Revija SRP 143/144

Peter Amalietti

 

SLOVENSHCHINA – PRABABICA SANSKRTA

 

Uvod

 

Po vech kot stoletni kolektivni amneziji Slovencev glede svojega resnichnega izvora, porekla in zgodovine je leta 1984 pri koprski zalozhbi Lipa izshla prva venetoloshka knjiga s polemichnim naslovom So bili Etrushchani Slovani? Ivana Rebca in Antona Berlota, ki je imela podnaslov »Branje etrushchanskih napisov na slovanski jezikovni podlagi« in ki oznachuje zachetek prvega obdobja sprashevanja venetologov, ki je trajalo trideset let vse do usodnega leta 2014, ko je Novogorichan Mirko Shkibin izdal knjigo z naslovom, ki je pritrjeval Rebchevemu in Berlotovemu vprashanju: Etrushchani so bili Slovani, obenem pa je Shkibin tudi povsem preprichljivo dokazal istovetnost slovenshchine in etrushchanskega jezika. Zdaj smo torej prestopili v drugo fazo, v kateri se ne sprashujemo vech, ali je nekaj mogoche ali ne, temvech trdno in nepreklicno ugotavljamo povsem nesporna dejstva, ki so vechinoma utemeljena na nesporno enakih besedah, istovetnih po obliki in pomenu v mnogih sicer danes razlichnih in samostojnih jezikih. To pa je tudi osrednja tema te knjige.

Po dostopnih podatkih ni mogoche slediti slovenskemu izrochilu vse do njegovega vira, zachetka in prazachetka. Skoraj vse, kar se je dogajalo pred pokristjanjenjem Slovencev, je namrech izginilo v temo nezavednega dela kolektivnega spomina in zato je nash materni jezik nasha edina vez z nasho daljno preteklostjo. Potem ko je Berlotu, Rebcu in Boru uspelo prvim po slovensko prebrati, razumeti in razlozhiti prve etrushchanske napise, ki so tujim znanstvenikom – filologom she dandanes docela nerazumljivi, se je sprozhil plaz novih odkritij in spoznanj, ki traja she danes. Med drugim so odkrili genetske dokaze o edinstveni sorodnosti DNK (alpskega chloveka) Ötzija in etrushchanskih mumij z DNK danashnjih Slovencev, najnovejsha pa so tudi arheoloshka odkritja, ki razkrivajo, da se je zgodovina chloveshtva zachela z obdonavsko vuchjedolsko civilizacijo, ki je tudi prva iznashla pisavo. Stari politichno utemeljeni germanski in panslovanski paradigmi o prihodu Slovanov v drugi polovici prvega tisochletja na ozemlje Balkana, ki se je tudi danashnje uradno zgodovinopisje drzhi kot pijanec plota, se postavlja nasproti nova, she rojevajocha se paradigma, ki bo zgodovino slovenskega naroda in Slovenije na novo napisala vsaj od desetega stoletja nazaj in dalech v tako imenovani predzgodovinski chas. Drugachna razlaga nashe preteklosti nam bo namrech omogochila uzreti chase, ko so nashi predniki vladali vsemu antichnemu svetu. Danes je slovenski narod »zadnji«, a je to zgolj zato, ker je bil nekoch, natanchneje, pred vzponom grshko-rimske civilizacije, prvi narod, narod vladarjev in aristokracije (Karijci – Arijci). Da, res je, nasha staroslovenshchina je bila tisti jezik, s katerim je Adam najprej poimenoval zhivali, veliko za tem pa ga je Bog ljudem za kazen zmeshal v Babilonu, da je nastopila jezikovna zmeshnjava, ki she danes vlada svetu.

 

Prihodnost je v preteklosti. Michael Crichton

Starinske besede v slovenskem jeziku in tudi sam jezik s svojo dvojino, bogatimi narechji in skladnjo so zhivi dokumenti slovenske starozhitnosti. Jozhko Shavli1

 

O starodavnosti Slovencev pricha tudi slovenski jezik s svojimi starodavnimi znachilnimi elementi, medtem ko chim bolj se narodi meshajo, tem bolj je meshan tudi njihov jezik, kakor jasno dokazuje angleshchina. V Sloveniji skoraj ni nobenih sledi o kakshnih priseljencih in she manj drugih staroselcev. Prav majhni narodi imajo najizvirnejsho preteklost, ker so veliki narodi nastali s spojitvijo in prikljuchitvijo raznih narodov. Jozhko Shavli2

 

