemirjeno in jezno shtudentko, naj pozabi ta njegova »stranska dejanja«.

Vprashanje je, ali se bo druzhenje s tem chudnim tipom dobro izteklo, takoj preshine Heleno, toda profesor je zhe spet pri Francu Jozhefu in sredi vojne.

»Veste, tudi na znanstvenem podrochju opazujmo stvari tako enostavno, kot je le mogoche, in, kar je tudi vazhno, predstaviti jih moramo tako enostavno, kot je sploh mozhno, vendar ne enostavneje, je nekoch rekel, che se ne motim, veliki Albert Einstein … Veste, potrebno je znati obvladati umetnost najvechje poenostavitve … Ampak kaj sploh tu govorim … Vazhno je vedeti, da je Franc Jozhef hotel imeti vojno, cheprav mnogi dvomljivci temu dejstvu she danes ugovarjajo … Gavrilo Princip je kot sarajevski atentator seveda zanetil ogenj, cheprav je bil samo kolesce v pogonu visoke svetovne politike in mednarodnih zarot. Grozljivo je to. Ko iz malega in skoraj neopaznega zraste orjashko in nadvse pogubno … Toda v osnovi je predvsem Avstro-Ogrska najbolj kriva za negativni zaplet in razplet dogodkov. Pomislite samo, da ravno okrog 28. junija, pravoslavnega praznika sv.Vida, ki je najsvetejshi srbski spominski dan na bitko na Vidovdan 28. junija 1389, ko so Srbijo premagali in osvojili Turki, privihra v Sarajevo napihnjeni avstro-ogrski prestolonaslednik, da bi nadzoroval vojashke manevre v pred kratkim prikljucheni novi kronovini. To je bil zares neumen in preoblasten izziv srbskih narodnih chustev. Ta popolna nepremishljenost v odnosu do drugih narodov, do drugih ljudi in njihovih obchutkov, je nekaj strashnega, toda za zgodovinarja po drugi strani zelo zanimiva. Ta topoumni egoizem. Vse se suche samo okoli nezmotljive osebe avstrijskega vladarja in njegovega mogochnega zastopnika. Bolech udarec v obraz Srbov. Toda ravno tam, v zanemarjenih beograjskih predmestnih kavarnicah, posedajo zhe ves chas mladi brezposelni rodoljubi, ki so jim avstrijska sprenevedanja pregloboko ranila njihov domovinski ponos in nimajo kaj izgubiti. Brez zakljuchka sholanja, brez zaposlitve in brez pravih nalog sanjajo o velikih junashkih dejanjih, ki jih bo Srbija izvedla proti dekadentnemu zahodnjashkemu katolicizmu in votlemu avstrijskemu cesarstvu ... Ni chudno, da jih zelo hitro opazijo mrachnjaki srbske tajne policije in druge tajne skupine, na primer Chrna roka. Zlahka jih pridobijo za teroristichne nachrte oziroma za umor tirana, ki ga pooseblja pomemben avstrijski knez …«

»Razumem,« reche shtudentka. »Toda o pripravah za atentat ni, kolikor vem, nikakrshnih dokumentov.«

»Ah, seveda obstajajo. Toda zakrito!« odgovori profesor. »A pojdiva nazaj k najpomembnejshemu. Leto 1914 je bilo kljub zachetnemu navdushenju za vojno v resnici chrno leto, pravi annus horribilis, ki je pahnilo, kot pravijo, Evropo in svet v prakastrofo 20. stoletja. In ta tedanja prekleta katastrofa she vedno rojeva mnoge manjshe katastrofe, v katerih tichimo zdaj in tukaj …«

»Ja, kaj res mislite, da je tako?« reche Helena zelo ostro. »Mislite zares, da se kljub trudu za mir nashe Evropske Unije in kljub prizadevanju demokratichnih politikov she vedno nahajamo v katastrofi, ki se je zachela leta 1914 v Sarajevu?«

»Ja, ravno to mislim,« odvrne profesor.

