Revija SRP 145/146

Ivo Antich

(L)ISTI

(horror dvogovor)

 

– Fashisti, nacisti, komunisti … Rimane oznake, ki se danes uporabljajo v smislu »vsi so isti«. Po priporochilu parlamenta EU je 23. avgust, dan podpisa nemshko-sovjetskega pakta leta 1939 (konec pasjih dni in v bistvu zachetek »pasjih let« druge svetovne vojne), praznik spomina na zhrtve vseh totalitarizmov. Kako je s to »istostjo«?

– Te rime so le prirochen izbor, rima se pach marsikaj. Che je tipov vech, niso isti. Kvechjemu so enaki ali pa podobni, razlike o(b)stajajo. Duo idem non est idem.

– Mar izenachevalci ne menijo, da so »vsi isti«, ker ni bistvenih razlik med koncepti totalitaristov; vsi so le variacije radikalizma, lahko tudi versko poudarjenega, kot so klerofashisti, islamisti, nekateri budisti (na primer sekta Nichiren) in podobno?

– Tudi che te razlike niso bistvene, je bistveno vsaj to, da povzrochajo vojne z nedopovednimi strahotami.

– Vojna kot bistvo?

– Dalech in blizu je prva gora evropske filozofije, komaj vidna le po prgishchu drobcev: Heraklit Mrachni in njegov »pólemos« (vojna). Zanj je bil to boj nasprotij kot harmonija. Po danashnji navadi bi lahko dobil nalepko »fashist« … Pri nas je zdaj tako, che bleknesh kaj »narobe«: kaj socialnega, pa si komunist, jugonostalgik; kaj tradicionalnega, pa si fashist, kolaborant … Vse na ozadju sprave, ki pa jo vsaka stran razume po svoje, vzdrzhujoch psihozo izrednega stanja.

– Resnica kot levica-desnica … Kaj pa neologizem »levi fashizem«?

– Nekakshen kontrapost krshchanskemu socializmu kot »desnemu komunizmu«.

– So pa she druge kombinacije s fashizmom, ali ne?

– Na primer, za Kreiskega je bil Simon Wiesenthal »judovski fashist«.

– Fashist in nacist kot desni par. Je prvi »milejshi« brat drugega?

– Deloma … Dimorfizem, ekvipolenca … V jedru enaka tipologija, rimsko-berlinska, duce-deutsche, nacifashistichna, chrno-rjava, s simboliko starorimske butare-sekire in z asociacijo karbonarstva (premog, oglje, chrne in rjave srajce – »evviva la morte«, kvazinichejanski machistichni kult smrti) ter arijsko-evrazijskega lomljenega krizha …

– Socialist in komunist bi bila vzporedni levi par … Ta je zhe po tradiciji, tudi po rdechi barvi in mezopotamskem pentagramu, vseeno drugachen, mar ne?

– Onadva se deklarirata kot nacionalna socialista-idealista, tadva se deklarirata kot internacionalna socialista-materialista.

– Vsem pa je ochitno skupna nekakshna »udarna socialnost«, ali ne?

– Sorelianizem, recheno po francoskem sociologu, revolucionarnem sindikalistu Georgesu Sorelu, ki je s konceptom nasilja evoluiral od marksizma v smeri nacifashizma … Glede sorodstva in barv je zanimivo, da je »sorela« po lashko sestra, »sorrel« pa po angleshko rastlina kislica in rdecherjav konj ter »sorely« kruto, boleche, grenko, skrajno … Kislica je zdravilna, pa tudi zdravju ljudi in zhivali shkodljiva, nekatere podvrste so lahko smrtonosne; je kislo-grenko »konjsko« zdravilo, podobno nasilju … Obstaja namrech tudi »horse sorrel« ali konjska kislica.

– Zdravilo, ki bo prerodilo?

– Novi stil je »steel« … Fashizem naj bi prekoval Italijane iz kilavih belkantistov v prave moshke iz jekla. Stara nemshka pesem slavi »zhelezno rast«; propagandni vrhunec macho-nacizma je film »Triumf volje«, ki ga je rezhirala zhenska z jeklom v priimku (Riefen-stahl; menda napol Judinja). Socializem gradi novega chloveka … Ukrajinec Nikolaj Ostrovski, hrom in slep, umrl star 32 let, s kultnim romanom ruskega socrealizma »Kako se je kalilo jeklo« … Lenin: prevzgojiti Ruse iz anarhoidnih aziatov (Gorki: Leninov mongolski obraz) … Stalin: komunisti smo ljudje posebnega kova, zgrajeni smo iz posebnega materiala; edina stvar, v katero verjamem, je moch chlovekove volje (»Stalin« po ruski besedi za jeklo, vzeti iz nemshchine s pretvorbo v zhenski spol; je pa jeklo zhe v izvirnem priimku: starogruzinsko djuga = jeklo, shvili = sin; »sin jekla«; osetinsko dzug = chreda; v lepo rimanem zaporedju: Marx-Engels / Lenin-Stalin).

– In kako je s tem pri nas?

– Asociativno: kolikor se »djuga« lahko izgovarja tudi »juga«, se vsaj vizualno ujema z angleshkim zapisom: Jugashvili (Jughashvili); nakazuje se nasha (nekdanja) Juga, v katere shirshem kontekstu naj bi partizanstvo slovenske hlapce v ognju revolucije prerodilo v herojske gospodarje.

– V povzetku bi se torej reklo »a band as a trend«?

– Integralizem, kolektivizem, chredni nagon … Osnovni trend je zaveza dolocheni bolj ali manj totalitarni skupinsko-klanovski ideji, do katere uresnichenja vodi aktivni materializem z radikalnim zavrachanjem »odvechnih drugachnih«, ki jih zaznamujejo z negativnostmi v smislu normativne sociopatologije: individualizem, intelektualizem, liberalizem, defetizem, depresija, apatija, kriptonimija, neljudskost, odtujenost, obrobnost, tujstvo, autsajderstvo, intruderstvo, frajgajstovstvo, kunktatorstvo, zapechkarstvo, dobichkarstvo, lepodushnishtvo, mehkuzhnost, eluzivnost, kabinetni humanizem, strahopetna previdnost, kalkulantska pasivnost, ziherashka ponizhnost, copatarska sredina, cinichna vseenost, skratka – relativizem.

– Torej obstaja she peti tip – relativist?

– Za one shtiri je to oportunist.

– Parazit, ki ishche trenutno korist?

– Za totalitariste je za nich odgovoren parazit ali izdajalski saboter vsak, kdor ni z njimi, ne glede na to, kaj pochne, svojim pripadnikom pa po potrebi spregledajo karkoli. V njihovih osebnih biografijah je ponavadi najti vsaj dolochena obdobja, ko so zhiveli na obrobju ali v podzemlju kot subverzivni paraziti, ki jim niso bili tuji niti razlichni ekscesi. Za realizacijo kolektivizma pa je neogiben kult enega, voditelja, izbranca vishjih sil, usode …

– Toda ali nimajo tudi oni shtirje pred ochmi dolochene koristi, vsaj v nachelni perspektivi: za nacijo, drzhavo, razred?

– V ozadju vsake chlovekove bioloshke agresije je moralno-etichna sublimacija o pravici in obrambi. Pravica do udelezhbe v boju za prezhivetje z delitvijo svetovne pogache in obramba lastnih interesov (kolektivnega ega v zhivljenjskem prostoru). In naposled je opravichilo za vsakrshna dejanja tudi prirochna modifikacija ljubezni, vsaj kot elementarni patriotizem.

– Sacro egoismo?

– Pro domo sua, blut-und-boden: ideal krvi in tal, raztegnitev, zaokrozhitev … Tako bi Italijan obnovil »trapalsko mejo«, Madzhar ni pozabil Prekmurja in she chesa, Nemca pa zhe stoletja privlachi Adriatische Küste (s konsekvenco OAK 1943-1945). Hitler je rekel, da Avstriji zameri le to, da v tisoch letih ni uspela z nemshtvom zapolniti vrzeli med Karavankami in Jadranom. Karavanke so pach visoke planke, tudi stoletja turshkih vdorov niso bila spodbudna za nemshko priseljevanje. Ko so se Turki upehali v butanju z ovnom na jugovzhodna vrata Evrope, se je povechal germanski (pa tudi ogrski) pritisk proti Jadranu …

– Prva vmesna napota pa je bila slovenska etnija, kajne?