Nasha davna preteklost se je kljub vsemu vechstoletnemu brisanju in nasilnemu pozabljanju le ohranila v slovenskem jeziku in ljudskem izrochilu, v katerem so se ohranile legende, ki segajo vse do samega nastanka sveta (Legenda o Bogu in Kurentu) in tudi v chas po zadnjem vesoljnem potopu, ki ga opisuje Legenda o nastanku glavnih slovenskih rek, ko so, kot porocha Valvasor, Kranjce she imenovali Hiperborejci, torej Severnjaki, iz Biblije pa vemo, da je bil v chasu po zadnjem potopu nash prvi prednik Noetov sin Jafet. V tem smislu je torej slovensko izrochilo jasno glede chasa in kraja, ki je bil od samega zachetka nash, torej slovenski. To neposredno prvobitno izrochilo staroselcev, ki so sprva zhiveli v jamah (tako imenovani Trogloditi), pozneje pa na kolishchih (Evganci ali Izhanci), torej sega vse do samega zachetka prazgodovine in civilizacije in zato tudi posredno dokazuje mojo trditev, da je slovenshchina izshla naravnost iz prajezika, nich manj pa tudi sicer dandanes zhe precej razshirjeno preprichanje, da smo Slovenci neposredni potomci staroselcev, nash jezik in kultura pa sta del nashega kolektivnega nezavednega in tochka enachenja oziroma narodne istovetnosti. Vzporedno s pojavom teorije o venetskem poreklu nashih prednikov pa so v zadnjih nekaj desetletjih na veliko civilizacijsko vlogo nashega prostora v daljni preteklosti opozorile tudi tukajshnje najdbe najstarejshe pishchali, najstarejshe shivanke, najstarejshega kolesa z osjo, najstarejshega okrashenega orodja, najstarejshega kopja in druge. Najnovejsha arheoloshka odkritja na nashem shirshem balkanskem prostoru so arheologe prisilila zachetek chloveshtva prestaviti iz Afrike v obdonavski prostor na Balkanu, saj so na ozemlju danashnje Bolgarije izkopali starejshega chloveka od afrishke Lucy. Obdonavska civilizacija, ki jo zhe vech kot pol stoletja sicer poznamo pod imenom »vinchanska kultura«, je torej starejsha od blizhnjevzhodne kulture in tudi od mezopotamske. Vsa ta nova odkritja povsem podpirajo mojo razlago monogenetskega razvoja slovenshchine, ki je bila v daljni preteklosti prvi in najpomembnejshi jezik.

 

Kdo so bili Kurenti? V davnih chasih se je v Etoliji naselilo pleme s tem imenom. Herodot jih imenuje Fenichani, podaniki Kadmusa, ki se je naselil na Kreti. Drugi pravijo, da prihajajo iz Frigije. Kurenti so bili kretski svecheniki orgiastichnega kulta velike boginje Reje. Zanj je bil znachilen napol vojashki napol svechenishki stan. Da so si povechali ugled, so svoje prednike pobozhanstvili, da so postali sveti Kurenti, zashchitniki Zevsa. Ker so na Herin ukaz takoj po rojstvu ugrabili mladega Epafija, sina Zevsa in Io, jih je Zevs usmrtil. Robert Graves3

 

Kurenti so oborozheni kraljevi tovarishi, ki so med izvajanjem obreda ropotali s svojim orozhjem, da bi odgnali zle duhove. Njihovo ime pomeni, kot so to pozneje razlagali Grki, »postrizheni mladci«, in je verjetno oznachevalo »chastilce boginje Kar ali Ker«, kar je razprostranjen naziv za Trojno Boginjo. Robert Graves4

 

Poglobljena primerjalna shtudija obstojechih zhivih jezikov s slovenshchino nam razkrije, da je v njihovih besedishchih mogoche odkriti kopico slovenskih besed in korenov. Tudi primerjalne shtudije klasichnega sanskrta in slovenshchine so pokazale, da je sanskrtu od vseh zhivih jezikov najblizhja slovenshchina. Nashi ljubiteljski filologi Ambrozic, Vuga, Shkibin, Meshko in drugi pa so slovenske besede in jedra odkrili tudi v shtevilnih drugih mrtvih antichnih jezikih.

 

 

Slovenshchina je naravni jezik

 

Ah, zgodovina filologije, to je klavrna zgodba! Najbolj gnusna uchenost, leno nedejavno zhdenje ob strani, tesnobno pokoravanje. – Kdo je tedaj imel kaj svobodnega? Friedrich Nietzsche

 

V Kratilu je Platon zagovarjal teorijo o motiviranem izvoru imen in zapisal primere o tem, kako besede ne prikazujejo stvari, temvech izvor ali posledico dejanja. Umberto Eco

 

V prvi knjigi Praslovenshchina – Adamov jezik sem prikazal monogenezo prajezika – nashe materinshchine, ki je edini, vsaj meni znani, jezik, katerega besede so zakodirana resnichnost sama. V nasprotju z lingvistichnimi konstrukti vechine sodobnih jezikov pomeni slovenskih besed niso stvar dogovora njihovih govorcev, temvech tako ali drugache tichijo zhe v sami zgradbi in sestavi besed, in torej prav nasprotno, kot je uchil Platon in so za njim vsi ponavljali.5

