Revija SRP 145/146

Damir Globochnik

 

PREGLJEVA RDECHA REVOLUCIJA

 

Opus slik, ilustracij, grafik, del na papirju in mozaikov, ki ga je Marij Preglej ustvaril v petdesetih in shestdesetih letih preteklega stoletja, umetnika postavlja na eno od kljuchnih mest v razvoju slovenske moderne likovne umetnosti. Slikarske kompozicije Preglja uvrshchajo med predstavnike t. i. eksistencialistichne figuralike, pri chemer je v vechini shtudij o Pregljevem slikarstvu poudarjena njegova ustvarjalna moch, iskateljska narava in hotenje po vnashanju osebnih, intimnih vsebin v slikarski svet. Marij Pregelj je bil sredi 20. stoletja eden osrednjih slovenskih modernistichnih slikarjev. Monumentalne kompozicije v mozaiku, ki jih je zasnoval za Delavski dom v Trbovljah in za Zvezni izvrshni svet v Beogradu, so zachetek in vrh te zvrsti pri nas. Med prvimi je v ilustraciji uveljavil izrazito modernistichne prijeme. Omenjene likovne zvrsti so bile v Pregljevem likovnem svetu tesno prepletene med seboj, saj je motivne in kompozicijske reshitve neprestano preoblikoval, povezoval v nove celote in prenashal iz enega likovnega medija v drugega. Zhivljenje Marija Preglja se je izteklo na vrhuncu ustvarjalnih mochi. Umrl je v starosti 53 let.

 

Dejstvo, da se je Marij Pregelj javnosti najprej predstavil kot ilustrator, ne more biti presenetljivo, saj je bil slikarjev oche pisatelj Ivan Pregelj (1883–1960). Mlajsha sestra Bazilija Pregelj (1920–2009) se je spominjala, da je bilo Mariju risanje »zhe v otroshkih letih vse«.1 Mati Franchishka, rojena Pershich, ga je v starosti 7 ali 8 let poslala v uk h kranjskemu cerkvenemu slikarju Matiji Bradashki. V Ljubljani je kot gimnazijec (na gimnaziji sta ga risanje pouchevala Mihael Kambich in Olaf Globochnik) obiskoval techaje Probude na Tehnishki srednji sholi, kjer je risanje uchil Mirko Shubic. Revija Ilustracija je zhe leta 1930 kot delo nadarjenega mladega risarja objavila Pregljev akvarel Sneg odmetavajo. Prva ilustrirana zgodba je sledila v dijashkem listu Mentor (Ernest Eckstein, Obisk v karcerju, 1933). Pregelj je figuralne dvojice narisal z odlochnimi potezami, ki imajo delno skiciozen znachaj. Tudi po uspeshnem zakljuchku shtudija na zagrebshki akademiji se je obchasno ukvarjal z ilustracijo. Ilustriral je pripovedko Toneta Ljubicha »Sv. Mikalvzh ni grdavzh« in priredbi dveh ljudskih pripovedk, ki ju je v reviji Nash rod (1939/1940) objavil starejshi brat Bogomir Pregelj (1908–1970). Z ilustracijami je sodeloval v reviji Dom in svet (1939–1941), leta 1944 je ilustriral knjigi Ivana Preglja Na vakance in Pavla Kunaverja Skozi led in sneg. Za bibliofilsko izdajo ochetove knjige Na vakance, ki sta jo pripravila z bratom Bogom, je izbral moderno risbo, ki ohranja nemir nastanka in se priblizhuje ekspresionistichnemu vzdushju. »... vendar je moderni nachin ilustriranja s svojimi lahkotno navrzhenimi obrisi she dokaj v skladu s samim spisom, ki v njem takisto prevladuje subjektivno nad objektivnim, kar je poglavitna znachilnost teh ilustracij.«2

 

Z ilustriranjem se je v tem chasu ukvarjalo vech chlanov Kluba neodvisnih slovenskih likovnih umetnikov (Neodvisni). Sodelovanje z revijami in zalozhbami je prinashalo nekaj zasluzhka in odpiralo pot do javnosti. Pregelj je bil najmlajshi chlan Kluba neodvisnih. Vechina Neodvisnih je shtudirala na zagrebshki slikarski akademiji. Preglja sta v Zagrebu prvi dve leti pouchevala risanje Omer Mujadzhich in Jozo Kljakovich, dve leti se je izpopolnjeval v slikarstvu pri Ljubu Babichu. V duhu shtudijskega programa na zagrebshki akademiji, ki je realistichne tezhnje povezoval z zgledi starejshih umetnikov (profesor Babich se je navdusheval nad francoskim in shpanskim slikarstvom »zlate dobe«, Velazquezom in Goyo),3 je konec tridesetih let preteklega stoletja slikal pejsazhne motive, tihozhitja in figuralne kompozicije.4

