Revija SRP 143/144

Milan Shtruc

 

KRALJI SLOVENSKEGA ILIRSKEGA KRALJESTVA

 

Pojem Ilirije

Valentin Vodnik v svoji pesnitvi Ilirija ozhivljena pishe o povezanosti med ilirskim in slovenskim, ko pravi: »Ilirsko me kliche / Latinec in Grek, / slovensko mi pravjo / domachi vse prek.1

Videti je, da se je schasoma povezanost med tema pojmoma popolnoma izgubila iz nashega zgodovinskega spomina. Kdor bo iskal podatke o Iliriji ali ilirizmu na Wikipediji, bo preprichan, da s tem Slovenci nimamo kaj dosti skupnega.

Najprej bomo pod pojmom Ilirija nashli Ilirija (drzhava), kar se nanasha na antichno grshko in rimsko obdobje. Nato bomo za ilirsko gibanje ugotovili, da je bilo to politichno gibanje, ki se je najprej razvilo na Hrvashkem v okviru hrvashkega narodnega preporoda s ciljem zdruzhevanja Ilirov, to je juzhnih Slovanov.2 Pri Ilirskih provincah3 bomo izvedeli nekaj o tej politichni tvorbi iz Napoleonovega obdobja. Za Ilirsko kraljestvo bomo nato izvedeli, da je bila to »le administrativna tvorba in ni imela lastne drzhavnosti«4 v okviru habsburshke monarhije ter je »formalno obstajalo le do leta 1849«.5

Glede takih »ugotovitev« je treba vedeti, da so imela podoben »administrativni« status v habsburshki monarhiji vsa kraljestva, ki so jim vladali avstrijski cesarji, samostojnejshi status pa je imela samo Ogrska od leta 1867 dalje. Ker taki pogledi sodijo she v chas, ko je bilo treba iz slovenskega zgodovinskega spomina izbrisati vse kraljevine, je primerno, da preverimo, kaj o tem pravijo she drugi zgodovinski viri.

 

 

Ilirske dezhele

Napoleon Bonaparte je prvich prishel v Ljubljano zhe leta 1797, Ilirske dezhele6 pa je na podlagi Dunajskega miru s svojim dekretom ustanovil 14. oktobra 1809. Ob ustanovitvi je bilo v njihovi sestavi najprej enajst, po upravni reformi leta 1811 pa sedem enot. Ves chas je bila Ljubljana njihovo glavno mesto.

 

 

Slika 1. Napoleonov dekret o ustanovitvi Ilirskih dezhel 7

 

 

Z ustanovitvijo Ilirskih dezhel je francoski cesar Napoleon Bonaparte povezal prostor od vkljuchno zahodne Tirolske vse do Albanije v novo celoto z izjemnim strateshkim in gospodarskim pomenom.

Obdobje Ilirskih dezhel od 1809 do 1814 je bilo za slovensko zgodovino izjemno pomembno, saj smo Slovenci v tem chasu uveljavili velike reforme v sholstvu, upravi, pravosodju, zdravstvu in na drugih podrochjih, vse pa so pokazale svoj daljnosezhni pomen pri shtevilnih kasnejshih dogodkih. Spremembe so bile pri nas seveda odraz shirshih reform, ki jih je Napoleon izvedel na evropski ravni.

Med drugim je ukinil nemshko Sveto rimsko cesarstvo ter iz majhnih grofij in knezhevin oblikoval nove dezhele in drzhave. Tako so nastale Kraljevina Italija, Renska zveza (Nemchija), Poljska, Ilirija. Habsburzhani kot dotedanji cesarji Svetega rimskega cesarstva so bili poslej samo she avstrijski cesarji. Napoleon je prepovedal inkvizicijo in izpustil vse inkvizicijske zapornike. Oblikoval in uveljavil je Civilni zakonik (Code Napoleon), ki pomeni eno najpomembnejshih zakonodajnih dejanj v zgodovini in je she danes osnova za vse moderne drzhavne zakonodaje.

