Revija SRP 143/144

Tom Veber

 

SKOZI SRCE MORJA

 

BREZMEJNOST

 

Vechnosti se izteka rok trajanja

tik tak tik tak

v daljavi se rishejo spomeniki prihodnosti

hodim tja v dezhele onkraj nashega chasa

korak za korakom

tja stopam vedno tezhje

barve se brishejo ostajata le bela in chrna

korak zdrs ni me vech.

 

 

 

OB VODI

 

Rabim she zase

resnico na prazen zhelodec

daj mi she malo

uspeha v zhilo sreche v pljucha

chistost je najboljsha droga

treznost najvishja omama

jaz vechni uchenec

jaz mali bog

na poti in na cilju

sem tukaj vechno

smo tam le za sekundo. 

 

 

 

JAZ

 

Jaz.

Kdo sem jaz?

Gledam v ogledalo in se vedno znova sprashujem,

kdo sem jaz?

So to res moje ochi, moje veke in moja lica?

In spomini in besede, ali je to res moj plod?

Ne bojim se vech, sprijaznjen sem.

Pesek v uri mojega zhivljenja pochasi kopni,

ogenj v meni ugasha,

vsakrshna fantazija ali inspiracija je le spomin na nekoch srechne dneve.

Sem votel, zhivljenje me je s svojo ostro zhlico izdolblo.

V meni se nabirajo pajchevine, sem zbiralishche zhuzhkov in prikazni, ki ishchejo novo zatochishche.

Postal sem zbiralec bolezni,

v meni rajajo kot majhni otroci v vrtcu,

ki se obmetavajo s prikupnimi medvedki in z blazinami.

Jaz kot jaz vech ne obstajam.

Sem prikazen.

Lutka, ki chaka na odvoz komunalnih odpadkov.

 

 

 

MAJHEN PROSTOR

 

Majhen prostor sredi mesta,

za mene in tebe,

kjer sva lahko zares midva.

Majhen prostor,

kamor se lahko skrijesh,

ko postane morje prevech razburkano,

ko plavajo morski psi preblizu tvoje glave.

Majhen prostor v obliki otoka ali gejzirja.

Prikupna dnevna soba z obilico peska.

Tam bi bila midva,

takshna kot pred leti.

Na bele stene bi slikala svoja mesta, svoje ulice in ceste.

Izmishljevala bi si lastna pravila in zakone.

Tam bi bila midva,

chista, majhna in iskriva.

Pochela in chutila bi prav vse, kar bi zhelela.

Popolnoma svobodna in neustrashna.

Ta balonchek bi nosila s seboj.

In vedno, kadar bo preglasno, pretezhko ali preresno,

ga bova potegnila na plan in spet bova tam.

Skupaj.

 

VLAK

 

Rad se vozim z vlakom,

preveva me obchutek pretochnosti.

Slike, ki se ena po ena zlivajo vame,

me bistrijo, popravljajo in na novo sestavljajo.

Vsaka pusti v meni delchek sebe, zapushchino,

in vzame delchek mene za popotnico.

Ni vazhno, kam se premikam,

kaj pushcham za sabo.

Kot nekakshna vez med dvema svetovoma,

kraj nedolochljivega karakterja.

Obchutek, ko se ti svet vsako sekundo, vedno znova in znova

razodene v novi obliki, barvi, lepoti.

Zhe ko si zhelish spochiti trudno oko,

se pojavi nova pojava.

Tochno vesh, da je bila tam.

Tam, prav na tem mestu je stala.

Pa je spet vech ni.

Z vsakim novim vtisom, pogledom

steche kemichna reakcija po mojem telesu.

Zame svet nikoli ne bo zares vech isti

le zaradi ene veje, vrabca,

opustoshene hishe na robu klanca.

Naslednja postaja Maribor!

 

 

 

JUTRANJA

 

Vzhajam s soncem.

Nezhni dotiki, mehki poljubi.

Vabi me v njegovo zavetje,

v njegov sochen objem.

Obljublja,

me nezhno snubi.

 

S prsti pleteva kite.

S pogledi polniva tishino.

V lenobnem poplesovanju teles

postaneva eno.

 

Pochasi se taliva.

Z vsakim vdihom

svetiva mochneje.

Ihtiva iskre zharke poldneva.

 

Topiva se skozi zhlahtno

modrino oceanov.

Brezskrbno toneva

proti dnu morskega grebena.

Skozi srce morja

zopet nazaj.

Hrepeneche vstajanje

v nov prvi maj.

 

 

 

BRSTENJE

 

V mojem srcu se talijo ledeniki.

Pochasi se spet prebujam.

Hrepenim,

hrepenim po sebi,

po svojem telesu.

Znova se spoznavam,

vsak del telesa posebej.

Se osvajam, tako nezhno, otroshko.

Z milino se razdajam

in se poskusham chutiti,

vsepovsod, brez greha in sramu.

 

Stara megla okoli mene se razblinja,

dezh se polezhe.

Zopet chutim roso na golih podplatih,

otroshkost, ko se prva snezhinka raztali na jeziku.

Z ochmi, radovednimi kot mlad veter,

se zhelim dotakniti prav vsega.

Vsak kotichek te zemlje me kliche k sebi.

Zachutiti zhelim vsako iskro in razpoko,

da se me dotakne,

napolni s svojo esenco,

s svojo bitjo.

 

 

 

PORDELIH LIC

 

Zhelim si, da bi lahko spet napisal srechno pesem,

lahkotno, ljubezensko, svobodno.

Takshno brez skrbi in temnih plati.

Zhelim si, da bi lahko z ventilatorjem odpihnil vso meglo iz svoje glave.

Potopil bi se na dno morja,

tam bi pustil vse chudne predstave, nerazjasnjene poglede, spomine preklete.

Rad bi se spet igral ravbarje in zhandarje.

Si dovolil biti 100 procentno jaz.

Chutil polno paleto chustev, ki mi jih daje tukaj in zdaj.

Rad bi pojedel, vdihnil, slishal, videl vse, kar je bilo, je in bo.

Rad bi bil jaz in ti,

drevo in majhna mravlja,

sapa zhivljenja in plima modrine,

zharek sreche in kaplja bistrine.

Rad bi bil jaz,

brez cenzure,

brez olepshevanja,

brez vprashanja.