Pregelj je bil slikar stvarnosti, ki ga je obdajala v vsakdanjem zhivljenju. Pogosto se je odlochal za intimistichne teme, kot so druzhinski portreti in avtoportreti. V izjavi ob Umetnostni razstavi (razstava slovenskih likovnih umetnikov in razstava Neodvisnih) na ljubljanskem velesejmu septembra 1938 je poudaril: »Kar se tiche mene, mislim, da mora slikar slikati tako, ne da bi skushal koketirati z okusom obchinstva; ustvarja naj, kakor zahteva ter ishche v njem izraza njegova umetnishka rast. Jaz n. pr. pustim vchasih kakshno delo nedokonchano in ga izpopolnjujem chez nekaj mesecev. Na vsakem delu je treba delati tako dolgo, dokler vsaj nekoliko ne ustreza chlovekovi notranji uravnoveshenosti, to se pravi, dokler ni z njim zadovoljen.«5

Za slikarstvo Neodvisnih se je uveljavila opredelitev barvni realizem. Pregelj se je osredotochal na barvno-analitichna vprashanja, na barvne odnose in razmerja v motivu, ki je v slikarski interpretaciji ohranil realistichni znachaj. »Gradim sliko, kakor bi jo sestavljale barve, ki so si osvojile telesnost,« je izjavil ob razstavi Neodvisnih v Jakopichevem paviljonu oktobra 1939.6

»Vsa tezha njegovega dela pochiva na barvnih problemih, ki jih z njemu lastnim temperamentom intenzivno shtudira,« poudarja dr. Stane Mikuzh.7 Isti kritik je bil pozoren tudi na cezannovsko razchlenitev motiva. »M. Pregelj je nekoch videl Cezannéa in she danes se suche v zacharanem krogu, ki mu ga je zachrtala genialna osebnost Francoza. Shkoda, da je Cezanné umrl zhe pred kakimi petdesetimi leti in pa, da Pregelj nima n. pr. francoske akademije. Potem bi 'Portret brata' ne bil videti tako nefrancoski Cezanné in tudi 'Intereur' bi bil obdelan recimo bolj v Jakopichevem smislu.«8

Karel Dobida je (podobno kot zagrebshki kritik V. Manxner: ocena razstave Neodvisnih v Umetnishkem paviljonu v Zagrebu, Obzor, 28. 9. 1940) zapisal, da v Pregljevem slikarstvu prednjachi razumsko vrednotenje motivov, ki zanika vsako chustvo. »Zdi se, da mu iskanje pravega izraznega nachina ne da priti do pomirjenja. Njegove zadnje kompozicije (figuralne kompozicije in tihozhitja) so sicer tehnichno zanimive, a nekam prevech razumsko konstruirane, pri tem premalo polne in zakljuchene. Neskladnost med visoko zastavljenim ciljem in dosezhenim uspehom jemlje slikarju voljo do konchne dovrshitve. Zato napravljajo slike vtisk nedovrshenih osnutkov. Pregelj je samosvoj, borben znachaj, ki se temperamentno poskusha v raznih smereh, kjer meri svoje nemale sile ob chisto slikarskih problemih, ki so jih pred njim reshevali zhe neshteti slikarji. Kjer je bolj preprost in manj problemski, dosezhe iskren, krepek izraz (Zimska pokrajina, Sonchnice, Pred zrcalom). Njegove risbe so zelo pouchne za pravilno spoznanje njegovega umetnishkega znachaja.«9

 

Tudi v povojnih letih je Pregelj redno sprejemal ilustratorske naloge. Posebno mesto v Pregljevem opusu pripada ilustracijam slovenskih prevodov Homerjevih epov Iliada in Odiseja (1949–1950), saj je z njimi predstavil nove principe, do katerih se je dokopal v slikarskem izrazu (za ilustracije je uporabil slikarsko tehniko), zlasti modernistichno preoblikovanje figure, pri chemer se je izrazito naslonil na francoske zglede.

