Revija SRP 145/146

 Damir Globochnik

 

FOTOGRAFIJE KAROLA GROSSMANNA

 

Ljutomerski odvetnik dr. Karol Grossmann je prvi Slovenec, za katerega je znano, da je snemal s filmsko kamero. Ohranili so se trije Grossmanovi kratki dokumentarni filmi: Odhod od mashe v Ljutomeru, Sejem v Ljutomeru (oba 1905) in Na domachem vrtu (1906). Grossmann je filme, ki jih lahko opredelimo kot »animirane fotografske posnetke«,1 prikazoval v druzhinskem in prijateljskem krogu ter najbrzh tudi na drushtvenih prireditvah.

»Prvi slovenski cineast« je bil rojen leta 1864 v Drakovcih pri Mali Nedelji. Po gimnaziji v Mariboru je shtudiral na pravni fakulteti v Gradcu. Diplomiral je leta 1889, promoviral 1897. Leta 1901 je opravil odvetnishki izpit pri vishjem dezhelnem sodishchu v Trstu in odprl odvetnishko pisarno v Ljutomeru, kjer si je leta 1910 postavil hisho, zgrajeno v secesijskem slogu. Grossmann je bil zaveden Slovenec. Uveljavil se je kot kulturni in politichni delavec. Leta 1906 je postal predsednik ljutomerske chitalnice. Vchlanil se je v Narodno napredno stranko, bil je soustanovitelj telovadnega in kulturnega drushtva Murski sokol v Ljutomeru leta 1903 in ustanovitelj kluba slovenskih kolesarjev »Ptichi selichi«. Vodil je dramski krozhek. Dal je pobudo za ustanovitev narodnega podjetja Krizhevske opekarne, ki je delovalo med letoma 1908 in 1921. Grossmann je bil vsestransko razgledan mozh. Uredil si je bogato knjizhnico, za domacho rabo je prevajal razna besedila (grshke drame, peruanska drama Olanta, Nibelungi, Shakespeare, Schiller), na domu je prirejal gledalishke predstave. Zanimal se je za tehnichne novosti, arhitekturo, notranje oblikovanje, vrtnarstvo. Umrl je leta 1929 v Ljutomeru.2

S fotografijo se je najbolj intenzivno ukvarjal v letih od 1903 do 1910. Iz lastnega veselja je fotografiral druzhinske chlane, prijatelje in pomembnejshe dogodke v Ljutomeru in okolici (sejem, proslave, sokolski zlet, gasilske parade, vrtne veselice, mashe, gradnja opekarne v Krizhevcih, konjske dirke v Cvenu) ter prleshko krajino. Po letu 1910 se zaradi pomanjkanja chasa, financhnih problemov in novih izzivov na drugih podrochjih s filmom in fotografijo ni vech ukvarjal.

Arhiv RS hrani 562 Grossmannovih diapozitivov t. i. angleshkega formata (8,5 x 8,5 cm, srebrobromidne steklene ploshche), Slovenski gledalishki in filmski muzej pa negative in kontaktne kopije diapozitivov. Med diapozitivi so tudi preslikave iz knjig v domachi knjizhnici, vedute iz vsega sveta in reprodukcije umetnin in znamenitih osebnosti iz ponudbe dresdenskih fotografskih firm, saj je Grossmann diapozitive uporabljal za projekcije oziroma poljudnoznanstvena predavanja (geografija, zvezdoslovje, narodno gospodarstvo). V Grossmannov lastni fotografski opus se uvrshcha 269 chrno-belih diapozitivov. Ohranjen je samo en barvni diapozitiv (soproga Matilda na domachem vrtu, posnetek na barvni avtohromni ploshchi, 1907/1908). Grossmann se je preizkusil tudi v stereo fotografiji in trik fotografiji. Fotografiral je z boksovko ali boks kamero s fiks fokus objektivom in zavesnim zaklopom.

