Revija SRP 143/144

Milan Shtruc

SVETI HIERONIM IN PRVA SLOVENSKA BIBLIJA

(Ob 1600-letnici smrti velikega prevajalca)

 

1. Prvo tiskano besedilo Biblije

Kar danes vemo o prvem slovenskem prevodu Biblije, velja za njeno prvo tiskano Novo zavezo. Leta 1555 je Primozh Trubar prichel s prevajanjem Nove zaveze, ki je leta 1577 tudi izshla v tiskani obliki.1 To je bila podlaga za celotni prevod Biblije, ki ga je Dalmatin konchal leta 1578. Dogovor o tisku je bil sklenjen z ljubljanskim tiskarjem Janezom Mandelcem, a se je vmeshal nadvojvoda Karl II. Avstrijski, vladar Notranje Avstrije in trd katolik, ter tiskanje prepovedal. Mandelc je moral tiskarno zapreti, potem pa so ga she izgnali iz Ljubljane (1582).

Sledil je dogovor s tiskarjem Samuelom Selfischem v Wittenbergu, ki je bil izven dosega avstrijskega katolishkega kneza. Selfisch je z delom prichel leta 1583 in ga konchal 1584. Biblijo so natisnili v 1500 izvodih ter jo skrito v sodih in skrinjah prepeljali na Shtajersko, Koroshko in Kranjsko, ki so poleg drugih donatorjev tudi krile stroshke tiska.2 Kljub naporom zagrizenih pozhigalcev protestantskih knjig se je zaradi razmeroma velikega shtevila natisnjenih izvodov do danes ohranilo vsaj nekaj primerkov slovenske Biblije.

Tudi slovenski Brizhinski spomeniki so bili odkriti chisto po nakljuchju, ker so bili skriti skoraj tisochletje, zvezani med latinskimi teksti. To odkritje dokazuje, da so morala zhe dolgo pred njihovim nastankom obstajati shtevilna podobna besedila, ki pa so jih vztrajni unichevalci vseh nelatinskih, posebno she slovenskih tekstov, uspeshno unichevali.

O prvi tiskani slovenski Bibliji vemo torej marsikaj. Che pa zhelimo ugotoviti, ali je pred njeno tiskano knjizhno izdajo obstajal kakshen starejshi prevod v slovenshchino, se moramo seznaniti z delom sv. Hieronima. Iz nashih krajev namrech izhaja sv. Hieronim,3 eden najbolj izobrazhenih mozh starega sveta in najpomembnejshi prevajalec svetih spisov, ki tudi zanesljivo sodi med najbolj znane svetovne zgodovinske osebnosti, rojene na obmochju Slovenije. Ob tem pa bomo prishli do she bolj zanimivih odkritij, pomembnih za slovensko zgodovino, o katerih pa vemo bistveno premalo.

 

 

2. Zhivljenje sv. Hieronima

Evzebij Sofronij Hieronim, lat. Eusebius Sophronius Hieronymus (ok. 347 – 419/420), bolj znan kot sv. Hieronim, je o svojem rojstnem kraju pisal zhe sam, ko je navedel, da se je rodil v Stridonu na stichishchu med Panonijo in Dalmacijo. Mladost je prezhivel na pristavi, to pomeni izven utrjenega mestnega obzidja, saj v svojih pismih narocha, kako je treba urediti dedishchino za njegovo posestvo. Hieronim naj bi imel tudi domachega uchitelja in omogochen mu je bil shtudij, to pa kazhe, da je mladost prezhivel v premozhni druzhini.

Cheprav je bil rojen v krshchanski druzhini, je po takratnem obichaju prejel krst shele leta 366, ko ga je v Ogleju krstil oglejski patriarh, potem pa se je odlochil za asketsko in samostansko zhivljenje. Med svojim bivanjem v Antiohiji (Sirija) in Carigradu si je pridobil dobro znanje grshchine in hebrejshchine.4 Vendar je ves chas svojega delovanja v tujini obdrzhal tudi tesne stike z rojstno Emono. Iz njegovih shtevilnih pisem v Emono lahko sklepamo, da je tu zhe obstajala mochna krshchanska skupnost. Iz njih izvemo tudi za njegov spor z »emonskimi devicami«, ki naj bi jih proti njemu nashchuval eden izmed domachih menihov. Verjetno gre za meniha Antonija, za katerega Hieronim v nekem pismu pravi, da mu je poslal zhe deset pisem, na katera pa ni dobil nobenega odgovora.5

Hieronim je shtudiral in deloval v Ogleju, Milanu, Rimu, Egiptu, Carigradu, Antiohiji in Palestini. Imel je izreden dar za jezike, zlasti temeljito je obvladal latinshchino.6 Shiroko jezikovno znanje mu je omogochalo, da je lahko bogoslovne dokumente shtudiral neposredno v izvirniku. Tako je kmalu veljal za enega najbolj izobrazhenih mozh tedanjega sveta, ki je lahko prevajal neposredno iz aramejskega, hebrejskega in grshkega jezika (slika 1. Sv. Hieronim).

 

 

3. Dileme glede rojstnega kraja

Zaradi Hieronimovega izjemnega mesta v svetovni zgodovini se nenehno nachenja vprashanje njegovega rojstnega kraja, ki ga zhelijo vsi blizhnji narodi umestiti na svoja danashnja ozemlja. Tako razlichne razlage so mozhne le zato, ker shtevilni avtorji, ki sicer o njem na shiroko pishejo, ne kazhejo niti toliko sposhtovanja do resnice, da bi njegove zapise tudi dosledno uposhtevali. Pri tem gre lahko za slabo obvladanje logike ali pa v hujshem primeru za potvarjanje dejstev iz najrazlichnejshih namenov. Ker je Hieronim izrecno zapisal, da lezhi njegov rojstni kraj Stridon na meji med Panonijo in Dalmacijo, je s tem izlochil vse kraje, ki so bili globlje na katerem od obeh obmochij. Zato je neustrezno umeshchati njegov rojstni kraj v Dalmacijo ali Panonijo, saj je to v izrecnem nasprotju z njegovo navedbo, da gre za kraj »na meji med« njima.7 Che bi bil rojen povsem na enem ali drugem obmochju, bi brez dvoma tako tudi zapisal.