Za vsakega od epov je izdelal petindvajset ilustracij. Ilustracije Iliade (tretja verzija, gvash) je prvich razstavil poleg slik iz let 1948 in 1949 na skupni razstavi z Miho Maleshem in Maksom Kavchichem v Moderni galeriji spomladi 1950. Tudi ilustracije Odiseje (laviran tush) je razstavil pred izidom v knjigi (Drushtvena umetnostna razstava, Moderna galerija v Ljubljani, april 1951).10 Luc Menashe opozarja na antichne zglede (pompejanska figuralika, vazni okras grshke arhaichne umetnosti) in poudarja, da so bile Pregljeve ilustracije Iliade najpomembnejshi dogodek na omenjeni skupni razstavi Malesh-Pregelj-Kavchich.11

Pregelj je gola telesa antichnih junakov stiliziral na nachin, ki ga je lahko zasledil pri Picassu in nekaterih drugih umetnikih. Ilustracije niso bile natisnjene barvno, zato je izbral chrno-belo tehniko. Prizorishcha so oznachena lapidarno, detajli so opushcheni, Monumentalne figure uchinkujejo kot kipi, homerski junaki so naslikani na enak nachin kot grshki bogovi. Pregelj se je odlochil upodobiti tudi najnasilnejshe prizore bojev in moritev. Podobne motive srechamo tudi pri naslednji Pirnatovi ilustratorski opremi za ep Ivana Mazhuranicha Smrt Smail age Chengijicha (1952). Likovni izraz ilustracij obeh Homerjevih epov se razlikuje, saj se Iliada dogaja v starogrshki, arhaichni dobi in Odiseja v klasichni dobi grshke antike.

Presenechala je predvsem Pregljeva odlochitev, da za predstavitev na razstavi v Moderni galeriji izbere ilustracije z motivno interpretacijo, povsem neodvisno od normativov socialistichnega realizma. Monumentalna stilizacija chloveshkega telesa namrech ni bila povsem nova. Razlichna preoblikovanja chloveshke figure srechamo zhe pri vrsti predvojnih ilustratorjev, v chasu nastanka Pregljevih ilustracij tudi na karikaturah, ki jih je objavljal satirichni list Pavliha. Tudi Pregelj je v letih 1947–1950 risal karikature za Pavliho, s katerim so prav tako sodelovali Nikolaj Pirnat, Dore Klemenchich-Maj, France Urshich, Slavko Pengov, Riko Debenjak, Maksim Sedej in Evgen Sajovic.12

Formalne sorodnosti med Pregljevimi ilustracijami Homerjeve Odiseje in satirichnimi risbami v Pavlihi, ki so imele propagandni znachaj (ena od rednih tem je bilo opozarjanje na zlochine kvizlinshkih vojashkih enot), je zaslutil recenzent Branko Rudolf: »Ocharujocha svezhina in globina Homerjeve poezije ne bo prav nich izgubila brez poudarjanja moritev in pristno chetnishko ustashke belogardistichne grozote Ahilovih daritev. Pregelj je tu chisto nezavedno zashel na pot, ki brez dvoma vodi v blizhino Anouilha, mogoche tudi Sartra. Ta dva sta se oba znachilno lotila – starogrshkih tem iz chasa dram.«13

 

Pregelj je od 1946 do 1949 ilustriral sedem knjig. Za ilustracije je trikrat prejel Levstikovo nagrado: leta 1949 za ilustracije v knjigi Otroshka leta (France Bevk), leta 1957 za ilustracije v knjigi Beli ochnjak (Jack London), leta 1960 za ilustracije v knjigi Starec in morje (Ernest Hemingway). Leta 1959 je prejel III. nagrado za umetnishko in tehnichno opremo knjige Starec in morje na Sejmu knjige v Beogradu.

 

Kljuchna Pregljeva slikarska dela v prvih povojnih letih so bila intimistichne narave (npr. Avtoportret s starshi in sestrama (1948), Avtoportret (1950), Portret mlajshe sestre ob harmoniju (1951), Oche in sin (1951)). Pregelj je po obisku Pariza konec leta 1952 prestopil v modernejshi slikarski jezik. Odlochil se je za vechjo stilizacijo, abstrahiranje in sploshchenost podobe, ki jo je razdelil v barvne ploskve – »na neshteto 'barvastih polenchkov'«.14 Barve je zachel nanashati v gostih, pastoznih nanosih. Na slikah Avtoportret (1953), Portret ocheta (1953) in Perice (1958) so se barvne ploskve osamosvojile. Trdnost dosezhejo shele v medsebojnem dialogu oziroma prepletu v skupno kompozicijo. Osrednji vzornik za Pregljev »linearno ploskovno podchrtan analitichni kolorizem«15 je bil francoski slikar Georges Rouault.

Na zachetku petdesetih let je zachel intenzivno razmishljati o svoji taborishchni izkushnji. »Prezhivel sem okupacijo v nemshkem lagerju in tu sem prvikrat spoznal Chloveka,« je poudaril Pregelj.16 Zachel je slikati omizja, okrog katerih je razvrstil anatomsko podobne figure, in internirance, ki lezhijo na taborishchnih pogradih. Pri nizanju figur, ki sedijo okrog mize, je uporabil princip izokefalije. Zhenska figura z vzdignjenimi rokami je spominjala na orante. Potovanje na Sicilijo mu je odkrilo motiv antichnega amfiteatra in antichnih mest. Motive je neprestano preoblikoval in pri tem spreminjal njihov pomen. V koordinatnem krizhu naslikana Razpeta figura je na drugi kompoziciji lahko postala Katedrala.