Za filozofa Emersona je bil Napoleon kot nosilec reform »med znamenitimi osebnostmi devetnajstega stoletja dalech najslavnejshi .... Bonaparte je bil bog mnozhic, ker je v pretezhni meri zdruzheval v sebi njih lastnosti in zmozhnosti.« Emil Ludwig poudarja njegov znachaj, ko pravi: »Dejstvo, da ni ta prvi vojskovodja svoje dobe ne zdaj ne kasneje nikdar z okovano pestjo udaril po mizi, in sicer ne v Parizu ne pri sklepanju premirij ne pri mirovnih in zaveznishkih pogajanjih, to dejstvo razodeva politichnega genija ...« Ko je pripravljal Civilni kodeks in druge zakone, naj bi vedno ponavljal dve vprashanji: »Ali je to pravichno? Ali je koristno?« Glede drzhavnih financ je bil preprichan, da je zadolzhevaje drzhave nemoralno, ker naj bi prenashalo bremena sedanjih dolgov na naslednje generacije, ki s temi dolgovi nimajo nich.

Po shtevilnih dobljenih vojnah se je trudil, da bi si zagotovil trajnejshi mir. Toda vsi njegovi, bolj ali manj iskreni pozivi tedanjim evropskim vladarjem k zagotovitvi miru, so se konchali z novimi vojnami. Za tedanjo dedno-monarhichno ureditev Evrope je bil Napoleon nesprejemljiv, saj jo je v temeljih ogrozhal zhe samo s svojim obstojem. Zato tudi njegova ponovna uvedba monarhichne ureditve Francije in drugih dezhel tega ni mogla spremeniti.

Ko se je Napoleon odlochil, da si s poroko zagotovi zvezo z evropskimi monarhijami, je izbiral med Rusijo, Nemchijo in Avstrijo. Odlochil se je za Habsburzhane zaradi velike rodnosti, ki je bila znachilna za to dinastijo. Kasneje se je izkazalo, da je bila to ena od njegovih vechjih napachnih odlochitev. Poroka s Habsburzhanko njene dinastije ni niti najmanj ovirala, da se v odlochilnih trenutkih ne bi brez pomishljanja pridruzhila njegovim sovrazhnikom in mu napovedala vojno. Zato je avstrijski poslanik v Franciji, ki je posredoval pri tej poroki, svoje zasluge za Napoleonov poraz primerjal celo s tovrstnimi zaslugami ruskega carja Aleksandra.

Cheprav je bilo obdobje Ilirskih dezhel chas nemirov in vojn v Evropi, so te dezhele dozhivele shtevilne daljnosezhne pozitivne spremembe. Uvedena je bila naprednejsha zakonodaja in upravna ureditev. Uveljavljen je bil sodobnejshi davchni sistem. Odpravljena sta bila osebna tlaka in dominikanski davek, urbarske in desetinske obveznosti pa so bile zmanjshane. Uveljavljena je bila enakost drzhavljanov pred zakonom, uvedena svoboda govora in tiska, lochitev uprave od sodstva in civilna poroka. Prvich je bilo pri nas uvedeno obvezno cepljenje prebivalstva. Prebivalci so imeli ilirsko drzhavljanstvo in ilirske potne liste. Z ukinitvijo cehov se je, seveda ob negodovanju dotedanjih chlanov, sprostila obrt. Izjemno se je prichela razvijati trgovina.

Napoleon je takoj po prihodu v nove dezhele prichel tudi s pripravo natanchnejshih zemljevidov. Tako se je tudi pri nas zachel hiter razvoj zemljemerstva in kartografije. Nastale so natanchne karte cestnega omrezhja, celotne morske obale, mesta Ljubljane. Leta 1811 je vojni kartograf Antoine Mader, ki je bil dodeljen upravi Ilirskih dezhel, izrisal karto Ilirskih dezhel, leta 1812 pa je podrobna karta Ilirije izshla she v tiskani obliki. Sochasno so v matematichno-risarskem oddelku Centralne shole izdelali nov talni nachrt Ljubljane, med letoma 1810 in 1813 pa je Ivan Stratil s svojo ljubljansko skupino izdelal podrobno zemljishkoposestno katastrsko mapo.