 

 

Schönbrunn v rumeni bleshchavi

 

Helena se sklanja chez vodno gladino ribnika. Zdaj pred sonchnim zahodom se schönbrunnski grad lesketa v zhareche temni rumenini. Imenitno dolgo poslopje, ki se lahkotno stika z negovano okolico, spominja ob tem zelo posebnem trenutku na prekrasen velikanski velikonochni pirh. V daljavi za gradom se istochasno zamolklo premika veliko mesto s shtevilimi cerkvami, stavbami, tovarnishkimi poslopji v blizhajochi se mrak. V teh minutah je Dunaj nenavadna gledalishka predstava.

Profesor je vcheraj s Heleno spet razpravljal o atentatu v Sarajevu. She enkrat je poudaril, da je predvsem cesar Franc Jozhef kriv za izbruh prve svetovne vojne, chemur pa ni mogla pritrditi. She vedno je namrech preprichana, da so bili vzroki za nastanek te strashne vojne mnogoshtevilni in da so mnogi v tedanji Evropi krivi za nastanek in razvoj zhalostnih dogodkov.

Pochasi, v rumenkastem somraku, se tiho vzpenja k spominskim obelezhjem pri Glorietti zgoraj na hribu nad gradom. Veter nalahno shumi skozi drevesa.

Spet je zelo vznemirjena. Profesor jo je ponovno povabil na vecherjo. Smeshni mozhicelj ne more odnehati. Shkrat duha mlado svezhe meso. Temu zoprnemu zhenskarju ochitno ni nikoli dovolj. Naj konchno popusti in se prepusti njegovim ponudbam in osvajanju? Che mu izpolni zhelje, ji to lahko zelo koristi pri nadaljnji univerzitetni karieri.

Ura pravkar udari novo vecherno chetrt. Helena se zaustavi in obrne nazaj proti gradu, odkoder je odbilo chas. To je slavna ura, starodavna grajska ura, imenitni izdelek znanega barochnega mojstra iz osemnajstega stoletja. Kolikokrat je zhe napovedala dobre in slabe ure, koliko stoletij zhe tiktaka z zheljo, da bi krvave chase konchno za vedno odtiktakala?

Shtudentka se skusha zamisliti v neki drugi, popolnoma drugachni chas. Pred sabo zagleda svetlomodre suknjiche dragoncev in ulanov, z zlatimi nitmi pretkane uniforme huzarjev.

Kostanjeva drevesa ob vojashkem vezhbalishchu she niso popolnoma odcvetela. Pod njimi stoji dobro razpolozheni prestolonaslednik Franc Ferdinand. Ponosno premika glavo ter tu in tam nosljaje zamomlja kako besedo. Ochitno se mu dozdeva, da je zelo pomemben, che ne kar najpomembnejshi chlovek v veliki drzhavi. Tu pred njim so njegovi ljubi vojaki. Mladi mozhje starih ponosnih regimentov z imeni iz slavnih chasov Wallensteina, princa Evgena in nadvojvode Karla. Pred njim je zbrana vsa slava in ponos velike cesarske armade.

Prestolonaslednik se na kratko pogovarja z mladimi moshkimi. Preprichan je, da je pri vojski vse v najboljshem redu. Porochila o nejevoljnih vojakih in slabem stanju pri nekaterih chetah so bila spet napachna. Ljudje pri tajni sluzhbi in pri obveshchevalnem oddelku so navadni tepci. Osli ga pitajo z napachnimi porochili.

Vse skupaj v cesarstvu postaja zaradi prestarega cesarja zares nevzdrzhno! Vse skupaj je napachno in neumno! Ko pride njegov chas, bo v tem velikem svinjaku za vselej napravil pravi red in mir. Ljudje se morajo zavedati, da je treba ubogati in natanchno izpolnjevati povelja. Tako je to! Konec – in basta!

Toda tu, pri njegovih chetah, je popolnoma drugache. Dobro vidi, kako ga mozhje zares ljubijo. To so pravi in resnichni stebri monarhije. Nikakrshni hinavci. Dobri in pridni mladi moshki, ki ga ljubijo iz vsega srca. Veselijo se, da je tu z njimi. Nadvse cenijo, da jim je vedno pripravljen pomagati s pravilnimi nasveti pa tudi z dejanji, che se izkazhe, da je to potrebno. Tu pri njih je seveda tudi kot njihov poveljnik, ki jih spodbuja k pogumnim dejanjem za cesarja in domovino.