 

Pregelj se je sredi petdesetih let uveljavil kot ustvarjalec monumentalnih kompozicij. Zhe pred tem je sicer na natechaju banske uprave za dela z zgodovinskimi motivi za opremo banske palache leta 1939 prejel tretjo nagrado z odkupom za skico Najemniki pobijajo uporne kmete. Leta 1940 je za delo Za taborskim obzidjem prejel drugo nagrado na natechaju banske uprave za likovno delo iz domache zgodovine in leta 1941 prvo nagrado za sliko Riba Faronika.

Narochila za monumentalne kompozicije je dobil shele po drugi svetovni vojni. Leta 1947 je naslikal fresko Osvoboditev v Domu ljudske milice v Ljubljani (danes prebeljeno), pri kateri se je po formalni plati navezal na predvojne osnutke in na estetiko socialistichnega realizma. Leta 1951 je zasnoval sgrafite za restavracijo v Stolpu strelcev na Ljubljanskem gradu (arh. Boris Kobe), ki jih opredeljujeta ploskovita obravnava motivike in naslon na srednjeveshko umetnost (1949 je kopiral freske v cerkvi na Shkriljah pri Beramu na Hrvashkem). Modernejshi, s Pregljevim slikarskim izrazom neposredno povezan, je bil mozaik17 v sklopu spomenishkega kompleksa v spomin internirancem v Kamporu na Rabu iz leta 1954 (arh. Edvard Ravnikar). Pregelj je veliki lezhechi figuri dveh internirancev obdal s simboli fashizma in osvoboditve.

Na mozaikih na Delavskem domu v Trbovljah (1956/1957) je predstavil motive: Delo rudarjev, Zhivljenje in kulturne dejavnosti rudarjev, Rudarji v narodnoosvobodilni vojni, Blagostanje v novi domovini. Veliko, v antichno togo oblecheno zheno – personifikacijo nove drzhave – je obdal s personifikacijami miru, izobilja, umetnosti in rodnosti, z delavsko druzhino, s kmeti, delavci in partizani.

Oto Bihalji-Merin (1904–1993), ki je Preglja spoznal spomladi 1941 v nemshkem jetnishkem taborishchu Warburg, je ohranil Pregljevo prichevanje o nastanku trboveljskih mozaikov: »Rudarji niso bili zadovoljni s skicami. 'Tako grdi smo,' so rekli. 'Nihche ni tako grd …'

'Poglejte mene, kako sem grd,' je odgovoril umetnik in se pri tem nasmejal s svojim nenavadnim klovnovskim nasmeshkom. 'Grshi kot moje slike.'

'Potem bomo sprejeli tvojo grdost,' so rekli rudarji. 'Mrlichev pa ne maramo na sliki.' Ko sta se arhitekt Marko Zhupanchich in Pregelj vrachala v Ljubljano, je slikar resignirano rekel: 'Te slike ne bom naredil. Ne morem se odrechi mrlichu, potrebujem vodoravnico.'

'Odrechi se morash mrlichu, che hochesh zhiveti kot umetnik,' je rekel arhitekt. 'Pa tudi svojo vodoravnico morash obdrzhati, che ti je potrebna za konstrukcijo slike.'

Tako je prishla na sliko postelja z ljubechima se.«18

 

Pregelj je leta 1957 zasnoval mozaik Ljubljana v borbi 1941–45 na stopnishchu skupshchine SRS. S kompozicijsko zasnovo monumentalnega mozaika Sutjeska na svechanem stopnishchu palache Zveznega izvrshnega sveta v Beogradu se je ukvarjal dve leti. Na natechaju leta 1961 je za osnutek Shest bakel prejel drugo nagrado (prva nagrada ni bila podeljena). Mozaik je dokonchal novembra 1962. Izdelan je iz marmornih kamenchkov v naravnih tonih, kot barvni poudarek je uporabljena rdecha steklena pasta.

Partizanska epopeja Sutjeske je upodobljena na kompoziciji, ki ima alegorichen znachaj. Pregelj je monolitna telesa partizanskih borcev, ranjencev in padlih tovarishev strnil v vech med seboj vsebinsko in formalno tesno poveznih figuralnih skupin in gruch, med katerimi so vzpostavljena pretehtana razmerja. Uspelo mu je ustvariti tudi vtis gibanja, pretakanja motivnih sklopov znotraj kompozicijske celote. Partizani so prikazani kot mnozhica, skupnost, gmota, s chemer je poudarjena njihova kolektivna usoda. Sovrazhnika simbolizirata pes in kacha.

