Revija SRP 145/146

Anton Medved

 

SRCE SAMOTNO

 

SRCE SAMOTNO

 

Srce samotno, ne ugibaj,

kdaj sreche svit se ti odgrne!

Nikar te prazen up ne zibaj,

da chas prihodnji ti povrne,

kar ti pretekli chas je vzel!

 

Po svetu hôdi kakor mrtvo,

a smeha jasnega ne chrti,

saj videlo si kako zhrtvo,

ki se celo v mrtvashkem prti

drzhi na smeh – kdo ve zakaj?

 

 

 

VPRASHANJE

 

Ali sem se jaz postaral,

ali se je svet?

Ali me je kdo zacharal

v dobo starih let?

 

Vrt, ki v njem procvita rozha,

 mrtev zre pogled,

neobchutnega me bozha

 cefirjev shepet.

 

Modrijanov hipoteze

 glupe se mi zde.

Ne veselja, niti jeze

 ne pozna srce.

 

Ali se je svet postaral,

 ali moj obraz?

Ali svet je mene varal,

 ali njega jaz?! –

 

 

 

MOJA SOBA

 

Ni velik prostor v moji sobi,

dve okni kazheta mi dan.

In vendar nisem nikdar tozhil

o nje tesnobi in pushchobi,

odkar sem v nji izvolil stan.

 

Druzhica verna mi je knjiga,

zabava v kletki droben ptich,

mislechi duh mi je tovarish,

ki luch mi náuka prizhiga:

na solznem svetu vse je nich.

 

Brez hrupa noch in dan poteka,

veli mi spat, veli mi vstat.

In jaz, zakaj bi neki tozhil,

saj chaka vsakega chloveka

she vse tesneji dom enkrat.

 

 

 

CIPRESA

 

Sneg je padel na gomile,

v zhivih iskrah se blesti,

kite rozh so posahnile,

le cipresa zeleni.

 

Na chloveshkem zadnjem domu

spomenik edin zelen,

zasajena kdaj in komu,

ne pove napis noben.

 

Veter duje in otresa

ivje biserno na njej:

Kdo pod tabo spi, cipresa?

Ali srechen je, povej!

 

In cipresa glavo resno

klanja vetru sem in tje

zdaj na levo, zdaj na desno,

odgovarja da in ne.

 

 

 

VECHNOST

 

Kar z umom je obsezamo,

ah, to ni zdalech vechnost cela.

Zaman, zaman raztezamo

dolgost nje pazno del do dela

od davnega pochela.

 

Kjer stikata se skrajnosti

po nedoglednem kolobari,

tam konec je vseh tajnosti,

tam se snoval je v divnem zhari

nastanek slednji stvari.

 

Spocheti in porojeni

v narochji tajnem hrepenenja

na zemlji smo obsojeni,

da z luchjo ishchemo mishljenja

namen in vir zhivljenja.

 

A zdaj pa zdaj ugasne nam

mishljenja silnega gorechnost,

le vzdihe miloglasne nam

iztiska v gluho noch bojechnost:

o svet, o smrt, o vechnost!

 

 

 

MOJE CHUSTVO

 

Marsikomu bi za marsikaj

z jasno pesmijo srce ogrel,

mogel bi in hotel, ko bi – smel.

Moje chustvo je kot silen val,

ki vzkipi in svetlo se zapeni,

ki bi splaval rad v neskonchno dalj,

a se razprshi ob skalni steni …

 

(DiS, 1909)

 

 

 

SHIBRE

(iz cikla; DiS, 1906)

 

17.

Satira stopa med ljudmi,

pogumno ji goré ochi.

Na kogar se obregne,

za lase jo potegne,

vsa kri po zhilah mu zavre.

A kogar ne zadene,

na hrbtu roke sklene

in meni: »Pametno dekle!«

 

21. 

Da majhen si, moj narodich,

to zate hudega ni nich.

A slavna tvoja vsa bodochnost,

enakopravnost in mogochnost

ostane prazen sen,

dokler ostanesh

malenkosten.

 

 

 

DROBLJANCI

(iz cikla; DiS, 1909)

 

2.

To vemo danes zagotovo,

da smo prispeli v dobo novo:

O pravi veri pridiguje chlankar,

iz pesmi in povesti kuka Cankar

in slednji vashki paglavec je strankar.

 

8.

Che hochesh, da ti »prosvetljencev« krog

za tvoje spise zine kako hvalo,

ogibaj skrbno se besede: Bog,

in che jo rabish, pishi jo vsaj z malo!

