Revija SRP 145/146

Francesco Petrarka

 

MOJA SKRIVNA KNJIGA

ali Moje osebne dileme

 

Predgovor

 

Pred nedavnim sem lezhal v postelji in ves osupel ponovno premishljeval o tem, kako sem sploh prishel na ta svet in kako ga bom tudi zapustil, in nisem nikakor mogel zaspati, kot se to sicer pogosto zgodi zaskrbljenemu razumu, ter sem she kar bedel in se slabo pochutil, dokler se mi ni zazdelo, da vidim zhensko, ki se mi priblizhuje – cheprav nisem vedel, od kod bi sploh lahko prishla. Njene mladostnosti in lepote ni mogoche opisati; njena ljubkost je bila tiste vrste, ki je mozhje ne znajo zares ceniti, obraz in obleka pa sta bili prav devishki. Njen mochni sij me je slepil, da si nisem niti drznil pogledati naravnost v svetlobo, ki je sijala iz njenih ochi, ko me je ogovorila: »Nikar se ne prestrashi in naj te ta nenavadni prizor ne razburi. Zaradi vseh svojih zmot si se mi zasmilil in sem se spustila sem od dalech, da bi ti pomagala ob uri, ko me potrebujesh. Vse doslej si zelo pogosto, pravzaprav zhe kar prepogosto, zaskrbljeno opazoval svet, in che si do zdaj uzhival v minljivih recheh, koliko bolj bi shele uzhival, che bi lahko spoznal vechne rechi?« Te njene besede me niso povsem pomirile in le z najvechjo tezhavo sem ji s tresochimi se ustnicami odgovoril z Vergilovimi besedami:

 

»Kako te lahko imenujem, o, devica, saj tvoj obraz ni obraz smrtnice in tudi ne govorish s chloveshkim glasom?«1

 

»Jaz sem tista,« je odgovorila, »ki si jo v svoji Afriki tako chedno in skrbno opisal, in ki si jo podobno kot ustanovitelj Teb Amfion z izbrusheno spretnostjo in s pesnishkimi rokami postavil v njen velichasten in chudovit dvorec na visokem vrhu Atlasa dalech proch na Zahodu.2 No, daj, prisluhni mi in se ne boj; nikar ne trepetaj zgolj zato, ker si zdaj v navzochnosti prav tiste, o kateri si v preteklosti tako zelo domiselno razlagal, kako zelo tesna znanca da sva.« Ko je umolknila, sem vedel, da moja sogovornica ni nihche drug kot prav Resnica osebno, spomnil sem se tudi, da sem njeno palacho postavil na vrh Atlasa, nisem pa vedel, iz katere dezhele je prishla, cheprav sem obenem nekako tudi vedel, da se je lahko spustila le iz nebes. Tedaj sem jo pogledal, ker sem si jo zhelel bolje ogledati, vendar pa njene nebeshke luchi moje smrtne ochi niso prenesle in sem pogled znova uprl v tla. Ko je to videla, je malce obmolknila, nato pa me je zachela zelo lahkotno in kakor mimogrede izprashevati, in me je tako prisilila k odgovorom, da sva se nato o marsichem she pogovorila. Tedaj sem spoznal, da mi ta pogovor dvojno koristi: naredil me je malce modrejshega, obenem pa me je ta najin pogovor opogumil, da sem se drznil bolj odkrito pogledovati v njen obraz, katerega silno zharenje me je sprva tako prestrashilo. In ko sem jo naposled lahko mirno opazoval in obchudoval njeno izjemno ocharljivost, sem pogledal tudi okrog nje, da bi preveril, ali v moje osamljeno zatochishche ni prishla brez spremstva, in jo morda kdo spremlja. In tedaj sem nedalech proch uzrl zelo dostojanstvenega in chastitljivega starchka.

Ni mi bilo treba vprashati ga po imenu, njegov pobozhni videz, odkritosrchen in resen pogled in vzravnana drzha kot tudi njegova afrishka obleka in rimska zgovornost, vse to je povsem jasno sporochalo, da je to nash velichastni oche Avgushtin. Izzhareval je tudi vechje sochutje, kot ga sicer premorejo navadni mozhje, tako da nisem niti malo dvomil o njegovi istovetnosti. Vendar pa to ni bil razlog za molk in zachel sem oblikovati svoje vprashanje, in ko sem imel besede zhe na vrhu jezika, sem iz ustnic Resnice nenadoma zaslishal njegovo ime, ki je vselej tako zelo sladko zazvenelo v mojih ushesih. Obrnila se je k njemu in ga zmotila v njegovi globoki zamishljenosti, rekoch: »Avgushtin, ti si mi she posebej drag, saj dobro vesh, kako zelo te ta mozhak visoko ceni, vesh pa tudi, da je zbolel za nevarno in dolgotrajno bolezen, za katero velja, da manj ko jo bolnik prepozna, blizhe je smrti. In ta mozhak je zhe na pol poti tja in zdaj je pravi trenutek, da vzamesh njegovo zhivljenje v svoje lastne roke – to bo pobozhno dejanje, v kakrshnem te nihche ne prekasha. Tvoje ime je vselej globoko chastil in vemo, da lahko mojster, ki ga ljubijo, vse svoje uchenje veliko lazhje izlije v razum svojih poslushalcev. Je pa tudi povsem mogoche, da si v svoji sedanji srechi pozabil na vse svoje nekdanje nesreche iz chasov, ko si bil enak ujetnik mesa kot on in je bilo veliko tvojega trpljenja zelo podobnega njegovemu. Prav zato si ti najbolj primeren zdravitelj teh strasti, saj si jih sam izkusil, in cheprav je nema meditacija resnichno najchudovitejsha stvar, te rotim, da s svojim svetim glasom, ki je zame tako enkratno dobrodoshel, prekinesh ta svoj molk in poskusish najti nachin, kako bi mu lahko pomagal reshiti se bremena njegove lastne topoglavosti.«

Avgushtin je odgovoril: »Ti si moja voditeljica, moja svetovalka, moja ljubica in moja uchiteljica. Zakaj mi torej ukazujesh, naj govorim, ko pa si tudi sama navzocha?«

Resnica je odgovorila: »V smrtnikovo uho lahko prodre le chloveshki glas, zato bo tebe lazhe poslushal. Vendar pa bom ostala z vama, tako da bo vedel, da bo vse, kar bodo izrekle tvoje ustnice, prihajalo v resnici od mene.«

»Moram se ti pokoriti,« je rekel, »tako zaradi svojega sochutja do bolnika kot iz sposhtovanja do nje, ki mi ukazuje,« in me pogledal zelo prijazno, pozdravil z ochetovskim objemom in odvedel nekaj korakov stran od Resnice v odrochnejshi prostor, v katerem smo se nato vsi trije posedli. In tako se je dalech proch od vseh prich razen Resnice, ki je pozorno presojala sleherno najino besedo, naposled zachela najina dolga razprava, ki se je zaradi premnogih tem razvlekla na kar tri cele dneve. In cheprav sva v njej veliko grajala sodobne navade in univerzalna hudodelstva razlichnih mozh in je bila graja namenjena bolj chloveshtvu v celoti kot meni osebno, sem si kljub temu she najbolj zapomnil vse meni namenjene graje. Zato sem ta najin zaupni pogovor sklenil zapisati s peresom, in da ga ne bi nikoli pozabil, sem zasnoval to drobno knjizhico o vseh krasotah, ki sem jih uzhil med tisto najino razpravo. Knjizhice sicer ne nameravam objaviti, z njo tudi ne ishchem slave (v ta namen pripravljam pomembnejsha dela), temvech zgolj to, da si jo bom lahko kdaj z uzhitkom znova prebral.

In zato se bosh, drobna knjizhica, izogibala druzhbi ljudi in bosh povsem zadovoljna, ker bosh ostala pri meni in ne bosh pozabila na svoj naslov. Ti si namrech Moja skrivna knjiga in tako te bom tudi poimenoval, in kadar se bom posvechal vishjim zadevam, me bosh lahko zasebno spominjala na vse, kar je bilo tedaj zaupno izrechenega.

Pri tem pisanju sem uposhteval Cicerov nasvet in sem se »odpovedal prepogosti rabi fraz 'sem rekel' in 'je rekel', saj je ochitno, da sta se pogovarjala tista dva, ki sta bila navzocha,«3 svoje besede pa sem lochil od besed mojega slavnega sogovornika z navedbo govorchevega imena. Tak postopek sem prevzel od Cicera, ki pa ga je prevzel od Platona. Zdaj pa sklenimo to mojo oddaljitev. Najprej me je Avgushtin nagovoril takole.

 

 

Prva knjiga

 

Avgushtin: Le kaj pochenjash, nesrechnik? O chem sanjarish? Na kaj chakash? Si morda zhe povsem pozabil na svoje nadloge? Mar si pozabil na svojo smrtnost?

Francesco: Nanjo res nikoli ne pozabim in ob misli nanjo me vselej strese od groze.

Avgushtin: Che bi bila tvoja trditev resnichna in bi ti zhe sam dobro poskrbel zase, bi mi prihranil veliko truda. Povsem nesporno je namrech, da je she najbolj uchinkovit nachin, da chlovek zachne zanichevati privlachnosti tega zhivljenja in sredi vseh neviht tega sveta umiri svoj razum, v tem, da se spomni svojih lastnih tegob in da nenehno premishljuje o smrti, toda le pod pogojem, da te njegove misli niso lahkotne in povrshne, temvech da se kradoma zalezejo tudi v njegov kostni mozeg. Vendar pa se mochno bojim, da tudi ti, kot sem opazil, podobno neshtetim drugim zgolj zavajash samega sebe.