 

Platon je trdil, da je dolochitev imena povsem poljubna, da lahko katerikoli stvari podelimo katerikoli ime, pod pogojem, da dovolj ljudi razume njegov pomen in pri opredeljevanju te stvari pristane na njegovo rabo. Trdil je tudi, da lahko obstojecha imena stvari spreminjamo, ne da bi s tem prizadejali kakrshnokoli izgubo same narave te stvari. Jane Johnson

 

Na svojih najstnishkih potovanjih sem se brez vsakega najmanjshega prizadevanja ali namena nauchil vsakega jezika dezhele, v kateri sem bival vech kot tri tedne, tako je bilo s poljshchino, ki sem jo po treh tednih zhe tekoche govoril, pozneje pa tudi pisal, pa tudi s turshchino in farsijem, da o drugih jezikih niti ne govorim. Che ne bi ti trije sicer povsem raznorodni jeziki imeli skupnih besed in korenskih jeder s slovenshchino, se jih zagotovo ne bi mogel nauchiti kar tako mimogrede, saj nisem bil prav noben chudezhni otrok, imel pa sem fotografski spomin. Obenem pa sem z leti tudi na lastni kozhi izkusil resnico, da che znash vech jezikov, se lazhe nauchish novega.

Che sodim po drobni anekdoti iz moje mladosti, pa sem neko enovitost vseh jezikov chutil zhe kot otrok. Ko se je namrech moja najstarejsha sestra Eva zachela v sholi uchiti angleshchino, jaz pa she v sholo nisem niti hodil, je prishla vsa navdushena domov in me je vprashala: »Petrchek, a vesh, kako se v angleshchini reche nos?« Petrchek seveda ni vedel, zato je povedala: »Nous (pisano kot nose)! Hi, hi, hi!«

Tedaj sem ji rekel: »Torej se licu v angleshchini reche lajce, mar ne?«

»Ne, ampak chik (cheek), nimash pojma, ha, ha, ha!«

Ob tem svojem prvem otroshkem srechanju z angleshchino sem osupel uvidel, da njeno besedishche ne pozna nobene prave logike (o chemer bo tukaj she govor), in sem zato izgubil vse zanimanje zanjo, da sem nato prva tri leta v osnovni sholi komaj shajal z njo, pravzaprav je bil to edini predmet, ki mi je v osnovni sholi delal tezhave. Zato sem marsikdaj sanjaril o tem, kako se bom nekoch kot po charovniji udaril v glavo in bom nato vso angleshchino zlahka in v celoti razumel. Usodnega charobnega udarca se sicer ne spominjam, vendar se mi je menda to tudi prav zares zgodilo, in sem nenadoma, bilo je v osmem razredu, zachel pri angleshchini kar blesteti. Kljub vsemu pa sem si za vselej zapomnil tisto jezikovno sorodnost med nashim in angleshkim nosom, zato me tudi zamisel, do katere sem se nato dokopal trideset let pozneje, da so namrech angleshke besede sorodne slovenskim, niti ni tako zelo presenetila in osupila.

V gimnaziji me slovenska zgodovina in slovenshchina sicer nista prav nich kaj posebej zanimali, bolj sem se posvechal preiskovanju zhenske anatomije in dushevnosti, sem pa zhe tedaj povsem intuitivno odkril pravi, a skriti pomen dveh tujk. V chistem najstnishkem duhu sem uvidel, da besedo PRINCIPI pravzaprav sestavljata dve besedi: PRINCI + CIPE, kar je nato nasmejalo tudi moje pivske tovarishe. Po podobni analogiji sem potem tudi odkril, da je beseda NORMAL pravzaprav zgolj premetanka slovenskega izraza MAL NOR, in zhe tedaj sem uvidel, da se za vso navidezno normalnostjo vsakdanjosti skriva norost oziroma da so normalni ljudje malo nori, in da mora chlovek biti malo nor, da je normalen. Nato sem za nekaj desetletij na vse to pozabil. Vendar pa me je to spoznanje odmaknilo od normalnosti; kot vsak mladostnik sem pretiraval pri vsem, kar mi je godilo, in cheprav sem kaj storil tudi narobe ali pa prav zaradi svojih napak, sem si v desetletjih nabral dovolj izkushenj, da lahko zdaj cenim ti dve svoji intuitivni mladostnishki odkritji. Obenem pa sem se z odmikom od normalnosti umaknil tudi od povprechnosti, ki sicer zadushi prenekateri umetnishki izraz.