– Slovenci so bili pravzaprav edini avtohtoni evropski narod, ki so ga nemshki nacisti iz svojih geostrateshkih razlogov dolochili za takojshen izbris. To je bilo celo pojasnjeno kot posebno priznanje za rasno enakovrednost, sprejemljivo za zlitje z arijstvom. Ob zachetku italijanske okupacije je ban Natlachen skochil iz Ljubljane v Celje k Nemcem in jim zaman predlagal zasedbo vsega slovenskega ozemlja s statusom samostojne drzhave. Nekaterim zanje manj motechim narodom (Slovakom, Hrvatom) so Nemci pach dodelili marionetne drzhave.

– Vsaj kot zachasno formalno mozhnost prezhivetja?

– Seveda brez kakshne »ljubezni«, temvech zgolj v interesu geostrategije. Samostojna Slovashka kot oslabitev razmeroma mochne Cheshke (njeno »truplo« so she dvochlensko razdelili z Moravsko), samostojna Hrvashka kot oslabitev razmeroma mochne Srbije (muslimani, za ustashe »cvet hrvashkega naroda«, so nameravali s pomochjo Nemcev izlochiti samostojno BiH iz »trupla naduhe«; ochitno se v ekskluzivno katolishki drzhavi niso pochutili najbolje).

– Nemshko (pre)urejanje Evrope je menda vkljuchevalo tudi geoloshke posege, ali ne?

– Razlichne »lebensraumske« zamisli so del nemshke tradicije. Arhitekt Herman Sörgel je kmalu po prvi svetovni vojni projektiral izsushevanje Sredozemskega morja in povezavo Evrope z Afriko v enoten kontinent Atlantropo ali Evrafriko. Nacisti so nachrtovali potopitev Moskve, pa tudi Ljubljane z zajezitvijo Save pri Litiji; uresnicheno ni bilo ne prvo ne drugo, delno zaradi absurdne velikopoteznosti, delno zaradi spremenjenih okolishchin. Glede Ljubljane: vojno zaveznishtvo s slovenskimi domobranci, priblizhevanje sovjetske vojske in pri tem nemoch balkanskih vazalov ter na drugi strani provizorichnost Mussolinijeve postkapitulacijske »socialne republike« v severni Italiji. Sledila je nemshka »obnova« Natlachenove ponudbe: zamisel o »Veliki Sloveniji« kot furlansko-alpsko-jadranski trdnjavi (do »nemshke« Adizhe-Etsch), predsednishko mesto so ponudili Lovru Kuharju (Vorancu), po materi Nemcu, pomembnemu funkcionarju Kominterne (predviden celo za voditelja KPJ); ta je ponudbo zavrnil, a zaradi stikov z Nemci je bil v rdeche prerojeni Jugi nevarno zaznamovan.

– Rekel si »trapalska meja«. Kaj si mislil s tem?

– Lingvoasociativno: osnova toponima Rapallo je rapa (repa, tepec) … Brez iluzij glede pogleda Lahov na shirshe zaledje Trsta. Po njihovi tradicionalno sarkastichni retoriki je zanje vse tja do Kamchatke prostor rasne podvrste: slavi-schiavi, razza maledetta, razzamaglia, quelli ottentotti, trogloditi, titini, infoibatori, barbari nell'oriente, terra barbarica … Razlike med posameznimi plemeni domorodcev jih sploh ne zanimajo.

– Ta prostor je bil problematichen tudi za Vatikan, kajne?

– Ultra mare … in partibus infidelium … per terram hereticorum …

– Kako pa je z nacionalizmom? Obstaja mnenje, da je to le zadeva velikih narodov, ali ne?

– Nacheloma da, a so tudi nacionalizmi vechji in manjshi, pri vechjih in pri manjshih narodih; med obema vojnama shtevilne nacifashi kopije po Evropi. V bistvu pa gre zmeraj za potezo prepotentnosti, za shizoidno nesorazmerje med zhelodcem in ochmi. Nemshki, italijanski in japonski nacionalisti so vodili drugorazredne velike sile, ki so se namenile igrati vlogo prvorazrednih svetovnih supersil. Predatorska biogroteska: Nemchija naj bi pogoltnila Sovjetijo, Italija pol Afrike, Japonska vsaj Kitajsko … Povsem logichno so si polomili zobe; manjshih prisklednikov, ki so skushali v navezi z njimi izrabiti prilozhnost zase, niti ne kazhe omenjati. Nemshki generali, strokovnjaki za vojsko, so tochno vedeli, da Nemchija ne more zmagati; nachrtovali so umor Hitlerja zhe pred zachetkom vojne, a njegove pobesnele mashinerije ni bilo vech mogoche ustaviti. Vojna je bila podaljshek Hitlerjeve histerichno-historichne ekstaze kot samomorilne agonije, ki je trajala od prihoda na oblast.

– Generali so bili problem tudi za Stalina, kajne?                                       

– Zhe v starem Rimu je vojska, pravzaprav telesna strazha (pretorijanci) menjavala cesarje. Avtokrat je izpostavljena figura vplivnega ozadja, oligarhichne elite; brez ustrezno zainteresiranih izvajalcev njegovih ukazov sam ne more nich. Zato z likvidacijo diktatorja kot »greshnega kozla«, ko ta postane nevzdrzhen ali nefunkcionalen, zadevni socialni kontekst ni osvobojen kolektivne odgovornosti in krivde glede njegovih dejanj. Moderna kriminalistika nasploh obravnava vsak zlochin kot tridelni kompleks: zlochinec, zhrtev, vpleteni. »Trinog ima le posojeno moch,« je zapisal Lipe Haderlap.

– Oprichniki dvolichniki: varnost kot mozhna nevarnost?

– Generali razpolagajo z dolocheno operativno mochjo, po zmagah jim she posebno rad zraste greben. Stalin nobenemu ni zaupal brez pridrzhka. Zhe pred drugo svetovno vojno je likvidiral marshala Tuhachevskega ter desetine drugih chastnikov Rdeche armade (logika logistike: che bi diktator kake manjshe drzhave tako pobijal svoje ljudi, kmalu ne bi imel komu ukazovati); lahko bi namrech izrabili vojno kot prilozhnost za likvidacijo »carja«, podobno tisti med prvo svetovno vojno. Po koncu vojne mu je bil trn v ochesu zlasti Zhukov s svojimi zmagovitimi bitkami. Na nekem diplomatskem sprejemu, ko so se vsi z obchudovanjem zazrli v Zhukova, je Stalin sarkastichno revsnil: »Tale je pa zmagal z vojaki v amerishkih shkornjih!« Tudi Hitler je tik pred zachetkom vojne naredil chistko med generali, v glavnem z upokojitvijo; temeljito pa jih je pobil po neuspelem atentatu leta 1944.

– Omenil si grotesko … Ali ni bil operetno grotesken bojni klic lashkih chrnosrajchnikov »Eia, Eia, Alalà«?

– S parodijo: eja, eja, ejakulacija … Muslimani so se chudili, da se katolishki bojevniki sklicujejo na »Allaha«. Izvir tega gesla ni povsem zanesljiv. Na sploshno velja kot D'Annunzijeva priredba starogrshkega apela boginje Alalá, personifikacije bojnega krika (alalá) in hchere Polemosa; groteskno je zhe to, da bojeviti machizem priklicuje boginjo. Odvech ni bila niti asociacija z lashkimi pojmi allarme, all'arme, tudi álea (hazard, tveganje). Verjetno pa nastanek vseeno ni brez zveze z (mavrsko-shpanskim) islamom in njegovim jurishnim krikom; koren el-, il-, al- ima starodavne sakralne konotacije zlasti v semitskih jezikih, najti ga je tudi drugod (angl. all; nem. all, das All). Mimogrede: za zmago Falange (tudi tu -ala-), shpanske variante fashizma, je bil v izhodishchu pomemben Francov »Afrishki korpus« z maroshkimi muslimani, s katerimi je leta 1936 zachel svoj krshchanski krizharski pohod zoper brezbozhno republiko. Marochani so se sicer desetletja bojevali zoper shpansko kolonialno vojsko, ki je imela pri tem strahotne izgube; mladi stotnik Franco je bil ranjen v trebuh iz mitraljeza upornikov, chudezhno je prezhivel, napol kastriran (El Biutz, 1916).