Francesco: In to kako, che smem vprashati? Tvojih besed namrech ne razumem povsem.

Avgushtin: No, od vseh navad vas, smrtnikov, me she najbolj osuplja in navdaja z grozo to, da se vdajate svojim tegobam namerno, pri tem pa se pretvarjate, da ne vidite pretechih nevarnosti, che pa vas nanje kdo opozori, mu niti ne prisluhnete.

Francesco: In zakaj?

Avgushtin: Mar verjamesh, da bi bil lahko chlovek, ki ga je prizadela tezhka bolezen, tako neumen, da si ne bi she najbolj od vsega zhelel zdravja?

Francesco: Res ne verjamem, da bi bil lahko sploh kdo tako zelo neumen.

Avgushtin: No, mar torej verjamesh, da je lahko sploh kdo tako zelo brezbrizhen in len, da se mu ne ljubi v celoti posvetiti se uresnichitvi tistega, chesar si z vsem srcem sicer zheli?

Francesco: Ne, tudi tega ne verjamem.

Avgushtin: Che se strinjava glede teh dveh vprashanj, se bova strinjala tudi glede tretjega.

Francesco: In kakshno je to tretje?

Avgushtin: Tako kot si chlovek, ki po globokem in neomajnem premishljevanju uvidi svojo nesrecho, zazheli, da ne bi bil vech nesrechen, si tudi tak, ki si je to zazhelel, to svojo zheljo prizadeva tudi uresnichiti. In che si zato dovolj marljivo prizadeva zanjo, se naposled to tudi zgodi. In ker je ochitno, da lahko tretjo tochko spodkoplje vsaka hiba druge tochke, enako kot tudi drugo tochko lahko spodkoplje kaka slabost prve tochke, moramo ugotoviti, da prva tochka predstavlja korenino chlovekovega zvelichanja. Kljub temu pa si neumni ljudje, ti pa she zlasti, nadvse domiselno prizadevate za vasho lastno pogubo, saj se med svojim prizadevanjem, da bi si iz svojih prsi izruvali to korenino, ki prinasha zvelichanje, pustite ujeti vsem zankam posvetnih radosti. Prav to je tisto, kar me osuplja in navdaja z grozo. Zato si povsem zasluzhite, da se vas kaznuje zaradi tega, ker ste iztrgali to korenino in opustili preostali dve tochki.

Francesco: Ta obtozhba bo zagotovo terjala vech chasa, saj kliche po podrobnejshi razpravi. Vendar te prosim, da to razpravo prestaviva v blizhnjo prihodnost, ko bom lahko sledil tudi naslednjemu koraku z vechjo jasnostjo, in se prej posvetiva predhodnim vprashanjem.

Avgushtin: Oba se morava prilagoditi tvojemu obotavljanju, zato lahko ustavish najin pogovor vselej, ko mislish, da je to potrebno.

Francesco: Tvojemu razmishljanju ne zmorem vech slediti.

Avgushtin: In kakshna megla je zamashila tvojo pamet oziroma kakshen dvom se ti je porodil?

Francesco: Dejstvo, da so stvari, po katerih strastno hrepenimo in si zanje prizadevamo, neshtete, pa vendar nam jih ne priblizha prav noben, she tako vztrajen napor, in nas nikoli tudi ne bo priblizhal.

Avgushtin: Ne zanikam, da to velja pri drugih zadevah, vendar pa je pri tisti stvari, ki naju zanima, resnichno prav nasprotno.

Francesco: In chemu je tako?

Avgushtin: Ker chloveku, ki se zheli reshiti iz svoje nesreche, pri tem ne more spodleteti, kadar je ta njegova zhelja iskrena in vseobsezhna.

Francesco: Oh, dobri Bog, sem mar dobro slishal? Ni veliko ljudi, ki ne bi vnaprej vedeli, da bodo v zhivljenju prikrajshani za marsikaj; prav vsak, ki je kdaj premishljeval o samem sebi, dobro ve, da je res tako. In zato se razglasijo za nesrechne. Nesporno je sicer, da veliko bogastvo ljudi osrechi, vendar pa jih lahko nato morebitna izguba zhe enega samega dela tega bogastva znova onesrechi. Sploshno je znano, da si prav vsakdo zheli odlozhiti svoje breme, da pa to le malokomu uspe. Vse premnogi pa zaradi telesnih bolezni ali smrti njihovih najdrazhjih ali zaradi ujetnishtva, izgona ali revshchine ali vseh drugih podobnih tezhav, ki bi jih bilo vse nashteti enako tezhavno kot jih prenashati, postanejo zhrtve nenehne zaskrbljenosti. In naj so tistim, ki jih morajo prenashati, she tako nadlezhne, pa tudi vejo, da se jih ne morejo znebiti. Zatorej verjamem, da chlovek res ne more dvomiti o tem, da so shtevilni ljudje nesrechni, in to kljub njihovim sicer povsem drugachnim namenom in njihovi drugachni volji.

Avgushtin: Morala se bova vrniti dalech v preteklost, kakor sicer ravnamo s pochasnimi in zaostalimi otroki, vrnemo se namrech chisto na zachetek pouka in vse obnovimo znova. Imel sem te za bolj dozorelega in res nisem prichakoval, da bosh potreboval take opomine. Che bi si ti zapomnil resnichne in dobrodoshle izreke filozofov, ki si jih kakor tudi moje vechkrat prebral, in che bi se torej, opravichujem se ti za to svojo izjavo, uchil zase, ne pa za druge, in bi toliko knjig prebral z namenom, da si uredish svoje lastno zhivljenje, ne pa iz zhelje po plehkem odobravanju navadnega ljudstva, mi zdaj zagotovo tukaj ne bi tvezil otrobov.

Francesco: Sicer res ne vem, kam natanchno merish, vendar sem zhe zardel, saj izkusham, kar je obchutil fantich, kadar ga je njegov uchitelj pograjal. Enako kot namrech zachne otroka skrbeti takoj, ko zaslishi uchiteljev grajajoch glas, celo she preden ve, kaj natanchno mu zdaj ta ochita, saj ima na vesti veliko razlichnih prekrshkov, sem tudi sam, ki se zavedam svoje nevednosti in shtevilnih svojih zmot, zardel, she preden si sklenil svojo misel. In to se mi zgodi tudi, kadar niti ne razumem, kam merish s svojimi pripombami, obenem pa tudi vnaprej chutim, da ni nichesar, zaradi chesar bi si grajo sploh zasluzhil. Vendar te prosim, da mi bolj jasno razlozhish, kam ta tvoja zhgocha graja sploh meri?

Avgushtin: Vsega tega sploh ni malo, vendar bova o tem spregovorila pozneje. Prav zdaj pa me jezi, ker verjamesh, da chlovek postane nesrechen ali da ostane nesrechen proti lastni volji.

Francesco: Zdaj ne zardevam vech. Kaj bi namrech sploh lahko bilo resnichnejshe od te resnice? Je mar kdo lahko tako neveden glede chloveshkih zadev in tako odtujen od vseh chloveshkih stikov, da ne razume, da nas revshchina, bolechina, sramota, bolezen, smrt in vse drugo, v kar sicer zmotno verjamemo – da nas vse to ponavadi doleti proti nashi lastni volji? Iz tega vidimo, da res ni tezhko prepoznati svoje lastne nesreche in je sovrazhiti, vendar pa se je ni mogoche preprosto znebiti. Prvi dve dejanji sta v dosegu nashe mochi, tretje pa je odvisno od sreche.

Avgushtin: Ker se svoje zmote sramujesh, bi si zasluzhil, da ti jo oprostim, vendar pa me she veliko bolj kot tvoja zmota jezi tvoja predrznost. Le kako lahko tako nepremishljeno pozabish vse tiste svete in filozofske maksime o tem, da zaradi tega, kar si pravkar omenil, nikogar ne more doleteti nesrecha? Saj che lahko razum osrechi zgolj vrlina, kot so z najbolj preprichljivimi argumenti vechkrat dokazali Cicero in shtevilni drugi,4 potem lahko sklepamo, da razumu more prinesti nesrecho zgolj kaj takega, kar vrlini nasprotuje. In razen che nisi povsem izgubil svojega razuma, bi se tega sam spomnil, cheprav ti jaz tega zdaj ne bi povedal.

Francesco: Seveda se tega spomnim: vodish me nazaj k uchenju stoikov, ki so v nasprotju s sploshnim preprichanjem resnici blizhje kot vechina drugih praks.

Avgushtin: Od vseh ljudi si ti zagotovo najnesrechnejshi, saj resnico ishchesh v zablodah navadnih ljudi oziroma verjamesh, da ti bo pod vodstvom slepca uspelo najti svetlobo. Zaviti morash s poti, po kateri hodi vechina ljudi, in se z vishjim stremljenjem podati po stezi, na kateri je le malo sledi chloveshkih stopinj, che bi si rad zasluzhil slishati pesnikove besede:

 

»Za tvoj novi pogum

ti chestitam, mladenich,

to pot je k zvezdam.«5

 

Francesco: Oh, kaj bi dal, da bi tudi meni, preden umrem, uspelo to dosechi! Vendar te prosim, nadaljuj: nisem she izgubil vse sramezhljivosti in tudi ne dvomim, da so maksime stoikov bolj zazhelene od zmot navadnih ljudi. Vendar pa zhe tezhko chakam, da bi slishal, o chem bi me rad preprichal.