Res pa je tudi, da sem pred tem sicer intuitivnim, a obenem tudi povsem racionalnim odkritjem naravnega izvora slovenshchine, zhe nekaj let v sebi slishal glas (che tega ne bi dozhivljal vsak dan, ne bi nikoli verjel, da je kaj takega sploh mogoche), ki pa ni zadeval neposredno sestave ali zgradbe slovenskih besed, temvech razlichna tuja imena in besede, katerih zgradba se mi je zdela nekako slovenska, in sprva so bila to vechinoma lastna imena in toponimi. Tisti glas sem prvich zaslishal zhe pred veliko leti, ko sem se nekoch prebudil sredi nochi in mi je v glavi odzvanjalo Fenicija – Venizia. Fenichani so me sicer zhe od nekdaj zelo zanimali she zato, ker o njih res ni kaj veliko knjig in podatkov, pa she te smo dobili od njihovih zakletih rimskih sovrazhnikov. Tedaj pa sem uvidel neko posebno jezikovno podobnost ali pa sorodnost med tema vech kot tisoch let oddaljenima trgovskima fenomenoma Sredozemlja. Beneshka republika je bila enako uspeshna kot Fenichani tisoch let prej. Tako eni kot drugi so namrech spretno trgovali in pluli in vech stoletij ohranjali trgovski monopol v celotnem Sredozemlju, obenem pa so bili tako eni kot drugi nashi neposredni predniki. Beneshki dozhi so shele v 11. stoletju prevzeli italijanske priimke in imena. Temu prvemu jezikovnemu odkritju je sledil she plaz drugih. Po dveh letih sem tisti notranji glas z voljo ugasnil, ker je bil zhe motech. Morda je glas, ki mi zdaj pomaga razvozlavati sestavo besed, prav isti, cheprav tega ne verjamem. Nekaj pach dam namrech tudi na svojo lastno pamet in njene zmozhnosti. Da bi odkril svojo lastno resnico brez tujih vplivov, sem se dolga leta tudi nachrtno ogibal prebiranju knjig svojih kolegov, ki prav tako – vsak po svoje – govorijo o zgodovini slovenshchine, vse dokler nisem lani jeseni napisal Praslovenshchine – Adamovega jezika.

Zaradi obsezhnosti tematike sem v tej drugi knjigi prisiljen le na kratko in v obrisih prikazati sorodnosti posameznih drugih jezikov s slovenshchino, cheprav bi bilo mogoche zgolj o sorodnosti med slovenshchino in enim samim tujim jezikom napisati celo knjigo, kot je to storil Franc Jeza, ki sorodnosti skandinavskih jezikov s slovenshchino obravnava v zajetni knjigi, pri tem pa tudi poudari, da sploh ni predstavil prav vseh sorodnosti med slovenshchino in skandinavskimi jeziki!

Svoj knjizhni jezik smo Slovenci dobili shele pred petsto leti. Tudi slovenskih govorcev in kulturnih ustvarjalcev, ki sicer razvijajo jezik, je bilo v vsakem rodu le peshchica, in tudi teh rodov ni bilo vech kot recimo dvajset, zato se – na nasho srecho – slovenshchina ni razvila in je v sebi ohranila predantichno jezikovno substanco. Nash jezik je pravzaprav dragocena zakladnica chloveshtva in sodobne civilizacije, saj hrani jezikovno resnichnost predantichne, torej tako imenovane predzgodovinske dobe, obenem pa je nash jezik tudi arhiv zgodovinskih dokazov. Le prebrati in razumeti jih je treba znati. To pa nam omogochi tudi posebna metoda dolochanja korenskega nosilca pomena v besedi. Obenem pa nam razumevanje in poznavanje stare slovenshchine omogochi preiskati nastanek in razvoj besedishch shtevilnih sodobnih jezikov (angleshchine, nemshchine, francoshchine, italijanshchine, shpanshchine), ki se v marsikaterem pogledu izkazhejo kot kloni slovenskih besed. Slovenshchina je namrech tisti kljuch, prajezik in popolni naravni jezik, ki so ga ljudje v preteklosti zmotno iskali in pripisovali hebrejshchini ali latinshchini, o chemer porocham vech v prvi knjigi.

Podobno kot je bila moja knjiga Praslovenshchina uvod v pomenoslovje in modroslovje, pa je ta knjiga nekakshen uvod v primerjalno jezikoslovje, in to takshno, ki med jeziki ne ishche razlik, temvech podobnosti in sorodnosti. Ko se bo ta nova veja jezikoslovnega raziskovanja bolj razvila, bo obenem dokazala tudi mojo trditev oziroma odkritja iz Praslovenshchine, da je namrech slovenshchina zaradi teh in onih razlogov tisti jezik, ki se je naravno razvijal s prvo civilizacijo in zato hrani najvech prabesed in prvih besed prajezika. Vem tudi, da bo vse to naposled potrdila tudi nova veda genetika, ki je zdaj zhe ugotovila, da so »nashi predniki v Evropi she pred tisoch leti imeli vsi istega prednika.«6 Skupni prednik pa seveda pomeni tudi skupni jezik.

