Revija SRP 145/146

Damir Globochnik

 

V KRALJESTVU KRALJA MATJAZHA

 

Nikolaj Pirnat (1903–1948) je leta 1921 zachel obiskovati slikarski oddelek likovne akademije v Zagrebu, po dveh letih pa se je prepisal na kiparski oddelek (prof. Robert Frangesh-Mihanovich). Leta 1925 je zakljuchil kiparsko specialko pri Ivanu Meshtrovichu. Po zakljuchku shtudija se je naselil v Mariboru, kjer je zhe leta 1924 skupaj z Ivanom Kosom in Franjem Stiplovshkom ustanovil Klub mladih. Na prvih razstavah se je predstavljal z risbami in s kiparskimi deli, med drugim s kipom Ivana Cankarja (1926). Za doprsni kip generala Rudolfa Maistra (1926), ki ga je podaril mariborski mestni obchini,1 mu je ta dodelila manjsho podporo, s katero je lahko obiskal Pariz, kjer je tudi razstavljal (skupna razstava s slikarjem Antejem Trstenjakom, junij 1927). V Parizu je morda obiskal tudi atelje kiparja Émila-Antoina Bourdella, ki je poleg Meshtrovicha imel velik vpliv na Pirnatovo kiparstvo.

Mirko Pretnar je ob skupni razstavi Pirnata in Antona Trstenjaka v Parizu menil: »Uchenec velikega Meshtrovicha ima vse znake sinov, ki se morajo najprej boriti proti svojemu ochetu.«2 Pirnat se je poskushal oddaljiti od preochitnih Meshtrovichevih vplivov. »Bil sem na najboljshi poti, da postanem Meshtrovichev epigon. Ni danes mojstra, ki bi ga tako sposhtoval kot njega. Ali nekaj se je uprlo v meni: prijatelj, ne po tej stezi! Prevech jih je, ki ne obchutijo, da je delo tega mojstra tako zakljucheno v samem sebi, da je vsaka dopolnitev ali variacija na dano temo odvech in skoraj smeshna! Zaoral sem v nove brazde. Do izchishchenja je she dalech: kje je she starost!«3

»Meshtrovichev eklektichni monumentalizem«4 pri portretnem modeliranju ni imel tako pomembne vloge kot pri tistih portretnih skulpturah, ki jih je Pirnat zasnoval z mislijo na postavitev na javnih mestih. Med najbolj znanimi Pirnatovimi kiparskimi portreti so upodobitve sosholcev Nandeta Vidmarja (1923) in Vanje Radausha (okrog 1925), Ludwiga van Beethovna (1927), Leva Nikolajevicha Tolstoja (1928), Emila Navinshka (1932), Antona Ashkerca (1932), Josipa Prunka (1932), soproge Nade Kraigher (1933), Danila Cerarja (1933), dr. Frana Windischerja (1934), Adolfa Ribnikarja (ok. 1935), Maksima Gorkega (1936), Aleksandra Sergejevicha Pushkina (1937), dr. Iva Laha (1939), dr. Pavla Groshlja (1940) in vech portretov Ivana Cankarja.5 Karel Dobida je menil: »Krepak in izviren portretist je Niko Pirnat. Z novim, zdravo sodobnim realizmom ume portretiranca ozhiviti, tako da celó hladnemu mavcu vdihne toplino.«6

Pirnat je sodeloval na natechajih za spomenik kralju Petru I. Karadjordjevichu v Mariboru leta 1927 in za Cankarjev spomenik na Vrhniki leta 1929. Istega leta je izdelal skulpture za palacho oblastne samouprave v Mariboru (zhenska figura »Domachnost« in osem zhenskih in moshkih mask).7

Od leta 1928 je bil zaposlen kot ilustrator pri liberalnem chasniku Jutro. Leta 1931 je priskochil na pomoch slikarju Janezu Mezhanu, ki je slikal freske v zhupni cerkvi v Trzhichu. Posvechal se je tudi knjizhni ilustraciji. Spomladi 1932 je izshel Zhupanchichev Ciciban s Pirnatovimi ilustracijami.