Avgushtin: Che se torej strinjava, da ni prav nihche nesrechen ali da prav nihche ne postane nesrechen razen tistega, ki je sprijen – kaj naj bi torej moral temu zdaj she dodati?

Francesco: Ker sem, tako vsaj verjamem, videl zhe shtevilne ljudi z mano vred, ki so trpeli, ker se niso znali reshiti iz jarma sprijenosti, cheprav so si vse zhivljenje na vse pretege prizadevali, da bi vselej ravnali pravilno. In zato lahko chlovek ne glede na vse stoichne maksime sklepa, da so shtevilni nesrechni proti njihovi volji, cheprav to obenem tudi obzhalujejo in si zhelijo, da bi bilo resnichno nasprotno.

Avgushtin: Od najine teme sva se zdaj sicer malce oddaljila, vendar pa se pochasi znova vrachava k zachetku, razen seveda, che si zhe pozabil, kje sva zachela.

Francesco: Na to sem res zhe skoraj chisto pozabil, dokler me ti nisi zdaj znova spomnil.

Avgushtin: Na zachetku sem ti zhelel razlozhiti, da je premishljevanje o smrti in chloveshki bedi prvi korak vsakega chloveka, ki si zheli izmakniti se omejitvam smrtnosti in se dvigniti k vishjim rechem, che lahko tako rechem; drugi korak pa sta njegova gorecha zhelja in odlochnost, da presezhe te omejitve. In ko ti bo to uspelo, ti jamchim, da tvoj vzpon k cilju tvojih stremljenj ne bo naporen. Razen che si bosh medtem morda znova premislil.

Francesco: Res si ne bi drznil rechi, da sem si premislil. Moje sposhtovanje do tebe se je od chasa moje mladosti namrech tako zelo okrepilo, da sem v primeru, ko se najini mnenji razlikujeta, takoj pripravljen priznati svojo zmoto.

Avgushtin: Nobenega prilizovanja, prosim. Ker pa zdaj vidim, da si se strinjal z mojimi besedami bolj iz sposhtovanja kot iz preprichanja, lahko zdaj spregovorish z vso svobodo in o chemer hochesh.

Francesco: Cheprav me she obhajajo dvomi, pa bom to tvoje dovoljenje rad izkoristil. Zdaj govorim le o sebi, vendar pa lahko pricha gospa,6 ki je bila navzocha pri vseh mojih dejanjih, kot si bil tudi ti, da sem res veliko premishljeval o svoji nesrechi in svoji smrti, kot da sem si tudi z neshtetimi solzami poskushal izmiti svoje nechistosti. Vendar – in tega ne morem priznati brez solza – kot lahko sam vidish, so bila vsa ta moja prizadevanja povsem zaman. In to je tudi prav edini razlog, ki me sili, da podvomim o argumentu, s katerim mi ti zhelish dokazati, da nesrecha chloveka nikoli ne doleti proti njegovi lastni volji oziroma da ni nihche nesrechen, che si tega sam ne zheli. Zhal mi moje izkushnje govorijo prav nasprotno.

Avgushtin: To je stara pritozhba, ki ne bo nikoli povsem izginila. In kljub temu, da sem ti to poskusil zhe razlozhiti, she naprej trdim, da ni nesrechen nihche, ki si tega ni zhelel, in da tak tudi nikoli ne more postati nesrechen. Vendar pa je v razumu mozh, kot sem zhe zachel pripovedovati, nekakshna sprevrzhena in pogubna zhelja po zavajanju samega sebe, in ta je v zhivljenju she najpogubnejsha. Tvoj strah pred tem, da bi te zavedli tvoji najblizhji, je povsem upravichen, saj zaradi vpliva teh zavajalcev in njihovih dobrikajochih se glasov, kakrshnih od tujih ljudi sicer nikoli ne slishish, pozabish na vso previdnost, ko nenehno poslushash okoli sebe njihovo prilizovanje. Svoje neposhtenosti pa bi se moral bati she bolj tedaj, ko ni nobenega pomanjkanja ljubezni, vplivanja in prijateljstva; tedaj namrech vsakdo precenjuje samega sebe in se ima raje, kot je sicer primerno, obenem pa zavajalca ni mogoche razlikovati od zavedenega.

Francesco: Te besede si danes zhe vechkrat uporabil. Vendar, che me spomin ne vara, nisem samega sebe nikoli zavajal. Da me le tudi drugi ne bi zavajali!

Avgushtin: Prav s to hvalo, da se nisi nikoli sam zavajal, she najbolj zavajash samega sebe. Ker pa dovolj zaupam tvojemu znachaju, upam, da bosh po temeljitem premisleku tudi sam uvidel, da nikogar ne doletijo nadloge, razen che hoche to sam. To je obenem tudi srchika najinega razhajanja. Povej mi torej, te prosim – vendar pa premisli, preden odgovorish, pri tem pa ravnaj kot chlovek, ki ne ishche prepira, temvech resnico – povej, kaj mislish, ali so koga kdaj prisilili v greh, ko pa modri uchitelji od nekdaj zagovarjajo stalishche, da je greh prostovoljno dejanje, in kadar ni storjen namenoma, sploh ni greh? Pa vendar brez greha nikogar ne doleti nesrecha, kot si se maloprej zhe strinjal z menoj.

Francesco: Vidim lahko, da postopoma opushcham svoje stalishche in da moram priznati, da zachetek moje nesreche izvira iz mojih lastnih zhelja; to chutim zase in verjamem, da enako velja tudi za druge. Zdaj bi se moral z mano strinjati tudi ti.

Avgushtin: In v chem bi rad, da se strinjam s tabo?

Francesco: Da ni res samo to, da nihche ne pade, che tega sam noche, temvech tudi, da shtevilni, ki so padli sicer po lastni volji, potem tudi po lastni volji vstanejo. To sam dobro poznam, ker se je pripetilo tudi meni. In zdi se mi, da me je zato, ker nisem hotel vstati tedaj, ko bi she lahko, doletela kazen, da potem nisem mogel vstati, cheprav sem to hotel.

Avgushtin: Sicer se v tem ne motish povsem, vendar pa bosh moral zdaj, ko si priznal, da si se v prvem primeru motil, priznati enako tudi za drugi primer.

Francesco: Mar torej po tvoje besedi »pasti« in »lezhati« pomenita eno in isto?

Avgushtin: Ne, povsem se razlikujeta. Vendar pa besede »je hotel« in »hoche«, ki se sicer razlikujejo glede chasa, pomenijo chloveku, ki hoche, eno in isto.

Francesco: Zdaj vem, da mi nastavljash zanko. Vendar zagotovo ni mochnejshi rokoborec tisti, ki je osvojil zmago z ukano, od tistega, ki je zmagal zaradi svoje spretnosti.

Avgushtin: Pogovarjava se v navzochnosti Resnice, ki ima raje odkritosrchnost in nasprotuje lokavosti, in da tega ne bosh vech pozabil, bova odslej nadaljevala povsem odkritosrchno.

Francesco: To je tudi meni najljubshe. Zdaj pa mi povej, ker pach zhe govoriva o meni, kako mi nameravash dokazati, da je dejstvo, da sem nesrechen – tega namrech ne zanikam – celo zdaj zgolj posledica moje volje, ko pa sam prav nasprotno chutim, da ni nichesar, kar bi tezhje prenashal, in da to povsem nasprotuje moji volji. Obenem pa proti temu ne morem nichesar ukreniti.

Avgushtin: Dokazal ti bom, che se bosh seveda drzhal najinega dogovora, da bi moral uporabiti drugachne besede.

Francesco: O kakshen dogovoru govorish in kakshne druge besede mi svetujesh uporabljati?

Avgushtin: Dogovorila sva se, da se bova odpovedala vsem zavajajochim pastem in se povsem odkritosrchno posvetila iskanju resnice. Kar pa zadeva besede, za katere bi rad, da jih uporabljash, so te naslednje: namesto da rechesh »tega vech ne morem«, raje reci »tega vech nochem«.

Francesco: Torej se to ne bo nikoli konchalo, saj chesa takega ne bom nikoli izjavil. Dobro namrech vem, ti pa si tudi moja pricha, kako pogosto sem si to zhelel izrechi, vendar nisem mogel, in sem zato zaman prelil tudi veliko solza.

Avgushtin: Pricham lahko sicer o tvojem velikem prelivanju solza, nikakor pa ne tudi o tvoji volji.

Francesco: Oh, nebesa! Res ne verjamem, da obstaja kdo, ki ve, kaj vse sem moral pretrpeti in kako zelo sem si zhelel dvigniti se nad vse to, a se nisem mogel.

Avgushtin: Dovolj! Prej se bo nebo zdruzhilo z Zemljo in bodo zvezde popadale v jezero Avernus,7 prej se bodo skladne prvine uprle druga drugi, kot bi kdo lahko zavedel njo, ki razsoja nad nami.

Francesco: In kaj torej trdish?

Avgushtin: Da je tvoja vest iz tebe res vechkrat iztisnila solze, ni ji pa uspelo dosechi, da bi si premislil.

Francesco: Kolikokrat ti moram she razlozhiti, da tega vech ne morem prenashati?