In seveda, tu so tudi njegovi vojaki iz Cheshke. Sluzhijo v chastitljivih Wallensteinovih regimentih. Ponosno vodijo dedishchino stare slave v nove chase. Zares je ponosen na te fante. Kako svezhi in chvrsti, trdni in odlochni so. Iz tega chloveshkega materiala se dá she veliko narediti.

Prav vse te fante ima silno rad in zares ljubi Cheshko. Ljubi svojo cheshko soprogo, iz katere se stari cesar samo zlovoljno norchuje. Ne ceni njegovega zakona s to lepo gospo in vedno znova nejevoljno miga z glavo. Kot da bi bilo prepovedano ljubiti in porochiti zares lepo zhensko, resnichno cheshko cvetlico. Stari in zhal zhe senilni cesar sploh ne ve, da cvetijo vrtnice najlepshe samo na Cheshkem!

Franc Ferdinand se ob teh mislih obrne z nasmehom k svojim vojakom, pokima z glavo, jim zakliche vzpodbudne besede, privzdigne svoje veliko, razkoshno nashopirjeno pokrivalo in se odpravi k visokim oficirjem na drugi strani.

»Mozhje so naredili zelo dober vtis. Vidi se, da ste pridno vadili. Le tako naprej!«

Je nadvse zadovoljen.

Nad vezhbalishchem zhari sonce, nekje v daljavi chivkajo vrabci.

 

 

Zaslishevanje

 

Preiskovalni sodnik je tokrat zelo slabe volje. Skoraj neizprosen.

»Vsi skupaj ste bedasti vrochekrvnezhi,« reche jezno in s strogim pogledom prebode nemirnega Gavrila Principa. »Zaradi vas bo zdaj izbruhnila vojna. Toda povem vam … Vam in vashim zmedenim naklepom je zhe zdaj spodletelo.«

»Ne verjamem, da je tako, kot pravite,« se predrzno brani bledi mladenich. »Srbska domovina nam bo hvalezhna. Nasha imena bodo s ponosom in veseljem izgovarjali, ko se bodo spominjali tudi slavnega Obiliæa, ki je ubil mogochnega turshkega sultana.«

»No, no, to pa gre zdaj predalech,« se jezi sodnik. »Povej mi raje, kako ste prishli v Sarajevo? Kdo vas je pripeljal chez mejo?«

»Nimam pojma,« reche mladi chlovek malomarno. »Ne spominjam se vech.«

»Tam ob Drini so vam pomagali tisti potuhnjeni kmetje, kajne?«

Sodnik Leo Pfeffer se ob teh besedah zvito smehlja.

»Vesh,« reche. »Mi vemo vech, kot ti je ljubo … Zelo natanchno vemo, kaj se dogaja v Beogradu. Uboga dezhela.«

»Ja, uboga dezhela,« mu odvrne Princip. »Vi, gospod sodnik, lahko trdite, kar hochete … Saj smo z vami, Avstrijci, za vedno konchali … Nam, Srbom, ne ugaja vasha avstrijska politika. Sovrazhimo to bahavo habsburshko prevzetnost. Ljubimo Bosno, vendar ne maramo cesarju zvestih Hrvatov in sovrazhimo Turke pa tudi okostenele katolishke dunajske papiste. Vashe nechastno zasuzhnjevanje narodov se mora konchati. Potrebna je revolucija, ki bo pometla s starimi sistemi. Borimo se za nasho domovino, za njeno prihodnost …«

»Ah, povej mi raje, kako si prishel do ideje, da bosh ubil njegovo cesarsko visochanstvo prestolonaslednika?« vprasha Pfeffer z neprijaznim poudarkom. »Kdo ti je predlagal, da izvedesh to zlochinsko neumnost?«

Mladi atentator povesi glavo in molchi.

