Revija SRP 145/146

Davorin Zhunkovich

 

ZHIVLJENJEPIS IVANA TOPOLOVSHKA,

SLOVENSKEGA JEZIKOSLOVCA 

 

(1)

Ivan Topolovshek je ostal v obche do danashnjega dne skorodane popolnoma nepoznan slovenskemu narodu kakor tudi med Slovani sploh. Mozh je ostal preziran, cheprav je slavo slovenskega naroda na polju jezikoslovja sijajno povzdignil. Mozhem-jezikoslovcem kot so: Popovich, Kopitar, Miklozhich, Trstenjak, Caf, Oblak, Gregor Krek, Shkrabec itd. se kot polnovreden pridruzhuje Topolovshek, prekasha pa vse v eni tochki: Zgradil je svoja dela zhe na trdni podlagi avtohtonizma Slovanov ter v spoznanju, da se nahajajo slovanski jeziki s prajezikom chloveshtva v organichni zvezi.

Zhivljenje tega uchenjaka je pa bilo tako osamljeno in skromno, da isto zamoremo opisati samo v nekaj stavkih.

Pisec teh vrst ni mogel nikdar niti slutiti, da bi bil on nekoch kot edini chlovek, ki bi mu pripadla chastna naloga, da opishe zhivljenje tega uchenjaka. In vendar je prishlo tako dalech, da pri nas Slovencih dosedaj, cheprav imamo zhe lastno vseuchilishche, se she ni nashel mozh, ki bi bil temu uchenjaku posvetil le par vrstic. Ko sem v sredi meseca januarja 1. 1921 zvedel v Nishu po chasopisju, da je umrl ta uchenjak, sem pozval nekatere slovenske chasopise, da naj v spomin tega slovenskega jezikoslovca priobchijo v listih nekaj skromnih vrstic, toda moj dober namen je ostal brezuspeshen, cheprav se to zdi skoro neverjetno, ni bilo mozha, ki bi bil usodo in dela tega uchenjaka vsaj nekoliko poznal in opisal. Najbolj informiran je vedel samo to, da je Topolovshek sicer spisal neko knjigo, katero je pa dr. Jagich obsodil, in jo v znanstvenih krogih na sicer nenavaden nachin oznachil kot popolnoma brez vsake vrednosti, ne da bi bil razmishljal o tem, kateri teh dveh je bil pravzaprav v zmoti, in ravno iz istega vzroka se pach nihche samega sebe ni hotel postaviti v pozo razgaljenega. Slovensko chasopisje je pach na navaden nachin naznanilo javnosti smrt uchenjaka Topolovsheka s pristavkom pisatelj. Topolovshek namrech ni bil mozh, ki bi bil razbobnal v svet svojo slavo, delal je pach tiho in neumorno za veliko znanstveno stvar, ne da bi se bil she brigal, kako sodi svet o njem.

Ako je pa zhe bilo zhivljenje Topolovsheka liki zhivljenju kakega samotara, ki ne more oznachiti veliko episod, nam nudi zhe to dejstvo gradiva dovolj, da v isto prodremo nekoliko globlje. Predvsem sem imel pri rokah samo to, kar sem izvedel od njegovega brata Jozhefa ter kar mi je pravil dvorni svetnik v notranjem ministrstvu dr. Kamilo Susan in konchno, kar sem mogel izvedeti pismenim potom. Ti podatki so sicer skromni, vendar tvorijo vemo sliko o zhivljenju in delovanju tega slovenskega jezikoslovca. Na tej sliki bo tezhko najti kaj dopolnilnega ali celo kaj takega, kar bi bilo treba popraviti.

 

I. Iz zhivljenja Topolovsheka

 