Avgushtin: In kolikokrat ti moram she odgovoriti, da tega v resnici nochesh prenashati? Seveda pa me prav nich ne preseneti, ko vidim, da si se ulovil v iste zaplete, ki so nekoch tudi mene trpinchili, kadar sem premishljeval o tem, da bi se podal na pot v novo zhivljenje. Pulil sem si lase, se tolkel po chelu in napenjal pesti, nazadnje pa sem roke ovil okrog kolen in z grenkim jechanjem napolnil nebo in vetrove ter vso zemljo okrog sebe premochil s svojimi solzami. Pa vendar sem kljub vsemu temu ostal enak, dokler ni naposled globoko premishljevanje usmerilo mojega pogleda k vechji podobi nezadovoljstva. In od tistega trenutka naprej sem lahko to takoj tudi dosegel, saj sem to hotel, in tako sem se na srecho prav neverjetno hitro spremenil v nekega drugega Avgushtina, chigar zgodbo poznash, che se ne motim, iz mojih Izpovedi.8

Francesco: Seveda jo poznam in nikakor ne morem pozabiti odreshilnega figovega drevesa, saj se je ta chudezh odvil prav v njegovi senci.

Avgushtin: Res je bilo tako, in noben zimzelen, brshljan ali celo lovor, za katerega pravijo, da je Febu tako ljub – in ne glede na njegov velik uchinek na celotno pesnishko drushchino, she zlasti pa nate, ki si v tvoji generaciji edini zasluzhish pravico, da nosish njegovo listje, spleteno v krono9 – prav nich od vsega tega ti ne bo nudilo vechjega uzhitka kot prav spomin na to drevo, kajti ko se bosh po shtevilnih nevihtah naposled vrnil v pristan, bo to napovedovalo jasno upanje, da se bosh naposled pokesal in ti bo oproshcheno.

Francesco: Prav v nichemer ti ne oporekam, zato s svojo pripovedjo kar nadaljuj.

Avgushtin: S tem sem zachel in to she naprej trdim: kar si dozhivel do zdaj, se je prej pripetilo zhe shtevilnim drugim, za katere velja Vergilov verz:

 

»Razum se ne spreminja in

solze vse prelite so zaman.«10

 

Nashtel bi ti sicer lahko she kopico primerov, vendar mi zadostuje zhe ta moj lastni.

Francesco: To je bilo modro: tvoj primer mi povsem zadostuje, noben drug primer mi ne bi segel tako globoko v srce. To pa she zlasti zato, ker ne glede na veliko razliko med brodolomcem in tistim, ki je varno priplul v pristan, oziroma med srechnim in nesrechnim chlovekom, sredi svojih lastnih nadlog odkrivam sledi tvojega nemira. Zato se vselej, kadar berem tvoje Izpovedi, razpet med dvema nasprotnima chustvoma upanja in groze, razjochem, ker se mi zdi, da tisto, kar berem, ni zgodba o tavanju nekoga drugega, temvech prav o mojem lastnem tavanju. Odslej pa zato, ker sem opustil prav vsak poskus, da bi ti sploh she kdaj nasprotoval, lahko poljubno nadaljujesh. Sklenil sem, da te bom samo she poslushal in te ne bom vech prekinjal.

Avgushtin: Tega te niti ne prosim. Velik uchenjak je nekoch sicer res izjavil, da »nas pretirano razpravljanje oddalji od resnice,«11 kljub temu pa so jo mnogi uzrli prav s pomochjo discipliniranega nesoglasja. Zato ne bi smel preprosto sprejeti vsega in ob vseh prilozhnostih, kakor sicer pochenja bolj len in medel razum, ter tudi ne bi smel trmoglavo zanikati sprejete resnice, kot imajo sicer navado prepirljivci.

Francesco: Ta tvoj nasvet razumem in se z njim strinjam in ga bom uposhteval, zato lahko kar nadaljujesh.

Avgushtin: Mar priznavash resnico zhe dolgo veljavne maksime, da namrech popolno razumevanje lastnega nezadovoljstva spochne celovito zheljo po dvigu iz njega? In prav tako, da to zheljo spremlja tudi moch za njeno izpolnitev?

Francesco: Sklenil sem zhe, da bom verjel prav vsemu, kar mi bosh povedal.

Avgushtin: Kljub temu chutim v tebi she kanchek nasprotovanja. Razkrij mi ga, pa naj je to karkoli!

Francesco: Povem lahko samo to, da se chudim, zakaj vse doslej nisem hotel tistega, kar sem si sicer vselej mislil, da hochem.

Avgushtin: She vedno oklevash. No, prav, da bi lahko sklenila to tochko najine razprave, sem se celo pripravljen strinjati s teboj, da si vchasih to tudi zhe resnichno hotel.

Francesco: Kaj hochesh s tem rechi?

Avgushtin: Mar se ne spomnish Ovidovih verzov?

 

»Ni dovolj hoteti,

hotenje ne zadostuje;

da nekaj dobil bi,

morash tisto namrech

si tudi zheleti.«12

 

Francesco: To sicer razumem, vendar sem vselej verjel, da si tega resnichno zhelim.

Avgushtin: A si se v tem motil.

Francesco: Verjetno imash prav.

Avgushtin: Da se preprichash, se posvetuj s svojo vestjo, ki je najboljshi razlagalec vrline ter nezmotljiv in verodostojen ocenjevalec misli in dejanj. Vest ti bo povedala, da si zvelichanja nisi nikoli zares zhelel, temvech si bil bolj mlachen in ravnodushen, kot bi si ob soochenju s takimi nevarnostmi sploh smel privoshchiti.

Francesco: Kot si mi narochil, sem zachel preiskovati svojo vest.

Avgushtin: In kaj ti je povedala?

Francesco: Potrdila mi je resnichnost tvojih besed.

Avgushtin: Naposled zhe malce napredujeva, saj si se zdaj namrech zachel vsaj prebujati. Tvoje zadeve se bodo izboljshale, ker si naposled le sprevidel, v kako slabem polozhaju si.

Francesco: Che je to vse, kar moram uvideti, pa odslej stvari ne bodo samo boljshe, temvech celo zelo dobre. Nikoli she nisem tako jasno razumel, da si preprosto nisem nikdar dovolj goreche zhelel svobode in konca svojih nadlog. Pa bo odslej zhe zadostovalo, che si bom tega samo zhelel?

Avgushtin: Zadostovalo za kaj?

Francesco: Zadostovalo za to, da mi tega ne bo treba vech pocheti.

Avgushtin: Zdaj pa si predlagal nekaj nemogochega: da se bo namrech kdo, ki strastno hlepi po nechem, kar lahko dosezhe, zdaj nenadoma kar predal nedelovanju.

Francesco: Chemu pa vse te zhelje torej sploh koristijo?

Avgushtin: Seveda temu, da ti odprejo stezo, ki ti bo pomagala zlesti iz teh tezhav. V tem smislu je zhelja po vrlini sama zase pomemben del vrline.

Francesco: Povedal si mi dobre razloge za upanje.

Avgushtin: Prav to bi ti tudi rad dopovedal in te nauchil upati in se bati.

Francesco: Chesa pa naj bi se bal?

Avgushtin: Ne, bolj primerno je vprashati se: Kaj naj bi upal?

Francesco: Da mi bosh zdaj, ko sem zhe vlozhil nemalo truda v to, da se nisem she poslabshal, razkril pot, s katero se bom lahko zelo izboljshal.

Avgushtin: Vendar se morda sploh ne zavedash, kako tezhavno je to potovanje.

Francesco: Zakaj zdaj mnozhish moje strahove? In zakaj pravish, da je tezhavno?

Avgushtin: To je zato, ker to »zheljo«, cheprav je ta ena sama beseda, sicer sestavljajo neshtete prvine.

Francesco: Zdaj si me pa resnichno prestrashil.

Avgushtin: In tako je tudi prav, saj tudi che zanemarimo, kaj so te prvine, je she toliko drugih stvari, ki jih prav zhelja unichi na svoji poti.

Francesco: Ne vem, kaj bi mi rad zdaj povedal.

Avgushtin: Te zhelje ne more nihche docela uresnichiti, che prej ni pogasil vseh drugih zhelja. Ti zhe vesh, da si v zhivljenju chlovek zheli zelo shtevilne in razlichne stvari, in vse te morash zdaj imeti za nichvredne, che bi rad dosegel stanje hrepenenja po vrhovni srechi. Tisti pa, ki nekaj ljubi she bolj kot to srecho, jo ljubi manj, ker te sreche ne ljubi tudi zaradi nje same.

Francesco: To maksimo poznam.

Avgushtin: Pa vendar, koliko je bilo takih, ki jim je uspelo pogasiti vsa svoja pozhelenja, kakrshna je sicer mogoche utrniti shele po dolgem chasu, in bi zgolj njihovo nashtevanje trajalo predolgo? Koliko je takih, ki lahko svojo voljo krotijo s svojim razumom, in bi si torej drznili rechi: »Medtem ko hlepim po vishji stopnji sreche, s svojimi telesnimi chutili nimam vech nichesar skupnega, in vse, kar vidim, se mi upira?«

Francesco: Taki mozhje so zelo redki in zdaj shele vidim tezhavo, s katero si mi grozil.

Avgushtin: Ja, seveda, tudi che vsa ta hlepenja odzhenemo, tista druga zhelja ne bo celovita in neovirana; je namrech neizogibno, da bolj ko se razum z vrlino svoje lastne plemenitosti dviguje k nebesom, bolj ga obenem vleche navzdol tezha njegovega telesa in posvetne skushnjave. In vse dokler si zhelish dvigniti se v vishave in tam ostati, te tezha telesa vselej potegne dol in zato nemochno nihash med obema skrajnostma.

Francesco: In kaj torej menish, da bi moral storiti, da bi moj razum odvrgel svoje pozemske spone in se nemoteno dvignil v nebesa?

Avgushtin: K temu cilju nedvomno vodita premishljevanje, ki sem ga omenil na zachetku, in nenehno opominjanje na svojo lastno smrtnost.