Sutjeska zdruzhuje vechino izkushenj Pregljevega slikarstva. Sredi leve polovice kompozicije iz figuralne gmote izstopa zhenska z dvignjenimi rokami in baklo (figuralni lik orante), ki jezdi na konju in poziva k boju. Sredi levega dela kompozicije je bel konj (vpliv Picassove Guernice). Figuralne skupine so po kompoziciji razprostrte v amfiteatralni obliki. S Pregljevimi slikarskimi kompozicijami lahko povezhemo lezheche figure, glave z razprtimi cheljustmi, izokefalichnost (vpliv bizantinskih in ravennskih mozaikov) in vrednotenje figuralne skupine kot antropomorfne mase.

Preglja je grafika pritegnila kmalu po ilustracijah Iliade in Odiseje. Med 1953 in 1967 je izdelal vech kot 120 grafichnih listov (linorez, lesorez, litografija). Z litografijo se je najbrzh najbolj intenzivno ukvarjal med pripravami na mozaik Sutjeska. To so bile likovne raziskave v chrno-belem, hkrati pa tudi samostojna dela, ki jih je Pregelj nachrtoval povezati v samostojne grafichne cikluse. V izjavi za Ljubljanski dnevnik, podani ob uvrstitvi njegovih del na VII. bienale v São Paulu leta 1963, je poudaril: »Poskusham ozhiviti nekaj, kar so delali likovni umetniki vchasih – grafichno mapo z vezano vsebino. Delam shele poskuse, tezhko bi povedal o njej kaj vech, kot da bo spet vezana na Sutjesko – tako kot jaz to imenujem zase v shirshem pomenu – zame je to pojem nekega eksodusa, chloveka, ki se skusha z vsemi silami reshiti.« Novinarki je zaupal tudi naslednje misli: »Sao Paolo je blizu Mehike, ki mi je zelo blizu – notranje in po umetnishkem izrazu, mislim. Morda imajo moja dela nekaj njihovega zvoka, nekaj njihove barbarske krutosti. Kar je pri kakem Riveri mehikanskega, je pri meni bizantinsko – tista gmota, ki me vedno znova zanima in pravzaprav dostikrat prepushcham gledalcu, da si lushchi figure iz nje. Morda bi lahko rekel, da ostajam na meji razumljivega in nerazumljivega, pa she vedno figuralen in ne posegajoch v abstraktnost.«19

 

Marca 1963 je Pregelj na samostojni razstavi v Moderni galeriji v Ljubljani razstavil 43 slik, 18 grafik, in 10 risb. Razstava je bila njegova prva samostojna predstavitev v slovenskem prostoru. Istega leta je bila na ogled v Salonu Muzeja sodobne umetnosti v Beogradu.20 Odlashanje s prvo vechjo samostojno razstavo v Ljubljani si lahko pojasnimo s preprichanjem, da njegov likovni izraz she ni dozorel oziroma da mu kljub intenzivnim prizadevanjem ni uspelo dosechi sinteze, h kateri je tezhil pri svojem slikarstvu, ilustraciji, grafiki in mozaikih. Pregljevo likovno iskateljstvo je dopushchalo uporabo raznorodnih likovnih postopkov in motivnih izhodishch, vendar si mora umetnik pri njihovem povzemanju prizadevati za individualni izraz. Pregelj je poudaril: »Iz preteklosti si lahko izposojamo vse oblike, nachine, ki imajo potencialne mozhnosti nadaljnjega razvoja, toda preko njih moramo izraziti novo vsebino, ki jih postopoma spreminja, in jih vkljuchujemo v nove celote, odvisne od novih odnosov chloveka do sveta.«

Pregelj je bil eksistencialistichni umetnik. Zanimal ga je chlovek, njegova usoda in odnos do kolektiva. Chloveshka figura je na njegovih delih pogosto dobila status simbola. »Che hochemo figuri in predmetom – samim starim znanim stvarem – dati nov pomen, jih moramo omejiti po shtevilu, izprazniti stari pomen – s spreminjanjem oblike in novimi neobichajnimi zvezami – jim vliti nov pomen in jih poglobiti do vrednosti simbolov.«21

 

Pri slikanju je zachel uporabljati novosti, ki jih je razvila abstraktna umetnost, mdr. kolazhno gradnjo in dripping (cedenje barve). Dobro je bil seznanjen z informelom, prav tako z amerishko abstrakcijo. Barva je v Pregljevem slikarstvu vselej imela vlogo snovi, iz katere je gradil sliko. Pregelj je o barvi govoril kot o »barikadnem nosilcu drame«.22 Barvi je postopoma dodal pridih materialnosti, njena povrshina je hrapava, vanjo je zarezoval, meshal jo je s peskom in jo razkrajal.