Leta 1932 se je ponovno intenzivno posvetil kiparstvu. Rudolf Kresal navaja podatek, da »polna tri leta v njegovih rokah ni bilo dleta, ne ila«.8 Pirnat je v prvi polovici leta 1932 izdelal troje spomenishkih skulptur. Figuro sv. Janeza Krstnika v nadnaravni velikosti je izklesal iz podpeshkega apnenca. 26. junija 1932 so kip postavili na novi trnovski most (arh. Jozhe Plechnik). Za dvajsetletnico smrti pesnika Antona Ashkerca je Pirnat izdelal njegov doprsni kip v dvakratni naravni velikosti. Mavchni model tega kipa je razstavil v izlozhbi Tiskovne zadruge. Kip je odkupila mestna obchina Ljubljana.9 Tretji Pirnatov vechji kip iz leta 1932 je bil Kralj Matjazh, ki je bil prav tako zasnovan kot javna skulptura.

Kralj Matjazh je mitoloshki junak, o katerem pripovedujejo ljudske pesmi, pripovedke, miti in pregovori. Slovenci si ga delijo z drugimi srednjeevropskimi narodi – s Hrvati, Srbi, Slovaki, Romuni, Ukrajinci. Slovenske in madzharske raziskave ga povezujejo z madzharskim vladarjem Matijo Korvinom iz druge polovice 15. stoletja. Dobri vladar naj bi shchitil kmete pred plemishkim izkorishchanjem.

V 19. in na zachetku 20. stoletja je Matjazhev lik postal zanimiv tudi za »visoko« umetnost. Iz ljudskega pripovednishtva in proze se je preselil v avtorsko knjizhevnost (Presheren, Trdina, Jurchich, Ashkerc, Malovrh, Milchinski, Kette, Cankar, Zhupanchich, Sernec Podgorelec idr.). Pravljichni junak je postal simbol narodne odreshitve.

Na ta »premik« opozarja pisec porochila o odkritju Pirnatovega kipa Kralja Matjazha na Peci avgusta 1932: »Iz narodnih pripovedk in pesmi je preshel kralj Matjazh po prebujenju narodne zavesti tudi v slovensko umetno pesnishtvo. Ali v umetnem epu se Matjazh preraja iz junaka, ki bo vpostavil kmetu 'Staro pravdo', v simbolichnega nacionalnega junaka, ki bo reshil narod tujega gospodstva in mu priboril svobodo. Kralj Matjazh je postal simbol nacijonalne svobode in samostojnosti.«10

Slovensko ljudsko izrochilo pozna vech variant povedke o Kralju Matjazhu. Koroshka varianta pravljice o Kralju Matjazhu se zakljuchuje s trditvijo, da se je po vojashkemu porazu s svojo vojsko umaknil pod Peco. Gora se mu je sama odprla in ga skrila pred sovrazhniki.11 Kralj Matjazh naj bi v veliki podzemski dvorani pod Peco spal svoje stoletno spanje. Sredi dvorane je kamnita miza, za katero sedi Kralj Matjazh. Siva brada mu raste okoli mize. »Tam chaka kralj – simbol pravice in blagostanja – da pride dan, ko osvobodi s svojo vojsko vse sovrazhnike naroda in zatre vse krivice in trpljenje ter popelje ves slovenski narod v novo dobo zhivljenja, v dobo popolnega zedinjenja in bratske sloge.«12 Pisec v Jutru je napoved odkritja kipa Kralja Matjazha zakljuchil z verzi Antona Ashkerca: »Ali slishish, kralj Matjazh, klice in proshnje in ochitke, ki vro in kipe sem gori k Tebi od ondi, kjer je bila nekoch Tvoja oblast?

'Ti sanjash trn sanje stoletne,

ob boku ti mech rjavi,

tam zunaj, tam zunaj pa narod,

tvoj narod krivice trpi! –«13

 

Med likovnimi ustvarjalci je Pirnat imel nekaj predhodnikov pri upodabljanju Kralja Matjazha. Franchishek Dobnikar (1900) in Stanko Pehani (1913) sta Kralja Matjazha upodobila na risbah s secesijskimi znachilnostmi. Leta 1921 je pesmi Kralj Matjazh z ilustracijami opremil France Kralj (1895–1960). Jozhe Gorjup (1907–1932) je leta 1928 izdelal kip Kralja Matjazha iz patiniranega mavca (hrani ga Galerija Bozhidar Jakac, Kostanjevica na Krki).