Posebej je treba poudariti razvoj sholstva in uvedbo slovenskega jezika v shole, saj je bila do tedaj po avstrijskem uchnem redu slovenshchina omejena samo na prvo polletje prvega razreda osnovne shole, nadalje pa je pouk potekal le v nemshkem jeziku. Pomena, ki ga je imela takratna uvedba slovenshchine v sholstvo, se she danes premalo zavedamo. Ker se do tedaj Slovenci niso uchili niti pisati niti brati v svojem jeziku, se ne smemo chuditi, da so vse do nastanka Ilirskih dezhel vechinoma pisali v nemshchini. Shele z uvedbo slovenshchine kot uchnega jezika v shole je bil postavljen temelj za ohranitev slovenskega jezika sploh.

Po »Navodilih za osnovne shole« in »Navodilih za gimnazije« se je moral pouk opravljati v dezhelnem jeziku, po »Navodilih za licej« pa bi se gradiva sprva prevajala v latinshchino oziroma v dezhelni jezik. Nemshchina je bila sicer izkljuchena iz osnovnega sholstva, vendar jo je bilo treba v praksi she vedno uposhtevati. Ni bilo vseh slovenskih knjig niti uchiteljev, usposobljenih za pouk v slovenshchini. Zato vseh reform ni bilo mozhno izvesti v predvidenem obsegu.

Leta 1810 je bila v Ljubljani ustanovljena Centralna shola, ki je bila kasneje spremenjena v Akademijo; v okviru slednje je bil zhe istega leta utemeljen tudi botanichni vrt. Leta 1811 je Ljubljana dobila svojo univerzo z rektorjem in desetchlanskim akademskim svetom.8 Prvi rektor je bil Walland (Jozhef Valant). Pravila univerze iz leta 1811 Reglement pour les facultes de l'academie des Provinces illyriennes dolochajo pet fakultet: filozofsko, tehnichno, teoloshko, pravno in medicinsko.9 Svet francoske cesarske Univerze je sprejel sklep, da je s tem celotni ustroj ilirskega sholstva v skladu s francosko zakonodajo, to pa pomeni, da »je treba akademijo v Ljubljani formalno imeti za teritorialno-upravno enoto vsega sholstva, od primarnega do fakultet.«10

Valentin Vodnik je prevzel nalogo, da napishe potrebne sholske knjige. Cheprav se je zavedal pomena, ki ga je v Iliriji dobil slovenski jezik, pa ogromnega dela v tako kratkem chasu seveda ni zmogel sam. Slovenci bi takrat potrebovali »veliko shtevilo Vodnikov«, da bi lahko opravili obsezhno delo, ki je bilo dolocheno s francoskimi uchnimi nachrti.

Tako kot je dobila slovenshchina dostop v shole, bi ga morala dobiti tudi v urade, vendar je bilo pri tem she vech tezhav. Zhe pri izdaji uradnega glasila v dezhelnem jeziku so bile najprej tehnichne ovire v tiskarni, pozneje pa so bili problemi celo pri prevajanju iz francoshchine v slovenshchino. Ob tem je treba posebej omeniti vlogo Charlesa Nodiera, francoskega pisatelja, reformatorja in urednika uradnega glasila Ilirskih dezhel Télégraphe officiel des Provinces Illyriennes, ki je izhajalo v Ljubljani od 1810 do 1813. Jezik glasila je bil v zachetku francoski, nemshki in italijanski, nato pa je njegov urednik Charles Nodier prichel postopno dodajati prevode v slovenshchini, »en slave vindique«, zaradi chesar Pavel Karlin pravi, da je to »prvi slovenski dnevnik«.