»Kdo te je zapeljal k temu sramotnemu dejanju?« zvisha glas preiskovalni sodnik.

»Nihche,« odgovori Gavrilo Princip. »Ideja se je porodila sama od sebe v mojem srcu. Zhe zelo dolgo sem jo gojil v notranjosti z zheljo, da z drznim dejanjem osvobodim srbski narod, ki trpi pod avstrijskim jarmom …«

»Ja, chudovito. Osvoboditi se s pomochjo umora. Kakshna bedarija! Od chesa in koga se zhelite osvoboditi? Kaj ne veste, da smo mi, Avstrijci, vashi zashchitniki! In kakshna je ta vasha hvalezhnost? Kakshna so vasha dejanja? Atentat! Ubiti, ubiti! Vse, kar je bilo dobro, ste zdaj unichili!«

»To je bil umor tirana. To je dovoljeno in koristno!«

»Tako … Tako … Ampak pri tem gnusnem dejanju nisi bil sam. Kdo vas je nashchuval k atentatu?«

»Nihche. V nashih srcih je zhe dolgo tlela ta velika ideja, ta chudovita zhelja, s katero zhelimo narediti Srbijo mogochno in slavno!«

Sodnik ob teh atentatorjevih besedah utrujeno pokima z glavo.

»Ja, tako je pach,« reche. »Zato si tu in zato si zapravil svoje zhivljenje.«

»Mi smo mladi idealisti.«

»Motite se. Avstro-Ogrska je zgodovinska nujnost. Cesarstvo je najvechje zashchitno poroshtvo za manjshe evropske narode. Tudi za vas Srbe.«

»Gospod sodnik,« zavpije z razburjenim glasom Gavrilo Princip. »Moram vas popraviti. Mi smo velik narod, ki se zachenja osamozaveshchati v osvobodilnem boju proti shtevilnim sovrazhnikom. Istochasno pa smo tudi zhrtev brezsrchne zgodovine. Smo muchenci, ki smo Evropo obranili pred turshko strahovlado, toda za zahvalo nas je nehvalezhna Evropa zasuzhnjila in unichila.«

»Odpeljati!« pomigne preiskovalni sodnik Leo Pfeffer jetnishkemu pazniku in z jeznim izrazom, rdech od razburjenja, oplazi Principa.

Mladi atentator shepa v spremstvu paznikov nazaj v temno samico. Nemirno sedi na pogradu. Muchijo ga neprijetni obchutki, ki ga poganjajo v vedno bolj temne slutnje. V ocheh ga peche trpka bolechina. Zanosne misli o poshtenju in bratstvu se izgubijo na zheleznem zapahu na vratih celice, ki zloveshche zashkripajo, ko jih odpre paznik. Spomin na nespechne nochi pred atentatom se zdaj v jetnikovi glavi druzhi z vrochichnimi blodnjami. Broshure o socializmu in socialni pravichnosti se vedno bolj odlochno poganjajo skozi Gavrilovo osamljeno zavest, toda jetnishka vrata vedno znova zashkripajo in posvarijo.

Kljub temu mu tudi v tej mrachni osamljenosti pomaga obchutek, da je z atentatom na Vidov dan leta 1914 pomagal pri srbskem boju za svobodo. Upa, da bodo ob prichakovani blizhnji zmagi vsi Srbi zdruzheni v novi mogochni juzhnoslovanski drzhavi. Zaveda se, da brez tega upanja v zmago in zdruzhitev vseh Srbov njegovo zhivljenje nima vech nobenega smisla. In che ga zdaj Avstrijci v jechi she tako neusmiljeno zaslishujejo, muchijo in stiskajo, se chuti prav zaradi upanja v zmago Srbije tu v jetnishki nesvobodi kljub vsemu vedno bolj svoboden.

 

Zmedena zgodovina

 

Nenadoma postane zhivljenje pretezhko. Pisanje diplomske naloge povzrocha Heleni resne tezhave. Zgodovinske nevihte prebujajo v njenem srcu neprijetne obchutke, nemir, jezo in strah.