Idejo za spomenik spechemu Kralju Matjazhu na Peci je dal inzhenir kemije Bozho Pirkmajer, ki je bil najbrzh zaposlen v laboratoriju Rudnika Mezhica. Za zamisel se je zavzel odbor Slovenskega planinskega drushtva Mezhica-Chrna. Za izdelavo spomenika so izbrali kiparja Nikolaja Pirnata in ga septembra 1931 povabili, da si na Peci ogleda mozhno lokacijo spomenika.14 Chlana upravnega odbora podruzhnice SPD Ciril in Stanko Vonchina sta bila Pirnatova sosholca na idrijski realki.15

Pirnat je obisk Mezhice in vzpon na Peco opisal v Jutru, kjer med drugim navaja: »Bozho, predsednik in jaz smo se podali v hrib, da izberemo primeren prostor za zadevo, v kateri sem bil povabljen. Izbrali smo res lepo mesto pod divnim, starim macesnom.«16

Posestnik Kordezh, po domache Florin iz Tople pri Chrni, je podaril staro lipo.17 Iz njenega debla je Nikolaj Pirnat v Ljubljani izdelal soho Kralja Matjazha. Pirnat si je leta 1930 uredil zasilni atelje v tretjem nadstropju Narodne tiskarne v Knafljevi ulici.18 Odlitek kipa v mavcu je Pirnat nameraval razstaviti na pomladanski velesejemski razstavi leta 1932.19

Fotografija mavchnega modela prikazuje monumentalno glavo Kralja Matjazha. Voluminozna, skrbno nashtudirana stilizacija je zajela vse sestavne elemente: mogochna brada je modelirana v valovitih, rezanih gubah, gosti lasje so simetrichno razdeljeni in v dveh lokih obkrozhajo Matjazhev obraz. Kralj Matjazh ima na glavi krono, ki nad nizkim valjem prehaja v stozhec, vrh katerega je pritrjen krizh. Pirnat je stilizacijo poudaril z gladko povrshino plastike. Glava je nagnjena nekoliko naprej, kar daje vtis spanja.20

Pirnat je kipe Leva N. Tolstoja (1928, mavec), Kralja Matjazha in Antona Ashkerca zasnoval na podoben nachin (markantne poteze, oblikovanje brade). Na soroden nachin so oblikovani tudi lasje Kralja Matjazha in Janeza Krstnika, ki je v celoti modeliran v velikih ploskvah. Jutro je o kipu Ashkerca zapisalo: »Vzvalovana brada daje temu liku neko voditeljsko potezo; tako so si starejshi mojstri zamishljali Mojzesa in druge vodje narodov, kovache njihovih usod.«21

Jutro je ocenilo tudi Pirnatovega Kralja Matjazha (osnutek v glini): »Da, prav takshen je, kakrshnega slikajo pravljice, vendar pa tako zhiv, da si presenechen, ko ga zagledash; tako je chlovek vedno presenechen, ko spozna tisto, o chemer je mnogo razmishljal in si domishljal predstave o njem.

Nagnil je glavo na prsi in zaspal kot junak. Globok je ta sen. Zarezal mu je v obraz vse tiste znachilne poteze, ki se zachrtajo chloveku v obraz, ko spi; vsako speche bitje je podobno nekoliko mitoloshkemu, kajti spanje je stkano iz neshtetih niti skrivnosti, v njem plava 'duh nad vodami', ovije spechega z nekakshno kopreno notranjega izrazhanja.

Chuditi se morash, kako zhivo, izchrpno je kipar razodel ter zadel tochno s plastiko to chudno chloveshko, bioloshko dozhivljanje – spanje, kako sleherna poteza ochituje, da Matjazh spi. Nosnice so se mu shiroko razshirile, Matjazh globoko diha, ker spi globoko, v stoletja segajoche spanje. Lok obrvi je zrahljan, ker so ochi trdno zaprte. Ustne so stisnjene, ker sloni brada na prsih. Brada se kodra ter valovi v mogochnih valovih, ovija se v spiralah ter preide v podstavek – v deblo.«22

Skoraj 2 m visok lesen kip je stal na dvojnem stopnichastem podstavku. Spodnji del kipa je bil nepravilen kvader, ki se je proti vrhu zozhil in preshel v Matjazhevo bradato glavo. Lesena plastika se je od osnutka razlikovala po nekaterih detajlih brade in brkov.23

Ko je Pirnatov kip po zheleznici prispel do Prevalj, so domachini odstranili deske, da so si ga lahko ogledali. Kip so z rudnishkim vlakom odpeljali do Mezhice, od tam skozi rudnik v Podpeco in nato na Malo Peco, kjer je bila zanj predvidena skalna duplina, ki so jo mezhishki rudarji izklesali med Uletovo kocho in kletjo v zhivo skalo.24