Njegovi navedbi o stichishchu oziroma vmesnem obmochju med Panonijo in Dalmacijo ustreza predvsem ozemlje danashnje Slovenije, kjer je potrebno ugotoviti she konkretno lokacijo. Vendar bomo tezhko nashli verodostojno reshitev, che bomo njegov rojstni kraj v Sloveniji iskali pod drevesom, namrech »pod tiso«, pod katero naj bi sv. Hieronim »oznanjal sveto vero«. Podatki o njegovi zhivljenjski poti ne dopushchajo domneve, da bi Hieronim kadar koli v nashih krajih pridigal pod kakshnim drevesom, saj naj bi se po svojem odhodu ne vrachal vech v domovino. Glede tako imenovane »Hieronimove tise« v Stranah pod Nanosom strokovne raziskave kazhejo na starost okoli 600 let, ko Hieronima zhe 1000 let ni bilo vech med zhivimi. Tam tudi ni nobenega alpskega rimskega obrambnega obzidja, she najmanj pa t. i. Ajdovskega zidu, ki je bil eden najbolj monumentalnih rimskih gradbenih objektov tistega chasa in ga Hieronim ponosno omenja v zvezi s svojim rojstnim krajem.8

Pri iskanju nekdanjega Stridona je treba uposhtevati, da se je na zadevnem podrochju zaporedje chrk ST izgovarjalo kot ShT, kot je podrobneje dokazoval zhe Dragan Shanda.9 Podobno se she danes v nemshkem jeziku zaporedje chrk ST v zachetku besede vedno izgovarja kot ShT. Zato moramo ime, ki je bilo v 4. stoletju zapisano kot Stridon, iskati predvsem pod imenom Shtridon. Tako je za Hieronimov rojstni kraj dolgo veljala Shtrigova na shtajerski meji s Hrvashko. Tu je bila velika rimska naselbina in prek nje je vodila ena od pomembnih rimskih cest. Kasneje je Shtrigova sodila pod celjsko drzhavno knezhevino in je tam knez Friderik II. Celjski ob 1100. obletnici Hieronimovega rojstva leta 1447 v njegovo chast ustanovil samostan in dal zgraditi Marijino cerkev. She danes sta v Shtrigovi cerkvi sv. Hieronima in sv. Marije Magdalene, obmochje pa je poznano kot veliko nahajalishche rimskega orozhja, posode in nakita, pa tudi zaradi velikega zlochina nad Slovenci leta 1947. Neverjetno je, da so se tam poboji Slovencev, ki so zahtevali prikljuchitev Sloveniji, zgodili prav ob 1600. obletnici rojstva sv. Hieronima.10

Poglobljeno je o sv. Hieronimu pri nas pisal Rafko Valenchich11 in utemeljeno zavrnil »dokaze«, da naj bi bil njegov rojstni kraj izven obmochja danashnje Slovenije.12 Umestil ga je med nekdanjo Emono in Oglej oziroma na obmochje slovenskega Krasa. V blizhino Emone umeshcha njegov rojstni kraj Miroslav Premrou (gl. Valenchich). Predvsem pa ga na obmochje danashnje Ljubljane umeshcha angleshka Wikipedija, ki za sv. Hieronima pravi: »Bil je sin Evsebiusa, rojen v Stridonu, vasi blizu Emone, na meji med Dalmacijo in Panonijo...«13

V zvezi z imenom Shtridon na juzhnem obmochju Ljubljane she danes najdemo vsaj deset »shtradonov«.14 V slovenshchini pomeni shtradon utrjeno cesto na mochvirnatem obmochju, ki jo na obeh straneh obdajata odtochna jarka in drevoreda, kar dodatno utrjuje cestishche.15 Obmochje shtradonov je moralo nekdaj imeti tudi svoje skupno krajevno ime; to bi ustrezalo mnenju Rafka Valenchicha, ko pravi: »Stridon je bilo po vsej verjetnosti naselje (pagus), pod katerega je spadalo vech pristav.«16 Take pristave so bile gotovo ob shtradonih, cheprav imena kraja Shtradon ali Shtridon ni vech na danashnjih zemljevidih.

Ugotovitvam o rojstnem kraju na juzhnem obmochju danashnje Ljubljane v smeri proti Ljubljanskemu barju ustrezajo tudi Hieronimove lastne navedbe, ko pravi, da je v blizhini njegovega rojstnega kraja alpski zaporni zid.17 Z navajanjem tega impozantnega gradbenega objekta svojega chasa je Hieronim omogochil tako natanchno in nesporno lokacijo svojega rojstnega kraja, da je vsako nadaljnje sprenevedanje popolnoma neumestno.

Danes je mozhno celotni potek nekdanje alpske zapore zelo natanchno dolochiti. Na podlagi ugotovitev shtudije Claustra Alpium Iuliarum18 je bil osrednji in najpomembnejshi del teh zapor Ajdovski zid.19 To je najdaljshi dokumentirani del obzidja z najmanj 35 obrambnimi stolpi, she danes pa je ohranjenih skoraj 8 kilometrov obzidja. Navedena alpska zapora je »verjetno najvechji rimskodobni arhitekturni podvig in kot tak stopa ob bok najvechjim antichnim spomenikom v Evropi«.20 Hieronim je bil gotovo ponosen na to impozantno gradnjo blizu svojega rojstnega kraja in zato ni chudno, da je na njo izrecno opozoril. Pri tem je she posebej pomembno, da je bilo mozhno z Ajdovskega zidu proti vzhodu videti celotno Ljubljansko barje, to pa hkrati pomeni, da je bila ta mogochna gradnja vidna tudi iz Hieronimovega rojstnega kraja.21 Ne velja torej trditev, da za blizhino alpske zapore blizu Shtridona »ni na voljo arheoloshkih dokazov«.22 Nasprotno, alpska zapora je bila in jo je bilo verjetno videti celo s Hieronimove domachije, vendar je treba v tem smislu na pravo mesto postaviti lokacijo Shtridona. Sedaj je tudi razumljivo, zakaj je Hieronim tako monumentalno gradnjo, kot je bil Ajdovski zid, omenil kot posebnost svojega rojstnega kraja.