Nodier je imel izjemno pozitivno mnenje o nashih dezhelah. Ko pishe o Iliriji, pravi: »Katera dezhela naj­bolj zanima topografa, kakor ta, ki zdruzhuje oba najvelichastnejsha prizora prirode: morje in Alpe? Katera najbolj zanima literata in gramatika, kakor ta, ki je ohranila svoj jezik, prvobiten kakor njene gore? Zakaj bi kak izobrazhen, duhovit in chustven mozh ne zbral spomenikov ilirske poezije in jih dal skupaj natisniti? Morda bi bilo to sredstvo, ki bi na novo vzhgalo ljubezen do lepega narodnega jezika, ki ima svoje klasike in veledela.« In ko pishe o Slovencih, jih oznachi kot »najboljsho zdruzhbo dobrih ljudi, ki jih je Bog postavil na zemljo.«

Ko se je spomladi 1813 zachela nova vojna, so zavezniki zahtevali od Napoleona, da ukine Varshavsko vojvodino in odstopi Habsburzhanom oblast nad Ilirskimi dezhelami. Napoleon glede Avstrije ni hotel popustiti: »Zachenjate z Ilirijo, potem boste zahtevali Benechijo, Milan in Toskano in me nazadnje prisilili, da se z vami vojskujem ...«

Tudi zato, ker se ni hotel odrechi Iliriji, se je izjalovil mir. Napoleon se je moral postopoma umikati iz Ilirije. Med zadnjimi ilirskimi mesti, ki so se branila pred Avstrijci, je bil Trst, ki je padel 28. 10. 1813, ter Dubrovnik in Boka Kotorska, ki sta se predali Anglezhem v zachetku leta 1814. Toda glavna bitka, ki je odlochila o usodi Ilirije, je bila velika bitka narodov pri Lipskem (Leipzig). Francoska oblast v Iliriji je bila ukinjena v maju 1814. Julija istega leta je Avstrija Ilirske dezhele formalno anektirala, leta 1816 pa je iz zahodnega dela ustanovila Ilirsko kraljestvo.

Vendar vseh reform iz francoskega obdobja tudi po prenehanju Napoleonove oblasti ni bilo vech mozhno odpraviti. Shtevilne so z obnovo habsburshke oblasti sicer dobile drugachne oblike, vendar celovita vrnitev na prvotno stanje ni bila vech mogocha. Dolgorochni vpliv teh reform se kazhe tudi v pomladi narodov leta 1848 ter pri nastajanju novih drzhav v Evropi. Zato ilirizem ne pomeni le sprememb v organizaciji dezhel ali njihovi monarhichni pripadnosti, temvech tudi eno od najpomembnejshih izhodishch za vse kasnejshe velike socialne in drzhavljanske spremembe. Ponavljanje, da je ilirizem zgolj hrvashko gibanje, je izkrivljanje zgodovine.

Na vse to smo se sicer spomnili leta 2009 ob dvestoti obletnici ustanovitve Ilirskih dezhel, potem pa je vse utonilo v pozabo in nadaljevali so se stereotipi o »provincah« in »prednostih« habsburshke monarhije za Slovence.

Ob omenjeni obletnici se je zvrstilo veliko dogodkov. Med drugim je bila v ljubljanskem mestnem muzeju razstava z naslovom Napoleon reche Ilirija vstan. Izdane so bile tudi osebne znamke, kuverte in zhigi; na nekaj od tega sta svoj avtogram dala tudi tedanja premiera – slovenski Borut Pahor in francoski François Fillon, ki je ob tem dogodku obiskal Slovenijo.