Kip, »ki bo vsem turistom in posetnikom krasne obmejne planinske postojanke zhiva pricha ljubezni do domache zemlje«, so odkrili 21. avgusta 1932.25 Dan pred slovesnostjo so v Mezhici v pozdrav obiskovalcem izobesili drzhavne trobojnice. Podruzhnica SPD je od ravnateljstva svinchevega rudnika v Mezhici pridobila dovoljenje za prevoz obiskovalcev 20. in 21. avgusta z rudnishkim vlakom od postaje Prevalje do vznozhja Pece. Na predvecher so vrh Pece goreli kresovi. Zbralo se je vech ljudi, kot so jih pod svojo streho lahko sprejeli Uletova kocha in nekaj shotorov. Polegli in posedli so okrog kresov »ter med petjem in otozhnimi mislimi, zroch v temo nad Gosposveto in Dravo, prechuli toplo in mehko avgustovsko noch.«

Ob shesti uri zjutraj so obiskovalce prebudili streli topichev in zvoki jeklarnishke pihalne godbe iz Gushtanja. Ob osmih je sv. masho pred votlino s kipom Kralja Matjazha daroval profesor bogoslovja dr. Jakob Aleksich, chlan Aljazhevega kluba v Mariboru. Pri mashi so peli pevci pevskega drushtva Dobracha iz Rozha in igrali godbeniki iz Gushtanja. Votlina je bila zagrnjena z drzhavno trobojnico.

Nachelnik Martin Ule je pozdravil prisotne in prebral brzojavne in pisne pozdrave ljubljanskega shkofa dr. Gregorija Rozhmana, podbana dr. Otmarja Pirkmajerja (brata inzh. Bozha Pirkmajerja) in ravnatelja mariborske gimnazije dr. Josipa Tominshka. Inzh. Bozho Pirkmajer, nachelnik posebnega spomenishkega odbora, v katerem so bili samo chlani podruzhnice SPD,26 je orisal pomen slavnosti »na najsevernejshi meji nashe prelepe Jugoslavije« in se spomnil »nashega narodnega« kralja Aleksandra I. Nato je odkril spomenik in ga predal v varstvo Slovenskemu planinskemu drushtvu. Sledili so govori predstavnikov podruzhnic SPD iz Prevalj, Slovenj Gradca in Maribora ter zhupana obchine Chrna. Pri slovesnem odkritju je sodelovala tudi sholska mladina iz Podpece pod vodstvom uchitelja Iva Miheva (mladinski orkester, deklamacija Zhupanchichevega »Kralja Matjazha«). Predstavnik mariborske podruzhnice SPD in Tujsko prometne-zveze v Mariboru, »poeta pohoricus« (pohorski pesnik) Ludvik Zorzut je prisotne z govorom, prepletenim z dovtipi, spravil v veselo razpolozhenje. Sledilo je zabijanje zlatih in srebrnih spominskih zhebljev v krono Kralja Matjazha. Za tiste, ki so pooblastili podruzhnico, je zheblje zabijal Martin Ule. Uradni del slovesnosti je zakljuchila Matjazheva himna, ki so jo zapeli koroshki pevci.

Med najbolj zasluzhnimi za postavitev kipa so bili inzh. Bozho Pirkmajer, Martin Ule, gospodar podruzhnice SPD Maks Golob in oskrbnika Pero Kohlebrand in Julishka.27 Zashchito umetnine je prevzela podruzhnica SPD Mezhica-Poljane, ki je oskrbovala planinsko zavetishche na Peci.28

Izletniki so si ob vrachanju lahko ogledali tudi letno kopalishche v Chrni pri Prevaljah, ki sta ga uredila Krajevni odbor Rdechega krizha in Tujsko-prometno drushtvo. Otvoritev novega kopalishcha je bila istega dne ob 16. uri.29

Ob zachetku okupacije je bil kip Kralja Matjazha unichen. Ohranilo se je vech razlichnih prichevanj o unichenju kipa. Po nekaterih navedbah naj bi ga v prepad vrgli pijani nemshkutarji, po drugih naj bi mu nemshka mladina populila zlate in srebrne zheblje, skulpturo pa unichila. Po eni od mozhnih teorij naj bi kip razsekala sinova Martina Uleta, predsednika SPD v Mezhici, tretji dan po nemshki zasedbi kraja, saj naj bi bil sramota za »nemshko« Koroshko.30

