Revija SRP 145/146

Adam Shuligoj

 

SEM

 

Sanjal

 

Sanjal sem dir preko zhit,

strupenih, zhveplenih kopit,

vrancev ognjenih korakov,

podkev iz kislih oblakov.

 

Sanjal sem mrtve zhivali,

ki so iz kozh jih dajáli

poshastni, marogasti psi:

mesarji z obrazi ljudi.

 

Sanjal sem, kot da vstaja,

z brezupom pitana raja

v blazen cunami pekla …

Da. Tak je bil … konec sveta.

 

 

 

Shumel

 

Shumel sem, le tiho shumel,

bolj belo, kot veter je bel,

bolj chisto kot voda lahko

se steche v zadnje slovo.

 

Shumel sem skoraj brez shuma

s strahom pred krikom poguma,

z grozo nad brezno razpet,

chlovek, ki zre v bajonet.

 

Shumel sem, ne da bi slishal

grmenje, ki me utisha,

bobnenje, ki me razdrobi

v zvok padajoche prsti.

 

 

 

Trg

 

Obvisel sem sredi trga

kot odprta ribja shkrga,

na pol pribit ob hladen tlak,

na pol razpet nad zarjast zrak.

 

Sam – soochen z lastno gmoto,

z nemo grozo pred samoto,

stojim in chakam chas nochi

in shod prijetnih soljudi.

 

Chas se izteka ... she sem tu,

na pol priseben, pol v snu ...

ko z meglo izpred rotovzha,

par votlih ust se zahahlja.

 

 

 

Umrl

 

Umrl sem. Pa kaj potem!

Prav isti sem, samo bolj nem.

Solz ne tochim za zhivljenjem,

ne oziram se za mnenjem

 

bebcev, zhlahtnih idiotov,

zdruzhenih v trop kojotov,

ki so ovchke se igrali,

se s hijenami hahljali.

 

Gomila, ploshcha, she slovo ...

Umrl sem in to je to.

Blagor meni, ki me vech ni,

ubozhchek ta, ki she zhivi.

 

 

 

Vstajam

 

Oko je izdrto, mar ne?

Izriti so mlechni zobje.

Utripa na veni vech ni

in kozha obraza modrí.

 

Suh kashelj je chudezhna stvar,

ko pljucha poplavlja katar,

ko mesha s krvavo sluzjó

se hip, ko postanem – nikdo.

 

Ni kri zhe odtekla iz zhil?

Ni dusha odshla v azil?

Zares! Nich od tega ni res!

Vstajam! Vstal sem, mrches!

 

 

 

Znashel

 

Znashel sem se v okvari,

s staro sharo v omari,

kot se v grobu bronast shchit:

obrabljen, skrushen in razbit.

 

Telesce iz mesa in kosti,

nekaj udarcev zhe zdrzhi,

a ni za to namenjeno,

da ga z ostmi prebadajo.

 

Zdaj svetla kakor lunin sij

iz ran odteka nema kri,

she hip in vech ne bom telo,

le duh, ki pluje ... z mavrico.

 

 

 

Zhelel

 

Zhelel sem nekaj novega,

zhivljenje, ki se ne koncha

z dusho na vikinshkem kresu,

z luknjo v mrzlem telesu.

 

Zhelel sem nekaj chistega,

prehod v svet prosojnega:

iz leska svetlobnih plantazh,

iz mavrichnih morij in plazh.

 

Zhelel sem charobno oko,

ki vidi neskonchno nebo,

ki najde krajino iz sna:

zhivljenje – brez praske zheljá

 

Pesmi iz zbirke Bom! Sem.

(op. avt.)