Ivan Topolovshek se je narodil 16. aprila leta 1851 v Marija Gradcu pn Lashkem. Njegov oche Jakob je bil cerkveni sluga pri tamkajshnji podruzhnici, njegova mati Eva je pa bila zelo pobozhna Slovenka, ki je vcepila globoko v srce svojemu sinu pobozhnost. Prve tri razrede ljudske shole je kot dechek obiskal na Lashkem, chetrti razred pa v Celju. Ker je bil zelo nadarjen, je po takratni shegi, naj se v srednje shole poshiljajo le samo izvanredno nadarjeni mladenichi, predlagal tamoshnji nadzhupnik v Lashkem, Anton Zhuzha, naj mladenicha poshljejo starshi v gimnazijo v Celje. Ta predlog je starshem ugajal, zlasti, ker je nadzhupnik Zhuzha kril iz lastnih sredstev vse stroshke za prehrano in stanovanje mladenicha. V Celju je nash Ivan dovrshil dva gimnazijska razreda, nakar se je podal v Novo mesto. Svoje gimnazijske shtudije je dovrshil v mestu Bozen na Tirolskem. Zrelostni izpit je pa napravil shele leta 1880 v Inomostu, ker je baje takoj po konchanih shtudijah vstopil kot novic v nek samostan, kajti njegovi starshi so si srchno zheleli, da se naj njun sin posveti duhovnishkemu stanu. Zdi se pa, da je zapustil samostan ter se posvetil bogoslovskim shtudijam v Solnogradu, toda tudi tukaj ni vztrajal. Kakor se zdi, se je leta 1881 vpisal kot slushatelj na modroslovski fakulteti v Inomostu, kjer je poslushal predavanja profesorjev Jurgl, Ivan Muller, Zingrele in Wildauer. Zhe takrat se je zelo temeljilo bavil s primerjajochim jezikoslovjem, uchil se je zlasti v sanskritu, zendu in v litavshchini, hebrejshchini itd. Leta 1883 se je preselil na Dunaj, kjer je bil na tamoshnjem vseuchilishchu slushatelj predavanj jezikoslovcev Friderika Müllerja, Miklozhicha in Bühlerja. L. 1896 je dovrshil svoje shtudije ter dobil absolutorij, ki se je tudi nashel v njegovi zapushchini. Ni se pa mogel povspeti do tega, da bi tudi bil napravil predpisane izpite, kar bi ga bilo gmotno podprlo, kajti zhe takrat se je izkljuchno bavil s primerjajochim jezikoslovjem, kar je pach smatral za vazhnejshe.

Ko je dovrshil visokosholske shtudije, je dobil, kakor se zdi, svojo prvo sluzhbo kot prefekt na zasebni gimnaziji v Freistadtu na Gornjem Avstrijskem, kjer je ostal do leta 1887. Na to dobo se je spominjal Topolovshek, kakor je porochal dr. Susan, skrajno neprijetno, chemer se ne bo nihche chudil, komur je znano, da je imel dotichni zavod nalogo, vzgajati mlade pokvarjene mladeniche in jih navajati na dobra pota, za kar pa Topolovshek, kot mozh plemenitega srca, kot samotar in chudak ni bil mozh na svojem mestu, ker ni znal imponirati pokvarjeni mladini, ki je stremila le po alotrijah.

Ko je zapustil to sluzhbo, je baje za nekaj chasa prevzel sluzhbo kot pomozhni uradnik v statistichni centralni komisiji na Dunaju. Kako dolgo je bil tamkaj v sluzhbi, se ne da dognati, bilo je pa le prav kratko chasa, kajti v rokah imamo neko dopisnico, z dne 4. marca leta 1887 takratnega prefekta dunajskega Terezijanishcha, Rudolfa Knesek, ki je vprashal Topolovsheka, je-li bi hotel prevzeti sluzhbo kakega domachega uchitelja (hofrneistra) na dezheli. Zdi se, da je prishlo do tega v jeseni leta 1887, kajti dognano je, da je bil Topolovshek vech let zaposlen kot domachi uchitelj pri neki grofovski obitelji, v druzhbi katere je napravil tudi vech daljshih potovanj, zlasti v Italijo.

 

(2)

Imena te obitelji ni nikoli imenoval, vendar je pa brzhchas bila ta obitelj grofa Revertera, ki je bil kot italijanski poslanik na dunajskem dvoru, kar je razvidno iz nekega pisma. To sluzhbo je Topolovshek zapustil brzhchas she le julija leta 1896.

Uradno natanchno je pach dognano, da je bil Topolovshek vsled priporochila in vpliva grofa Ivana Harracha dne 1. marca leta 1897 poklican v sluzhbo »administrativne knjizhnice« avstrijskega notranjega ministrstva, kjer ostal do razsula bivshe avstro-ogrske monarhije. Kakor se zdi, se je Topolovshek v tej sluzhbi pochutil kot precej zadovoljen, zlasti, ker so bili njegovi predpostavljeni mozhje plemenitega srca.