Francesco: Razen che se ne motim tudi v tem, se s takimi zadevami ni prav nihche ubadal vech od mene.

Avgushtin: To je she nekaj, v chemer se ne strinjava in nama bo naredilo she dodatno delo.

Francesco: Zakaj? Se zdaj morda lazhem?

Avgushtin: Jaz bi to bolj prijazno poimenoval.

Francesco: Vendar pa tako tudi verjamesh, mar ne?

Avgushtin: Ja, prav zares.

Francesco: Torej ne premishljujem dovolj o smrti?

Avgushtin: Zelo redko, pa she tedaj prevech medlo, da bi tvoje misli lahko dovolj globoko prodrle v pravi strzhen tega predmeta premishljevanja.

Francesco: Jaz sem verjel, da je ravno nasprotno.

Avgushtin: Mene ne skrbi to, kar si verjel, temvech tisto, kar bi moral verjeti.

Francesco: Preprichan si lahko, da ne bom sebi nikoli vech verjel, che mi bosh zdaj dokazal, da sem se motil tudi v tem.

Avgushtin: To ti bom dokazal z najvechjo lahkoto, seveda pa le pod pogojem, da si pripravljen biti odkrit in poshten. Tudi tukaj bom uporabil pricho, ki nama je pri roki.

Francesco: Katero pa, che smem vprashati?

Avgushtin: Tvojo vest.

Francesco: Vendar pa moja vest méni ravno nasprotno.

Avgushtin: Kadar je izprashevanje zmedeno, tudi prichanje ni preprichljivo.

Francesco: In kako je to povezano z vestjo?

Avgushtin: Tesno je povezano, in che bi rad to razumel, mi morash zdaj prisluhniti zelo pozorno. Nihche ni tako neumen, razen seveda pristnega norca, da se ne bi kdaj pa kdaj zavedel kratkotrajnosti svojega lastnega obstoja, in che bi ga tedaj izprashali, bi vam odgovoril, da je smrtnik, ki biva v minljivem telesu. O tem prichajo bolechine v udih in izbruhi vrochice, ni pa tudi nobene bozhanske sile, ki bi omogochila, da bi se to zhivljenje odvijalo brez vseh takih nadlog. Poleg tega pa pogrebi tvojih prijateljev, ki se ti nenehno vrachajo pred ochi, izpolnijo srca opazovalcev z grozo; vselej namrech ko chlovek pospremi enega od sovrstnikov k njegovemu grobu, ta tuji padec v njegovih mislih porodi skrb za njega samega. Enako tudi v primeru, ko vidite, da sosedova hisha gori, ne morete zanesljivo vedeti, ali morda ne gori tudi vasha, kot pove zhe Horacij:

 

»Uzresh nevarnosti, ki te chakajo v blizhnji prihodnosti13

 

Kadar chlovek vidi nenadno smrt, ga bolj prizadene, che je pokojnik mlajshi, mochnejshi ali pa lepshi od njega. Pogleda namrech okrog sebe in si reche: »Cheprav se zdi, da je tukaj povsem varno zhiveti, pa njemu niso pomagali mladost, lep videz in ne moch. Lahko sploh kdo jamchi za mojo varnost? Morda Bog ali pa kak charovnik? Sem pach zgolj preprost smrtnik!« In kadar ista stvar doleti posvetne vladarje ali kralje ter tudi druge slavne in grozljive osebnosti, pa ochividce vselej she toliko bolj pretrese, ko vidijo, da je chloveka, glede katerega so bili vajeni, da lahko ukazhe usmrtiti prav vsakogar, zdaj isto doletelo tudi njega, naj bo v enem samem trenutku ali pa po nekaj urah bolechin. Le chemu drugemu bi sploh lahko pripisali vedenje navadnih ljudi, presunjenih zaradi smrti velikih mozh, kot tudi shtevilne druge stvari, ki se jih spominjash (odslej se bova vchasih sklicevala na zgodovinske zapise), da so se pripetile na pogrebu Julija Cezarja? To je obichajen prizor, ki gane ochi in srca smrtnikov, premishljujochih o tuji usodi, to pa jih nato neizogibno spomni na njihovo lastno usodo. Temu prishtej she nasilje divjih zveri in ljudi ter vojna divjashtva ali pa zrushenje velike zgradbe, ki je, kot je nekdo bistro pripomnil, ljudi vselej varovala, zdaj pa jih ogrozha;14 ne nazadnje pa tudi motnje v ozrachju zaradi neugodnega podnebja in vse nevarnosti na kopnem in morju. Ker te vse to vedno obdaja, zato kamorkoli pogledash, povsod uzresh podobo svoje lastne smrtnosti.

Francesco: Stori mi, prosim, uslugo, saj ne morem vech chakati. Res si ne bi mogel predstavljati kakshnih she preprichljivejshih argumentov, saj moje sklepanje pritrjuje vsem tvojim obshirnim izjavam, vendar sem se med poslushanjem le-teh zachel sprashevati, kaj te tvoje besede pomenijo in kam vodijo.

Avgushtin: Svoje misli she nisem izpeljal do konca, pa si me zhe prekinil. Moj sklep shele prihaja: ne glede na to, da okolishchine pogosto spodbujajo k premishljevanju o smrti (sicer nikoli dovolj uchinkovito, da bi seglo globoko v srca, zakrknjena zaradi vztrajne navade nesrechnikov, ki gojijo krchevit odpor do koristnega nasveta), pa bosh nashel le peshchico takih, ki dovolj globoko premishljujejo o dejstvu, da bodo morali umreti.

Francesco: Torej definicijo chloveka poznajo le redki, pa cheprav jo v vseh sholah ponavljajo tako pogosto, da ni utrudljiva le za ushesa uchencev, temvech bi zhe zdavnaj lahko nachela celo temelje sholskih zgradb.

Avgushtin: Uchitelji dialektike, ki jim nikoli ne zmanjka besed, blebetajo o takih poenostavljenih definicijah in se predajajo temam, ki jih nikoli ni mogoche izchrpati; vechina pa se niti ne zaveda, kaj v resnici sploh govorijo. In che si je tak uchitelj v nenehnem razpravljanju pridobil obilje besed in dolocheno mero predrznosti, bo sam znachaj tega govorca razkril, da zadeve, ki jo je definiral, v resnici sploh ne razume. Zato je tovrstne ljudi, ki so enako bahavo povrshni in pozorni le na nepomembno, koristno pograjati s temi besedami: »Zakaj si vselej zaman prizadevate, vi nesrechniki, uriti svoj razum za nekoristne pasti? Zakaj vedno znova pozabite na resnichnost in se med svojim besedichenjem postarate, posivite in nagubate, ker vas nenehno tarejo docela otrochje neslanosti? Che bi vasha neumnost shkodovala samo vam, v redu, vendar pa vse prepogosto kvari tudi razum izjemnih mladenichev!«

Francesco: Prav imash, zoper taka izkrivljena mishljenja niso preostre nobene besede. Vendar pa te je navdushenje nad tvojimi lastnimi besedami tako zaneslo, da she nisi izrekel definicije chloveka, ki si jo nameraval.

Avgushtin: Zdelo se mi je, da sem povedal zhe dovolj, zdaj pa bom to naredil she bolj naravnost. She tako preprost pastir ve, da je chlovek zhival, in sicer najvishja zhival, kot tudi nihche ne zanika, che ga pobarate, da je chlovek razumna zhival in je torej smrten.

Francesco: Ta opredelitev je sploshno znana.

Avgushtin: Sploh ne. Pozna jo le peshchica.

Francesco: In zakaj je tako?

Avgushtin: Che vidish koga, chigar razsodnost je tako velika, da svoje zhivljenje uredi v skladu z njo, ji podredi vse svoje pozhelenje in z njo nadzira svoja chustva, saj razume, da je prav razsodnost tisto, po chemer se chlovek razlikuje od divjashtva divjih bitij, kot tudi, da si le v primeru, ko razsodno zhivi, zasluzhi ime chlovek – tak chlovek, ki se zhe bolj zaveda svoje lastne smrtnosti, in to vsak dan, s tem uskladi svoje zhivljenje in si iz zanichevanja vsega minljivega izbere zhivljenje, visoko obdarjeno z razumom, zato preneha biti smrten; zanj lahko rechesh, da je resnichno in koristno doumel definicijo chloveka. Te vrste definicijo sem imel v mislih, ko sem v najinem pogovoru omenil, da ni veliko ljudi, ki jim je uspelo to uvideti ali dovolj premishljevati o tem.

Francesco: Med to izbrano peshchico sem doslej prishteval tudi samega sebe.

Avgushtin: Prav nich ne dvomim, da si zaradi shtevilnih lekcij v svojem zhivljenju, ki si jih osvojil iz lastnih izkushenj in iz prebranih knjig, zagotovo obchasno premishljeval tudi o smrti, vendar pa pri tem nisi bil dovolj prodoren ali pa te to premishljevanje ni dovolj mochno prevzelo.

Francesco: Kaj mislish z besedama »dovolj prodoren«? Cheprav se mi zdi, da ju tudi sam razumem, bi te prosil, da mi to pojasnish she malce podrobneje.