Novi celopostavni kip Kralja Matjazha, ki sedi na skali in se opira za granitno mizo, je izdelal kipar Marjan Kershich Belach, v bron pa ulil kipar France Rotar. Postavili so ga v zapushcheni rudarski rov Vecherna zvezda, ki je okrog 500 metrov oddaljen od planinskega doma. Slovesno odkritje kipa je bilo 15. julija 1962.31 Planinsko drushtvo Mezhica je leta 2018 v votlino, v kateri je bil Pirnatov Kralj Matjazh, postavilo leseno plastiko, ki je izdelana po vzoru Pirnatovega kipa.

 

 

 

 

 

Nikolaj Pirnat, Kralj Matjazh, 1932, fotografska razglednica

 

 

 

 

 

 

 

 

Janez Krstnik (v: Odmevi slovanskega sveta, 1932, sht. 2, str. 46)

 

 

 

_________________

1 General Maister je Pirnatu poziral kljub bolezni. Portretno doprsje generala Maistra (nov Pirnatov kip iz zachetka tridesetih let) je dala mariborska obchina leta 1934 odliti v bron (po: »Kip generala Maistra«, Slovenski narod, 1934, sht. 250). Bronasti odlitek so sredi tridesetih let preteklega stoletja postavili v zgradbo okrajnega glavarstva v Mariboru.

2 Empe. (Mirko Pretnar), »Razstava Antona Trstenjaka in Nikolaja Pirnata v Parizu«, Jutro, 1927, sht. 161.

3 Po: »Umetniki o umetnosti in zhivljenju«, Umetnishki zbornik, 1, Ljubljana 1943, str. 291.

4 Nikolaj Pirnat, »Kipar France Gorshè razstavlja«, Jutro, 1931, sht. 258.

5 Pirnatov kip Ivana Cankarja iz leta 1938 so februarja 1939 odkrili v vezhi Narodnega gledalishcha (Drame) v Ljubljani (po: »Cankarjev kip v dramskem gledalishchu«, Slovenec, 1939, sht. 28).

6 Karel Dobida, »Jesenska umetnostna revija«, Ljubljanski zvon, 1933, sht. 12, str. 764.

7 Po: »Skulpture kiparja Pirnata«, Jutro, 1929, sht. 174.

8 Rudolf Kresal, »Pirnatov sv. Janez Krstnik«, Jutro, 1932, sht. 96.

9 Javna pobuda za spomenik Antonu Ashkercu je bila dana ob desetletnici Ashkercheve smrti (»Narodu!«, Ljubljanski zvon, 1922, sht. 11, str. 639). Arh. Jozhe Plechnik je leta 1956 dal Ashkerchev kip postaviti ob Krizhankah.

10 -th., »Kralj Matjazh in Slovenci«, Jutro, 1932, sht. 191.

11 Kot mozhna domovanja spechega kralja Matjazha in njegove vojske ljudsko izrochilo navaja tudi Postojnsko jamo, Chaven, Budinsko goro, Dobrach, Krim, Triglav, Donachko goro, Sorshko polje, Plibershko polje, Ljubljansko polje idr.

12 »Spomenik kralja Matjazha na Peci«, Mariborski vechernik Jutra, 1932, sht. 174.

13 -th., »Kralj Matjazh in Slovenci«, Jutro, 1932, sht. 191 – Anton Ashkerc, »Stara pravda II. Kralj Matjazh« (Ashkercheva chitanka / Izbrane pesmi Antona Ashkerca, Praga 1913, str. 85.

14 Po: »Ustolichenje Kralja Matjazha na Peci (dne 21. avgusta 1932)«, Planinski vestnik, 1932, sht. 11, str. 238.

15 https://www.rav.sik.si/e-knjiznica/koroski-biografski-leksikon/item/voncina-ciril (stanje 24. 1. 2019).