 

Na vprashanje Ota Bihaljija-Merina, kateri umetniki so mu blizu, je Pregelj odgovoril: »Kafka, Faulkner, Camus, Picasso, Moore. Potem je obmolknil. Zadnjega imena ni mogel izrechi. Bilo je njegovo.«23

Jure Mikuzh med slikarji, ki so vplivali na Pregljevo slikarstvo petdesetih in shestdesetih let, omenja tudi naslednja imena: Massimo Campigli, Graham Sutherland, Antoni Clavé, Antonio Saura in Francis Bacon.24 Figura z glavo, ki je omahnila nazaj, in konj v agoniji sta bila motiva, ki ju je Pregelj lahko spoznal pri Picassu. Pregelj se je Picassovega vpliva zavedal; dejal je, da ga Picasso »zaskakuje«.25 Zasnova Pregljevih glav, predstavljenih v profilu, spominja na figure Henryja Moora (Pregelj si je Moorova dela lahko ogledal na njegovi samostojni razstavi v Ljubljani leta 1955). Na Pregljevo interpretacijo chloveshke glave so vplivali omenjeni slikarji Clavé, Saura in Sutherland. Glavo z zavezanimi ochmi je lahko spoznal pri Baconu, ki ga s Pregljem povezuje tudi prikazovanje chloveka, utesnjenega v kvadratne prostore. Grshko gledalishche je motiv, ki ga je Pregelj najbrzh videl pri Campigliu. Kot recheno, zgledi v Pregljevem slikarstvu so bili vselej razvidni, saj se jih ni nikoli trudil zakrivati – imeli pa so samo spodbudno vlogo, saj jih je vselej uporabljal v skladu z lastnimi izpovednimi hotenji.

Pregelj je pri nashtevanju vzornikov na prva mesta postavil trojico knjizhevnikov. Pomembno vlogo pri oblikovanju njegovega slikarskega izraza je imela namrech tudi njegova shiroka humanistichna izobrazba. Sprva je slikal v druzhinskem okolju, ki ga je obvladoval pisateljski lik njegovega ocheta. Bazilija Pregelj v spominih na ocheta pishe: »Oche in Marij pa sta, kakor da ne vidita in ne slishita, govorila in spajala imena iz slikarstva in literature. Dantejeva Beatrice je prhutala po s terpentinom prepojenem ozrachju, Botticelli, Michelangel, pa Césanne, Modigliani, Picasso so se sprehajali med Brechtom, Dehmlom, preskakovali k Petrarci, Boccacciu in se vrachali iz Chagallovih prelivajochih se barv v Cranachove anilinsko chiste, kjer so se zlili v trubarshchino. Ni bilo ne prostora ne chasa, vse se je stapljalo in druzhilo tja do nashih kmechkih skrinj, slik na steklo in tolminskih in drugih arhajsko vechnih pesmi. Z ochetom sta bila kot dve chebeli … od cveta do cveta, od kostanja do hoje pa do eksotichne akoje … vsega sta se dotikala, dotikala pa tudi drug drugega, sposhtljivo, ljubeche.«26

 

Marij Pregelj je v zadnjem desetletju zhivljenja slikal s posebno intenzivnostjo. Odgovore na vprashanja chloveshke eksistence je iskal s pomochjo grshkih mitoloshkih tem, omizij, motiva matere z otrokom, prizorov rojstva, zhrtvovanja in umiranja. Zato je po Pregljevem preprichanju njegovo slikarstvo postalo: »Umetnost, po kateri ne sprashuje nihche. Nechlovechnost, ujeta v mrezhe chrt in barv. Naslikani pogovori s smrtjo in z nichem.«27

Ponovno je zachel preobrazhati chloveshko figuro. Poprejshnje figure, za katere se je zdelo, da so sestavljene iz kamnitih kosov, so nadomestile chedalje brutalnejshe interpretacije chloveshkega telesa, sestavljenega iz kosov krvavega mesa. Barva, ki se je cedila po njegovih platnih, je bila barva krvi in telesnih izlochkov.

Pregelj je svoje pozno slikarstvo po prichevanju Marjana Pogachnika imenoval »masaker« in »krvava polucija«.28 Na slikah je prikazoval razchlovecheno, ranjeno, pohabljeno, fragmentarno, razstavljeno, ranljivo telo s shtrclji namesto rok in nog. Prekrita so s krvjo, zdi se, kot da bi se telo obrnilo navzven in razkrilo ranljivo notranjost. Kosi mesa so oguljeni, brez kozhe, ozhgalo jih je atomsko sevanje.