Avgushtin: Dovoli mi, da ti povem (cheprav je to sploshno znano in so enako trdili tudi nekateri nadvse ugledni filozofi), da je smrt prva med tistimi stvarmi, ki nas izpolnijo s strahom, in to tako zelo, da danes in zhe dolgo chasa zgolj njeno ime zveni ushesom grobo in zhaljivo. Vendar pa ne zadostuje, che to kratko besedico zgolj zaznamo ali che si le zapomnimo njen strnjeni pomen. Ne, chlovek se mora ustaviti in se nanjo osredotochiti, nato pa intenzivno premishljevati o vseh delih umirajochega telesa in si pri tem zhivo predstavljati, kako se mu zachnejo ohlajati udi, njegov trup pa gori in se zaradi moreche vrochine topi, njegovo drobovje drhti, ob vse blizhji smrti se njegov zhivljenjski duh pochasi izgublja, obenem njegove ochi vse globlje upadajo in razvodenijo, dushi ga dih in zato hripavo jechi in nesrechno stoka, njegovo telo zaudarja in, kar je she najhuje, zavest zapushcha njegov od groze spacheni obraz. Vse to si lazhje predstavljamo, kakor da je zmeraj dostopno in pri roki, che imamo navado v duhu obnavljati kakshne spomina vredne primere umiranja, ki smo jih opazovali; zdi se namrech, da je nash spomin bolj naklonjen tistemu, kar smo videli, kot pa tistemu, kar smo slishali. Prav zato se je iz najboljshih razlogov v nekaterih pobozhnih in svetih verskih redovih ohranila vse do danes praksa, cheprav nasprotuje sicershnji navadi, da morajo tisti, ki sposhtujejo to strogo pravilo, opazovati umivanje trupel in njihove priprave za pogreb, ochitno z namenom, da jim bo ta zhalosten in sochutja vreden prizor ostal za vselej pred ochmi, ter bo obudil njihov spomin na pokojnika in prestrashil zavest teh, ki zhivijo naprej, da bodo od tega minljivega sveta prenehali sploh she karkoli prichakovati. To sem zhelel povedati z besedami »dovolj prodoren«. Ne zadostuje namrech, che smrt zgolj omenish iz navade in izjavish, da »nich ni bolj zanesljivo kot smrt, nich ni manj zanesljivo kot njen prihod,«15 in druge vsakdanje fraze. Take besede se namrech hitro izmuznejo in se ti ne vtisnejo dovolj globoko.

Francesco: S tem se she toliko raje strinjam, ker med tvojim govorjenjem sem spoznal vech stvari, o katerih sem imel navado nemo premlevati v duhu. Prosim te, da mi v spomin vtisnesh nekakshno znamenje, ki me bo odslej opominjalo, da ne smem samega sebe vlechi za nos in si tudi vech ne smem privoshchiti napak. Uvidel sem namrech, da je prav to tisto, kar zavede ljudi s poti vrline, ko si v preprichanju, da so svoj cilj dosegli, prenehajo zheleti, da bi shli naprej.

Avgushtin: Vesel sem, ko te slishim to govoriti; to res niso besede lenobnega razuma, ki zgolj prezhi na prilozhnost, temvech besede chloveka, ki preiskuje vse mogoche zadeve. Tukaj imash znamenje, ki te ne bo nikoli zavedlo. Vselej, ko se spomnish na smrt, pa te to ne razburi, so bile te tvoje misli namrech enako nekoristne, kot che bi tedaj premishljeval o chem drugem. Kadar pa se ob misli na smrt ves kar skrchish, zatrepechesh in pobledish, ali pa che se ti zazdi, da se bojujesh v smrtnem boju, in che obenem tudi obchutish, da bo tvoja dusha, brzh ko bo zapustila tvoje telo, stala pred vechno sodbo in podrobno opisala tvoje celotno minulo zhivljenje, besede in dejanja, in da nam pri tem ne more pomagati niti bistrost ali zgovornost, niti bogastvo in ne moch, ne nazadnje pa tudi ne lepota ali svetovna slava, in da sodnika ni mogoche ukaniti ali potolazhiti; che si premishljeval o tem, da smrt ni konec tvojih muk, temvech le prehod med tisocherimi vrstami muchenj in muchiteljev: kriki in jechanje Avernusa,16 zhveplene reke, tema, mashchevalne Furije in naposled vse divjashtvo in bledica Orcusa,17 ter najhujshe od vsega tega zla – namrech vechno in neskonchno nezadovoljstvo, izguba vsakega upanja, da bi se beda kadar koli konchala, kot tudi vechni bes Boga, ki ne pozna nobenega sochutja; che se te stvari prikazhejo pred teboj kot nekaj resnichnega in ne izmishljenega, in kot nekaj, kar te nujno in neizogibno chaka v blizhnji prihodnosti; in che si sredi te stiske, pa je ne ignorirash in tudi ne obupash, temvech ostajash poln upanja, da je Bozhja desnica mochna in te je pripravljena reshiti vseh teh muk, a le pod pogojem, da si ti na to pripravljen in se vedesh kot chlovek, ki je trdno odlochen in goreche predan tej nalogi. Tedaj si lahko preprichan, da tvoje premishljevanje ni bilo zaman.

Francesco: Priznati ti moram, da si me s tem, ko si mi pred ochi priklical vse te grozote, hudo prestrashil. Pa vendar, naj bo Bog s svojim odpushchanjem darezhljiv, saj se takim premishljevanjem prepushcham vsak dan, she posebej pa ponochi, ko lahko pozabim na vsakdanje skrbi in se osredotochim le nase. Tedaj se ulezhem, kot bi umiral, in si z najvechjo zbranostjo predstavljam trenutek svoje smrti in vse grozote, ki se pri tem porodijo v mojem razumu, in to izvajam vse siloviteje, dokler se ne znajdem v predsmrtnih krchih in se mi zhe zdi, da vidim Tartar18 in vse muke, o katerih si govoril. To moje videnje me vselej tako razburi, da se prestrashim in zachnem drgetati, pogosto pa v grozo vseh navzochih zachnem krichati: »Oh, le kaj pochenjam? Le kaj moram trpeti? Le kakshen konec mi je pripravila usoda? Usmili se me, Jezus, in mi pomagaj:

 

Reshi me, o nepremagljivi,

vseh teh nadlog …

Podaj svojo roko nesrechniku

in me potegni iz valov,

da bom vsaj v smrti pochival

na spokojnem kraju.«19

 

Izrechem pa she marsikaj drugega, kakor norec, ki gre tja, kamor ga zhene njegov nestanovitni in splasheni razum; tudi prijateljem povem marsikaj, vchasih jih s svojim lastnim jokom pripravim do joka, cheprav se nato vsi znova pomirimo. Che je res tako, kaj me torej zadrzhuje? Le kakshna skrita ovira mi preprechuje, da mi moja premishljevanja ne prinesejo drugega kot grozo in gorje, ter da vselej ostajam enak; in kakshni morajo biti ljudje, ki se jim v zhivljenju ni nikoli zgodilo kaj podobnega? Sam sem namrech nesrechnejshi od vseh, saj oni, ne glede na prihodnost, ki jih chaka, uzhivajo vsaj radosti sedanjosti, jaz pa nisem le povsem negotov glede svoje usode, temvech tudi ne okusham nobenih uzhitkov, ki ne bi imeli priokusa po tovrstni grenkobi.

Avgushtin: Prosim te, da se ne pritozhujesh, temvech se raje veseli: bolj ko namrech greshnik v svojih hudodelstvih najde uzhitek in razburjenje, bolj se nam bi moral smiliti.

Francesco: Morda pa je tako zato, ker nikogar ni mogoche vrniti na pot vrline, che ga prej ni razzhalostil konec njegovega uzhitka. Vendar pa se tisti, ki je sredi vseh mesenih uzhitkov in radosti fortune izkusil kaj tezhkega, spomni na svoj polozhaj shele potem, ko ga ti prenagljeni in nevarni uzhitki zapustijo. Che chaka enaka usoda obe vrsti ljudi, ne razumem, zakaj potem tisti, ki uzhiva v sedanjem trenutku, cheprav bo trpel v prihodnosti, ne velja za srechnejshega od tistega, ki v sedanjosti prav nich ne uzhiva in si tudi za prihodnost nichesar ne obeta. Razen che verjamesh, da je zhalovanje she bolj grenko, ako nastopi po radosti.

Avgushtin: Ne, verjamem pa, da bo padec chloveka, ki preneha nadzirati svoj razum – to se she zlasti dogaja v stanjih skrajnega uzhitka, – vechji, kot bi bil padec mozha, ki bi padel sicer z iste vishine, vendar bi pri tem ohranil vsaj malce tega nadzora. Predvsem pa me zanima tisto, kar si malo prej rekel, namrech da vselej obstaja upanje, da je nekatere ljudi mogoche preoblikovati, za druge pa ni nobenega upanja.

Francesco: Tudi sam menim enako. Vendar pa, si mar pozabil na moje prvo vprashanje?

Avgushtin: Katero?

Francesco: »Kaj me zadrzhuje?« sem te vprashal. Zakaj mi vse moje intenzivno premishljevanje o smrti ni prav nich koristilo, cheprav mi zagotavljash, da je nadvse koristno?

Avgushtin: Kljub kratkosti nashega zhivljenja in kljub temu, da zaradi negotovosti in nestanovitnega znachaja vseh dogodkov smrt ni nikoli dalech, se tebi zdi smrt nekaj zelo oddaljenega. In kakor pove Cicero, skoraj vsi »naredimo napako, da vidimo smrt vselej v prihodnosti«: to njegovo pripombo so nekateri hoteli popraviti oziroma, natanchneje recheno, pokvariti s tem, da so pred glagol umestili zanikanje in trdili, da je v resnici hotel rechi »ker ne predvidimo smrti.« Che zanemarimo dejstvo, da ni skoraj prav nikogar, ki je bistrega duha, pa ne bi vedel, da mu je smrt blizu in pri roki, je povsem jasno, da prospicere pomeni »uzreti od dalech«.20 In prav to je zavedlo shtevilne, ki so premishljevali o smrti, da so verjeli v konec zhivljenja po visoki starosti, ki pa jo je le malokateri potem tudi dochakal, cheprav je v skladu z naravnimi zakoni sicer povsem dosegljiva. Pesnikove besede se nanashajo na skorajda vsakega pokojnika:

 

»Sive lase si je obetal in she dolga leta.«21

 

To bi lahko shkodovalo tudi tebi, saj zaradi svoje mladosti, krepkega telesa in nadvse umirjenega in zadrzhanega zhivljenjskega sloga gojish podobne upe tudi zase.