Po lastnih nachrtih je dal izdelati veliko kotno omaro, v kateri je imel shranjene vse aparate, pripomochke in kemikalije. Omara, ki je stala v odvetnishki pisarni, je sluzhila tudi kot temnica, saj je v njej razvijal in kopiral filme ter izdeloval fotografske povechave. Sin dr. Vladimir Grossmann je zbirko aparatov in drugih pripomochkov brezplachno izrochil ljubljanskemu fotodrogeristu Benu Gregorichu, ki je zbiral eksponate za slovenski fotografski muzej. Leta 1945 se je sled za Gregorichevo zbirko izgubila.3

Grossmannove fotografije so s tehnichnega vidika popolne. Kompozicije so uravnotezhene. Kvadratni format fotografske ploshche je pogosto narekoval centralno ali trikotno kompozicijo s figuralnim motivom v sredini. Prizori druzhinske intime, na primer otroshki portreti v ambientu domache hishe ali njenega vrta, se zdijo skrbno zrezhirani.

Portretirane osebe pred fotografom pozirajo in zrejo v kamero, »toda to niso vech tiste izumetnicheno postavljene drzhe, ki bi jih porodil strah oziroma nelagodnost pred neznanim, skrivnostnim aparatom,« ugotavlja Jure Mikuzh. »Tudi majhni otroci so zhe domachi z eno ali vech ochetovih tehnichnih novosti in kot modeli ne pozirajo iz sposhtljive razdalje, ampak aktivno sodelujejo oziroma se zhe kar narcisoidno izpostavljajo varni in domachi distanci fotografovega zvedavega pomochnika.« Nekateri posnetki otroshkih obrazov ega vrta, pleneristichni pejsazhi z znachilno distribucijo svetlobe, ki skozi zelenje pada na fotografirane osebe, pogled v drevored, mestni motiv, gledan od zgoraj, in procesije spominjajo na impresionistichne slikarske kompozicije.4

Jure Mikuzh opozarja tudi na Grossmannov obchutek za prostorske plane. Fotografije prleshke krajine in Ljutomera niso narejene iz brezosebne distance. Grossmann je zajemal tudi prostor, od koder je krajino posnel. »Iz vsakega posnetka zachutimo, da je to Grossmannova rodna pokrajina in da se on neprestano umeshcha vanjo ne le kot fotograf, ampak tudi kot domachin, ki ima svojo rodno zemljo rad in jo sposhtuje ter kot umetnik, ki jo skusha z ovekovechenjem v trajnem mediju pochastiti in ohraniti njeno podobo.«5

 

 

_________________

1 Dejan Kosanovich, Kinematografija v Sloveniji do leta 1918, Dokumenti Slovenskega gledalishkega in filmskega muzeja, 16. knjiga, Ljubljana 1980, str. 130, po: Karol Grossmann, zbirka Slovenski film 4/5, Ljubljana 1985, str. 50.

2 V drugi polovici leta 1915 je pri Grossmannu bival bodochi avstrijsko-amerishki rezhiser rezhiser Fritz Lang (1890–1976) in v ljutomerski loncharski delavnici izdelal nekaj skulptur v glini, ki jih je podaril Grossmannu (glej: Jure Mikuzh in Zdenko Vrdlovec, Fritz Lang, Zbirka revije Ekran, Ljubljana 1990).

3 Po: Stanko Shimenc, »Karol Grossmann in zachetki slovenskega filma«, Karol Grossmann, zbirka Slovenski film 4/5, Ljubljana 1985, str. 40. Od tu tudi vechina biografskih podatkov o Karlu Grossmannu.

4 Po: Jure Mikuzh, »Karol Grossmann: Fotoamater kot umetnishki fotograf«, Karol Grossmann, Ljubljana 1985, str. 92–93 in 97.

5 Po: Jure Miku

 

 

V Srshenovem logu pri Ljutomeru, 1907 (objavljeno v: Karol Grossmann, Ljubljana 1985, str. 85)

  

Konjske dirke na Cvenu pri Ljutomeru, 1903–1910 (objavljeno v: Karol Grossmann, Ljubljana 1985, str. 58)

Prva kasashka dirka je bila v Ljutomeru leta 1874. Naslednje leto je bilo ustanovljeno Drushtvo

za dirkanje s kobilami v kasu, ki je bilo za Dunajem drugo drushtvo v habsburshki monarhiji.

Dirke so prirejali sprva na cvenskih pashnikih, od leta 1903 na dirkalishchu.