Revija SRP 145/146

Janez J. Shvajncer

 

ODPRTA PISMA

 

UREDNISHTVU

 

Sposhtovani,
saj ste mi Vi poslali revijo Srp, ali ne?

Zhelim se zahvaliti. Che to ni Vash naslov, bom napisal pismo.

 

Revijo Srp poznam, nekaj shtevilk mi je poslala Jolka Milich iz Sezhane.
V pismu ste omenili, da je moje pismo Delu ob pisanju dr. Turka Delo objavilo. Ne, tega pisma ni objavilo, kot ne vechine pisem, ki sem jim jih poslal. Zato jih poshiljam na naslove iz svojega rachunalnika, da pridejo do ljudi.

Kar koli od tega, kar sem kdaj poslal in bom poslal, lahko objavite kjer koli brez posebnega vprashanja. Zato tudi pishem, da kdo prebere.

Odkar so me leta 1978 odstavili zaradi chlankov o generalu Maistru kot urednika Vechera, sem za javno objavljanje »na hladnem«, kot to imenujejo za tiste, ki so se kdaj tovarishem gospodom zamerili.

Zato knjige izdajam sam.

She enkrat bom ponovil:

Vse, kar sem kdaj razposlal in bom razposlal, lahko objavi kdor koli kjer koli. Vesel bom, che mi bo poslal en izvod z mojim chlankom, che ne, bo tudi prav.

Lep pozdrav,

Janez Shvajncer

6. februar 2019

 

 

 

ZDAJ VSAJ VEMO

 

Danashnje Delo [22. 3. 2019] porocha, da so avstrijski grofje Attemsi leta 2013 dobili vrnjenih 2.100 hektarjev gozdov in 110 hektarjev zemljishch. Spet v zhe preizkusheni maniri dezhmanov, mozhin, rosvit in podobnih zarozhlja s kostmi iz leta 1945, pri chemer chisto nich ne doda, da je bil tisti Attems, ki je konchal v rovu pri Slovenski Bistrici, oficir SS. Ta nacistichna organizacija je bila v Evropi uradno razglashena za zlochinsko. Attems je vanjo vstopil prostovoljno, doma je bil zato, ker se je z vzhodne fronte vrnil kot invalid. Delo v duhu danashnjega enoumja vedno znova tudi zamolchi, da pri vseh teh »vrachanjih« tujim grofom ne gre za vrachanje, saj ukradenega ni mogoche vrachati. Tega ne pochne noben pameten chlovek na svetu. Zemlja, ki jo samostojna Slovenija »vracha«, je bila Slovencem ukradena in razdeljena tuji gospodi zato, da se je lahko pritepla k nam in nam vladala vech kot tisoch let, izkorishchala ljudi in dezhelo.

Kot lahko danes preberemo v Delu, je najvechji lastnik zemljishch na Slovenskem Vatikan, nato grofi Borni in grofi Attemsi. Koliko zemlje so tako imenovani voditelji nashe drzhave podarili she raznim drugim fevdalcem, je bolje ne vedeti. Vsi ti tisochi hektarjev so za navadnega smrtnika nekaj nepojmljivega.

V danashnjem doziranem in usmerjenem obveshchanju, ki ga bodo shele nekoch imenovali enoumje, ne bo nobenemu novinarju padlo niti na konec pameti, da bi si upal stopiti do Kuchana, Peterleta, Bucharja, Pahorja, Janshe in kompanije ter jih vprashal, zakaj so nam tako grdo lagali. Ko so nas preprichevali za samostojno Slovenijo, so nam sveto obljubljali, da fevdalne zemlje ne bodo vrachali. Ni treba drugega, kot pogledati v stare chasopise ali zavrteti kak televizijski posnetek.

Najvechji fevdalec je bila rimska cerkev, najprej so pozhrli besedo pri njej, potem pa tisoche hektarjev temu, nato onemu grofu iz Avstrije, Nemchije, Madzharske ali od koder koli zhe …

Kateri od nashih oficirjev in vojakov, ki so se leta 1991 bojevali za Slovenijo, pravi, da se nismo borili za to, kar je nastalo. Jaz pa dodajam, da ob vsej tej grofovski zemlji, razprodaji Slovenije tujim drzhavam in domachih tatovih vsaj vedno bolj razumemo, za koga smo se borili, ne da bi to sploh vedeli. Morali bi biti popolnoma neumni, che tega pochasi le ne bi dojeli.