Konchno je dilemo glede Hieronimovega rojstnega kraja na podlagi ohranjenih vatikanskih dokumentov razjasnil she papezh Benedikt XVI., ki je v svojih avdiencah 7. in 14. novembra 2007 za sv. Hieronima nedvoumno zatrdil: »Bil je rojen leta 347 v Stridonu, v danashnji Ljubljani v Sloveniji, v krshchanski druzhini.«23

 

 

4. Cesar Karl IV.

Pomembno mesto pri ohranjanju spomina na sv. Hieronima ima Venceslav Luksemburshki,24 bolj znan kot cheshki kralj in cesar Svetega rimskega cesarstva Karl IV. Rodil se je v Pragi 14. 5. 1316, kasneje pa se je moral za nekaj chasa umakniti v Francijo. V tem chasu je prejel birmo, pri kateri mu je njegov boter, francoski kralj Karl Lepi, ime Venceslav spremenil v svoje ime.25 Umrl je leta 1378 in je pokopan v cerkvi Svetega Vida na Hradchanih, kjer je pokopana tudi cheshka kraljica in cesarica Svetega rimskega cesarstva Barbara Celjska.26

Da bi bolje razumeli povezanost cesarja Karla IV. z nashimi kraji in s tem njegov odnos do sv. Hieronima, se moramo seznaniti z nekaterimi dogodki iz Karlovega zhivljenja. Ko je namrech Karl potoval na Tirolsko, se je zaradi nezaupanja do avstrijskega vojvode27 za pot iz Prage do Lombardije raje dogovoril z ogrskim kraljem. Prek njegovega kraljestva in Dalmacije je prishel do Jadrana in se tu vkrcal na ladjo. Blizu mesta Grad, danes Gradezh, so njegovo ladjo obkolili Benechani in zajeli del posadke. Z nekaj spremljevalci je Karlu uspelo pesh pobegniti v Oglej, kjer je postal chastni gost oglejskega patriarha. Prijateljstvo s patriarhom se je she poglobilo, ko so morali s patriarhovim posredovanjem Benechani izpustiti posadko Karlove ladje, to pa mu je omogochilo nadaljevanje poti na Tirolsko. Patriarh mu je za pot dodelil she mochno oborozheno spremstvo in s Karlom sta tedaj navezala trajno prijateljstvo. Prav med svojim bivanjem v Ogleju se je Karl dobro seznanil tudi z izjemnimi deli sv. Hieronima, z njegovo dezhelo in njegovim dezhelnim jezikom. Karlovo obchudovanje sv. Hieronima je bilo tudi med pomembnimi vzroki za njegovo kasnejsho odlochitev o ustanovitvi samostana v Pragi, za katerega je papezh Klemen VI. predpisal obvezno uporabo slovenskega jezika.

 

 

5. Prevodi svetih spisov v slovenshchino in njihova zdruzhitev v Vulgato

Ljudski jezik Hieronimovega mladostnega zhivljenja na pristavi blizu utrjene Emone je bil nedvomno slovenski, saj je znano, da se je latinsko nauchil kasneje. Zato je verjetno, da je Hieronim shtevilne in obsezhne svete spise najprej prevajal v svoj materni, to je slovenski jezik, ki pa je bil vulgo jezik, kot so Rimljani takrat imenovali vse nelatinske jezike. Ker je bila tako oblikovana Biblija zdruzhena iz spisov v slovenskem, to je nelatinskem jeziku, je bilo temu ustrezno tudi njeno ime Vulgata. Zato lahko utemeljeno trdimo, da je bila prva Biblija sestavljena iz spisov, prevedenih v slovenski jezik. O tem izjemnem delu sv. Hieronima lahko izvemo vech iz shtevilne korespondence med cesarjem Karlom IV. in papezhem Klemenom VI. ob pripravah na ustanovitev samostana, kot tudi iz listine o ustanovitvi Slovenskega samostana v Pragi v Hieronimovo chast.

Ko je prishlo v Antiohiji do sporov med shtirimi shkofi, je Hieronim zhe veljal za takshno avtoriteto, da so se nanj obrnili s proshnjo za odlochitev v sporu. Hieronim pa je predlagal, da naj o sporu odlochi »rimski papezh«.

Naziv »papezh« tukaj uporabljam za rimske shkofe tudi v chasu Hieronima, cheprav se je naziv »papezh« pojavil shele nekaj stoletij kasneje. Prezgodnja uporaba tega naziva v Kristoforosovi listini Donatio Constantini iz 4. stoletja, s katero naj bi bil carigrajski cesar Konstantin prenesel oblast nad celotnim zahodnim delom svojega cesarstva in nad vsemi cerkvami sveta na »papezha«, je tudi eden od dokazov, da je bila ta listina o prenosu oblasti zgolj ponaredek.28 Kljub temu je Sveto rimsko cesarstvo kot drzhavna tvorba trajalo skoraj tisoch let, vse do Napoleona,29 ki jo je leta 1806 ukinil in zadnjo krono tega cesarstva odvzel takratnemu cesarju Francu II. Habsburshkemu.

Hieronim se je prvich srechal s papezhem Damazom I. leta 382 v Rimu, ko je tja spremljal antiohijskega patriarha. Tako je prishel v Rim oblozhen s shtevilnimi zvitki zbranih in prevedenih svetih spisov. Zanimanje papezha Damaza I. za Hieronimovo delo je bilo tolikshno, da ga je povabil k sebi in po vech razgovorih, she posebej o Svetem pismu, ga je izbral za svojega tajnika in svetovalca ter ga zadolzhil, da prevede zdruzhene biblijske spise tudi v latinski jezik.30 Po smrti papezha Damaza I. naj bi bil Hieronim celo med resnimi kandidati za njegovega naslednika, vendar se je raje posvetil nadaljevanju svojega dela. Preselil se je v Palestino, kjer je ostal do svoje smrti (v Betlehemu). Kljub monumentalnim prevodom iz aramejskega, hebrejskega in grshkega jezika v slovenski jezik ter nato zdruzhitvi svetih spisov v tako imenovano Vulgato, pa je Hieronim bolj poznan po svojem prevodu Svetega pisma v latinshchino, ki ga je cerkev sprejela kot verodostojni standard ter z manjshimi dopolnitvami velja she danes.