Nesrechni atentat v Sarajevu in potem velika vojna s stotisochimi podobami groze! Ne more razumeti, da je mogochnikom tedanjega chasa uspelo poslati v ogenj in morebitno smrt kar sedemdeset milijonov vojakov. Ubogo chloveshtvo. Petnajst ali sedemnajst milijonov mrtvih zaradi nesrechnega sarajevskega atentata in she bolj nesrechne vojne s posledicami, ki so vodile v novo, she hujsho drugo svetovno vojno.

Kako naj ostane zaradi pekla prve svetovne vojne nevtralna in chustveno neprizadeta, kot ji priporocha, ne, kot pravzaprav od nje zahteva grozni profesor Hensel, cheprav v resnici sploh ni nepristranski. Ves chas izjavlja, da tako imenovana zgodovinska znanost ne more biti objektivna, ker je v resnici samo subjektivna razlaga najrazlichnejshih dogodkov. Vendar postane takoj nepotrpezhljiv in neprijeten, che ima ona o kakem dogodku svoje lastno mnenje in zaradi tega podvomi o nekaterih njegovih tezah in antitezah, domnevah in umishljijah. Kako torej naprej? Kako naj raziskuje in razmishlja, che pri tem ni svobodna? Resnichno znanstveno delovanje in veselje do preuchevanja zgodovine ji je pri tako samovshechnem in avtoritativnem profesorju popolnoma onemogocheno. Ali res ne ve, da je nesmiselno ostati she naprej v navezi s tem nemogochim chlovekom?

Dogodki iz leta 1914 ji vseeno ne dajo miru. Morda so nekateri zakljuchki o takrat nastali svetovni vojni popolnoma nepravilni? Posebno tedaj, che slepo sledish samo eni in edini razlagi, ki jo razglasish za edino veljavno. Kar je znachilno za njenega profesorja, ki dolgo vrsto pomembnih dejstev enostavno prezre ali celo zamolchi. Vazhno in bistveno je namrech, da postane Henslova hipoteza edinozvelichavna resnica. Vse drugo je za profesorja popolnoma nepomembno ali celo nekoristna lazh.

Ah, vse to pehanje in nerganje, nashtevanje drobcev, sestavljenih iz polresnic, njegove trditve in zafrkljive pripombe, jezni preobrati in histerichni erotichni namigi z zheljo, da jo konchno podredi svojim namenom in si jo prisvoji in popolnoma izkoristi, za namechek pa she do konca zlorabi v postelji. Vcheraj ji je spet namignil, da bi jo rad srechal v kakem prijetnem lokalu, kjer se lahko natanchneje pogovorita o stvareh, ki ju prizadevajo.

Toda, naj se stari osel she tako repenchi! Ne bo je prelisichil! To, kar Karl Hensel imenuje edino veljavna resnica, je samo bedasta prevzetnost. Saj se vedno znova po vsaki edinozvelichavni trditvi takoj neumno spotakne. Cheprav kot kak umobolni norec razglasha dolocheno domnevo za zadnjo resnico, v isti sapi izjavlja, da ni prav nichesar mogoche dokazati!

Za trenutek se Heleni zazdi, da je zgodovina samo norost zmedenega chloveshtva, ki je s svojimi stotinami milijard mozhganskih zhivchnih celic zhe v pradobi dushevno obolelo. To bo temu profesorju in zoprnemu zhenskarju ob blizhnjem srechanju takoj zabrisala v obraz.

»Nekoliko sem se sporekla s Francem Jozhefom,« mu bo rekla. »In njegov sin Rudolf ni poginil v Mayerlingu. Ne. V Schönbrunnu je s svojo mlado ljubico skochil z balkona v hitro smrt … Tajna sluzhba nemshkega cesarja mu je pri tem pomagala …«

Uzhivala bo, ko bo ob teh njenih besedah prebledel. In potem ga bo po vseh pravilih nesramno zapeljala. Popolnoma nesramno in prostashko zapeljala.