Ne, Cankar se je motil. Slovenci nismo hlapci, za hlapce rojeni.

Slovenci smo chisto normalni ljudje, le da za bedake narejeni.

 

Janez Shvajncer

22. marca 2019

 

 

 

PRIJATELJU MILANU ZVERU

(Ob zapisanem v Delu 2. 4. 2019)

 

Iz chasov na Ministrstvu za obrambo imam vech lepih spominov na prijatelje, med njimi je posebej lep spomin nate. Tvoj dom je bil pod Ptujem, moj nad Ormozhem, oba sva postala komunista po preprichanju, sposhtovala nasho zgodovino, novo slovensko vojsko in se zato pogosto in rada pogovarjala. Tedaj si pisal shtudijo o nashem prvem revolucionarju in komunardu Zheleznikarju. Upam, da je izshla.

Zato toliko bolj ne razumem, kar danes pishe v Delu. Kot evropski poslanec si shtejesh v posebno zaslugo to, da si si prizadeval, da bi v evropskem parlamentu postavili spominsko ploshcho na Slovenskem pobitim kvizlingom leta 1945. Ali je to lahko res? Saj je nekaj takega tudi v nasprotju s politiko tvoje stranke, ko razglasha, da je za spravo, pri chemer sposhtuje vse zhrtve 2. svetovne vojne na Slovenskem. Ali si je zaradi Tvojih besed mogoche razlagati, da stranka to, o vseh zhrtvah, razglasha samo za domache potrebe, v Bruslju pa nastopa kot naslednica kvizlingov, ki so sluzhili Nemcem?

Ne razumem pa she nechesa. Kako si lahko ti kot preprichan komunist v danashnjih chasih zavrgel spomin na vse druge slovenske zhrtve v 2. svetovni vojni in sploh zhrtve slovenskega naroda za svoj obstoj. To she zdalech niso bili samo komunisti, kar danes velja za nekaj slabega in to najbolj razglashate prav bivshi komunisti, tudi taki, ki so tedaj veljali za posebej vnete. Moja mama je bila iz rodbine Meshkov, ki so vedno imeli kakega duhovnika, tudi sama je bila chlanica Marijine druzhbe, pa se je kot zavedna Slovenka leta 1941 takoj prikljuchila narodnoosvobodilnemu boju. Shtajerce je okupacija she posebej prizadela. Nashe ljudi so Nemci pregledovali po rasnih merilih kot zhivino, pozhigali slovenske knjige, prepovedali nash jezik, ljudi zapirali in izganjali samo zato, ker so bili Slovenci.

Ali ti tvoji domachi niso o tem nich povedali?

Ali si hote pozabil, kar si kdaj prebral o slovenskem boju za obstanek pod Nemci vse od leta 745? Za znak totalitarizma razglashash rdecho zvezdo, ne vidish pa krizha, v imenu katerega so tu stoletja ljudi sezhigali in muchili na vse mogoche nachine. Krizha, ki je dovoljeval eno samo razmishljanje, tisto, ki je bilo ukazano iz Rima.

Dragi Milan, ne vem, kako lahko vse to pochnesh, niti ne morem verjeti, da bi se lahko v sebi tako zelo spremenil. Ne klichi nad nas chrnega srednjega veka 2. svetovne vojne. Velika vechina Slovencev leta 1945 she ni bila niti rojena. Iz daljnega Bruslja ne preshtevaj kosti mrtvih, pach pa skushaj videti zhive ljudi, ki zhivijo danes. Zhivljenje in tezhave nas, ki zhivimo tukaj. Poglej, kako nam iz Italije, Avstrije in Madzharske vedno bolj segajo po nashem ozemlju. Tam dalech v Bruslju deluj za Slovenijo, saj smo te tja poslali Slovenci zaradi svojih ciljev in ne Nemchija. Che pa res zaradi luchi velemesta in svoje poslanske plache ne moresh vech videti do nashih krajev in nashih ljudi, ali pa ti kdo te chudne zadeve narocha, potem se ob kakem tihem trenutku vprashaj, ali je to prav.

 

Janez Shvajncer

2. aprila 2019