Bralec moje prve knjige Praslovenshchina je najbrzh opazil, da sem se pri opisu dob drzhal starodavnega tradicionalnega opisa dob chloveshtva – od zlate do zhelezne dobe, in sem torej izhajal iz legend, prav nasprotno pa sem nastanek in razvoj pragovora in prajezika pripisal evoluciji, cheprav sem obenem uposhteval tudi teistichne razlage, vsaj ko sem govoril o Adamu in Evi v raju. Davno preteklost nam pravzaprav lahko opishejo le legende – torej davna ustna izrochila posameznih narodov – LE GEN DA – torej je to vedenje, ki ti ga lahko da le narodna pripadnost – zato mora vsak poskus rekonstrukcije prazgodovine in stare zgodovine temeljiti na legendah kot temeljnem viru. Miti so bili namrech ustno zgodovinsko izrochilo iz chasa pred razshiritvijo pisave. Beseda MIT je sestavljenka iz dveh slovenskih prabesed MI TO (VEMO), ki je izgubila -o, ta pa se je ohranil v grshki izpeljanki MITHOS, le da so mu po latovsko dodali she glas S.

 

Za Battista Vica je mitologija druzhinski album ali skladishche otroshtva neke kulture, ki vsebuje prihodnost te druzhbe, kodificirano v obliki zgodb, ki so obenem tudi pesmi in prerokbe. Salman Rushdie

Znani pretekli zgodovinski dogodki oziroma dejstva so kot lego kocke, iz katerih moramo sestaviti novo podobo nashe preteklosti – cheprav je vechina delov enakih kot pri obstojechi zgodovinski dogmi oziroma razlagi zgodovine, pa pri njihovi rekonstrukciji ali reviziji ta dejstva dobijo drugachen pomen, iste kocke zdaj namrech zlozhimo na druga mesta.

 

Znanost mora dopushchati razlichna mnenja, che ne, postane dogma. Vedran Sinozhich

 

Pisatelj Nick Drake je ugotovil nekaj zanimivega: »Spomin je tako chudna rech. Kdo pa smo brez njega? Nihche.« Chlovek, ki zaradi amnezije pozabi na vse, tudi na to, kdo sploh je, je nihche. Kaj pa se zgodi z narodom, ki izgubi svoj spomin? Enako kot s posameznikom. Sovrazhniki ga zlahka najprej zlomijo in nazadnje unichijo. Sicer pa vemo, da je spomin ljudstva zelo kratek – pri vechini primerov sega do njegovega zadnjega obroka, posameznikovo vedenje pa je odvisno od njegove samopodobe, chlovek pach po navadi ravna v skladu s tem, kakor vidi samega sebe: kdor se ima za vljudnega, se bo tako tudi vedel, in podobno. Kolektivna narodova samopodoba pa je odvisna neposredno od njegovega izrochila, ki pa je danes v rokah poklicnih zgodovinarjev in etnologov, zato so zdaj oni tisti, ki preprechujejo, da bi se nasha kolektivna samopodoba izboljshala. Nashi poklicni zgodovinarji so zgolj sluzhabniki tujih ideologij, ki so nam vsilili zgodovino, kot jo razlagajo drugi, mochnejshi in shtevilnejshi narodi, ki popachenje slovenske zgodovine uporabljajo kot uchinkovito psiholoshko orozhje, s katerim slovenskemu narodu jemljejo samozavest. Veliki Presheren je she opeval nasho slavno preteklost, za njim tudi Ashkerc, potem pa smo se Slovenci izgubili v dolini shentflorjanski, nashi zgodovinarji pa so postali pravi dunajski kochijazhi – Slovence namrech uchijo germansko zgodovino, ne pa nashe domache – in celo nashi domachi umetniki v svojih delih svoj lastni narod vechinoma le she ponizhujejo, da o novinarjih niti ne govorimo. Kakor da je iz slovenskih src izpuhtelo vse domoljubje ...

 

Nemshki dvorni filozofi kot izkljuchni zakonodajalci veljavne zgodovine, ko drzhava ni bila lochena od cerkve in zgodovina ne od vere in njene ideologije, so ustvarili hipotezo, katere namen je bil:

odvzeti Slovanom dedno, geografsko in zgodovinsko pravico do domovine, do domovine ilirskih prednikov,

s tem pa istochasno

  znanstveno« podpreti nemshke tezhnje po shirjenju zhivljenjskega prostora pod geslom Drang nach Osten;

in sicer tako, da so nekaj plemen iz chasov tako imenovane selitve ljudstev – znanih dvesto let pred pojavom  Slovanov – razglasili za germanske osvajalce. Zorica Modrinjak7

 