Tukaj so mu tudi prav resno prigovarjali, naj vendar enkrat napravi svoje izpite, da se ga more sprejeti v drzhavno sluzhbo kot uradnika ter da na ta nachin zboljsha svoje gmotno stanje. Ministrstvo se je celo obvezalo, da placha zanj takse za izpite. Razven tega je dr. Susan zanj posredoval pri profesorju Jagichu, da bi mu le-ta ne delal nobenih tezhkoch pri dosegi doktorata, toda Topolovshek se za vse to ni zmenil. Zdi se, da Topolovshek ni zaupal obljubi vseuchilishchega profesorja dr. Jagicha, kajti ravno Jagich je bil njegov najvechji znanstveni nasprotnik, ki je prvo Topolovshekovo delo, kakor bom pozneje opisal, podvrgel unichujochi kritiki. V Topolovshekovi zapushchini se je nashlo njegovo disertacijsko delo. Obravnava temo: »Zur Etymologie der homerischen Vogelnamen« - K etimologiji homerjevih ptichjih imen. To delo oznachuje njegovo izvanredno vsestransko globoko vedo na polju jezikoslovstva. Toda to delo ni nashlo milosti pri profesorju Jagichu, ki je o tem napravil nekatere, vechinoma zelo zanichljive cenzurne opazke, kar je pach imelo za neposreden vzrok, da se Topolovshek ni vech maral ali mogel odlochiti za rigorozne izpite.

Topolovshek je torej ostal ves chas svojega zhivljenja, ker ni imel papirnate zashchite shole, v stanju kot pomozhni uradnik, cheprav je tudi tukaj splezal na takrat mozhno najvishjo stopnjo kot vishji oficijant, to tem bolj, ker je bil v svoji sluzhili zelo vesten in odlichno uporabljiv.

Leta 1888 ste mu dve amerishki vseuchilishchi ponudili profesure za indijanske jezike, toda teh profesur ni sprejel in sicer iz dveh vzrokov: Takrat mu je zbolela mati, ki ga je prosila, da naj ravno sedaj ne gre tje dalech v Ameriko, ker bi ga nikdar vech ne videla, vrhutega je she pa vozhnja v Ameriko zdruzhena z nevarnostmi. Razen tega se je nashlo v njegovi zapushchini dvoje pisem amerishkih misijonarjev, iz istega leta, v katerih ga oba misijonarja svarita, da naj nikar ne prevzame teh profesur, ki bi ga na noben nachin ne zadovoljile, kajti ta vseuchilishcha imajo znachaj kake evropske meshchanske shole. To je bil menda merodajen razlog, zakaj da je odklonil ponujeni mu profesuri na amerishkih vseuchilishchih.

Razven tega je bil leta 1910 poklican kot vseuchilishchni profesor za sanskrit, keltski jezik in za slavistiko ter za indijanske jezike na vseuchilishche v mesto Löwen v Belgiji, kar je dokazano iz nekega Topolovshekovega pisma kot odgovor na rektorat imenovanega vseuchilishcha. Iz katerega razloga ni sprejel te profesure, ni nikjer razvidno, brzhchas pa iz razloga, ker ni hotel prekiniti svojih znanstvenih shtudij.

Vpliv svetovne vojne, ki je temeljito spremenila vse razmere, je bil tudi na nashega Topolovsheka zelo velik.