Ko je Ljubljana pred okrog dvesto leti v okviru univerze dobila svoj botanichni vrt, je v njem takratni guverner Ilirskih dezhel marshal Auguste de Marmont simbolichno zasadil lipo. Zato sta podobno naredila tudi francoski in slovenski premier: ob otvoritvi razstave sta na Trgu francoske revolucije zasadila spominsko lipo.

Ideja o Iliriji tudi z ukinitvijo francoske oblasti 30. maja 1814 ni prenehala. Dunajska Ilirska dvorna organizacijska komisija je pripravila ozemeljske in organizacijske spremembe, na podlagi katerih je bilo leta 1816 ustanovljeno Ilirsko kraljestvo.

 

 

Ljubljanski kongres Svete alianse in monarhije tistega chasa

Drzhave, ki so po letu 1918 nastale na obmochju nekdanje Avstro-Ogrske, v svoji zgodovini neprestano poudarjajo tudi svojo monarhichno vlogo v okviru avstrijskega cesarstva,11 medtem ko bomo o Ilirskem kraljestvu kot nashi pomembni monarhichni organizacijski obliki tega chasa v slovenskih zgodovinskih knjigah, muzejih in raznih publikacijah nashli samo skromne navedbe.

Celo v primerih, ko se tej slovenski kraljevini nikakor ni mozhno izogniti, se takoj dodajo »ugotovitve« o nekakshni nepomembnosti, o tem, da naj bi Ilirsko kraljestvo kmalu po ustanovitvi prenehalo obstajati, in podobno. Tako je tudi v Slovenskem zgodovinskem atlasu12 tej monarhichni obliki namenjenih samo nekaj vrstic.

Eden od vzrokov je gotovo tudi nerazumevanje takratnih monarhichnih odnosov. Mnenje, da naj bi to kraljestvo iz 19. stoletja imelo obliko nekakshne konstitucionalne monarhije s predstavnishkim sistemom, z volitvami v parlament in s sedezhem v Ljubljani ter podobno, seveda ni utemeljeno. Vendar nam dober vpogled v razmere tistega chasa omogocha spremljanje razprave, dogodkov in ciljev kongresa t. i. Svete alianse (Avstrija, Prusija, Rusija) leta 1821 v Ljubljani.

Z izbiro Ljubljane za kraj kongresa je bilo mozhno na simbolni ravni nakazati ponovno vrachanje drzhav, med njimi tudi Napoleonovih Ilirskih dezhel, pod habsburshko krono.

Franc I. je na kongres v Ljubljano prishel ne le kot avstrijski cesar, ampak tudi kot kralj Ilirskega kraljestva in s tem v glavno mesto ene izmed svojih kraljevin. Tako naj bi Slovenci razumeli, da se z vrnitvijo pod habsburshko krono njihova vloga, ki so jo imeli v Napoleonovih Ilirskih dezhelah, ni spremenila. Toda vojashke intervencije, ki so jih v chasu kongresa vodili iz Ljubljane proti upornim kraljevinam, so pomenile opozorilo, da bodo evropske monarhije z vojashko silo nastopile proti vsakemu poskusu spreminjanja obstojechega reda v kakrshno koli drugo liberalnejsho obliko vladavine.13

Tudi v Avstriji so se zavedali, da je med Slovenci, posebno med mladino in inteligenco, she vedno mochno prisotna ideja o zedinjeni Sloveniji iz chasa Ilirskih dezhel. S prenehanjem Napoleonovih drzhav ideje o drugachni drzhavni ureditvi niso povsem izginile, pa tudi sicer je v Avstriji veljalo preprichanje, da na Slovenskem odnos do prejshnje ureditve ni tako negativen kot v drugih avstrijskih dezhelah.