 

Pregljevo slikarstvo je postalo izrazito »avtobiografsko«. Slikanje je postalo nenehni boj s samim seboj. Slike iz zadnjih mesecev Pregljevega zhivljenja Diptihon, Portret Vaska in Polifem so bile oznachene za slikarjevo oporoko. Pregelj je dosegel skrajno stopnjo psiholoshkega poglabljanja v lastno eksistenco, skrajno stopnjo ekspresije in pomenske napetosti slikarskih kompozicij. Polifem je slikarjev skriti avtoportret in ga lahko razumemo kot ponazorilo nemochi, saj je enooki kiklop izgubil svoje kljuchno chutilo. Curek krvi je iz Polifemovega ochesa usmerjen proti stilizirani kameri. V spodnjem delu shtiridelne kompozicije se kadra ponovita: na levi razkrajajoche se poshasti, desno pralni stroj. Sin Vasko Pregelj (1948–1985), ki je prvi film posnel z desetimi leti, ima na portretu eno oko naslikano realistichno, drugo oko se podaljshuje v kamero. »S sintetichnim parom ochi iz narave in iz znanosti bo mladi Pregelj z novim pogledom na svet in z novimi aparaturami nadaljeval in razvijal, kar je oche zachel. Dosegel nepretrganost slikovne nesmrtnosti.«29

Na sliki Diptihon I, II (1967, olje na platnu, 2 x 176 x 150 cm, Muzej savremene umetnosti, Beograd) je Pregelj upodobil pogled v ambient, ki spominja na secirnico. Na mizi v levi polovici kompozicije lezhita moshki in zhenska. Poleg njiju stoji moshki z mechem, ki s konico prodira skozi zid, ki ga lochi od drugega dela diptiha, v katerem je kot v mesnici obesheno razkrecheno zhensko telo brez leve noge, z usti, ki pravkar razpadajo. Zhenskega telesa, ki je iz sebe iztisnilo zadnji krik, se oklepa otrok. Na mizi je mlinchek, ki bo »rdeche mucheno meso surovo razkosal, zmlel, izbrisal«. »Njegovo ustje je vhod v pekel.«30 Iz utesnjenega ambienta ni drugega izhoda kot skozi reshetko na tleh, skozi katero bodo odplaknjeni zmleti ostanki teles. Oto Bihalji-Merin je na sliki razbral prizore umora, posilstva, spolnosti in operacije. Jesha Denegri je sliko povezal s slikarjevim spoznanjem o konchni smrtnosti telesa in s slutnjo mozhnega dviga in vstajenja iznakazhenega telesa.31 Vsebina kljub podrobnim shtudijam ostaja zagonetna, tesno povezana z umetnikovo lastno, konchno eksistencialno izkushnjo.

Eden od najbolj avtentichnih razlagalcev Pregljevega slikarstva je postal umetnikov sin Vasko Pregelj. Pregljevo sliko Diptihon opisuje takole: »Umetnikova vizija figure je pravkar umrli, she ne povsem ohlajeni chlovek, ki ne vsebuje vech telesnega zhivljenja, torej bioloshko zhe razpada, misel v jechi smrdljivega telesa pa zhivi s podvojeno silo in si zheli osvoboditve. Ta spor je umetnik potrdil z izjavo, chesh, telo mi razjedajo chrvi, razpadam, saj sem zhe mrtev, mozhgani pa neustavljivo delujejo. Spopad med propadajocho telesnostjo in vitalistichnim duhom je torej temeljni problem Pregljeve rdeche revolucije. Preroshka intuicija je torej tisti element, ki sploh omogocha omenjeni razvoj, saj je umetnik-videc slikal ves svoj apokaliptichni memento na podlagi popolne vednosti o prihodnosti.«32

 

 

Opombe:

 

1 Bazilija Pregelj, Moj oche, Ljubljana 1983, str. 151.

2 »Knjige Zimske pomochi«, Jutro, 1944, sht. 212.

3 Ljubo Babich sicer Preglju ni bil pretirano naklonjen, med slovenskimi shtudenti (Neodvisnimi) naj bi cenil edinole Zorana Mushicha (po: Milchek Komelj, Kronika Marjana Pogachnika o zaljubljencih v umetnost, Ljubljana 2005, str. 147).

4 Pregelj je leta 1939 dva tedna potoval po Italiji, 1940 je bil dva meseca v Parizu. Neposredno se je lahko soochil z deli francoskih slikarjev, ki jih je sprva spoznaval po posredovanju zagrebshke akademije.