 

 

 

ANTON MEDVED (1869, Kamnik – 1910, Turjak), pesnik, dramatik, duhovnik. Iz shtevilne druzhine (11 otrok) ocheta sodarja; zgodnja smrt matere (1882), ljubiteljice knjig, ga prizadene za vse zhivljenje (vech pesmi). Po maturi (Lj. 1888) »zhivahni dijak« vstopi v bogoslovje, po lastni odlochitvi in kljub odsvetovanju mnogih. 1889 mu je zavrnjena proshnja za shtudij v Rimu (tja poslan Alesh Ushenichnik, sosholec in pesnishki kolega, pozneje velik filozof-teolog). V duhovnishki sluzhbi ga cerkvena oblast premeshcha po shtevilnih krajih (B. krajina, Gorenjska itd.) in mu zavrne novo proshnjo za vishji shtudij v Rimu. K tezhavam prispeva tudi njegov znachaj, ostro razdvojen med impulzivnostjo in razumsko samokontrolo: alkoholizem, po zdravljenju in bolezenskih dopustih umre (zhelodchna rana, vnetje chrevesja) kot zhupnik na Turjaku, pokopan ob starshih v Kamniku. Smrt naj bi mu pospeshil mladi pisatelj Josip Premk (gl. SRP 133-134 / 2017) z grozhnjo, da bo opisal razmerje »zhupnika Antona« z lepo gospodinjo. (Domnevno naj bi M. imel nezak. hcher z uchiteljico-pesnico Kristino Shuler, 1866-1959, a ta je zhe v LZ 1904-11 objavila cikel zhalostink V mrachnih dneh ob smrti otrokovega ocheta.)

Literarna zgodovina je Medvedovo zhivljenje oznachila kot »tragichen nesporazum« pod etiketo »formalisti in epigoni« med realizmom in moderno. Katolishki literarni krog je v njem prichakoval velikana, ki naj bi kot vzoren zasenchil svojeglava duhovnika-literata Ashkerca in Gregorchicha ter dekadentnost modernistov. V Obiskih Izidorja Cankarja sta znachilni izjavi Ivana Cankarja (»Medveda zelo cenim; ne le kot pesnika, temvech tudi kot chloveka. To je bil najlepshi slovenski fant …«) in Otona Zhupanchicha (»Medved ni pravi pesnik, ker mu manjka zanosa in svobodnega poleta.«). Zanimiva je Govekarjeva »portretna karikatura« o Medvedu: »Ima pach dober estetichni chut, a nazori njegovi so she iz – 18. stoletja … Mozh je majhen po rasti, a velik po srcu.« – Medved ni zasenchil nikogar, zhe za zhivljenja pa se je senca spushchala nadenj. Vendar njegov opus nikakor ni brez vrednosti; zhe po obsegu je markanten, zlasti glede na okolishchine in zgodnjo smrt: dve zbirki pesmi (Poezije, I, II; 1905, 1909), shtevilne revialno, tudi knjizhno objavljene in uprizorjene igre, marsikaj le v zapushchini, nedokonchano. V poeziji je najvishje cenil Presherna; v liriki mu je bil vodnik Josip Cimperman, v epiki Ashkerc. Njegova pesem je formalno natanchna, po vsebinsko-sporochilni plati pa prevladuje zadrzhana (tudi religiozna) refleksija; izrazitejshi drobci se izgubljajo v jezikovno briljantni, ekstenzivni, starosvetni retoriki in stereotipni tematiki z bolj trpko apatichnim (tudi ljudomrznim) kot tragichnim ozrachjem. Podobno v dramatiki z opaznimi zgledi: od klasicistichne zgodovinske (Shakespeare, Schiller) prek meshchansko realistichne (Ibsen) do ljudske igre (Finzhgar); vse so zanimivo zasnovane, skrbno oblikovane (s predelavami), a shibkejshe glede dramske in zhivljenjske relevance oseb, situacij, konfliktov. Manjshi del pesmi, zlasti krajshih lirskih, ima nadchasovno vrednost, med njimi so prave mojstrovine: Cipresa, Pred Bogom, Epigon, satirichni Literat, Pri stricu itd.; kljub pesimistichnemu nagibu mu duhovitost ni bila tuja, a epigrami (Shibre, Drobljanci) in poskusi komedije so skromni. Moje chustvo (izvirno: chuvstvo) je esencialna lirska avtodefinicija, katere dramska vzporednica je predsmrtna »ljudska igra« Chrnosholec (1909; prvotni naslov Za poklicem) z avtobiografskim prizvokom (v zapushchini s pomenljivo belezhko: »Non vos me elegistis, sed ego elegi vos; /…/ Pota usode. Bedakom posoditi chas, glavo in roko in svojo voljo zatajiti. Multi sunt vocati, sed pauci delecti«. 

 

Izbor in zapis o avtorju Ivo Antich