Ko so avstrijski chasopisi porochali »iz Ilirije« o dogajanju na kongresu, so omenjali shtevilna srechanja cesarja Franca I. s predstavniki oblasti in raznih zdruzhenj. Med njimi je treba omeniti tudi naslednji govor, ki ga je imel pred ljubljanskimi profesorji: »Gospoda moja! ... Sedaj so nove ideje na pohodu, a jih ne morem odobravati in jih nikoli ne bom odobraval ... zakaj jaz ne potrebujem uchenjakov, temvech dobrih, poshtenih meshchanov. Mladino vzgojite za take, to je vasha naloga. Kdor meni sluzhi, mora uchiti tako, kot zapovedujem jaz, kdor tega ne more ali prihaja z novimi idejami, ta lahko gre ali pa ga bom odstranil«.14

Vzhodnoevropski monarhi so se she posebno zavedali, da bo za nadaljnji obstoj absolutistichnih monarhij, ki so bile ponovno vzpostavljene po Napoleonovem porazu, potrebno njihovo skupno delovanje, in so se v ta namen zdruzhili v t. i. Sveto alianso. Tako so vladarji Avstrije, Prusije in Rusije 26. 9. 1815 v Parizu sprejeli posebno zavezo, da bodo svojim podlozhnikom in armadam vladali kot »rodbinski ochetje«, hkrati pa si bodo »ob vsaki prilozhnosti in na vsakem kraju nudili podporo in pomoch.« Tovrstna »pomoch in podpora« je bila seveda she kako potrebna, che bi se koder koli ponovno pojavile ideje iz Napoleonovih chasov. Avstrijski monarhisti so bili tudi preprichani, da je v vechnacionalni drzhavi absolutna monarhija edina ustrezna oblika oblasti, saj naj bi vsaka liberalnejsha ureditev pomenila grozhnjo razpada.

Liberalne ideje iz Napoleonovih chasov seveda niso bile pozabljene. Zhe nekaj let po »zmagovitem« dunajskem kongresu leta 1815 je prishlo do revolucije v Shpaniji s ponovno uveljavitvijo ustave iz chasa Napoleona. Ko se je revolucionarno gibanje uspeshno preselilo she v Kraljevino obeh Sicilij v juzhni Italiji, so se v Avstriji zavedali podobne nevarnosti za svoji kraljevini Lombardijo in Ilirijo. Zato je bil eden od najpomembnejshih ciljev ljubljanskega kongresa ukinitev strah zbujajoche »revolucionarne« ustave v Kraljevini obeh Sicilij in vrnitev absolutne oblasti sicilskemu kralju Ferdinandu I.

Omenjena kraljevina je nastala z dunajskim kongresom leta 1815, ko so najprej odstavili kralja Murata, ki je bil Napoleonov svak, in na oblast vrnili Ferdinanda I., habsburshkega sorodnika iz rodu shpanskih Burbonov. Ker pa so za tem prevratom stali bivshi Muratovi chastniki, zdruzheni v tajni zvezi t. i. karbonarjev, so v Avstriji in Rusiji v tem zagledali Napoleonovo dolgo roko. Strah pred mozhnostjo njegovega ponovnega pobega, tokrat s Svete Helene, najbolj oddaljenega in osamljenega skalnatega otoka v juzhnem Atlantiku, se je spet razshiril med monarhi.

Da bi pred revolucionarno vlado Kraljevine obeh Sicilij prikrili pravo vlogo Avstrije, so bili nordijski vladarji tisti, ki so formalno povabili kralja Ferdinanda na ljubljanski kongres. Tu naj bi osebno »posredoval med svojimi zapeljanimi narodi in drzhavami, katerih mir so ogrozhali«.15 Mir velikih monarhij Avstrije, Rusije in Prusije so torej ogrozhali prebivalci majhne drzhavice Kraljestva obeh Sicilij, ki so si dovolili z ustavo omejiti oblast svojega kralja.