Nihche si ni drznil prestopiti »slovanskega« okvirja in primerjati nekaj slovenskih izrazov s sorodnimi v germanskih in romanskih jezikih. Sistematichno so navajali, da je slovenshchina te besede prevzela kot izposojenke, kjer pa je bila drugachna stvarnost le prevech ochitna, so primere preprosto izpustili, na primer pri nem. besedi Garten, angl. garden, ki prihaja od »ograditi«. Ucheni Mikloshich je bil verjetno prvi, ki je zhrtvoval slovenshchino, da si je ustvaril veliko kariero. V jugoslovanski drzhavi je omalovazhevanje slovenskega jezika, zgodovine in kulture postalo pogoj za vsakrshno znanstveno kariero. Kdor je chutil in odkrival bogastvo v slovenskem jeziku, zgodovini, domachem izrochilu, in sploh verjel v slovensko drzhavotvornost, je bil prenapetezh, fantast, nacionalist in tako naprej. Oznanjevalci manjvrednega slovenstva pa so se »sonchili« v slavi in priznanjih. V slovenskem jeziku pa je vendar takshno bogastvo, da ne bo moglo ostati spregledano za vedno. Jozhko Shavli8

 

Ideologija, in ne znanost kot taka, je torej zagotavljala kariero in veliko ime. Vprashanje svojega odnosa do ideologije je moral zhe pred tem razchistiti tudi veliki slavist Fran Mikloshich, che si je hotel ustvariti kariero. Njegova sposobnost sama po sebi ni zadostovala. Predvsem pa se ni smel dotakniti velichine nemshtva, ki je zhe preplavilo takratno Avstrijo. Tako je odkrival na primer le slovansko izrazje v madzharshchini, romunshchini, grshchini in albanshchini, nikakor pa ne v nemshchini. Jozhko Shavli9

 

Kratek pogled v zgodovino nam pokazhe, da so se ljudje nekdaj navdushevali za povsem zmedene pojme in verovanja, recimo evgenika, lisenkoizem ali pa preganjanje charovnic. Sploshno vladajocha preprichanja niso prav vedno tudi pravilna, ne glede na to, da veliko ljudi vanje verjame. Dandanes na podrochju zgodovine ni strokovnjakov, so samo razlichne stopnje nevednosti. Nekaj podobnega bi lahko trdili tudi za veliko vechino sodobnih humanistichnih ved nasploh. Peter Amalietti

Mimogrede: ko sem pred desetimi leti ta svoja jezikovna odkritja predstavil najvechjemu slovenskemu zhivechemu poliglotu (zdaj najbrzh tekoche govori zhe vech kot trideset jezikov, ker se vsake pol leta nauchi po en nov jezik), mi je ta genialni poliglot mirno odgovoril: »To so le besedne igre.« In zanj je bila stvar s tem konchana. To se pach zgodi chloveku, ki zaradi dreves ne vidi gozda, kar je sicer tudi osrednja tezhava slovenske zgodovine, saj le-ta ni le do danes najmanj trikrat pozhgani gozd, temvech se je zdaj na tem pozhganem ozemlju razrastel pravi pragozd, v katerem se posameznih dreves vech niti ne vidi. Tezhko je namrech rekonstruirati tisto, kar so vech kot dva tisoch let zanikali, unichevali, prikrivali in skrivali. Vendar pa je obenem tudi res, da tezhja ko je naloga, vechji izziv prinese.

Kot prva knjiga (Praslovenshchina) tudi ta ni znanstvena monografija, in tudi sam nisem poklicni jezikoslovec. Vendar pa je nekdo pach moral javnosti povedati, da je cesar gol oziroma da so jeziki (slovenshchina pa she toliko bolj) veliko vech kot zgolj sredstva sporazumevanja, saj imajo razlichne naloge, vloge, namere in namene, in ti so vse prepogosto povsem drugachni od tistega, kar je bilo ubesedeno. Za razumevanje sporochanja namrech ne zadostuje razumeti zgolj njegovega konteksta, ki mu opredeli dokonchni pomen, temvech je treba, kot pravijo, znati brati tudi med vrsticami ali med besedami, she zlasti pa je treba biti pozoren na vse, kar je sporochilo izpustilo, pa vendar tudi to ni konec takshne preiskave, prebrati je treba tudi sporochilo posameznih besed, nato pa she manjshih besed, iz katerih so te sestavljene, oziroma prabesed, naposled pa tudi posamezne glasove, ki tvorijo zloge oziroma prabesede. Sestave slovenskih besed smo si temeljito ogledali v prvi knjigi, zdaj pa si bomo skupaj ogledali slovenske besede ali pa korenska jedra v besedah shtevilnih tujih zhivih in mrtvih jezikov.