Majhen striptease za neumnega chlovechka …

Zasmeji se, ko v mislih zagleda golega profesorja v spalnici na postelji v soju iz majhne nochne svetilke. Saj ji je kar nerodno, ker se mora tudi sama slechi do golega. Moti jo, ker jo smeshni moshki kar naprej pozhira z ochmi. Chuti, kako se s pohotnimi pogledi zazira v njene napete dojke in pozheljivo motri njen lepo oblikovani goli trebuh. Toda kocka je padla. Zdaj ne more vech nazaj. Privzdigne levo nogo in si pochasi sleche rdeche hlachke, ki zdrsijo na tla.

Prvich po dolgem chasu spet naga stoji ob nagem skrajno vznemirjenem moshkem.

Profesor Hensel vzburjeno zatrepeta. Skloni se k shtudentkinim prsim in jih zachne noro poljubljati.

»Moja boginja! Moja krasna boginja!« vzklika ves iz sebe.

Helena se smeji ob misli, da bi na tak nachin lahko dozhivela profesorjevo telesno priblizhevanje. Je sicer nekoliko zmedena, vendar ob prvih hitrih spolnih dotikih z vedno bolj predrznim moshkim nima vech chasa za premishljevanje. Karl Hensel ji zhe razpleta v medlem soju nochne svetilke svetle lase. Sope od pozheljenja in se pri tem z zgornjim delom telesa dotakne njenih prsi.

Vznemirjeno zastoka, ko ji Hensel privzdigne levo dojko in zachne bozhati in poljubljati polno meso z nabreklim temnordechim vrshichkom nad spodnjo prsno gubo. Toda zhe nekaj trenutkov zatem se prebudi iz omotice. Zave se, kaj se dogaja, toda zdaj mu bo pokazala she drugo stran medalje. Jezno vzdigne roko in potisne profesorja dalech od sebe. Se poredno zasmeji. Dvigne glavo. Se mu spet priblizha. Uzhiva, ko opazi profesorjevo vznemirjeno negotovost. Se vrzhe chez njegovo sklonjeno telo. Pobozha z dlanjo njegovo razgreto jedro. Privzdigne napeti profesorjev ud k ustom. Zahteva popolno podreditev. Konchno naj jo zares spozna. In nato naj bo za vedno mir!

Toda zdaj, ko naj bi se srechala s profesorjem v blizhnji kavarni, postane negotova. Se ustrashi lastnih misli in zhelja.

Zelo pochasi se zachne oblachiti. Preden si zapne temnordecho bluzo, si she enkrat nemirno ogleduje prsi. Nekoliko se sramuje. Zdi se ji, da bi morale biti she nekoliko vechje, bolj polne in napete. Neprijetni obchutek v njeni notranjosti se vedno bolj nesramno spaja s chudnim pozheljenjem. Kaj bi se zgodilo, che bi pohotnemu profesorju res dovolila, da ji zachne bozhati in poljubljati te tople nabrekline, ki jih bo zdaj skrila v mehko tkanino? Kaj bi se zgodilo potem, che bi mu res vse dovolila?

Sploh vech ne razume same sebe. Kaj ji je ta starejshi moshki celo vshech? Ta neprijetni smeshni moshki!

Nemirno zapusti svoje malo stanovanje. Nejevoljno si utira pot med chakajochimi neznanci pri postaji podzemske zheleznice. Hitro zavije proti stranski ulici, kjer se nahaja kavarna, v kateri se bo srechala s profesorjem.

Ochitno je na srechanje prishla prezgodaj. Profesorja ni nikjer. Nemirno se ozira po prostoru. Je nezadovoljna zaradi svojega popustljivega znachaja in vedenja. Zakaj je sploh tukaj? A vseeno zheli ugajati. Dva mlada moshka pri sosednji mizi jo prijazno pogledata in se ji nasmejeta.

Usede se k najblizhji mizici. Prelistava neko revijo. Si ogleduje moshke pri sosednjih mizah in se igra s pogledi. Zdrsi na stolu nekoliko nazaj. Njene dolge vitke noge postanejo daljshe. Moshki pri sosednji mizi se vznemirijo.

Kje je nesrechni profesor?