 

 

6. Ustanovitev Slovenskega samostana v Pragi

Hieronimovo monumentalno delo je spodbudilo cesarja Karla IV., da je z dovoljenjem papezha Klemena VI. ob tisochletnici Hieronimovega rojstva 21. novembra 1347 v Pragi ustanovil samostan in skupnost sv. Benedikta. Za nasho zgodovino je she posebno pomembna vsebina njegove listine o ustanovitvi tega samostana; enako pomembno je tudi predhodno dopisovanje med cesarjem, papezhem in prashkim nadshkofom ter njihovo kasnejshe dopisovanje s samostanskimi opati.31

Cesar Karl IV. se v svoji listini najprej sklicuje na dovoljenje papezha Klemena VI.,32 da se v Pragi ustanovita samostan in skupnost sv. Benedikta, ker je blazheni Hieronim Stridonski, slavni doktor in odlichni prevajalec, prevedel svete spise iz hebrejskega »v latinshchino in slovenski jezik, to je jezik, od katerega je nashe cheshko kraljestvo prevzelo svoje narechje.«33 Nato pravi, da je papezh z apostolsko avtoriteto dolochil, da naj v obeh ustanovah bozhji sluzhabniki zaradi spomina na blazhenega Hieronima na vse vechne chase uporabljajo slovenski jezik.

Iz utemeljitve lahko ugotovimo, da je cesar Karl IV. dobro poznal dezhelo, iz katere je izhajal sv. Hieronim, saj je nato zapisal, da je slednji s svojim delom za vse vechne chase proslavil svoj rod in domovino.34 Zaradi vseh teh dejstev je samostan dobil ime »Slovenski samostan«, shirshe obmochje pa ime »Na Slovenskem«. Sochasno je dal Karl zgraditi she Marijino cerkev, saj Mariji posvechene cerkve pogosto povezujejo s sv. Hieronimom.

O problemih v zvezi z obvezno uporabo slovenskega jezika v samostanu pricha tudi dopisovanje med papezhem Klemenom VI. in prashkim nadshkofom. Slednji seznanja papezha o tezhavah pri pridobivanju dovolj velikega shtevila slovensko govorechih menihov in drugih, ki obvladajo slovenski jezik, da bi lahko vse zadeve v samostanu dejansko potekale v tem jeziku. V reshitev problema so bile vkljuchene shkofije na Slovenskem in seveda Oglej,35 ki ga nekateri imenujejo tudi »Slovenski Rim«; bil je namrech najpomembnejshe cerkveno sredishche na nashem obmochju od 2. stoletja dalje, imel pa je pomembno vlogo tudi pri ustanovitvi slovenskega samostana v Pragi.

Tudi papezh Klemen VI. je moral biti preprichan, da je slovenshchina Hieronimov materni jezik, saj bi bilo v nasprotnem primeru nerazumljivo, da bi za opravljanje sluzhbe bozhje v njegovo chast dolochil slovenski jezik. Obenem vsa navedena dejstva tudi potrjujejo, da je bil Hieronim prvi v zgodovini, ki je razlichne svete spise prevedel v slovenski, to je v nelatinski oziroma v vulgo jezik, zaradi chesar se je Biblija imenovala tudi Vulgata.

Nekateri zgodovinarji naziv »slovenski« jezik v besedilih naknadno spreminjajo v »slovanski«, to pa ni ustrezno, saj takega jezika takrat ni bilo in ga tudi danes ni, ampak obstaja samo slovanska jezikovna skupina. Tudi ime velikega obmochja ob samostanu so kasneje spremenili iz »Na Slovenskem« v »Na Slovanech«, cheprav je bil samostan ustanovljen kar nekaj stoletij prej, preden so Cheh Dobrovsky in drugi jezikoslovci dali tako izjemno priznanje slovenshchini, da so vso veliko jezikovno skupino poimenovali za slovansko.36 Danes se poskusha povezava s slovenshchino dodatno zamegliti s preimenovanjem »slovanske« v nekakshno izmishljeno »baltoslovansko« jezikovno skupino.

Ko je cesar Karl IV. v svoji, v latinskem jeziku napisani listini dolochil, da se mora v samostanu uporabljati »lingua Slavonica«, s tem seveda ni mislil na slovansko jezikovno skupino, saj je v nadaljevanju izrecno razlikoval med dvema slovanskima jezikoma, in sicer med slovenskim jezikom (»lingua Slavonica«) in ljudskim jezikom svojega cheshkega kraljestva (»nostri regni Boemie idioma«). Ko pravi, da je Hieronim razbistril ljudski jezik cheshkega kraljestva s slovenshchino kot njegovim izvorom, je s tem slovenshchini prisodil posebno vlogo tudi v odnosu do cheshkega jezika. Po dolochilih Zlate bule, ki je predstavljala nekakshno ustavo Svetega rimskega cesarstva, je slovenski jezik sodil med shtiri uradne jezike tega imperija.37 Verjetno pa je cesar Karl poznal she druge svete spise, ki so bili pisani v stari slovenshchini in jo danes nekateri imenujejo »starocerkvena slovanshchina«.