 

Na slovenske besede lahko naletimo tudi v indijanskih jezikih, kar so z velikim presenechenjem odkrili juzhnoamerishki shtudentje v Ljubljani sredi shestdesetih let. Na primer nasha beseda uta ustreza v isti obliki in pomenu enaki besedi v jeziku kechua. Morali so jo zanesti v Ameriko ljudje, ki so prav v stari kameni dobi prishli na to celino chez zamrznjeni Beringov preliv. Jozhko Shavli10

 

 

Vivisekcija zhivih besed in avtopsija mrtvih

 

Mislim, da jih od sto filologov devetindevetdeset to ne bi smelo biti. Friedrich Nietzsche

 

Premishljevati o premishljevanju je mogoche na vech ravneh. Nas zanimajo besede, ker so nosilke pomenov, ki prenashajo smisel, misel, vpogled ali spoznanje, in so zato orodje vsakega premishljevanja. Dokler nechesa ne ubesedimo, ostaja to zastrto v meglici neshtetih misli, ki nas nenehno obletavajo, shele ko nekaj izrechemo ali zapishemo, zachne obstajati samo za sebe, izrechena ali zapisana beseda namrech postane objektiven predmet, marsikdaj pa tudi predmet spotike. Ubesediti sleherno svojo misel je lahko chloveku celo nevarno, che so namrech njegove misli neumne. Vendar pa je za nas zdaj bolj pomembno dejstvo, da so nashe misli tisti besedni del trenutka, v katerem obstajamo. Obstoj je vse tisto, kar se nam zgodi in dogaja, medtem ko stojimo (hodimo, sedimo ali lezhimo), in nas nashe misli in obchutki vodijo k odzivanju na svet in tudi k pobudi, ki jo morda prevzamemo tedaj, ko je to primerno. Sama zase je beseda kot prazna posoda, v katero se njen pomen vlije shele potem, ko je izrechena v danem polozhaju in trenutku, ko jo izrechemo, in v skladu z drugimi besedami v povedi.

Vsekakor ne zhelim slovenskim jezikoslovcem odjedati njihovega vsakdanjega kruha, prav nasprotno jim tukaj prikazana odkritja nudijo mozhnosti velikih mednarodnih znanstvenih karier! Prajezik je namrech v svetovni lingvistiki nadvse priljubljena tema (zhal v obeh pomenih, torej kot vsebina in neznanka), cheprav se o njem skoraj nikomur niti ne sanja, ali pa morda prav zato. Tukaj ne predstavljam zgolj lastnih jezikoslovnih odkritij, temvech tudi odkritja kakega ducata Slovencev, vse to pa bi bilo lahko izvrstno izhodishche za slovenske jezikoslovce, vendar pod pogojem, da jim bo prej uspelo odstraniti plashnice, ki sta jim jih nataknila Mikloshich in Toporishich, o chemer pishem vech v prvi knjigi.

 

Che bi pozornost usmerili na tisto, kar imamo vsi ljudje skupnega, in bi prenehali iskati razlike, bi svet postal lepshi in enotnejshi! Peter Amalietti

 

Vsak jezik, tudi tisti, ki ga govorimo danes, izvira iz preteklosti, in je del nezavednega kolektivnega spomina posameznega naroda, ki se v chloveka nalozhi zhe v njegovi rani mladosti v chasu, ko se otrok uchi govoriti, oziroma zhe prej v materinem trebuhu. Jezik je, in enako velja tudi za govor ali pa govorico, pravzaprav najpomembnejshi del starodavnega ljudskega ustnega izrochila.

 

Filologi, ki govorijo o svoji znanosti, se nikoli ne dotaknejo korenin, nikoli ne izpostavijo filologije kot problem. Slaba vest? Ali raztresenost? Friedrich Nietzsche11

 

Jezikoslovci, ki se posebej ukvarjajo z besedami (kakor na primer Mikloshich), so besede »slekli« do njihovih korenskih besed ali jeder. Nato pa so te sprejeli kot nekakshne fizichne aksiomatske danosti, o katerih se ne razpravlja. Vendar pa mora preuchevanje sodobnega primerjalnega jezikoslovja presechi ta omejeni pogled in ne more ohraniti iste meta-paradigme, temvech mora ugotoviti, kaj se skriva za koreni. Menda zgradba prajezika, ki je ohranil svoje znachilnosti in so ga ljudstva she govorila, seveda vsako po svoje vse do »zmeshnjave babilonskega stolpa«, ko je nastopila temachna zhelezna doba, v kateri posamichni narodni jezik svojim govorcem zdaj prikriva resnico. Edina izjema k temu pravilu je nasha ljuba slovenshchina, ki uporablja velik del besedishcha predantichnega prajezika – torej tistega, v katerem sta govorila Adam in Eva (praljudje). Skupaj z vedenjem o obstoju tega prajezika pa sta se izgubila tudi pravera nashih prednikov in njihovo prvotno duhovno izrochilo. To je bila posledica najprej rimske zasedbe pred dva tisoch leti, nato pa krshchanske prevlade v zadnjih tisoch in she nekaj letih.