Nenadoma je za Heleno zgodovinska resnica popolnoma enostavna. Vse, kar ta trenutek vidi in opazuje in o chemer ravno zdaj razmishlja, je namrech sestavljeno iz zelenih ploshchic, ki so vzidane v vse stene te smeshne kavarne. Celotna svetovna zgodovina ni za Heleno nenadoma nich drugega kot umazana ploshchata zelena stena, nad katero se bochi she bolj umazani strupeno rumeni kavarnishki strop.

Nervozno opazuje okolico. Zdi se ji, da so stene nenadoma sestavljene iz kvadratov, romboidov, kock in tetraedrov, ki niso nich drugega, kot skupek vseh kavarnishkih stolov, miz, oken in parketa na zaprashenem podu. Tudi debeli natakar postane nenadoma romboid in je prav tak, kot njegov sivi zabeljeni rachun, ki ga pravkar izstavlja enemu od gostov. Vse to, kar vidi, je pravzaprav neskonchno majhno, nepomembno, gnilo in zelo zhalostno.

Celotna kavarna se medtem zachenja spreminjati v shkripajoch vrtiljak, ki se poganja neznano kam. Skupaj z vsemi hishami, zidovi, strehami, dimniki, tovarnishkimi obrati, stroji in avtomobili ponorelega mesta Dunaj se vrti v nich podobno kot njegova zmedena mestna zgodovina. Heleni se zazdi, da je zhivljenje zares ponoreli vrtiljak. Tudi debeli natakar v sredini lokala postane nora vrtavka.

Helena zapre ochi. Zdi se ji, da bo izgubila razum. Po njeni notranjosti se zachne razrashchati neprijeten obchutek, nekakshno neulovljivo spoznanje brez repa in glave, ki se shiri chez ves kavarnishki prostor ven v mrak predmestij in od tam v temne vlazhne gozdove v okolici.

»Pozor!«

Natakar se spotakne. Krozhniki se razletijo po tleh, toda chrepinje prinashajo srecho.

Bo bodochnost osrechila tudi Heleno?

Prezgodaj je prishla v kavarno. Profesorja she vedno ni od nikoder.

Helenine ochi se zasvetijo iz zelenih ploshchic na steni. Lepo bi bilo, che se zdaj zares dogodi prava katastrofa. Resnichna katastrofa chloveshtva. Brez katastrofe je na tem svetu tako dolgochasno in zhalostno.

Kako dolgochasno bi bilo nesrechno 20. stoletje brez katastrofe v letu 1914! Kako zhalostno bi bilo, ko ne bi bilo katastrof, ki so sledile atentatu v Sarajevu!

Natakar se spet spotakne.

»Saj sem rekel. Chrepinje!«

Za debelim natakarjem se smuka najmlajshi natakar s steklenico penine.

»Ha! Kavo prosim! Z mlekom in sladkorjem!«

»Ne, brez sladkorja!«

Glavni natakar se guga z velikim pladnjem skozi oblake cigaretnega dima. Drugi natakar se muchi za prvim natakarjem s pladnjem, na katerem so nagrmadeni krozhniki s palachinkami in jajchnimi jedmi. Tretji natakar tovori celo goro krozhnikov in kozarcev k temnemu kotu na drugi strani zadimljenega prostora.

»Ha! Kava! Kava! Kje je kava?«

Helena stisne ustnice. Dovolj ji je vsega. Profesorja noche vech videti. Ta zoprni pohotnezh!

Vstane. Bezhi iz kavarne, ki jo nenadoma spominja na ogromen neprijeten koridor. Ob starih razpokanih stenah stoje kot kaznjenci obrabljeni stoli, prekriti z blazinami iz rjavega umetnega usnja.

Ko bo konchno doma, bo dobila zhivchni napad. Stopila bo k oknom in zachela z ljubko belo krpo na hitro brisati prashne shipe. V joku bo zrla v sivo predmestno chetrt. Nihche ne bo videl, kako osamljena je v tej temni uri. Nihche je ne bo razumel v njeni zhalostni samoti.

 

Odlomki iz she neobjavljenega romana o atentatu v Sarajevu in prvi svetovni vojni 1914 – 1918 (op. avt.)