Ugotovitvam o nevarnosti za sploshni mir v Evropi so se na kongresu bolj ali manj dosledno pridruzhili tudi drugi udelezhenci. S tem se je lahko prichel pohod avstrijske armade nad uporno sicilsko kraljevino, ki bi se mu po dogovoru v primeru potrebe pridruzhil she ruski car Aleksander s svojo veliko armado. Vendar ta pomoch ni bila potrebna, saj je bilo zhe med trajanjem ljubljanskega kongresa Kraljestvo obeh Sicilij premagano, kralj Ferdinand I. pa se je lahko zmagoslavno vrnil v svojo drzhavo. Kljub njegovi prisegi v parlamentu pred odhodom na ljubljanski kongres, da uporniki ne bodo trpeli nobenih posledic, je po svoji vrnitvi na oblast z njimi krvavo obrachunal.

Dunajski in ljubljanski kongres pa sta she drugache povezana. Medtem ko so med dunajskim kongresom leta 1815 udelezhenci izvedeli, da je Napoleon pobegnil z otoka Elba in se zmagoslavno vrnil v Francijo, se je proti koncu ljubljanskega kongresa (maja 1821) s Svete Helene zhe vrachala ladja, ki je nosila sporochilo o Napoleonovi smrti.

Dogajanje na ljubljanskem kongresu Svete alianse dobro ponazarja sistem absolutne monarhichne oblasti, ki je bila ponovno uveljavljena po Napoleonovem padcu. Zato je treba vedeti, da je z ustanovitvijo Ilirskega kraljestva in z dolochitvijo njegovih meja na tem teritoriju zachela veljati oblast »po bozhji milosti kralja Ilirije«. Ta oblast pa je bila »od Boga«, enako kot v vseh drugih kraljevinah.

 

 

Kralji slovenskega Ilirskega kraljestva

Po vrnitvi Ilirskih dezhel pod habsburshko oblast je prishlo tudi do organizacijskih in ozemeljskih sprememb. Medtem ko so Napoleonove Ilirske dezhele segale od (vkljuchno) delov Tirolske do Boke Kotorske, je bilo Ilirsko kraljestvo16 v ponovnem okviru habsburshke monarhije zmanjshano: izlocheni sta bili Kraljestvo Dalmacija in Vojna krajina. Vendar Ilirsko kraljestvo ni nikoli prenehalo. Ljubljana je ostala njegovo glavno mesto. Seveda pa so bili njegovi kralji, tako kot v vseh drugih kraljevinah monarhije, ves chas avstrijski cesarji.

Avstrijska vojna in civilna kartografija je ime Ilirsko kraljestvo uporabljala zhe pred njegovo formalno ustanovitvijo leta 1816. Tako je bila zhe leta 1809 na Dunaju natisnjena Zürnerjeva karta »Kraljestvo Ilirija in Vojvodina Shtajerska ....«,17 to pa pomeni, da je ideja o tem kraljestvu obstajala zhe pred Napoleonovimi Ilirskimi dezhelami.

 

Slika 2. Karta Ilirskega kraljestva 18

 

Kljub navedenim dejstvom pa se v nashem zgodovinopisju neprestano ponavljajo ugibanja o njegovi ukinitvi. Ta naj bi se zgodila zhe kmalu po ustanovitvi, nato leta 1821 in nato dokonchno leta 1849. Takshna »ugotovitev« je seveda v popolnem nasprotju z dejanskim stanjem, saj je cesar Franc Jozhef I. prav leta 1849 sprejel Ukaz o reorganizaciji monarhije,19 v katerem so v naslednjem vrstnem redu navedene kraljevine avstrijskega cesarstva: Kraljestvo Ilirsko, Kraljestvo Cheshko, Kraljestvo Galishko in Lodomersko ter Kraljestvo Dalmatinsko.20 Z omenjenim ukazom je bilo celo izrecno dolocheno, da Ilirsko kraljestvo obsega vojvodino Koroshko, vojvodino Kranjsko, poknezheni grofiji Gorishko in Gradishko, grofijo Istro z otoki in mesto Trst z okolico.21

Monarhichne nazive v avstrijskem cesarstvu pa lahko spremljamo tudi prek podatkov na kovancih, ki pomenijo enega najbolj trajnih in zanesljivih zgodovinskih virov, saj jih zaradi velikega shtevila izdanih in ohranjenih primerkov ni mozhno poljubno prirejati ali spreminjati v skladu z vsakokratnimi interesi. Tako lahko spremljamo obstoj Ilirskega kraljestva vse od njegove ustanovitve leta 1816 do razpada avstro-ogrskega cesarstva leta 1918.