– Svojevrstna groteska je tudi nacifashistichna ideologija rase, mar ne?

– Vech blondincev je med »manjvrednimi« Poljaki, Ukrajinci, Rusi kot pa med nemshkimi »vzornimi« arijci. Nacisti so seveda glede tega imeli svojo razlago: vse to so v resnici izvirni Germani, ki jih je treba z zasedbo njihovih ozemelj vrniti domov (Heimkehr), v narochje Velike Nemchije (Großdeutshland) od Atlantika pa vsaj do uralo-altajskih gora. Chishchenje, brisanje in prekrajanje »Lebensrauma« po salonskih zemljepisnih kartah je seveda eno, konkretne izvedbe pa so nekaj drugega.

– Menda tudi Italijani nacistom niso bili prevech vshech?

– Za Hitlerja so bili Italijani bolj ali manj pokvarjeni kvaziarijci, zlasti proti jugu vse bolj pomeshani s semiti in drugimi afromediteranci, imel jih je le za zachasne zaveznike, za dobo po zmagi je tudi zanje predvidel ochishchevanje, pravzaprav popravljanje krivichnih zablod zgodovine. Velika Nemchija je bila zanj uvod v »Novo Evropo« kot obnovljeno »Sveto rimsko cesarstvo nemshke nacije«, prestolnica bi bila Linz, sprva menda le kulturna. Prilashchanje Rima se zdi nenavadno, toda po nacistichni razlagi so bili stari Rimljani pach Germani (lat. germanus – rodni brat), Romani nasploh pa ne dosti vrednejshi od Slovanov, med obojimi so nekaj malega vredni le sledovi germanskih ostankov – Normanov, Frankov, Vizigotov, Ostrogotov od Francije in Shpanije do Ukrajine (zhe francoski rasist Gobineau je imel Romane za manjvredne arijce).

– Linz prestolnica? Ali Berlin ni bil primeren?

– Tudi glede »obrobnega« Berlina (danes skoraj na poljski meji, po Stalinovem premiku Poljske na zahod) je imel Hitler posebne nachrte, seveda vse v svojem megalomanskem kartografskem stilu; med drugim naj bi bil preimemovan v »Germania« kot nekakshna superprestolnica nemshke Evrazije: po »Generalplan Ost« bi bila Moskva izbrisana, Slovani pa deloma pobiti, deloma sterilizirani, deloma pregnani onkraj Urala. Linz mu je bil menda pri srcu kot mesto, v katerem je prezhivel del otroshtva; z njim naj bi tudi potisnil v senco Dunaj in sploh Avstrijo kot prevech specifichno deviantno za velikonemshko integracijo. Dunaja ni maral tudi zato, ker je bil tam dvakrat zavrnjen na likovni akademiji, z nadomestne arhitekture ga je zaradi lenobe pregnal Maks Fabiani, od prostitutke Judinje pa se je leta 1908 menda okuzhil s sifilisom (po njegovem »judovska bolezen«). Sicer pa je Linz pravzaprav geometrichno sredishche klasichne Evrope.

– Drzhavotvornost sredishcha?

– S tega vidika je pach primerno, da je glavno mesto vsaj priblizhno v sredishchu drzhavnega prostora. Atatürk je prenesel prestolnico kontrahirane Turchije iz Carigrada v Ankaro. Za ustashe je bil Zagreb neprimerna prestolnica NDH, prevech na kajkavskem obrobju (vchasih je bil, tudi zaradi shtevilnih prishlekov, humorno oznachen kot »najvechje slovensko mesto«), nachrtovali so prenos v Banjaluko. V Rusiji je Moskva enormno oddaljena od evrazijskega zaledja, Novosibirsk je bolj sredinski. Podobno je Washington zaradi postopnega shirjenja ZDA na zahod ostal na obrobju, bolj sredinski je na primer St. Louis na Mississippiju. Arhitektonsko najbolj spektakularen prenos prestolnice so uresnichili Brazilci – z atlantske obale v osrednjo notranjost. Sicer pa sploh ni malo drzhav, ki so v posmeh sredishchnemu idealu prestolnice: Avstrija, Slovashka (Bratislava tik ob Dunaju, na tromeji, dvesto let madzharska prestolnica), Norveshka, Shvedska, Finska, Kanada … So pa iz politekonomskih interesov prestolnice premikali zhe stari Egipchani.

– Pa Juga?

– Beograd ima vsekakor unikatno, fenomenalno lego na kolenskem stiku mitropskih in balkanskih vodnih zhil; je pa tudi srbska nacionalna summa. Prvich je bil »jugoprestolnica« leta 1456, ko so v tamkajshnji trdnjavi Madzhari (verjetno s prikritim blagoslovom Dunaja) zaklali in na mizi obglavili zadnjega moshkega Celjana Ulrika II., porochenega s hcherjo srbskega despota Jurija Brankovicha; Celjani so namrech shirili svoje posesti po jugoprostoru in s temi zvezami postajali sumljivi tako Dunaju kot Budimu … Ko so stoletja pozneje v socialistichni zdruzheni Jugi vse bolj vrela nasprotja med narodi, se je pojavilo mnenje, da bi bilo primerna prestolnica Sarajevo kot njeno etnichno najbolj nevtralno »pravo srce«; moj znanec Sarajevchan she danes meni, da bi se Juga ohranila le v tem primeru.

– Franco pa ni posebno izpostavljal rasnega vprashanja, kajne?

– Cheprav sta Franca odlochilno podprla Hitler in Mussolini, je pozneje ohranjal distanco do njiju in sploh do nacifashizma. Nekateri drugi tedanji evropski avtokratski rezhimi pa so se radi sklicevali na arijski izvor svojih nacij (mladoturki z Atatürkom, NDH itd.). Sicer pa je bil Franco po prednikih judovskega porekla, podobno kot veliki inkvizitor Torquemada, dominikanski prior, gorech zagovornik muchenja ter izgona Judov in muslimanov iz Shpanije leta 1492.

– Kako pa je z rasno vechvrednostjo v japonski vojni ideologiji?

– V bistvu podobno. Japonci so vdrli v Kitajsko, da bi si tako rekoch mimogrede podredili brezoblichno »kobilichno« subraso, v dolgorochnejshi perspektivi pa je bil njihov impliciten cilj stik z Nemci v Sibiriji po zlomu Sovjetije. Slednje se je izkazalo kot utopija zhe tedaj, ko je Japonce pri reki Halhin Gol potolkel Zhukov; poslej so prodirali bolj juzhno, vse do Burme, na drugi strani po Pacifiku v smeri ZDA, a naposled so se jim vsi nachrti sesuli, so pa she 8. avgusta 1945 (po Hiroshimi) napovedali vojno Sovjetiji. Idejni motor je bila ideologija japonske rasne izjemnosti bozhanskega izvora, budistichna sekta Nichiren celo prerokuje svetovno vladavino Japonske. In kontrapost: za Kitajce so Japonci od davnine otoshke »krivonoge opice«; zlasti na severu Kitajske so domachini vechinoma enkrat vishji kot povprechni Japonci in so nasploh lepega videza.

– Nacizem je rodil Hitlerja, komunizem Stalina. Je mozhna primerjava teh dveh sublimno emblematichnih diktatorskih monstrumov v njunem skrajnem kontrapostu?

– Krona njune »kompatibilnosti« in »reciprochnosti« ter »duhovne povezanosti« je pakt 23. avgusta 1939, nekaj mesecev po »nemshki zmagi« v Shpaniji; zhe prvega septembra so Nemci napadli Poljsko. Po nekem viru naj bi se celo osebno sestala oktobra istega leta v Lvovu za dogovor o delitvi vojnega (ozemeljskega) plena. Znachilna je distanca obeh vrhovnih shefov, saj gre formalno za pakt zunanjih ministrov Ribbentrop-Molotov. Za mnoge je ta sporazum o medsebojnem nenapadanju she danes nekakshna uganka; sprashujejo se, kdo je tedaj koga prevaral, ter sklepajo, da je Stalin slepo zaupal Hitlerju in podobne otrocharije. Stalin, ki principialno ni zaupal nikomur (»Nikomur ne zaupam, niti sam sebi«), naj bi zaupal notorichnemu teptalcu vseh dogovorov; morda je deloma verjel v pakt le z domnevo, da Hitler ni tako nor, da bi si odprl she vzhodno fronto. Njun pakt je bil trenutni kompromis dveh volkov v boju za evrazijsko lovishche.