Francesco: Prosim te, da mi ne ochitash she tega. Bog prepoveduje, da bi bil tako neumen, da bi se »prepustil tej poshasti,« kot izjavi sloviti mornar pri Vergilu.22 Tudi mene je vrglo v neznansko, divje in razburkano morje, tudi jaz svojo razbito in preluknjano ladjico krmarim po velikanskih valovih in skoz vetrove, ki se bojujejo med sabo. Vem, da ne bom zdrzhal vech dolgo in zase ne vidim vech nobenega upanja ali reshitve, razen che bi se me usmilil Vsemogochni in bi mi dal moch, da pristanem z ladjo, she preden se potopi, da bom lahko svoje zhivljenje na morju naposled vsaj sklenil v pristanishchu. Prav zaradi tega preprichanja me ni, vsaj kolikor dalech nazaj se spomnim, nikoli gnala zhelja po bogastvu in veliki mochi, kakor to sicer lahko vidimo ne le pri mojih sodobnikih, temvech tudi pri starcih, ki so zhiveli dlje, kot je sicer obichajno. Kakshna norost je vse svoje zhivljenje boriti se proti revshchini, nato pa umreti sredi bogastva, ki je od tebe terjalo toliko truda, preden ti ga je sploh uspelo nakopichiti? Zato o teh strashnih dogodkih sam ne mislim, da so oddaljeni, temvech da so zelo blizu in da se pravzaprav zhe uresnichujejo. Vse do danes nisem pozabil svojega verza iz zgodnje mladosti, ki sem ga, skupaj z mnogimi drugimi, poslal prijatelju kot pripis na koncu pisma:

 

»In medtem, ko se tako pogovarjamo, me je smrt po kakshni blizhnjici morda zhe dohitela in zdaj prezhi name na mojem domachem pragu?«23

 

Che sem to lahko rekel tedaj, le kaj naj rechem zdaj, ko so se mi nakopichile izkushnje in leta, in ko vse, kar vidim, slishim, obchutim ali premishljujem, presojam s tega vidika? In vendar, che se ne motim, ostaja she naprej vprashanje: »Kaj me torej zadrzhuje?«

Avgushtin: Ponizhno se zahvali Bogu, ki te tako primerno zadrzhuje z blagodejno uzdo, obenem pa te spodbuja z nadvse ostrimi ostrogami. Za takega chloveka namrech, ki se vsakodnevno posvecha blizhajochi se smrti, res ni mogoche, da bi umrl za vso vechnost. Ker pa se ti zdi, in to ne povsem neupravicheno, da ti nechesa primanjkuje, ti bom poskusil razkriti, chesa ti primanjkuje, da se bosh lahko z Bozhjo pomochjo znebil te svoje hibe, svobodno poletel s svojimi mislimi in se reshil tega jarma suzhenjstva, ki te je doslej vleklo navzdol.

Francesco: Upam, da ti bo to uspelo, in se bom izkazal za vrednega tvoje usluge.

Avgushtin: Izkazal se bosh za vrednega, che si tega zhelish, saj to res ni nekaj nemogochega. Vendar pa imata v vseh chlovekovih dejanjih vlogo dva dejavnika, in v primeru, da manjka eden od njiju, izostane tudi vsakrshen uspeh. Zato imej svojo voljo pripravljeno, in naj bo tako mochna, da bi jo z vso pravico lahko poimenovali: zhelja.

Francesco: Tako se bo tudi zgodilo.

Avgushtin: Mar vesh, kaj ovira tvoje premishljevanje o smrti?

Francesco: Prav to bi rad izvedel, saj me to mochno zanima.

Avgushtin: Potem pa mi le pozorno prisluhni! Enako kot jaz ne zanikam, da je tvojo dusho naprej oblikovalo nebo, tudi ti ne moresh dvomiti, da se je tvoja dusha mochno oddaljila od svoje izvirne plemenitosti, ker jo je okuzhilo telo, v katerem biva; vendar pa ni samo oslabela, temvech je zhe pred dolgim chasom tudi toliko otopela, da je pozabila na svoj izvor in na svojega nebeshkega stvarnika. Zdi se, da je Vergil resnichno navdihnjeno opisal, kako strasti, prepletene z dusho, izvirajo iz telesa, in kako chlovek pozabi na svojo vishjo naravo, ko je rekel:

 

»Ta semena vsebujejo ognjeno silo,

ki je bozhanskega izvora,

ko pa jih shkodljiva telesa zatrejo

in jih njihovi zemeljski udje

in smrtna telesa oslabijo,

ta sila izgine.

 

Prav zato se dushe bojijo in si zhelijo,

trpijo in se radostijo,

ujetnice temne jeche slepote,

in nikoli ne pogledajo gor v nebesa.«24

 

Mar v teh pesnishkih vrsticah ne vidish poshasti s shtirimi glavami, ki je chloveshki naravi tako sovrazhna?

Francesco: Povsem jasno lahko vidim chetverno strast dushe, ki se glede sedanjosti in prihodnosti deli najprej na dva dela, tadva pa se nato v skladu z verovanjem, da je eden dobro in drugi zlo, prav tako razdelita na dvoje.25 Na tak nachin spokojnost chloveshkega razuma iznichijo shtirje nasprotni vetrovi.

Avgushtin: Tvoje videnje je povsem pravilno, pa vendar zate veljajo tudi besede apostolov: »Pokvarljivo telo tlachi dusho, pozemski dom pa pritiska na um, ki premishljuje o neshtetih stvareh.«26 In tedaj tvoji telesni chuti zaznajo neshtete vidike, podobe vidnih predmetov pa ti kar mrgolijo pred ochmi. In cheprav so te podobe lahko vstopile le vsaka zase, se tedaj v notranjih predelih dushe zberejo v skupine, ki dusho obremenijo in zmedejo, saj ta res ni bila ustvarjena za to, da bi se ukvarjala z njimi, obenem pa se tako grdim elementom sploh ne zmore prilagoditi. Tedaj te zgrabi napad teh prividov, ki raztrgajo in zmalichijo tokove tvojih misli ter ti s svojim smrtonosnim spreminjanjem oblike zaprejo stezo k tistim razsvetljujochim premishljevanjem, s pomochjo katerih se chlovek lahko dvigne v enkratno, edinstveno in vrhovno svetlobo.

Francesco: Poleg shtevilnih drugih primerov je najbolj briljantni opis te nadloge v tvoji knjigi O pravi veri,27 ki pa uchi povsem nasprotno. Ko sem pred nedavnim naletel na to knjigo, sem odlozhil vse druge filozofe in pesnike, in jo pri prichi prebral z veliko vnemo, podobno kot chlovek, ki veliko potuje zgolj zato, da si ogleduje svet, in kadar tak chlovek stopi skozi vhod v kakshno slovito mesto, ga svezhe lepote novega kraja povsem ocharajo in se zato potem nenehno ustavlja ter si pozorno ogleduje vse, kar odkrije njegov pogled.

Avgushtin: In tudi che bi isto povedal z drugachnimi besedami, kot se sicer spodobi razlagalcu katolishke resnice, bi odkril, da je uchenje v tej knjigi vechinoma povzemalo druge filozofe, she najbolj pa Platona in Sokrata. In ker ti nochem nichesar prikrivati, tudi povem, da me je k temu delu pripravila ena sama Cicerova pripomba. Pri tej nalogi mi je pomagal Bog in je iz sicer nadvse ubornega prgishcha semen naposled zrasla obilna zhetev. Vendar pa se vrniva k najini temi.

Francesco: Kakor zhelish, dobri oche. Prej pa bi te rad zaprosil, da mi razkrijesh pripombo, ki ti je, kot si rekel, ponudila gradivo za to tvoje tako izvrstno delo?

Avgushtin: No, ob neki prilozhnosti je Cicero, ki je tedaj zhe zanicheval zmote svojega chasa, rekel: »Nichesar niso znali videti zgolj z razumom, vselej so se zanashali le na svoje ochi, cheprav je znamenje vishje pameti, da razum odvrnemo od chutnih predmetov, misli pa umaknemo od tistega, chesar so sicer vajene.«28 To so njegove besede in jaz sem jih uporabil za temelj, na katerem sem nato zgradil delo, za katero pravish, da ti je bilo vshech.

Francesco: To misel poznam iz Tuskulanskih razprav. Opazil sem tudi, da v drugih svojih delih prav tako rad in pogosto navajash to Cicerovo pripombo, in to povsem upravicheno, saj je tiste vrste trditev, v kateri se eleganca in dostojanstvo zdruzhita z resnico.29 Zdaj pa se, che si razpolozhen, vrniva k najini temi.