Akoprav je zhe bilo njegovo zhivljenje pred vojno vsled dejstva, da se ni mogel za nichesar odlochiti, torej vsled lastne krivde, polno pomanjkanja je postal njegov polozhaj po konchani svetovni vojni naravnost nevzdrzhljiv. Trpel je vsled vedno bolj narashchajoche draginje pomanjkanje, kajti od svoje plache se ni vech mogel prezhivljati, a svojih prihrankov, ki jih je dolochil za stara leta, se pa ni hotel dotakniti, in tako je stradal v pravem pomenu besede kot zapushchen od celega sveta. Naj tukaj navedem besedilo pisma, dvornega svetnika dr. Susan-a z dne 16. aprila leta 1921: Ker Ivan Topolovshek meseca junija 1918 zhe nekaj dni ni prishel v urad in nisem vedel, kaj je z njim, sem se odpeljal v Maria Enzersdorf, kjer je zhe od leta 1897 naprej stanoval v hishi starega prijatelja rajnega, leta 1913 umrlega Jakoba Pukl. Tam je imel majhno sobico. Trenutka, ko sem stopil v njegovo sobico, ne bom pozabil, dokler bom zhivel. Topolovshekovo stanje je bilo zelo zhalostno, popolnoma je bil obnemogel in je lezhal v postelji brez mochi. Shel sem po zdravnika, ki je dognal nevarnost otrpnelosti srca. S pomochjo ministrstva se mi je posrechilo, da smo ga spravili v bolnico, kjer je imel boljsho hrano in dobro oskrbo. V bolnici je kmalu okreval toliko, daje bil sposoben za odpotovanje. Dne 15. decembra leta 1918 je Topolovshek odpotoval, ker na Dunaju ni mogel ostati, kajti vsled preobrata bi bil itak izgubil svojo sluzhbo, k svojemu bratu Jozhefu v Trebnje na Dolenjsko, ki je tamkaj zhivel kot vpokojeni sholski vodja in posestnik. Tamkaj je ostal do 3. novembra 1920. Za njega je res prav po bratovsko skrbel brat Jozhef, manjkalo mu ni prav nichesar, toda za nashega Topolovsheka ni bilo vech reshitve, kajti vsled dolgoletnega pomanjkanja in stradanja je bil tako oslabljen, da so mu noge otrpnele in so ga morali spraviti v ljubljansko bolnico. Iz bolnice je bil kmalu na to izrochen umobolnici, kajti od chasa do chasa se mu je zmrachil um. Tam je pa umrl zhe 6. januarja leta 1921 na pljuchnici in je bil dne 8. januarja pokopan na tamkajshnjem pokopalishchu. Njegovega pogreba se ni udelezhilo ne vseuchilishche v Ljubljani in tudi ga ni omenilo drushtvo slovenskih pisateljev. Krsti so sledile 4 osebe, dva brata, en nechak in neka druga zhenska, ki ga je zhe od poprej poznala. Tako je prikopal nash narod tega uchenjaka.

Ivan Topolovshek je bil srednje postave in precej krepkega telesa. O lastnostih njegovega znachaja nam podaja verno sliko dr. Susan, ki je bil s Topolovshekom skozi 21 let v enem in istem uradu, mu bil naklonjen, ga sposhtoval ter ga podpiral v njegovem znanstvenem stremljenju ter bil njegov dobrohoten predstojnik. V imenovanem pismu pravi: »Topolovshek je bil mozh, ki je zhivel sam zase, v ospredje se ni nikdar rival in cheprav sva bila skupaj toliko let ter v najboljshih medsebojnih odnashajih, zlasti, ker sva v Maria Enzersdorfu skupaj stanovala, vendar nisem mogel nikdar dobiti globokejshega vpogleda v njegovo notranjost.

Bil je pach chudak ter je kot tak hranjeval kot skrivnost svoje zhivljenje na znotraj in zunaj. Svoje bogoslovne shtudije je baje opustil iz globoke ljubezni do neke deklice, ki je pa zarana umrla. Ako je ta episoda napravila globok vtis na Topolovsheka, je iz tega razlagati, da je bil v poznejshih letih samotar ter zhivel locheno od sveta. Prvikrat sem ga videl, ko sem she bil slushatelj dunajskega vseuchilishcha. V vseuchilishchni knjizhnici mi je vselej padal v ochi nek starejshi mozh, ki je izgledal, kot kak duhovnik in ki je imel pred seboj cele kupe knjig. Mi mlajshi dijaki smo vselej zrli nanj zelo radovedno in zhe takrat je bil na glasu kot jezikoslovec. Bil je to Topolovshek, ki je prezhivel velik del dneva v knjizhnici pred kupom knjig. Z njim se takrat nisem seznanil.«

Dr. Susan pishe nadalje: »Topolovshek se je vedno in povsod, kjer je sedel, stal ali hodil, bavil z jezikoslovjem. To zhivljenje kakega uchenjaka je bilo polno pomanjkanja in brez vsakega pospeshevalnega priznanja, odklanjajoch vse, kar bi utegnilo napraviti chloveshko zhivljenje na kakorshni koli nachin prijetno. Iz tega vzroka sem ga zachel zelo globoko sposhtovati. Topolovshek je bil mozh znachaja, dobrega srca, kljub temu, cheprav sam ubozhen, je bil dobrosrchen napram drugim. Bil je plemenita dusha v sredi materijalistichnega sveta. Slovan je bil skoz in skoz, ostal je svojemu narodu zvest, cheprav je vsakogar ljubil, niti ni nikogar sovrazhil.