Ena od mojih zelo priljubljenih dejavnosti je prevajanje, in v tridesetih letih sem iz petih jezikov prevedel v shtiri jezike (vechino seveda v slovenshchino) vech kot sto knjig in drugih publikacij, imam pa tudi kar nekaj izkushenj s tolmachenjem. Skratka, ne le slovenshchina, tudi drugi jeziki so moja delovna orodja, s katerimi sem se z leti spoprijateljil, in zdaj so mi besede kar same zachele nekaj sporochati. Besede so sicer le vsebina sporochila, ki je srchika sporazumevanja (seveda obstajajo pri tem tudi izjeme), saj iz njih govorec sestavi svoj (na)govor. Razen v slovarjih besede same zase skoraj ne obstajajo drugje kot v nezavednem delu posameznikove dushevnosti, kjer chakajo, da jih bo ta uporabil. Che pa besede same razumemo zhe kot sporochilo, se nam ob pogledu na njihovo zgradbo razpre paleta neshtetih pomenov, zvez in sorodnosti, na katerih temelji slovenski jezik, ki je sicer razviti prajezik. In tudi che pogledamo same zase besede iz razlichnih tujih jezikov, odkrivamo sorodnosti med njihovo zgradbo in slovenskimi besedami oziroma njihovimi koreni, in to ne velja le za shtevilne slovenske toponime po vsem svetu, ki so nashim pionirskim venetologom sicer prvi padli v ochi. Zadnje chetrt stoletja sem nenehno in povsem spontano odkrival neshtete podobnosti in sorodnosti, ki jih bom prikazal, delno pa bom chrpal iz odkritij in spoznanj svojih kolegov.

­­­­

 

 

1 Glej zbornik Ivana Tomazhicha: Etrushchani in Veneti, Dunaj, Editiones Veneti, 1995, str. 135

2 Glej zbornik Ivana Tomazhicha: Etrushchani in Veneti, Dunaj, Editiones Veneti, 1995, str. 222

3 Robert Graves: Grchki mitovi, str. 91

4 Prav tam, str. 142

5 Vendar nastane v naravnih jeziki medsebojno razmerje med izrazom in vsebino samo na ravni najvechjih enot, ki so slovarske items (enote prve chlenitve, ki se chlenijo prav zato, da oblikujejo pomenske sintagme). Na ravni enot druge chlenitve, pri fonemih, pa ni pomenskega medsebojnega razmerja. Fonemi sodijo v konchni spisek brezpomenskih glasov, ki se chlenijo zato, da oblikujejo pomenske enote. Glasovi, ki sestavljajo besedo nave, niso sestavine ideje »nave« (n ne pomeni izdelka, a ne plavajoch in tako naprej). Vseeno je res, da so lahko isti glasovi chlenjeni drugache in sestavljajo drugo enoto prve chlenitve s popolnoma drugachnim pomenom, na primer vena. Che uporabimo terminologijo Hjelmsleva: jezik je dvoravninski, vendar ni skladen: forma izraza je strukturirana drugache kot forma vsebine, razmerje med njima je poljubno in spremembe izraza ne odsevajo zrcalno v spremembah vsebine. Che bi namesto nave izgovorili cave, bi bila posledica zamenjave enega samega glasu popolna sprememba pomena. Vendar obstajajo sistemi, ki jih Hjelmslev imenuje skladni: pomislimo na primer na urno shtevilchnico, na kateri se vsak polozhaj kazalca, milimeter za milimetrom, ujema s chasovno spremembo oziroma z drugachno lego Zemlje na njeni poti okrog Sonca. Videli bomo, da si shtevilni popolni jeziki prizadevajo za tako ujemanje med znaki in realnostjo ali med znaki in ustreznimi koncepti. (Umberto Eco)

6 To so ugotovili znanstveniki na kalifornijski univerzi v Davisu. Glej chlanek Smo si Evropejci v sorodu? Iz Dela, 8. 6. 2013

7 Zorica Modrinjak: Sklavinja, Maribor 1990

8 Glej zbornik Ivana Tomazhicha: Etrushchani in Veneti, Dunaj: Editiones Veneti, 1995, str. 104

9 Glej zbornik Ivana Tomazhicha: Etrushchani in Veneti, Dunaj: Editiones Veneti, 1995, str. 132

10 Glej zbornik Ivana Tomazhicha: Etrushchani in Veneti, Dunaj: Editiones Veneti, 1995, str. 93

11 Friedrich Nietzsche: Chasu neprimerna premishljevanja, Ljubljana 2007, str. 247

 

 

Iz knjige Prababica sanskrta, 2018

(nadaljevanje tematike iz Praslovenshchina – Adamov jezik, SRP 133-134/2017)