5 »Beseda najmlajshega slikarja«, Slovenski narod, 1938, sht. 198.

6 Marij Pregelj, »Neodvisni imajo besedo«, Jutro, 1939, sht. 247a.

7 Stane Mikuzh, »Peta umetnostna razstava 'Neodvisnih' v Jakopichevem paviljonu«, Slovenec, 1939, sht. 236.

8 Stane Mikuzh, »Umetnostna razstava 'Neodvisnih'«, Dom in svet, 1940, sht. 9, str. 573.

9 Karel Dobida, »Slovenska umetnost v Zagrebu«, Ljubljanski zvon, 1940, sht. 9/10, str. 483.

10 DZS jih je izdala leta 1951 v zbirki Svetovni klasiki (Iliada marec 1951, z letnico 1950; Odiseja, junij 1951; obe prevod Anton Sovre).

11 Luc Menashe, »Malesh, Pregelj in Kavchich v Moderni galeriji«, Slovenski porochevalec, 10. 4. 1950.

12 K sodelovanju s Pavliho je Preglja leta 1947 povabil tedanji grafichni urednik Dore Klemenchich-Maj.

13 Branko Rudolf, »Homer: Odiseja. Slovenski mladini pripoveduje Anton Sovrè«, Ljudska pravica, 19. 1. 1952. – Francoski dramatik Jean Anouilh (1910–1987), francoski eksistencialistichni filozof in knjizhevnik Jean-Paul Sartre (1905–1980).

14 Bazilija Pregelj, Moj oche, Ljubljana 1983, str. 158.

15 Luc Menashe, »Razstava petnajstih v Moderni galeriji«, Slovenski porochevalec, 11. 5. 1954.

16 Dokumentarni film Vaska Preglja De profundis: ob delih Marija Preglja (16 mm, 25 min), po: katalog Marij Pregelj, Moderna galerija v Ljubljani, 2017, str. 22.

17 Pregljeve mozaike je izdelal furlanski mozaicist Alfio Tambosso.

18 Oto Bihalji-Merin, Marij Pregelj, Maribor 1970, str. 137.

19 Snezhna Shlamberger, »Slovenski umetniki na bienalu v Sao Paolu«, Ljubljanski dnevnik, 7. 8. 1963.

20 Leta 1952 je razstavljal v Mali galeriji z Borisom Kobetom in imel samostojno razstavo v Galerie Yougoslave v Parizu. Samostojno je razstavljal tudi v Bukareshti leta 1965, v Mestni galeriji in v Studio d'arte moderna v Rimu leta 1966 ter v Muzeju sodobne umetnosti v Skopju leta 1967. Pregelj je tudi sorazmerno veliko potoval v tujino: 1957 Nizozemska in London, 1959 Italija, 1961 London in Italija, 1963 Pariz in London, 1963 New York, 1964 Italija, 1965 London.

21 Po: Shpelca Chopich, »Pogovor z Marijem Pregljem«, Sinteza, 1964, str. 49.

22 Po: Aleksander Bassin, »Marij Pregelj« (besedilo iz leta 1966), Med umishljenim in resnichnim, Ljubljana 1981, str. 104.

23 Oto Bihalji-Merin, »Zapiski k apokaliptichnim slikam Marija Preglja«, Sinteza, 1969, str. 17.

24 Jure Mikuzh, Slovensko moderno slikarstvo in zahodna umetnost, Ljubljana 1995, str. 118–173.

25 Po: Milchek Komelj, Kronika Marjana Pogachnika o zaljubljencih v umetnost, Ljubljana 2005, str. 460.

26 Bazilija Pregelj, Moj oche, Ljubljana 1983, str. 157. – Grafik Marjan Pogachnik se je spominjal, da je Marij Pregelj rad nenehno bral (po: Milchek Komelj, Kronika Marjana Pogachnika o zaljubljencih v umetnost, Ljubljana 2005, str. 469).

27 Oto Bihalji-Merin, »Zapiski k apokaliptichnim slikam Marija Preglja«, Sinteza, 1969, str. 17.

28 Po: Milchek Komelj, Kronika Marjana Pogachnika o zaljubljencih v umetnost, Ljubljana 2005, str. 466.

29 Oto Bihalji-Merin, »De profundis«, Marij Pregelj, Maribor 1970, str. 15.

30 Oto Bihalji-Merin, prav tam.

31 Jesha Denegri, »Marij Pregelj: slikarstvo kot izpolnitev usode«, Marij Pregelj / Slike = Paintings 1959–1967, Obalne galerije Piran, 2007, str. 41.

32 Vasko Pregelj, »Reminiscence«, Sinteza, 1969, str. 26.