Avgushtin: Nadloga, ki sem jo malo prej omenil, ti je shkodovala, in che ne bosh previden, te bo hitro pognala v propad. Krhek razum, ki ga povsem prevzamejo lastne blodnje, in nanj pritiskajo neshtete razlichne in brez konca nasprotujoche si skrbi, res ne more vedeti, s katero skrbjo naj se najprej spoprime, katero mora negovati, katero mora odpraviti in katero odgnati, vendar pa mu za toliko nalog ne zadostujeta njegova moch in skopo odmerjen chas.30 Kaj se ponavadi zgodi tistemu, ki na premajhnem prostoru zaseje prevech semen? Ker je semen prevech, se med sabo ovirajo pri rasti. In enako se dogaja tudi tebi. V prevech natlachenem umu se ne more ukoreniniti in zrasti prav nich, kar bi lahko prineslo plodove. Ker pa si brez vsakega nachrta, cincash in se opotekash sem in tja, ne da bi bil kdaj celovit in povsem resnichno pravi ti. In ravno zato vsakich, ko se z najbolj plemenitimi nameni lotish premishljevanja o smrti in o drugih vprashanjih, ki lahko vodijo k zhivljenju, in tudi ko ti z naravno prodornostjo uspe dosechi globine, ti nato zmanjka mochi, da bi se tam lahko tudi dlje zadrzheval, in se zaradi pritiska neshtetih nasprotujochih si skrbi zgubish nazaj. Posledica pa je, da ta pretirana nestanovitnost oslabi tvoj koristni namen, in tedaj se pojavi tisto docela notranje nesoglasje, o katerem sva zhe veliko govorila, in tudi zaskrbljenost dushe, jezne na samo sebe, ker se ne zmore znebiti vseh svojih nechistosti, pred katerimi trepeta. In cheprav spoznava izkrivljenost poti, po katerih se je podala, jih ne more zapustiti, in cheprav se boji preteche nevarnosti, je ne zna odvrniti.

Francesco: Kako strahoten bednik sem! Zdaj si svojo roko potisnil globoko v mojo rano. Tu je sedezh mojih muk in zaradi nje se bojim smrti.

Avgushtin: To je dobro. Tvoja otopelost je izginila. Ker pa sva danes zhe dovolj dolgo razpravljala brez vsakega predaha, prelozhiva to, kar nama je she ostalo, na jutri, zdaj pa si malce odpochijva v tishini.

Francesco: Oboje je nadvse blagodejno za mojo izchrpanost – mir in tishina.

 

Prevedel Peter Amaliettri

 

 

Spremna beseda

 

Franchishek Petrarka (Francisco Petrarca, 1304-1374) je prvi humanistichni klasik, saj je polozhil temelje novoveshke evropske knjizhevnosti; tako rekoch jo je iznashel, pri tem pa se je opiral na zglede antichnih rimskih klasikov. Njegove pesmi v zbirki Canzoniere, napisane v italijanshchini, so posnemale malce starejsho trubadursko ljubezensko liriko, obenem pa so tudi plodovi izjemno turbulentnega chasa, v katerem je zhivel. Po njem se je nato zgledovala in ga posnemala vrsta slavnih, predvsem italijanskih pesnikov, z Dantejem na chelu. Vendar pa Petrarka ni bil le prvi evropski pesnik novega veka, temvech je tak pionir tudi kot evropski pisatelj, chigar prozno dedishchino je nato she izraziteje nadaljeval Giovanni Boccaccio.

Ob Canzonieru, s katerim je Petrarka zaslovel zhe v chasu zhivljenja, je njegovo drugo najpomembnejshe delo Moja skrivna knjiga, ki je v latinshchini napisana intimna izpoved o dilemah in ontoloshkih vprashanjih izpod peresa tedaj verjetno najbolj nadarjenega in razgledanega umetnika ter tudi zachetnika renesanse. Ta knjiga potrjuje, da Petrarka upravicheno velja tudi za prvega novoveshkega Evropejca, ker so njegove umetnishke, duhovne in chloveshke dileme, ki jih razgrinja v tem dialogu, ostale aktualne vse do danes, saj chloveshtvo she vedno nima dokonchnih odgovorov nanje.

Obenem je Petrarku uspelo povezati s krshchanskim mishljenjem, kot ga je uchil sveti Avgushtin, antichne poganske klasike, ter vse idejne tokove uskladiti v enotno mishljenje in modrost, to pa je pomenilo temelj celotne novoveshke evropske knjizhevnosti. Hkrati je Petrarka sijajno uveljavil tudi ljubezensko liriko, ki chasti konkretno ljubljeno zhensko, njegovi je ime Lavra; s tem je v evropsko knjizhevnost, ki je bila dotlej predvsem versko-krshchansko usmerjena, vpeljal posvetno erotichno ljubezen, ta pa je nato postala osrednja tema evropske lirike skoraj do konca minulega tisochletja.

Vse sodobne izdaje Secretuma temeljijo na edinem in najbolj avtoritativnem rokopisu, ki ga je shtiri leta po pisateljevi smrti iz izvirnika prepisal Tebalda della Casa v Padovi. To knjigo, ki je Petrarka niti ni nameraval objaviti, je po Platonovem zgledu napisal v obliki svojega namishljenega pogovora s svetim Avgushtinom v navzochnosti Resnice. Pri tem je zapisoval svoje notranje dileme in si predstavljal, kako bi jih komentiral sveti Franchishek, ki je bil eden njegovih najljubshih piscev tudi zato, ker je v svojih slovitih Izpovedih odkritosrchno opisoval podobne tezhave in nadloge. Toda Franchishku je uspelo vse te muke srechno presechi, Petrarka pa ni imel take sreche, vsaj che sodimo po zadnjih straneh te knjige. Petrarka je namrech Avgushtinove visoke duhovne nasvete sicer povsem razumel in sprejemal, ni pa imel dovolj volje ali vere, da bi jih tudi uresnichil v svojem zhivljenju. Podobno velja tudi za danashnjega chloveka; kljub neredkemu izobilju mu primanjkuje resnichno mochne volje do lastnega izboljshanja.

Petrarka razume, da se je kakor vsi ljudje rodil zato, da bi se chesa nauchil in se tako izboljshal, vendar »namesto uchiteljeve askeze brani pozitivne radosti zhivljenja in chloveshke spodbude vseh dejavnosti, ki jih je tezhko ukiniti. On brani svojo umetnost, ki je po vsebini precej chutna, po obliki pa prefinjena, kot tudi pravico do razkoshja kulture, posvetne umetnosti, individualnega razcveta obchutkov, morda pa celo pravico do razvoja svobodne znanosti, in torej isto vero sprejema z drugachnim svetovnim nazorom …«31

Petrarkovi dialogi z Avgushtinom jasno pokazhejo, da nikogar ni mogoche vpeljati v vishje duhovne svetove zgolj s pogovorom. Kar tri dni, ustrezno trem delom knjige, sta namrech tedanja najvishja krshchanska avtoriteta sveti Avgushtin in tedaj najpametnejshi Evropejec Petrarka na dolgo in shiroko razpravljala, vendar slednji na koncu ni nich pametnejshi. Upamo lahko, da je postal vsaj malce modrejshi; v vsakem primeru pa sta tako na zachetku kot na koncu oba ostala vsak na svojem bregu reke Zhivljenja.

 

Peter Amalietti

 

 

 

___________________________

1 Vergil: Eneida (op. prevajalca: Vechino opomb povzemam iz angleshkega prevoda Nicholasa Manna, My Secret Book, Harvard University Press, Cambridge, 2016).

2 Za Amfiona pravijo, da je mesto Tebe ustanovil s pesmijo, ki jo je zaigral na liro.

3 Primerjaj Cicero: O prijateljstvu.

4 She zlasti Cicero v svoji knjigi Tuskulanske razprave.

5 Vergil: Eneida.

6 Resnica.

7 Avernus: jezero blizu Pozzuolija, za katero pravijo, da je vhod v podzemni svet in ga zato pogosto uporabijo kot prispodobo zanj.

8 Primerjaj Avgushtin: Izpovedi.

9 To se nanasha na kronanje Petrarke z lovorovimi listi 8. aprila 1314 na polju Campidoglio pri Rimu.

10 Vergil: Eneida.

11 Aulus Gellius: Atishke nochi, navaja Publilija Sirskega.

12 Ovid: Pisma iz Ponta.

13 Horacij: Pisma.

14 To je bil Seneka v knjigi O modrechevi vztrajnosti.

15 Seneka: Luciju ali Cicero: O starosti; slednje je Petrarka zelo pogosto navajal.

16 Podzemni svet.

17 Bog podzemnega sveta, ki ga pogosto istovetijo s tem svetom.

18 She eno ime za podzemni svet.

19 Vergil: Eneida.

20 Tega sicer ni povedal Cicero, temvech Seneka v Luciju.

21 Vergil: Eneida.

22 prav tam

23 Teh vrstic v obsezhnem opusu Petrarkovih latinskih pesmi ni mogoche najti.

24 Eneida, navedel in komentiral jo je tudi Sv. Avgushtin: Bozhje mesto.

25 To je nachrt zgradbe Petrarkove knjige O zdravilih za srecho in nesrecho.

26 Modrost; Petrarka napachno pripishe ta odlomek Svetemu Pavlu in s tem ponovi Avgushtinovo zmotno pripisovanje v Bozhjem mestu, v katerem ta odlomek navaja skupaj s Pismi Korinchanom.

27 Avgushtin: O pravi veri

28 Cicero: Tuskulanske razprave.

29 Spominja na Cicerov opis Katula, ki da zdruzhuje chlovechnost in ocharljivost s ponosom (O govorniku).

30 To se posredno nanasha na tri Gracije – Kloto, Lahezo in Atropo, ki predejo, odmerijo in prerezhejo nit chlovekovega zhivljenja.

Prevedel Peter Amalietti

31 Tin Ujević: Izpit vesti.