– Heartland?

– Po angleshkem geopolitiku Mackinderju, ki sta ga Hitler in Stalin seveda brala, je Evrazija »pivot area – heartland« kot kljuchno podrochje za obvladovanje sveta. Sibirija res skriva naravne vire brez primere, za sedanjo tehnologijo je to bogastvo she v glavnem nedostopno. Zhe Aleksander Veliki in Dzhingiskan sta skushala zajeti evrazijski prostor; Rimljani so segli do Kaspika, ruska smer je bila tudi Napoleonova skushnjava … Sicer pa je bil unikatno avtentichen Evrazijec zgolj Lenin, mongolsko-nemshko-shvedsko-judovski genotip, ruski element morda le kulturno-drzhavljanski; materin deklishki priimek Blank »simptomalno« asociira francoska revolucionarja Blanca in Blanquija.

 – Sledil je tudi podobno »prijateljski« pakt o nenapadanju med Sovjetijo in Japonsko, ali ne?

– Seveda se tudi na tega Stalin ni popolnoma zanashal, saj ni pozabil, da je Japonska z Nemchijo leta 1936 sklenila t. i. protikominternski pakt. Ves chas vojne ga je skrbela mozhnost japonskega napada iz kitajsko-sibirske smeri, cheprav so njegovi obveshchevalci porochali, da Japonska tega ne nachrtuje. Vedel je pach, da si sochasno vojno na dveh bochnih frontah lahko privoshchijo le ZDA, ker sta dalech od njihovega ozemlja.

– Dolochene podobnosti pa so med Hitlerjem in Stalinom, kajne?

– Vsaka analiza enega od njiju se neogibno soochi she s »kolegom«, njun spopad je bil dramatichni vrh za oba. Skupaj sta tudi v vzporednih biografijah, ker sta pach kljuchna simbola politike prve polovice 20. stoletja; kot nekakshna »zrcalna brata po dushi« (»isto tkivo«: HI-ST – gr. histós = tkivo) ali »patogena dvojchka«, dva obraza (temne strani) Evrazije, zahodnega in vzhodnega, v paradoksu kompasa zamenjani »levica-desnica« (eurous lat.; euro ital. pomeni vzhodnik). Formalno si seveda nista podobna, gre za zrcalno kiralnost (razlichnost zrcalne slike); v fizichnem pogledu sta si nasprotna, skupno znamenje so le brki. Hitler je bil razmeroma solidne, cheprav ne ravno arijsko zgledne zunanjosti, Stalin pa je obiskovalce, ki so ga poznali z retushiranih slik, shokiral z majhnostjo (nekaj nad meter in pol), z veliko ploskozatilno (planokcipitalno) chrnolaso glavo na stisnjenem, kratkonogem telesu in z motnimi rumenkastimi ochmi. Hitler je bil v osebnih odnosih do ljudi zadrzhan, a v glavnem korekten, do zhensk tudi galanten (»kisdihand« konduita), Stalin pa je bil prefinjeno, celo »ocharljivo« vljuden do uglednih tujcev, a do svojih sodelavcev tudi v javnosti brezobzirno sarkastichen. Neki zahodni diplomat, ki se je srechal z obema, je menil, da jima je bil skupen primarno grozljiv uchinek, ki pa se je obchasno dotikal smeshnosti, ter da je prav ta specifichna grotesknost she stopnjevala grozljivost.

– Druga stran plakatov?

– In filma, ki sta mu kot mediju fascinantne mnozhichne manipulacije oba posvechala posebno pozornost. Sistemska propagandna evforija ju je prikazovala s kultnim povzdigom kot patriarhalna polbogova, pod tem pa sta bila oba nadpovprechno oblozhena z razlichnimi psihofizichnimi hibami. Stalin je imel temnorumenkasto polt, na obrazu sledove koz, pohabljeno levo roko, zrashchena prsta leve noge (po ljudski tradiciji »zloveshche znamenje«); psiholoshko ga mnogi oznachujejo kot paranoika s prikritimi manjvrednostnimi kompleksi, obenem ledeno pretehtan … Hitler bolj impulziven, med telesnimi okvarami retencija testisa, terciarni sifilis, poshkodba s plinom med prvo svetovno vojno in posledichno okvara ochi (»nejunashkih« ochal ni hotel nositi). Oba naj bi bila tudi spolna devianta, incestuozna. Stalin naj bi se nagibal k pedofiliji, Hitler k sadomazohizmu, homoseksualnosti, nezmozhen pravega spolnega stika.

– Oba pa sta menda kljub vsemu imela poseben erotichni vpliv na zhenske?

– Vsak po svoje sta jih, kot je obichajno pri zhenskah, fascinirala z oficirsko-oblastnishko karizmo, nekatere do ekstaze na robu blaznosti. Zaradi obeh so zhenske poskushale ali tudi storile samomor: Hitlerjeva nechakinja in sekspartnerica Geli (samomor 1931), Stalinova druga zhena in menda nezakonska hchi Nadezhda (samomor 1932; uradno smrt zaradi slepicha; morda jo je v sporu ustrelil Stalin, ki jo je v otroshtvu reshil, ko se je utapljala; Molotov o njej: nora zhenska). Seveda so bile in so she danes za njune chastilce tovrstne »pikantnosti« zgolj sovrazhna propaganda. Tajna policija je chistila njune dosjeje, tako da so mnogi podatki nezanesljivi, prepushcheni ugibanju in »fabuliranju«.

– Na primer?

– Letnica Stalinovega rojstva: 1878 ali 1879 … Vednost o njem je sploh v marsichem zmanipulirana. Zastrupil naj bi Lenina, na koncu pa naj bi tudi njega zastrupili zarotniki (zaupnik Berija se je hvalil, da ga je »potolkel«); pobil naj bi vse inzhenirje, a sovjetska industrija je delovala osupljivo, oborozhitev je v marsichem prekashala nemshko; z raznimi etnijami naj bi ravnal genocidno, a v njegovem chasu so dotlej nepismeni narodi dobili knjizhne jezike, shole, zdravstvo, teatre, mesta; Sibirija ni bila obljudena le z gulagi, ki so sploh bili bolj zadeva »hidravlichne« birokratsko-despotske ekonomije v skrajno surovem okolju, njihova kazenska funkcija je bila le uradni izgovor ali prilozhnost za osebne interese (odkrivanje »notranjega sovrazhnika« med sosedi, znanci, druzhinskimi chlani ipd.); likvidiral naj bi 20-30 milijonov lastnih prebivalcev, naposled pa je bil zmagovalec v najvechji vojni v zgodovini; ogromno drzhavo z nemogochimi geografsko-klimatskimi razmerami je utemeljil kot atomsko velesilo (zhe od leta 1930 dalje), usmerjeno tudi v vesolje.

– Pa Hitler?

– Kot naj bi bil Stalin agent Ohrane, naj bi bil Hitler agent angleshke tajne sluzhbe … Pa njegov neavtentichen priimek … Schicklgruber se je po svoji materi pisal oche, ki naj bi bil nezakonski sin nekega Juda in se je prepisal v ochimov priimek. Obstaja tudi mnenje, da je priimek spremenil sam bodochi diktator, ker mu je zvenel »judovsko«, saj so se zhe v minhenskih pivnicah norchevali, da je judovskega in cheshkega porekla (na Cheshkem je najti priimek Hidlar, Hidlarchek, na slovenskem Shtajerskem pa Hitlar; hitel – madzh. posojilo, zaupanje). Che zhe v resnici ni imel Judov in Slovanov v krvi, jih je vsekakor imel v zhelodcu.

– Pa zgodba o Stalinovem »judovstvu«?