 

(3)

Mogoche vam je moja sodba o Topolovsheku tem dragocenejsha, ako vam povem, da sem Nemec, da torej ni narodna bratska ljubezen, ki mi dela spomin na Topolovsheka kot zelo dragocen.« –

Temu nimam skoro nich dodati, razven, da se je imel Topolovshek zahvaliti dobremu nakluchju, ker je imel vselej razumne in sochutne predpostavljene v svojem poklicu, kar mu je nekoliko olajshalo pezo zhivljenja, katero so mu njegovi nasprotniki na polju znanstva ogrenili.

 

II. Topolovshekovo znanstveno delovanje

 

Topolovshek je zhe v svoji mladosti iz lastnih logichnih zakljuchkov in vsled intenzivnih shtudij na polju primerjajochega jezikoslovstva spoznal, da so evropski Slovani pranarod ter da je slovenski jezik zhe v pradobi igral vazhno, cheprav she za enkrat nepojasnjeno vlogo. Kot sad njegovih mnogoletnih shtudij na polju sploshnega primerjajochega jezikoslovnega raziskovanja je izshel leta 1894 prvi del njegove knjige: «Die basko-slavische Spracheincheit« (Wien, Gerold.), v kateri razpravlja o primerjajochem glasoslovju bashko-slovanskih jezikov. Knjiga je poklonjena grofu Ivanu Harrach, ki je bil navdushen Slovan ter navdushen prijatelj Slovencev in le ta je prevzel vse stroshke za izdajo te knjige. Ker je pa prishla ta knjiga takratnemu znanstvenemu svetu zelo neprichakovano in neprijetno, je kritika vsebino te knjige, kakor tudi njene sklepchne posledice tako rezko odklonila, da do izdaje drugega dela knjige, v kateri bi se naj razpravljalo o zgodovini Baskov in Iberov, o sintaksi, in o zgodovini baskishkih jezikovnih spomenikov, ni vech prishlo.

Pri tem se je zlasti slavist Jagich eksponiral na nachin, ki je prekorachil vse meje dovoljenja o nasprotujochih si znanstvenih naziranjih, kajti svojo sodbo je opirl na neko predkritiko baskologa Hugona Schuhardt, ki se je izjavil, »da Topolovshek vse ignorira, kar mi vsi drugi smatramo kot zanesljiv (!) izid raziskovanj«. Kot nekako kurijoziteto navaja, da smatra Topolovshek na primer »espiritu santub-a -- gau« (dushevno svet) kot »spiritu, santu bagau« ter vidi v zadnji besedi slovensko oznachbo »bog«. O vrednosti takih del ni treba pouchiti nobenega mozha znanosti!« – Da je pa tukaj Schuhardt popolnoma na krivi poti, uvidi celo najnaivnejshi laik, ker mora uvideti, da je zapeljava v zmoto zhe povzrochena vsled rafinirane pisave »b-a-gau.«

O obsodbi, katero je izrekel dr. Jagich nad Topolovshekom v svoji knjigi »Archiv für slav. Philologie« (1894, S. 528 f) bodo tukaj navedene le sledeche besede, ki kazhejo dovolj, kako brezvesten je bil Jagich kot kritik.

On pishe: Morda ne utegne biti odvech, ako she dodam, da sem imel le sluchajno priliko, ko je she spis bil v rokopisu, ne da bi ga bil videl (!) svariti pred izdajo te knjige ter da se predlaga strokovno oceno tega rokopisa, ki bi se bila seveda izrekla (!) da se ne izrochi v tisk.« To zelo neprevdarjeno priznanje Jagichevo oznachuje njegovo vest in njegov znachaj, kajti ravno tako, kakor je Jagich svojchas na ljubo Kallay-u izumil poseben »bosanski jezik«, je v slu­chaju Topolovshekovem zabranil, da se knjiga ni izdala, koje vsebina mu je bila neznana. Jagich sfamo sluti, da Topolovshek nasprotuje njegovim hipotezam in skusha to na sledechi nachin utemeljiti: »Moj predlog ni bil sprejet. Stavil ga nisem morda iz obzirnosti do pisatelja, kajti ta v resnici ne zasluzhi nobene obzirnosti (!) – marvech iz razloga, da prihranim slovenski filologiji nov ochitek etimoloshke zablode. Bil sem namrech mnenja, da smo doprinesli mi Slovani zhe dovolj zhrtev v teku 19. stoletja zapeljivi sireni, ki se imenuje etimologija in ker zhe imamo dvomljivo srecho, da smo zhe itak imeli etimologichne zablode kakega Dankowszky-a, Jana Kollár, Shembera in Trstenjaka, je bilo torej res odvech, che bi se bila tem zablodam pridruzhila she Topolovshekova. Ako bi se she vsaj nekoliko dale opravichiti etimoloshke zablode imenovanih, kajti njihove shtudije segajo nazaj v prva desetletja minulega stoletja, – ni pa nobene opravichbe za brezmejno zaslepljenost, ki je razvidna v tej, koncem 19. stoletja izishli Topolovshekovi knjigi itd.«