16 Peen. (Nikolaj Pirnat), »V gostih pri kralju Matjazhu«, Jutro, 1931, sht. 229.

17 Po: »Kralj Matjazh na Peci«, Slovenec, 1932, sht. 176, in Jutro, 1932, sht. 179; »Spomenik kralja Matjazha na Peci«, Mariborski vechernik Jutra, 1932, sht. 174. – Lipa ima pomembno vlogo v povedkah o Kralju Matjazhu. Tako je Kralju Matjazhu po porazu na bojnem polju ostalo samo she toliko vojakov, da vsi skupaj najdejo prostor v senci lipe. S temi vojaki se je umaknil v goro. Pred votlino, v kateri za kamnito mizo spi Kralj Matjazh, naj bi rasla suha lipa, ki ozeleni na bozhichni vecher in med polnochjo in eno uro tudi vzcveti, potem pa se zopet posushi. Lipa bo ozelenela nekoch, ko se bo Kralj Matjazh ponovno prebudil in popeljal svoje vojake v boj zoper sovrazhnike slovenskega ljudstva. Poslednji boj bo potekal na istem polju in pri isti lipi, kjer je bil Kralj Matjazh nekoch porazhen. Boj bo trajal od bozhicha do Sv. Jurija, nato pa bo Kralj Matjazh obesil na lipo svoj shchit in tedaj bo znova ozelenela. Pri kamniti mizi na polju pod lipo, ki ima sedem vrhov, bodo sklenili mir in vrnili se bodo zlati chasi, kakrshne so ljudje poznali pod Kraljem Matjazhem.

18 Po: Artem. (Davorin Ravljen), »Portreti Nikolaja Pirnata«, Prijatelj, 1939, sht. 6, str. 226.

19 Po: »Ustolichenje Kralja Matjazha na Peci (dne 21. avgusta 1932)«, Planinski vestnik, 1932, sht. 11, str. 238.

20 Usoda osnutka v glini ni znana. Seznam Pirnatovih kiparskih del v katalogu spominske razstave ob stoletnici Pirnatovega rojstva navaja kip Kralja Matjazha iz leta 1933 (mavec, vishina 110 cm) (po: Nikolaj Pirnat: razstave ob 100-letnici rojstva, Muzej novejshe zgodovine Slovenije, Cankarjev dom in NUK v Ljubljani, Mestni muzej Idrija, 2003, str. 127).

21 »Pirnatov kip Antona Ashkerca«, Jutro, 1932, sht. 148.

22 »Janez Krstnik in kralj Matjazh«, Slovenski narod, 1932, sht. 140.

23 Po: Shpelca Chopich, »Kralj Matjazh na Peci«, Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja, Ljubljana 2000, str. 328.

24 Po: »Ustolichenje Kralja Matjazha na Peci (dne 21. avgusta 1932)«, Planinski vestnik, 1932, sht. 11, str. 238. – Prva kocha na Peci je bila odprta junija 1928. Martin Ule je bil predsednik odbora za izgradnjo koche. Leta 1936 so na Peci zgradili kapelo sv. Cirila in Metoda. Kocha na Peci je bila pozhgana leta 1943. Novi Dom na Peci je bil zgrajen v letih 1954 do 1958.

25 »Pri kralju Matjazhu na Peci«, Jutro, 1932, sht. 196.

26 Inzh. Bozho Pirkmajer je bil tudi predsednik krajevnega odbora Jadranske strazhe v Zherjavu. Konec leta 1934 je bil glavni pobudnik in nato predsednik odbora za postavitev spomenika kralja Aleksandra I. v Mezhishki dolini. Kraljev spomenik naj bi predstavljal mladinski pochitnishki dom v Sht. Danielu (po: »Spomenik obmejne Koroshke viteshkemu kralju«, Mariborski vechernik Jutra, 1935, sht. 2).

27 Po: »Pri kralju Matjazhu na Peci«, Jutro, 1932, sht. 196; »Planinska vojska kralja Matjazha na Peci«, Mariborski vechernik Jutra, 1932, sht. 190; »Ustolichenje Kralja Matjazha na Peci (dne 21. avgusta 1932)«, Planinski vestnik, 1932, sht. 11, str. 239.

28 Po: »Janez Krstnik in kralj Matjazh«, Slovenski narod, 1932, sht. 140.

29 Po: »Otvoritev letnega kopalishcha v Chrni«, Mariborski vechernik Jutra, 1932, sht. 188.

30 Po: Miha Brezovnik, Primerjalna analiza kralja Matjazha v slovenski in madzharski literaturi ter njegova popularizacija v zunajliterarnem zhivljenju (diplomska naloga), Ljubljana 2014, str. 71–72.

31 Po: Shpelca Chopich, »Kralj Matjazh na Peci«, Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja, Ljubljana 2000, str. 329.