– Tudi pri njem so iskali judovsko poreklo, zhe kmalu po revoluciji, zlasti begunci na zahodu. Zdelo se je nemogoche, da bi bil edini Nejud vodilni v najozhjem vodstvu kompartije. Shpekulirali so z raznimi indici, tudi z imenom Josif, ki naj bi bilo bolj judovsko (hebr. Jasaf, arab. Jusuf) kot pravoslavno, a niso nashli nich res oprijemljivega, she manj kot pri Hitlerju. Dejstvo je le, da se Stalin svojih konkurentov ni lotil na njihov nachin z intelektualno polemiko, temvech jih je »preprosto pobil«. Seveda ne lastnorochno; eksekucije so opravljali agenti posebne policije, od katerih so mnogi pozneje prav tako dobili strel v tilnik in nochni raztros pepela v reko. Znan je pach izrek, da revolucija zhre svoje otroke. So pa bili rabeljskemu zhivchnemu zlomu bolj podvrzheni Rusi, trpezhnejshi so bili Balti, Kavkazijci pa she kdo.

– Oba sta usodno vpisana tudi v nasho zgodovino: domobranska prisega Hitlerju, partizanska slavilna pesem Stalinu, kajne?

– Vsekakor je njuno emblematichno soochenje zgodovinsko slikovito tudi za ideoloshki razkol v slovenskem in shirshem juzhnoslovanskem kontekstu (Bolgari, turshko pleme z Volge in rusofili, so bili v obeh svetovnih vojnah pod svojim vladarjem, nemshkim plemichem, zavezniki Nemcev).

– So she druge vzporednice?

– Vsekakor »ekoloshke«, saj sta najbolj profilirana politichna »chistilca okolja« v zgodovini. Predvsem sta chistila tako imenovane notranje sovrazhnike: Hitler rasne, Stalin klasne. Ne le pri gulagih, tudi pri konclagerjih je zadaj ekonomija nacionalnega interesa; z zastonjsko delovno silo je nekoliko bolj surovo poudarjena kot pri liberalnih demokracijah. Nekje pri koncu sta bila oba mnenja, da sta osnovno nalogo dobro opravila. Stalin je izjavil, da bo njegova vloga v prihodnosti pozitivno ocenjena; glede zhrtev je rekel, da pach pri urejanju gozda letijo trske, posamezen chlovek pa tako ali tako ustvarja le smrad s svojimi izlochki.

– Gre pri obeh za retro-racionalizacijo zlochina?

– Variante chloveshkega nagona biti druzhbeno koristen v zvezi s kompenzacijo slabe vesti. Norost potrebuje logiko, zlochin potrebuje osmislitev, upravichenje in opravichenje vsaj kot mashchevanje. Opravichenje zla je oblika uroka: poskus iznichenja.

– Sklicevanje na vishjo silo?

– Hitler je trdil, da le izpolnjuje voljo Stvarnika; Stalinovi spisi kazhejo, da se je prav tako imel za orodje neke vishje sile: leninizma, zgodovine, domovine, svetovnega proletariata …

– Nekateri ju vidijo kot ekscesna tujka v nemshki oziroma ruski zgodovini. Ali sta vendarle zgolj chlena kontinuitete?

– Vsekakor sta nadaljevalca podobno izrazitejshih predhodnikov: pokristjanjevalca Karla Velikega, Bismarcka, Viljema II. oziroma pokristjanjevalca Vladimirja Velikega, Ivana Groznega, Petra Velikega …

– Izvorno sta oba kristjana. Temeljni postulat krshchanstva, zlasti novozaveznega, je odpushchanje, a to nikakor ni bila njuna praksa, mar ne?

– Kot je rekel generalisim Franco, zgledno ekspliciten katolichan, ko je podpisoval pole z imeni na smrt obsojenih (vsega menda okoli pol milijona): moja naloga vojaka je odstraniti sovrazhnika, odpushchanje pa je stvar Boga …

– Lepa teorija, krvava praksa?

– Tout comprendre, c'est tout pardonner: odpushchanje kot najvishje mashchevanje se soochi z operativno slepo ulico. Geslo »odpustiti, a ne pozabiti« nakazuje trenutno nemoch, ki pa zaradi retencije lahko rachuna na kakshno drugo prilozhnost, tudi chez stoletja. Krizharske pohode so akcijsko opravichevali kot mashchevanje nad muslimani, industrijski pomor Judov kot mashchevanje za izdajo Kristusa, revolucije kot mashchevanje za izkorishchanje brezpravnih …

– Kritika opiomanije, »opija za ljudstvo«?

– Kritika je vzvishena pozicija v interesu dolochenega »ideala«, bolj relevantno je golo ugotavljanje dejstev. Mozhno, da je vera nekak »opij«, toda kljub vsem kritikam in osvobajanjem od njega she naprej obstaja kot fenomenalno dejstvo. Chloveshka psiha je nezadoshchena brez zavesti o dolocheni vsepresezhni perspektivi. Vsaka ideologija, tudi tako imenovani ateizem, lahko postane »opij za ljudstvo«. Vprashanje je, ali je muha enodnevnica, ki na podlagi dolochenih tez, pogledov ali tudi slabih izkushenj dojame verski opiat, pametnejsha od roja verujochih istovrstnic.

– Formalno verujocha mnozhica?

– Vsa verstva se nacheloma sklicujejo na socialno dimenzijo, na skupnost, celo menishko samotarstvo je strogo dolochena, cheprav zozhena skupnost. Je pa pri vsem tem mozhna tudi dialektika: ego je negovan in zaznamovan, je vrednota in sramota, je zgled junashtva in predmet sovrashtva, vera kot sinonim ljubezni in »odium theologicum«, sprejetje vere je svobodno (za posameznika znotraj imanentne skupnosti – z rojstvom ali pod grozhnjo mecha ali »cuius regio«), svetishche je po definiciji shodnica, skupinska molilnica, imash pa tudi evangeljski nasvet, da se zapresh v svojo sobo in molish na skrivaj.

– Sam zase? Ali ni to deviacija?

– Seveda je, ker lahko izzove ochitke o namishljeni samozadostnosti ali psihopatskem individualizmu, v kakshnem okolju tudi nevaren sum, da tak avtist ne moli pravilno ali sploh ne moli.

– Je svobodnejsha izbira vere v odraslosti?

– »Arbitrium liberum« je votel pojem. Spinoza, izgnan iz sinagoge kot »svobodnjak«, je menil, da se imajo ljudje zmotno za svobodne: zavedajo se sicer svojih dejanj, ne poznajo pa njihovih pravih vzrokov … Svobodna izbira je iluzorna shmira. Vsaka izbira je pogojena s kontekstom, v katerem se zgodi. Tudi che odrasel chlovek po lastni volji prestopi v drugo vero, je to posledica srechanja z dolocheno versko skupnostjo. Che se odlochi za brezverstvo, je to odlochitev v dolocheni skupnosti zoper dolocheno skupnost. Che je brezverec po prednikih, je pach njihov izdelek.

– Ali niso po svoje »omamljeni« tudi morilci?

– Che so diktatorji, so drogirani z erosom oblastnishke mochi. Nasploh gre za obsesijo poslanstva. Mnogi morilci, mnozhichni she posebno, se imajo za chistilno orodje pravichnosti, za roko usode, ki potrebuje konkretna dejanja; che ta dejanja ne bi bila potrebna, se ne bi zgodila (gnostiki chastijo Juda Ishkarijota, ker je Kristusu omogochil izpolniti nalogo). Versko-politichni atentatorji se imajo za izbrance, samozhrtvovane svechenike odreshilnega dejanja. To je arhetipsko: georgika zoper bukoliko, kmetovalec-rokodelec (kir-urg) Kajn je odstranil pastirja-postopacha Abla kot bioloshko odvechnega (»abel« hebrejsko: sapa, puhlost, nichnost, neplodnost).

– Torej Hitler in Stalin nista izjemi?

– Chlan megatrojice je Mao, med manjshimi pa je v tej druzhbi she marsikdo. Na primer Mussolini, ki je ochiten »vezni chlen«, saj je bil sprva socialist z Marxovo sliko v zhepu. Nemshki nacionalsocializem je zhe po imenu zvrst socializma, hitlerizem in stalinizem sta se tudi medsebojno (tako teoretichno kot praktichno) »inshtruirala«. Tudi temeljna literatura komunizma je napisana v nemshchini, sicer nedostopni za vechino komunistov. Ruski porevolucijski emigranti na Zahodu so trdili, da komunistichna revolucija ni avtentichno ruska stvar, ker naj bi Nemci v zaroti z Vatikanom poslali judokomuniste iz Shvice v Rusijo, da bi konchali vojno na vzhodni fronti in destruirali pravoslavje z internacionalnim ateizmom. To je seveda le polresnica; che komunizem ne bi po svoje ustrezal ruskemu arealu, se v njem ne bi prijel tako silovito, kot se je; morda je le na radikalen nachin izpostavil dolocheno rusko-evrazijsko specifiko, tega pa si tudi marsikateri Rus ne zheli priznati.