 

(4)

Toda stvar se je zasukala drugache. Zhe davno so prishli do spoznanja, da Jagich nikakor nima univerzalnega patenta za edino pravilno etimologijo, da, nasprotno, pridemo vsak dan do tem jasnejshega spoznanja, da so imeli prav tisti mozhje, katere je Jagich oznachil s pechatom nevednosti, ter da je ravno Jagich se klanjal znanstveni oportuniteti, ki je spravila njegov znachaj v zelo slabo luch, ker se je vsakega drugega mnenja bal zhe nacheloma. Vesten, temeljito dushevno ter etichno naobrazhen mozh si ne bo nikdar domishljeval, chesh, da samo on vse ve, in vsi drugi, ki so nasprotnega naziranja so le nevednezhi. Brezmerna kritika vselej znachi, da je tak chlovek tiran in avtokrat, ter da mora braniti neko gnilo stvar, katero se more ubiti le s kolom, nikdar pa z razlogi pameti. Sicer se je pa vsa ta stvar odigrala v tisti dobi, ko so v Avstriji neradi slishali o povdarku visoke starosti in kulturne vazhnosti Slovanov, ko so hoteli starocheshke rokopise proglasiti kot potvorbe in ko so ozna­chili vsakega Slovana kot »panslavista«, ki je ochito nastopil proti zavijanju te resnice. Skoro vsi slavisti iste dobe, – chastno izjemo je tvoril samo v Gradcu kot slavist zhivechi Slovenec dr. Gregor Krek – so nastopili pot oportunizma, ker so vedeli, da taka aktuelna opreznost tudi ne bo ostala brez plachila. Imenovana knjiga pa tudi razven tega zanika hipotezo preseljevanja narodov in ker je glavno delovanje slavistov stremilo za tem, da ohrani to hipotezo v permanenci, ker so na njej sloneli vsi njihovi nauki, so pach morali Topolovshekovo knjigo osmeshiti kot plod domishljije.

 

 

OPOMBA K ZHUNKOVICHU IN TOPOLOVSHKU

 

Topolovshek je vse svoje zhivljenje posvetil svojemu pionirskemu in genialnemu jezikoslovnemu raziskovanju, zhal pa je obenem tudi dozhivel arhetipsko usodo prezrtega genija, prezgodnjega petelina, ki je med tem svojim odkrivanjem dolga leta dobesedno trpel lakoto, osamljen in zapostavljen, naposled pa je preminul v ljubljanski umobolnici na Studencu. Noben chasopis ni tedaj objavil njegovega nekrologa, nihche ni pochastil spomina na preminulega genija, ki je v chasu, ko so vsi drugi jezikoslovci iskali le razlike med jeziki, prav nasprotno iskal podobnosti in sorodnosti med njimi, katere je tudi potem odkrival, in to med jeziki, med katerih nosilci ni sicer prav nobene znane zgodovinske ali zemljepisne povezave. Odkrival je na primer sorodnosti med slovenshchino oziroma drugimi slovanskimi jeziki z baskovshchino in celo z nam povsem tujo indijansko kechuanshchino, in odkrite sorodnosti prav tako povsem ustrezno pripisal njihovemu jezikovnemu prasorodstvu, saj prav vsi jeziki izvirajo iz skupnega prajezika, za katerega pa Topolovshek she ni vedel, da mu je od vseh jezikov she najblizhja ostala prav nasha slovenshchina.