Vse navedene ugotovitve lahko zdruzhimo v nekaj tez, in sicer:

1.)       da je Hieronim razlichne svete spise, kot so bili na primer peteroknjizhje, pisma in evangelije, zdruzhil v Biblijo z enotnim imenom Vulgata ;

2.)       da je svete spise najprej prevajal v svoj materni vulgo jezik, kot so takrat imenovali vse nelatinske jezike;

3.)       da je bil rojen in je svojo mladost prezhivel na obmochju danashnje Ljubljane, to pa pomeni, da je moral biti njegov materni vulgo jezik slovenshchina, latinsko pa se je nauchil kasneje;

4.)       da je Hieronim prvi v zgodovini zdruzhil razlichne svete spise v enotno Sveto pismo, saj so bili prevodi shtevilnih svetih besedil v latinshchino narejeni zhe pred njim, torej zgolj zaradi svojega prevajanja ne bi bil delezhen tolikshne svetovne slave;

5.)       da je na podlagi izjemnega navdiha tako rekoch ustvaril Biblijo, ki pa zaradi svojega prvotnega vulgo jezika pomeni tudi prvo v slovenskem jeziku napisano Biblijo;

6.)       da lahko vse navedene ugotovitve vzdrzhijo samo v primeru, che so Slovenci na svojem danashnjem ozemlju zhiveli zhe pred 4. stoletjem;

7.)       krshchanstvo je bilo na tem obmochju prisotno zhe vse od chasa sv. Hieronima, zato dogodki v 8. stoletju ne pomenijo prvotnega pokristjanjevanja Slovencev.

Ne glede na navedene »teze« pa se zastavlja vprashanje, kako so lahko shtevilne podobne ugotovitve schasoma v celoti utonile v pozabo.38

 

 

7. Sv. Hieronim in »priselitvena« teorija

Kot recheno, navedene ugotovitve niso skladne z »uradno« tezo o t. i. priselitvi Slovencev na danashnje ozemlje shele ob koncu 6. stoletja, to je skoraj dve in pol stoletji po Hieronimovem rojstvu. Vztrajanje na »poznem prihodu Slovencev na danashnje ozemlje« pomeni tudi podcenjevanje vednosti papezha Klemena VI., cesarja Karla IV. in opatov v slovenskem samostanu, ki bi tako ochitno neskladje morali takoj opaziti, che bi seveda obstajalo.

Tezo o priselitvi v 6. stoletju je v celoti zavrnil tudi svetovno znani zgodovinar in lingvist prof. dr. Mario Alinei, med drugim chlan Shvedske kraljeve akademije. Na podlagi izsledkov o prostorski razporeditvi genetskih markerjev, o njihovi povezavi z razporeditvijo jezikov in z ugotovitvami novejshih arheoloshkih raziskav ugotavlja: »Popolnoma absurdno tezo o tako imenovanem »poznem prihodu« Slovanov (in s tem tudi Slovencev – op. M. Sh.) v Evropo mora nadomestiti scenarij slovanske kontinuitete od paleolitika dalje«.39

Znana je tudi mochna prisotnost krshchanstva na Slovenskem v 2. in 3. stoletju, zato je neverjetno, kako je nekaterim uspelo, da so lahko boj za slovenski jezik v bogosluzhju iz 8. stoletja spremenili v izmishljeno »pokristjanjevanje Slovencev«. Za »krvave boje«, ki naj bi potekali za obstanek »stare slovenske poganske vere«, ruski zgodovinar Venelin pravi: »Morali bi razmisliti o takratnih razmerah. Pri tem moramo biti pozorni na shtiri stvari: a.) na boj slovenske abecede z galsko; b.) na boj dogme z dogmo; c.) na boj starodavnega obreda z novim; d.) na boj slovenskega jezika v bogosluzhju z latinskim«.40

Dejstvu, da je Hieronim svete spise zhe v 4. stoletju prevedel v slovenshchino in jih zdruzhil v Biblijo, se moramo zanesljivo zahvaliti za to, da so bili tudi kasneje shtevilni sveti spisi napisani v slovenskem jeziku. Po nachelu nemshkih jezikoslovcev, ki svoj jezik v starih spisih imenujejo »visoka nemshchina«, bi morali tudi slovenshchino v nashih spisih imenovati visoka slovenshchina, nikakor pa ne nekakshno »starocerkvena slovanshchina«.

Izrazi kot »in Slavoniam« ter »lingua Slavonica«, ki sta jih uporabljala cesar Karl IV. in papezh Klemen VI. za slovensko obmochje in jezik, so bili pri nas v uporabi dolga stoletja, v latinskem jeziku pa so she danes. Tako je v sporazumu, ki je bil sklenjen v latinshchini med kartuzijami Zhiche, Bistra, Jurkloshter in Pleterje, zapisano, da so navedeni samostani »in Slavoniam«, kar lahko pomeni le v Sloveniji. Na sliki Zhichke kartuzije pishe, da je »in Slavonia«,41 torej »v Sloveniji«. Eden od menihov iz teh samostanov je v nemshkem jeziku zapisal, da ga hrani slovenski kruh, pri tem pa uporabi izraz windisch, ki ga lahko prevedemo le kot slovenski. Ohranjeni so tudi zemljevidi, ki uporabljajo ime »Sclauonia oder Windisch Marck«, torej Slovenija ali Slovenska marka.42 Zato moramo pomen navedenih besed razumeti tako, kot so bile zapisane, saj gre v nasprotnem primeru za nedopustno spreminjanje zgodovine.

 

 

8. Kasnejsha usoda Slovenskega samostana

S prihodom slovensko govorechega prebivalstva se je na shirshem obmochju samostana schasoma razvila velika slovenska skupnost, zaradi chesar je obmochje dobilo ime »Na Slovenskem«. Ustanovljenih je bilo tudi vech podruzhnichnih samostanov.43 Skupnost je imela ves chas mochno podporo cesarjev iz luksemburshko-celjske dinastije. Po smrti cesarja Karla IV., njegovega naslednika cesarja Sigismunda Luksemburshkega in zhene slednjega – zadnje cesarice Svetega rimskega cesarstva Barbare Celjske leta 1451 se je prichel polozhaj skupnosti slabshati. Cesarico Barbaro je zhe naslednje leto kot cesar nasledil Habsburzhan Friderik III., ki ni bil naklonjen dejanjem svojih predhodnikov. V poznih letih 16. stoletja se prichne namesto imena Slovenski samostan uporabljati ime Emmaus.44