– Potem pa je uvozheno ideologijo pogoltnil determinizem konteksta?

 – V nadaljnjem razvoju, neogibno tudi po dialektichnem materializmu zgodovine, je rezultirala kot tradicionalna praksa velikoruskega nacionalimperializma. Lenin je malo pred smrtjo pisal o lastni birokraciji kot ruskem aparatu, »sposojenem od carizma in malo prevlechenem s sovjetskim loshchem«. Stalinu, ki je bil spochetka gruzinski upornik zoper ruski carizem, na oblasti naposled ni preostalo nich drugega kot pragmatichno drzhavotvorno forsiranje ruskega nacionalizma pod sovjetsko modifikacijo (poznejshi naslednik Brezhnjev je zhe izrecno poudarjal »sovjetsko nacijo«). Stalin je obnovil in izpopolnil meje nekdanjega carstva, ki ga je po nuji tedanjih razmer okrnil Lenin s paktom z Nemci v Brestu leta 1918; kako njun dedich Putin gleda na zadevni zemljevid, si je mogoche misliti, zato osamosvojene carske podanike obchasno obliva mrzel znoj. Seveda tudi Rusom dihajo za ovratnik Kitajci, ki imajo svoje zemljevide »kitajske Sibirije« ter po vsem svetu ishchejo resurse. Sicer pa so se tudi drugod, ne le v Rusiji, pod zastavo internacionalizma oblikovale avtokratsko zaprte drzhave, kjer je bilo t. i. svetovljanstvo med glavnimi argumenti obtozhnic zoper »notranje sovrazhnike«.

– Katere bi bile najbolj znachilne vzporednice med prvakoma totalitarizma?

– Oba sta iz krshchanskega konteksta, od katerega sta se vsak po svoje oddaljila v neopoganstvo: Hitler iz zahodnega, katolishkega, Stalin iz vzhodnega, pravoslavnega (Hitler je sicer izjavil, da je vedno bil in bo ostal katolik). Dalje predvsem meteorski socialni vzpon z dna na vrh; to je samo po sebi vrtoglav epohalni dosezhek. Oba tudi izvirata z obrobja velikih narodov, v katerih sta zgradila svojo kariero (tak obrobni izvor je sploh opazen pri avtokratih: Napoleon, Lenin, Atatürk, Franco, Tito itd.). Salonska elita teh narodov je nanju gledala kot na pritepenca iz province (»avstrijski prostak« – »kavkashki razbojnik«). Oba sta bila, kljub resnim opozorilom, na usodno funkcijo, ki sta jo nato »prerasla«, formalno izvoljena ali odobrena – Hitler za kanclerja, Stalin v ozhjem partijskem krogu za generalnega sekretarja (izbira vladarja kot »prostovoljno suzhenjstvo« – je rekel Étienne de La Boétie v 16. stoletju). Oba sta otroka tezhke druzhine, ocheta obeh chevljarja (Hitlerjev pozneje carinik), do njiju surova, ker sta ju menda imela za podtaknjenca (Josifa je oche pretepal do krvi v urinu in se ga odrekel); revne zhenske so sluzhile pri duhovnikih ali pri bogatih trgovcih, neredko Judih, gospodar ali kak njegov sin je vrgel »oko na meso« (flash on flesh; tudi Marx je imel nezakonskega sina s sluzhkinjo). Oba neuresnichena umetnika, Hitler slikar, Stalin gruzinski literat, ki niti ni bil pravi Gruzinec, oche in mati menda Osetinca (iranski Osetinci, ki si lastijo Stalina, sebe imenujejo Iron, kar zveni »jugo-ironichno« glede na hipotezo, da so Srbi in Hrvati osetinskega izvora); Gruzinci pravijo, da Stalin kot psihofizichni tip »ni njihov«. Mandelshtam v pesmi, ki jo je plachal z zhivljenjem, omeni Stalina kot »gorjanca iz Kremlja … s shirokim prsnim koshem Osetinca« … Vsekakor ne presenecha, da se je Stalin, ko je odrasel, oddaljil od gruzinskega nacionalizma, s katerim se ni vech identificiral. Gruzinshchina mu je bila kot jezik okolja sprva nedvomno najblizhja, a jezik pach ni edini dejavnik identitete.

– Slikar je unicheval generacijo slikarjev »entartete Kunst«, literat fizichno likvidiral neshtete literate »dekadente«. Bi lahko rekli: razvoj od umetnishkega pripravnika do diktatorskega zastavnika?

– Od lokalnega anarhista do globalne ikone – eden nacizma, drugi komunizma. Njun veliki kolega Mao je bil dober pesnik, menda je v mladosti pesnil tudi Mussolini, a je svoje verze (hvalevredno samokritichno) sproti sezhigal. Mozhna hipoteza: v umetnikih se skriva diktatorski monstrum kot volja do mochi, ki pa se vechinoma kompenzacijsko transformira v ustvarjanju. Sicer pa poezija sploh ni devica zgodovine … Fashizem je zasnoval pomemben italijanski pesnik s »preroshkim« imenom Gabriele D'Annunzio (Nadangel Oznanila; Gabriel – hebr. bozhji junak). Asistiral mu je pesnik in fashistichni politik Giuseppe Cobolli Gigli (slovenskega porekla – Josip Kobolj), ki je bil »po-etichni« iniciator metanja shchavov v krashka brezna. Italijanski fashizem je pomagal slaviti tudi amerishki pesnik-migrant Ezra Pound. Veliki nemshki pesnik Stefan George je v svojih pesmih napovedoval »Novi Reich« in vstajenje »mozha dejanj«, ki ga bo zgradil; ko so se njegove prerokbe uresnichile, se je zgrozil, emigriral v Shvico in she istega leta umrl (1933). Ni pretirano mnenje, da imajo vsa radikalna gibanja svoj daljni izvir v ljudskem pesnishtvu; nemshka poezija od 18. stoletja dalje napoveduje zdruzhitev in nacionalimperializem, vrhunec tega so ponarodele pesmi, ki sta jih napisala Ernst Moritz Arndt in August Heinrich Hoffmann von Fallersleben, avtor himne »Pesem Nemcev«, znane po refrenu »Nemchija chez vse«; tudi razpad Juge naj bi se napovedoval v jugoroku.

– Kako pa se ta drzhavotvorna funkcija poezije ujema z znamenitim »izgonom pesnikov« iz Platonove zamisli idealne, pravichne, filozofsko-elitne drzhave z elementi komunizma?

– Njegov »izgon pesnikov« ni absoluten, temvech je po svoje dialektichen. Idealna drzhava je totalitarna, taka pa she posebno potrebuje pesnishko besedo za samohvalo in vzgojo podanikov. Platon, v mladosti pesnik, deloma tudi slikar, je sezhgal svoja zgodnja dela, verjetno pod vplivom uchitelja Sokrata, ki je podobno kot Buda in Kristus preziral pisanje; uchenec je pozneje razvil temeljit filozofski dvom o veljavi umetnosti in v interesu drzhavotvornosti posebej proskribiral poezijo, vendar z dolocheno omejitvijo. Dopustil je toleranco do »vishje«, moralno vzgojne poezije, ne pa tudi do »nizhje«, ceneno populistichne s Homerjem in pisci tragedij; zdi se, da je bila slednja zanj nekak sejmarski »holivud«.

– Dovoljena bi bila torej le zelo zozhena vloga poezije?

– Vloga pedagoshke dekle drzhavnega sistema.

– Che Platon ne bi pravzaprav chisto literarno-pesnishko (poezija pach ni le v verzih) zapisal Sokratovih dialogov, bi danes bolj malo vedeli o sokratizmu. Mizografija, sovrashtvo do pisave je v nasprotju z izrekom verba volant, scripta manent ali besede letijo, zapisi drzhijo, mar ne?