Od nekdaj ga je zanimalo jezikoslovje in ga je zato shtudiral pri Mikloshichu na Dunaju. Ko pa se je ta upokojil in svojo stolico nespametno prepustil svojemu hrvashkemu asistentu Vatroslavu Jagichu, ki je bil eden prvih hrvashkih nacionalistov, pa mu Jagich ni pustil diplomirati. Zato se je dolga leta prezhivljal kot nizhji uradnik, pri tem pa je ves svoj chas in sile posvetil preiskovanju in raziskovanju besed razlichnih jezikov, ko pa je o tem zachel objavljati knjige, je kmalu izgubil sluzhbo, podobno kot so njegovega sobojevnika Zhunkovicha prisilno invalidno upokojili potem, ko so njegove knjige na zachetku minulega stoletja postale prave uspeshnice. Tudi Zhunkovich je umrl v popolni anonimnosti in pozabi, knjige obeh avtorjev pa so po prvi svetovni vojni oblasti prepovedale in tako je ostalo tudi v novi Jugoslaviji. Slovenski venetologi so pred koncem minulega stoletja prvi obudili spomin nanju in na njuna dela ter odkritja, zdaj pa imate na voljo tudi prevoda njunih dveh najpomembnejshih del: Zhunkovicheve Kdaj so Slovani naselili Evropo in Topolovshkovo Jezikovno prasorodstvo, ki lepo dopolnjujeta napore venetologov, da bi razkrili zgodovinsko resnico o nashi preteklosti, saj vsaka zase in skupaj razkrivata neshteta nesporna dejstva, ki dokazujejo, da je uradna zgodovina chista lazh in izmishljija. Pri tem se zelo redko kdaj v chem tudi zmotita, velika vechina njunih odkritij in razlag pa so zelo pomembni novi prispevki k slovenskemu jezikoslovju in slovenski zgodovini oziroma prazgodovini in zgodovini chloveshtva nasploh, in si zato oba zasluzhita zelo pozorno branje.

(Peter Amalietti – spremna beseda v knjigi: Ivan Topolovshek, Jezikovno prasorodstvo Indoevropejcev, Semitov in Indijancev; prevedel Andrej Godesha; Ljubljana, 2018)

 

 

 

__­­­­______________

Zhunkovichev opis zhivljenja in dela Ivana Topolovshka je v nadaljevanjih objavljala Strazha, neodvisen politichen list za slovensko ljudstvo, Maribor, letnik XlV., 1922. V dodatku k prevodu Topolovshkove knjige sta objavljena le prva dva dela. V gornji objavi so vsi shtirje deli oznacheni s shtevilkami v oklepajih. Na koncu zadnjega dela je v Strazhi napoved (Dalje prihodnjich), ki ni uresnichena. Oznake po datumih: (1) 10. maja 1922, shtev. 54; (2) 15. maja 1922, shtev. 56; (3) 17. maja 1922, shtev. 57; (4) 19. maja 1922, shtev. 70. – Zhunkovichev jezik je ohranjen v izvirni podobi, tukaj so popravljeni le nekateri ochitni pisni lapsusi.

Dr. Kamilo Susan, Topolovshkov dunajski znanec: izvirno ime Camillo Valerian Susan (1861, Wells pri Linzu – 1959, Dunaj), avstrijsko-nemshki uradnik, pesnik, esejist, kritik. Grof Ivan Harrach, izvirno: Graf Johann Nepomuk von Harrach (1828, Dunaj – 1909, ib.), avstrijski industrialec, politik, posestnik ter skrbnik umetnosti in znanosti na Cheshkem; cheshkega porekla, naklonjen Slovanom. Plemishka rodbina Revertera, izvirno: Revertera-Salandra iz Katalonije, leta 1771 se je iz Juzhne Italije (Salandra) preselila v Avstrijo, grof Nikolaus Revertera-Salandra (1866, S. Petersburg – 1951, Pisa), avstro-ogrski diplomat. Jakob Pukl (1849, Zheche pri Sl. Konjicah – 1913, Maria Enzersdof pri Dunaju), iz premozhne kmechke druzhine, shtudiral pravo na Dunaju, rezervni chastnik, porochen z bogato vdovo iz M. E.; rodoljubni aktivist, publicist, podpornik slovenskih shtudentov na Dunaju (tudi Ivana Cankarja). Dr. Gregor Krek (1840, Chetena Ravan pri Shkofji Loki – 1905, Gradec, pok. v Lj.), jezikoslovec in pesnik; klasichni  filolog in slavist, prvi profesor slavistike na univ. v Gradcu. Vatroslav Jagich (1838, Varazhdin – 1923, Dunaj, pok. v Var.), hrvashki jezikoslovec-slavist.

(Op. ur. I. A.)