Osnovni namen Slovenskega samostana, ki je bil dolochen z ustanovnimi listinami cesarja Karla IV. in papezha Klemena VI., je leta 1636 nedopustno spremenil Ferdinand III. Habsburshki in tja pripeljal shpanske benediktince iz Montserrata.45 Ta sprememba je sicer kasneje reshila samostan pred pogromi Habsburzhana Jozhefa II. nad slovenskimi samostani. Naslednja nevarnost je prishla s sholskim zakonom leta 1871, ko bi morali ukiniti samostansko gimnazijo v Klatovem in samostan zapreti, vendar so se temu uspeli izogniti z vkljuchitvijo v red nemshkih Benediktincev iz Beurona, kamor sodijo she danes.46

Nekdanje obmochje »Na Slovenskem« je danes po cheshko »Na Slovanech«, ime samostana pa je Emavzejski samostan. V njem bi bil lahko ohranjen kakshen izvod prve slovenske Biblije,47 vendar bi ga tu danes zaman iskali, saj so samostan v teku chasa prizadele shtevilne katastrofe. Danes ni sledi o rokopisih, ki so nastajali v tamkajshnjem skriptoriju, pa tudi o nekoch veliki samostanski knjizhnici rokopisnih in drugih knjig je malo znanega. Tam naj bi bila shranjena tudi knjiga, najverjetneje Biblija, na katero so ob kronanju prisegali francoski kralji. Je pa zanimivo, da je Enea Silvio Piccolomini, kasnejshi papezh Pij II., svojemu prijatelju narochil, naj mu Sveto pismo kupi na Cheshkem.

Che se je od 1500 tiskanih izvodov Dalmatinove Biblije po shtevilnih sezhiganjih ohranilo samo nekaj primerkov, je zato she toliko manj mozhno, da bi se ohranile knjige iz chasov, ko so obstajale le kot rokopisi. Med pomembnimi knjigami, ki so she ostale v samostanu, je najbolj znan evangeliarij, ki pa je le darilo iz novejshega chasa. Vechina knjizhnice je bila unichena zhe ob napadu chet iz Passaua na Prago leta 1611.48 Nazadnje je bil samostan mochno poshkodovan v treh zaporednih napadih 8. zaveznishke letalske brigade 14. 2. 1945. Kaj je tako motilo zaveznike, da so po lastni odlochitvi ali na zheljo drugih unichevali tako izjemno zgodovinsko dedishchino, she vedno ni jasno.

Sv. Hieronim je umrl 30. septembra 419 (ali 420) v Betlehemu, zato bosta leti 2019 in 2020 posvecheni 1600-letnici njegove smrti. Ker gre za enega najpomembnejshih cerkvenih uchiteljev in enega najbolj izobrazhenih mozh v svetovnem merilu, chigar dela in pisma so uvrshchena v zakladnico ne le krshchanske, temvech tudi vse svetovne kulturne dedishchine, bi morali to obletnico she zlasti pri nas primerno pochastiti. Zhal sta Poshta Slovenije in Banka Slovenije zhe odklonili posebno izdajo tej obletnici namenjene znamke oziroma kovanca.

 

 

 

___________

1 Slovenski prevodi Svetega pisma: https://sl.wikipedia.org/wiki/Slovenski_prevodi_Svetega_pisma; zadnja sprememba 17.3.2016 ob 13:03.

2 Dalmatinova Biblija: http://www.dedi.si/dediscina/123-dalmatinova-biblija.

3 Zanimivo, da sv. Hieronim ni umeshchen med slovenske svetnike: Seznam slovenskih svetnikov, Wikipedija, zadnja sprememba 4. 7. 2018 ob 10:41. Med slovenske svetnike ga ne umeshcha niti Jozhko Shavli, Slovenski svetniki, Zalozhnishtvo Humar, 1999.

4 Papezh Benedikt XVI. o sv. Hieronimu v svoji avdienci 7. 11. 2007.

5 Hieronimova pisma, Pismo menihu Antoniu v Emono; prevod Franca Ksaverja Lukmana, priredila Martina Kraljich, shtudentka III. letnika Teoloshke fakultete 2000/01: »Na razgibanost krshchanskega zhivljenja v Emoni v drugi pol. 4. stol. kazheta dve njegovi pismi. Obe pismi je napisal okrog leta 377 med bivanjem v halkishki pushchavi. Ker je bilo prvo pismo naslovljeno skupnosti emonskih Bogu posvechenih devic, drugo pa menihu Antoniju, lahko iz tega sklepamo, da je bila v tedanji Emoni zhe precej razvita krshchanska skupnost, verjetno pod vodstvom shkofa Maksima«. Hieronim v pismu, ki ga je pisal menihu Antoniju v Emono, pravi: »Zhe deset pisem, che se ne motim, polnih vljudnosti in proshenj, sem ti poslal, (...) ko se tebi niti zganiti ne ljubi«. http://www2.arnes.si/~supmspel/patres/hieronim/index.html. Njegovo pogosto pisanje v Emono potrjuje, da je z rojstnim krajem vzdrzheval stike she po svojem odhodu, nasprotno pa niti enkrat samkrat ni pisal v Strane, Starod ali Tarsatiko, kamor nekateri she vedno umeshchajo njegov rojstni kraj.

6 S. Hieronim, Exodus tv, Svetnik dneva, 30. 9. http://www.exodus.si/oddaje/sv.hieronim.

7 Ob doslednem uposhtevanju navedb sv. Hieronima tudi Shtrigova ne more biti njegov rojstni kraj.

8 R. Valenchich se je odlochil za kraj Strane, ker naj bi po ljudskem izrochilu tam rasla »Hieronimova tisa« (Valenchich, 2007, str.148). Danes poznana dejstva ne dopushchajo nobene mozhnosti, da bi bile Strane Hieronimov rojstni kraj. Vendar pa ljudskega izrochila ne smemo kar zavrechi. Starost tise okrog 600 let bi lahko ustrezala tisochletnici Hieronimovega rojstva, ko so v vsem Svetem rimskem cesarstvu v njegovo chast gradili cerkve in ustanavljali samostane. V ta namen ni bila potrebna nikakrshna zveza z njegovim rojstnim krajem, kar na primer tudi Praga ni bila, ampak je shlo le za pochastitev njegovega spomina. Ob tisi v Stranah je she danes cerkev s starejsho gotsko zasnovo ter posest stishkega samostana, to pa bi lahko pomenilo, da je bil ob tisochletnici morda tukaj ustanovljen samostan, zgrajena cerkev ali zasajena tisa; slednja je morda v ljudskem spominu ostala kot »Hieronimova tisa«.