– Seveda. Je pa vprashanje, kaj je v teh dialogih avtentichni Sokrat in kaj je Platonova »literatura«. Platon verjetno ni imel magnetofona. Tudi Budovi in Kristusovi nauki so posredovani v zapisih sledilcev, in to niti ne njunih sodobnikov. Zdi se, da so bili za te tri velikane modrosti celo zapisi v kamen le prazen trud minljivosti, saj vse tako slishano kot videno leti z vetrom chasa. Glede tega je zen precej radikalen, ker v njem tako govor kot zapis vrednotno presega molk.

– Trojica Sokrat, Buda, Kristus … Kaj imajo, poleg mizografije, she skupnega?

– Nemo propheta in patria sua. Sokrat je obsojen na smrt kot ateist in kvarilec mladine, budizem iz hinduistichne Indije praktichno izhlapi in Buda iz modrookega arijca postane mongolid, Judi zavrnejo Kristusa kot lazhnega mesijo.

– Modrooki Buda?

– So tudi taki prebivalci Indije, zlasti na robovih Himalaje. V Budovih chasih jih je bilo gotovo she vech. Obstaja tudi »teorija«, da je bil Kristus modrih ochi in plavih las, pa prvotni Grki naj bi bili prav taki, lahko celo Sokrat. Torej spet vsi isti na listi …

– Ali ni danes »nekorektno« poudarjati modre ochi?

– Po zlomu nacizma je tak zadrzhek postal praktichno obvezen, a eno je politkulturni bonton, drugo so dejstva iz davnine. Povsod po svetu je najti starodavne upodobitve bogov z modrimi, tudi turkiznimi ochmi, ujemajo se z opisi v legendah, celo v turshkih; Atatürk je rekel, da so bili prvotni Turki v sibirskih stepah modrooki in plavolasi. Raziskave so pokazale, da modre ochi vsebujejo posebno gensko zasnovo, prvi modrooki ljudje pa naj bi se pojavili po koncu zadnje ledenice pred kakimi desetimi tisochletji severno od Chrnega morja.

– Kaj pa Stalinov mladostni izgon v Sibirijo, kamor je kasneje kot vladar v tradiciji katorge naganjal mnozhice podanikov, da so umirali v pionirskem civiliziranju tundre, tajge, vechnega ledu?

– Stalin se je uchil »logike zgodovine« od volkov, ki jih je dobro spoznal v vechkrat ponovljenem sibirskem izgnanstvu; pozneje je kot talentiran risar med razmishljanji rad skiciral volkove.

– Uchiti se zgodovine od volkov?

– Bolj gre za dolochen refleksijski navdih, predvsem glede dejstva, da je zgodovina v jedru le boj za meje resursov: razmejitve, premiki, vdori, obramba, zasedbe, prilashchanje …

– Evropa brez meja?

– Danashnji blizhnjevzhodno-afrishki migranti so Evropo prijeli za besedo: che ste brez meja, torej lahko pridemo … Po svoje uresnichujejo Sörglov projekt …

– Willkommen?

– Manj je znano, da je Mutti hkrati z dobrodoshlico ukazala akcijsko pripravljenost svojim tankistom, da zaprejo mejo, che bo naval povsem neobvladljiv.

– In kako je s Stalinovim »volchjim navdihom«?

– Ugotovil je: chlovek je chloveku volk, volk pa je chloveku lahko uchitelj. Volkovi so namrech izjemno pouchni zlasti v smislu prostorsko-organizacijske bivanjske strategije. Z urinom, drekom in praskanjem tal zachrtajo meje svojih »drzhav«; ti mejniki so nakazani v medsebojni razdalji okrog dvesto metrov, zmeraj shirshe od sredishcha stalne naselitve tropa. Ponavadi je prihajach iz drugega tropa takoj ubit, le redko je posvojen kak izgubljen mladich ali odrasel samotar. Vojne za prostor in plen med tropi so eden glavnih vzrokov smrti odraslih volkov. Tolpa lachnih volkov je edinstven ubijalski kolektiv / korektiv v naravi, strogo hierarhichna mashinerija z nenehno tekmo za vlogo vodilnega samca. Po potrebi so tudi kanibali, ranjenega brata raztrgajo brez ostankov; to je chastni pogreb, ker ga tako reshijo pred drugimi plenilci. Njihov najljubshi plen so parklarji; napadejo jih od zadaj z boka, da jim odprejo drobovje. Ob demonichni krvolochnosti premorejo tudi prefinjeno chustvovanje med pari samec-samica (»zvestoba do groba« ima vechjo veljavo kot med ljudmi), skrb za mladiche, zhalost ob smrti chlana tropa, obredno tuljenje v luno in podobno. Ob parjenju (pozimi, da se potomci rojevajo spomladi in zgodaj poleti) se samci vchasih, che nimajo takoj samice, v besu nagona naskakujejo med sabo.

– Danashnja moda obchudovanja volkov?

– Vsega navelichani »ekologi« iz bogatih zahodnih mest se gredo resetirat v divjino in od tam prinashajo nekak moderniziran »asishki« (recheno po svetem »Francozku«, ki je s pogovorom ukrotil volka) kult plemenitih in modrih volkov, svojevrsten nadomestek za »plemenitega divjaka«. V glavnem gre za srechanja z volkovi v rezervatih, kjer so zhivali solidno preskrbljene in temu primerno »kultivirane«. Drugachna je »volchja slava« v balkanskih hribih, kjer lachni tropi vdirajo v hleve in vchasih celo v stanovanjske hishe, ali v sibirskih stepah, kjer lahko napadejo drveche sani ter raztrgajo tako ljudi (tudi oborozhene) kot konje. Volk je avtentichna zver, ni ga mogoche udomachiti, mozhno ga je le ujeti in zasuzhnjiti, celo za vleko sani. Pes ni udomachen volk, temvech je udomachen pasje-volchji bastard.

– Ali ni bil tudi Hitler obchudovalec volkov?

– Nedvomno je bil ponosen na svoje ime: Adolf pomeni Plemeniti volk (Edel / Adel-Wolf); imena z wolf so bila nekoch med najbolj priljubljenimi pri Nemcih, zlasti Wolfgang (Volkohod). »Sivi volk« naj bi bilo njegovo kodirano ime ob koncu vojne; njegova sestra se je prepisala v Wolf. Sicer so pa Hitlerja propagandno predstavljali kot ljubitelja zhivali, njegov najvechji ljubljenec je bil nemshki ovchar Blondi. Hitler je obsojal vsako surovost do zhivali, tudi glede hrane, menda je bil dosleden vegetarijanec, antialkoholik, nekadilec. Ob vsem tem pa je imel stike tudi z razlichnimi magijsko-okultistichnimi krogi. Sploh pa volchje asociacije rade uporabljajo razlichne subverzivne organizacije; alzashki neonacistichni revanshisti Chrni volkovi, turshki Sivi volkovi itd.

– Tudi Hitler naj bi imel nezakonskega otroka z neko Francozinjo, ko je med prvo svetovno kot vojak bival v Franciji, cheprav njegovi sobojevniki porochajo, da je ostro obsojal spolne stike nemshkih vojakov z rasno manjvrednimi domorodkami. Podobnosti so torej v zachetku in pozneje, kako pa je z njunim koncem?