9 Shanda, Dragan: Slovencem, Lipa, Maribor, 2016.

10 Klasinc, Peter Pavel: Shtrigova, Zavod 25. junij, Ljubljana, 2008/213, in Nekoch Stridona ..., Delo 3. 3. 2007.

11 Valenchich, Rafko: Sveti Hieronim - mozh s Krasa, Druzhina, Ljubljana, 2007.

12 Glede pravilnosti Suićeve umestitve Hieronimovega rojstnega kraja v Liburnijo oziroma v severozahodni del Dalmacije je imel pomisleke zhe R. Bratozh, ker tam ni dokumentiranih nobenih alpskih zapor Claustra Alpium Iuliarum (Valenchich, 2007, str. 15).

13 Ker je Hieronim odrashchal na posestvu izven emonskega obzidja, se navedba »vasi blizu Emone« iz angleshke Wikipedije v celoti ujema z ugotovitvami papezha Benedikta XVI., da je bil Hieronim rojen »na obmochju danashnje Ljubljane«. Obmochje danashnje Ljubljane je vechje od nekdanje rimske Emone in zato vkljuchuje tudi takratne blizhnje vasi izven mestnega obzidja. »He was born at Stridon, a village near Emona on the border of Dalmatia and Pannonia«. Jerome, Wikipedija, https://en.wikipedia.org/wiki/Jerome, zadnja sprememba 4. 9. 2018 ob 08:26. [Poudarki M. Sh.]

14 She danes je v Ljubljani veliko shtradonov : Mihov, Urshichev, Ilovshki, Knezov, Veliki, Jesihov, Brglezov, Rebekov, Volarjev …

15 SSKJ, Inshtitut za slovenski jezik Frana Ramovsha ZRC SAZU, geslo: »shtradon«; http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=ge%3D%C5%A1tradon&hs=1.

16 Valenchich, 2007, str. 113.

17 Na alpske zapore (Claustra Alpium Iuliarum), ki jih Hieronim omenja v zvezi s svojim rojstnim krajem, se sklicujejo shtevilni avtorji (Suić in drugi, Valenchich, 2007, str. 157-158).

18 Claustra Alpium Iuliarum - med raziskovanjem in upravljanjem, Inshtitut Ivan Michler, Ljubljana, 2014.

19 »Zapora Ajdovski zid poteka nad skrajnim zahodnim robom Ljubljanskega barja ... Na glavni rimski cesti (via publica) med Emono in Akvilejo, na osrednjem delu alpskih zapor, je Ajdovski zid prvi v nizu zapornih zidov. Zapora je ohranjena v dolzhini priblizhno 7744 m, to je najdaljshi dokumentirani zid v sklopu zapornega sistema. Shtel je vsaj 35 stolpov«. Claustra Alpium Iuliarum, poglavje Jure Kusetich, III. Topografski in arheoloshki pregled, str. 72. »Sklepamo, da je zapora v antiki nadzirala 4 cestne prehode«. (isto, str. 75).

20 »... sistem claustra Alpium Iuliarum (je) povsem primerljiv s podobnimi spomeniki v Evropi, v marsichem jih celo presega« (Kusetich, 2014, str. 11-13). Po sedanjih podatkih o izjemnosti navedenega objekta lahko rechemo, da je primera s podobnimi spomeniki v Evropi z nashe strani bistveno preskromna.

21 »Zaradi oblike zapore je bil pregled nad njo brezhiben, saj so bile vse strateshke tochke na zidu medsebojno vidne. (...) Proti vzhodu je bilo s celotne zapore vidno Ljubljansko barje z vsemi obrobnimi vrhovi«. (Kusetich, 2014, str. 75).

22 Valenchich, 2007, str. 21.

23 Shtrukelj, dr. Anton: Papezh Benedikt XVI. »Sveti Hieronim rojen v Ljubljani«. Papezh Benedikt XVI. v svojem nemshkem nagovoru: »Er wurde 347 in Stridon, dem heutigen Leibach in Slovenien, in einer christlichen Familie geboren«. http://katoliska-cerkev.si/papez-benedikt-xvi-sveti-hieronim-rojen-v-ljubljani; Avdienca papezha Benedikta: http://w2.vatican.va/content/benedict-xvi/de/audiences/2007/documents/hf_ben-xvi_aud_20071107.html. [Poudarki M. Sh.]

24 Franz Martin Pelzel ime Venceslav povezuje z besedo venec, ki je bil vchasih simbol, kot ga danes predstavlja kraljevska ali cesarska krona. F. M. Pelzel, Kaiser Karl der Vierte, König in Böhmen, Prag, 1780.

25 Shtevilni zgodovinarji cesarja Karla IV. she vedno imenujejo tudi Karl Venceslav oziroma Karl Vencl.

26 Cesarica Barbara Celjska je po podatkih iz ohranjenih dokumentov poleg cheshke krone nosila she vsaj deset drugih evropskih kron.

27 Karlovo nezaupanje je bilo utemeljeno, saj tudi drugi vladarji Habsburzhanom niso zaupali. Za najbolj znanega ugrabitelja v zgodovini velja avstrijski vojvoda Leopold V. (1177-1194), sicer iz dinastije Babenberzhanov, ki je ugrabil angleshkega kralja Riharda Levjesrchnega med vrachanjem s krizharske vojne. Leopold je zanj zahteval odkupnino v vishini petkratnega celoletnega dohodka angleshkega kraljestva, kar je najvishji znesek v zgodovini. Kaiser, Kriger, Kathedralen, MünzenRevue sht. 9, 2017, str. 152.