– Tudi tu je vech podobnosti v elementih psihopatije, kot je videti na prvi pogled; nekateri jima pripisujejo celo klinichno blaznost, vendar taka »pojasnila« ne zadoshchajo, ker psihoekscentrikov je neshteto, onadva pa sta unikatna zgodovinska fenomena … Hitlerjeva smrt od lastne roke, Stalinova od mozhganske kapi: obstaja dvom o obeh eksitusih. Vsaka smrt je naraven rezultat v odvechnost dozorelega bitja in okolishchin; tudi samomor je le navidezno samostojna izbira. Hitler naj bi »v resnici« prezhivel; njegovo smrt je takoj po vojni zanikal Stalin v nekem pogovoru z Americhani … Stalin pa naj bi bil »v resnici« umorjen v kompleksni zaroti zaradi njegovih vse bolj monstrumskih nachrtov: kri kot (dzhingiskanski) cement – pobiti vse polnoletne chlane partije, likvidirati vse sovjetske Jude. Chetudi je bil skrajno nezaupljiv in previden, ni mogel mimo kljuchne diktatorske zanke: obsezhnih projektov ni mogoche izpeljati brez soglasja sistemskih sodelavcev, zato so te njegove zamisli zaslutili tudi drugi in sklenili, da tako ne gre vech … Sicer pa naj bi bilo v chasu njegovega vladanja vech kot shestdeset poskusov atentata nanj; na Hitlerja naj bi jih bilo vech kot shtirideset. Oba sta ustvarila (seveda ne sama osebno) prehodni, epizodni sistem, dolgorochno nevzdrzhen vsaj v krshchanskem kontekstu; maoizem se je, po vsem sodech, lazhje zlil s pragmatichno konfucijansko tradicijo. Konclagerje in gulage pa sta oba preplonkala od zmeraj »nedolzhnih« Anglezhev, ki so pravzaprav vedno v ozadju razlichnih pretresov (protestantizem, revolucije, republikanizem, Cromwellova usmrtitev kralja vech kot sto let pred Francozi, Hitlerjev mentor Houston Chamberlain z arijsko-germanskim rasizmom itd.), ki jih nato »prepustijo« drugim, sami pa se »potegnejo nazaj« (star francoski izrek: perfidni Albion).

– Ali niso bili Stalinovi uchitelji tudi shamani sibirskih ljudstev?

– Da, v Sibiriji je bil v stiku s shamani, ki so v njem prepoznali reshitelja Rusije. Raziskovalci menijo, da mu tam ni bilo prehudo, ostri mraz mu je pozdravil tuberkulozo, imel je enega ali dva otroka z mladoletnico, pa tudi mozhnost »pobegov«, ker naj bi bil provokator Ohrane, cesarske tajne policije. Omenjajo tudi, da se je vechkrat izognil aretaciji, ko so bili shtevilni sodelavci zajeti ali pobiti. Sicer pa se je, vzeto v celoti, iz nesposobnega za carsko vojsko razvil v sovjetskega generalisima, iz gruzinskega nacionalista v ruskega internacionalista, iz seminarista v ateista. Ochitno ne obskurna gruzinska ne luksurna verska (pravoslavna) identiteta zanj nista bili absolutni.

 – V slovenski (pa ne le v tej) zgodovini nacionalist postane narodni izdajalec. Internacionalist, ki oznanja, da proletariat nima domovine, postane narodni junak. Je to paradoks?

– Na prvi pogled. Sicer pa je paradoks le povrshni sinonim za dialektiko.

– Kako pa je s spravo med omenjenima ali med njunimi dedichi? Ali ni v osamosvojitvi Slovenije plebiscitarni element sprave na podlagi patriotizma?

– Nelochljivega od pragmatichnega oportunizma kot reshevanja lastne kozhe iz brodoloma. Logika redute – zadnje utrdbe, refugija, confugiuma. Leta 1990 se je Jugoslaviji na obzorju obetala irashko-sirska »reshitev«: desetletna drzhavljanska vojna. Tudi jugoslovansko naravnani Slovenci so dojeli, da gre sedemdesetletni skupni projekt v maloro; vechina, ne glede na svoja politichna preprichanja ali osebno poreklo, je videla pred sabo prepad, déroute. To je dalo rezultat plebiscita 1990.

– Sploshni konsenz, prvich v razklani slovenski zgodovini?

– Nekako tako, le da razklanost ni kakshna slovenska posebnost. Vsak narod je utemeljen na notranjem razkolu.

– Ali ni nekaj na to temo rekel tudi Lenin?

– Rekel je: v vsakem narodu sta dva naroda. Ta misel ima svojo tezho. Primerov je vech kot dovolj, od starega Rima, kjer se je zachela »vechna« evropska drzhavljanska vojna med monarhijo in republiko, do Anglije, Francije, ZDA, Shpanije, Kitajske itd. Glede nemshkega razkola, ki je povezan tudi s slovensko zgodovino, je med zgodovinarji znano mnenje, da bi danes vsa Evropa govorila nemshko, che se ne bi Nemci katolishko-protestantsko razklali do roba kolektivnega samomora ter posledichno do fragmentacije »svetega rimskega cesarstva nemshke nacije« na kakshnih shtirideset »suverenih drzhav« (»Kleinstaaterei« po zaslugi Napoleona).

– Ali pa Srbi, razklani na chetnike in partizane?

– Ob koncu Juge so Srbi zavrachali kakrshen koli pogovor o konfederaciji, saj zanje, ki se imajo za edino kompletno, esencialno drzhavotvorno, imperialno nacijo v jugoprostoru, ne more biti enakovrednega nivoja z invalidnimi kvazinacijami, ki so si jih izmislili tuji okupatorji z namenom onemogochiti nastanek normalne, naravne, pravichno zaokrozhene srbske drzhave od Trsta do Soluna; ta drzhava naj bi imela, che ne bi Srbi napol izkrvaveli v vojnah, okrog 40 milijonov prebivalcev, saj bi se vsi partikularizmi zgubili, tudi jezikovni.

– Rachun brez krchmarja?

– Na Balkanu je obichajna krchmarica smrt. Drugim etnosom v jugoprostoru tak francosko-piemontski koncept drzhave ni shel v rachun. Enega od glavnih izvajalcev tega koncepta, kralja Aleksandra, so dvajset let po sarajevskem atentatu ubili hrvashko-makedonski (delno bolgarski) zarotniki v letu, ko je zasnoval spomenik Neznanemu junaku na Avali pri Beogradu; oba balkanska atentata sta bila znanilca svetovnih vojn (zachetek druge z zamenjavo cifer 1914-1941), v prikritem shirshem ozadju prvega so bili angleshki, drugega pa nemshko-lashki interesi. Hitler se je v neki izjavi pobahal, da je on likvidiral Aleksandra; trdnih dokazov ni, a je nemogoche, da ne bi nemshki obveshchevalci nich vedeli o pripravah, saj je celo shef jugopolicije opozarjal kralja … Spomenik na Avali je monumentalno kiparsko delo hrvashkega kiparja Meshtrovicha, temeljna ideja je bila »jugoslovanska«, z osmimi kariatidami v narodnih noshah iz celotne drzhave; ustashi so ga ob svojem prihodu na oblast aretirali in obsodili na smrt (pozneje pomiloshchen).

– Ali ni marsikdo v tujini gledal na Jugo podobno »vsesrbsko-jugoslovansko«?

– She danes naletish na mnenje: kaj pa dlakocepite, saj ste tam na Balkanu tako ali tako vsi isti do obisti … »Conflicts of contentious identities« …

– Kako je s Slovenijo pri tem?

– V Sloveniji je v zachetku 90-ih shlo za vseslovensko nujo, plebiscit je pokazal soglasje: chim prej se odrezati in se vsaj v okviru mozhnosti izolirati od podivjane preostale Juge, ki bo neogibno potonila v krvi. V politiki ni idealnih reshitev, a dejstvo je, ne glede na vshechnost in razlichne kritichne pridrzhke, da je bila slovenska abgregacija ali »avtoamputacija« v danih razmerah vsekakor uspeshna.

– Vsaj kot bolj ali manj presenetljiv konec poti v lastno drzhavnost, kajne?

– Dejstvo je, da se je Slovenija postavila na zemljevid kot samostojna drzhava, cheprav s tezho mitropsko-balkanske chrepinje, ki v diplomatskih odnosih vzbuja zadrego tako med gostitelji kot med gosti, ker je treba z drzhavnim protokolom sprejeti predstavnike eksotichne vashke skupnosti.

– Fashist se ponasha s tem, da vse poimenuje naravnost s pravim imenom, surovo prostodushno. Komunist je zanj pervertiran nihilist. Je to ustrezna oznaka?

– Ali pa anarhist … Pa imash she enega na -ist …

– Ali niso vse to variante terorizma?

– Poznal sem Primorca, tigrovca, ki so ga aretirali najprej italijanski fashisti, zatem jugoslovanski policisti, nato nemshki nacisti, naposled udbovski vigilisti. Obtozhnica je bila zmeraj ista: anarhist in terorist.

– Kako je pri vsem tem z resnico?

– Kdor ishche resnico, najde le nujo.

– So kakshne koristi od tega?

– Koristi … kor isti … v (v)etru vsi (l)isti …