28 Donation of Constantine, Wikipedija, zadnja sprememba 13. 8. 2018.

29 O tem cesarstvu je francoski pisec Voltaire dejal, da skupina, ki »samo sebe imenuje Sveto rimsko cesarstvo, ni niti sveta, niti rimska, pa tudi ne cesarstvo«. Leta 1512 naj bi se ime cesarstva menda spremenilo v Sveto rimsko cesarstvo nemshkega naroda (nemshko: Heiliges Römisches Reich Deutscher Nation, lat.: Imperium Romanum Sacrum Nationis Germanicæ). Sveto rimsko cesarstvo, Wikipedija, zadnja sprememba 7. 2. 2018 ob 14:59. Ob tem je zanimivo, da uporaba naziva »narod« leta 1512 v tem konkretnem primeru ne moti tistih, ki sicer trdijo, da narodov v tistem chasu ni bilo.

30 »Leta 382 je spremljal v Rim antiohijskega shkofa. Bil je ves oblozhen s svojimi rokopisi, kar je spodbudilo zanimanje papezha Damaza, ki ga je imenoval za svojega tajnika. Veliko sta se pogovarjala o Svetem pismu in papezh je dal pobudo za nov prevod Svetega pisma v latinshchino(S. Hieronim, Exodus tv, Svetnik dneva 30. 9).

31 Pismo papezha Klemena VI. prashkemu nadshkofu, Avignon, 9. maja 1346, opatu konventa slovenskega samostana, Avignon, 3. februarja 1349, in opatu slovenskega samostana reda sv. Benedikta, 1. aprila 1349. Shtevilna pisma pa je pisal opatu in bratom samostana sv. Benedikta v Pragi tudi cesar Karl IV.

32 Klemen VI. je bil papezh od leta 1342 do 1352. Bil je iz reda francoskih benediktincev in je vladal iz Avignona, Francija.

33 »Pater Dominus noster Papa Clemens VI. ad nostri instantiam et requestam committere voluit, ut ipse in nostra ciuitate Pragensi monasterium conuentuale et claustrale ordinis sancti Benedicti instituere et autoritate posset apostolica ordinare, institutis ibidem Abbate et fratribus, qui Domino famulantes diuina officia in lingua Slauonica duntaxat ob reuerentiam et memoriam gloriosissimi Confessoris Beati Ieronymi Strydoniensis Doctoris egregii, et translatoris, interpretisque eximii sacre scripture de Ebraica in latinam et Slauonicam linguas, de qua siquidem Slauonica nostri regni Boemie idioma sumpsit exordium primordialiter et processit, debeant futuris temporibus celebrare.« Regesta diplomatica nec noc epistolaria Bohemiae et Moraviae V. Nr. 257-258. [Poudarki M. Sh.]

34 »...speciem et decorem in lingua Slauonica duntaxat futuris et perpetuis temporibus ob memoriam et reuerentiam prefati beatissimi Ieronymi, ut ipse in dicto regno velut inter gentem suam et patriam reddatur perpetuo gloriosus...« (Regesta diplomatica...). [Poudarki M. Sh.]

35 »Oglej je bil cerkveno sredishche za ves severnojadranski, vzhodnoalpski in deloma zahodnopanoski prostor« (R. Bratozh, Vpliv oglejske cerkve na vzhodnoalpski in predalpski prostor od 4. do 8. stoletja. Ljubljana 1990, Zbirka Zgodovinskega chasopisa – 8).

36 Izbor imena slovansko za celotno slovansko jezikovno skupino kazhe na pomembnost slovenskega jezika v tistem chasu in predstavlja izjemno priznanje slovenskemu jeziku in slovenski zgodovini, chesar se pri nas vse premalo zavedamo.

37 Shtruc, M., Sveto rimsko cesarstvo in slovenski jezik, Revija SRP, oktober 2017, shtevilka 135/136, str. 135–141.

38 Pri vseh teh ugotovitvah ni nepomembno, da so takrat papezhi vladali iz Avignona. Zhal se je po prenosu papeshkega sedezha v Rim mnogo listin »izgubilo«. Papeshke palache so popolnoma izropali in v njih naselili vojashtvo.

39 »The totally absurd thesis of the so called 'late arrival' of the Slavs in Europe must be replaced by the scenario of Slavic continuity from Paleolithic«. Mario Alinei: The Paleolithic Continuity Paradigm for the Origins of Indo-European Languages, November 2014, http://www.continuitas.org/intro.html.

40 Jurij Venelin: Starodavni in danashnji Slovenci, prevod iz rushchine Ana Brvar, Just Rugel, prevod iz latinshchine Barbara Shega, Amallietti & Amalietti, Ljubljana, 2009, str. 227. Venelin tudi za Franke trdi, da so bili v 5. stoletju zhe kristjani in Slovani ter v ta namen citira sv. Hieronima (isto, str. 100).

41 Domus valis Scti Johannis bapte in Slauonia.

42 Seveda bomo zaman iskali pojasnilo zgodovinarjev, kdaj naj bi se v zgodovini poleg vseh drugih narodov v Evropi »pojavilo« tudi ime Slovenci ter kakshno je bilo takrat in je danes njihovo poimenovanje v latinskem jeziku.

43 »Daughter monasteries were founded in Oleshnica in Silesia (1380) and Kleparz near Krakow (1390). The last pre-Hussite Abbot Krizh (Crux) assumed the office in 1412«. Kubinova, Katerina (ed.): Slovansky klashter Karla IV. / The Slavonic Monastery of Charles IV, Praga, 2016, str. 14.

44 »The name Emmaus first appeared in the late 16th century when the Slavonic community disappeared.« (Kubinova, 2016, str. 14). The name »Emauzy« was derived from the gospel, according to which Jesus met with his disciples near the village of Emmaus ... Another version of the story says that »Emauzy« was derived from ... the castle owned by the Czech queen Ema«. (Emauzy, Praque Quide, https://www.prague-guide.co.uk/emauzy/, 27. 11. 2015).

45 Emauzy Abbey, History and Guide to the Monastery, Benediktinske opatstvi, prospekt, Praga, str. 9.

46 Emauzy Abbey, str. 15.

47 »A number of illuminated literary jewels were created here, including the so-called Reims Gospel-book and the first complete translation of Jerome’s Vulgata.« (Emauzy, 2015).

48 Emauzy Abbey, str. 7.

 

 

 

 

 

 

 Sv. Hieronim, risba Domenico Ghirlandaio (1480), https://en.wikipedia.org/wiki/Jerome