 

 

Slika 3. Kovanec cesarja Franca I. iz leta 1827

·         Franc I., po bozhji milosti cesar Avstrije (FRANCISCVS I. D. G. AVSTRIAE IMPERATOR)

·         Ogrske (HVN.)

·         Cheshke (BOH.)

·         Lombardije in Benechije (LOMB. ET VEN.)

·         Galicije (GAL.)

·         Lodomerije 22 (LOD.)

·         kralj Ilirije (IL. REX)

 

 

 

  

Slika 4. Kovanec cesarja Ferdinanda I. iz leta 1842

·         Ferdinand I., po bozhji milosti cesar Avstrije (FERD. I. D.G. AVSTR. IMP.)

·         Ogrske (HVNG.)

·         Cheshke (BOH.)

·         Galicije (GAL.)

·         Lodomerije (LOD.)

·         Ilirije (ILL.)

·         kralj Lombardije in Benechije (LOMB. ET VEN.)

·         Dalmacije (DALM.)

 

 

 

   

Slika 5. Kovanec cesarja Franca Jozhefa I. iz leta 1909

·         Franc Jozhef I., po bozhji milosti cesar Avstrije (FRANC IOS D.G. IMP. AVSTR.)

·         Cheshke (BOH.)

·         Galicije (GAL.)

·         Ilirije (ILL.)

·         apostolski kralj Ogrske (AP. REX HVNG.)

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Slika 6. Kovanec cesarja Franca Jozhefa I. iz leta 1915 23

·         Franc Jozhef I., po bozhji milosti cesar Avstrije (FRANC IOS I. D. G. AVSTRIAE IMPERATOR)

·         Lodomerije (LOD.)

·         Kralj Ilirije (ILL. REX)

·         Ogrske (HVNGAR.)

·         Cheshke (BOHEM.)

·         Galicije (GAL.)

 

 

 

Slika 7. Kovanec cesarja Karla I. iz leta 1918 24

·         Karl I., po bozhji milosti cesar Avstrije (KARL I. D. G. IMP. AVSTR.)

·         Kralj Cheshke (REX BOH.)

·         Galicije (GAL.)

·         Ilirije (ILL.)

·         apostolski kralj Ogrske (AP. REX HVNG.)

 

 

V chasu od ustanovitve Ilirskega kraljestva leta 1816 in vse do razpada cesarstva leta 1918 so bili torej poleg obchasno dodanih drugih kraljestev25 v vsem omenjenem obdobju dosledno navedene samo shtiri najpomembnejshe kraljevine: Cheshka, Ilirija, Galicija in Ogrska. Zato je dejstvo, da so od leta 1816 do 1918 na Slovenskem vladali naslednji kralji:

– Franc I. od leta 1816 do 1835

– Ferdinand I. od 1835 do 1848

– Franc Jozhef I. od 1848 do 1916

– Karl I. od 1816 do 181826

 

Naziv ilirski kralj (ILL REX) je enak nazivu vseh drugih kraljev v okviru habsburshkega imperija, to velja do leta 1867 tudi za Ogrsko. Ali je mozhno, da bi sluchajno ali »sluchajno« v nashem zgodovinskem spominu spregledali takshno vlogo Ilirskega kraljestva, ko vendar obstaja poleg shtevilnih dokumentov, zemljevidov in ustave avstrijske monarhije she ogromna kolichina avstrijskih kovancev iz tega obdobja?

Ko je zadnji avstrijski cesar Karl I. 16. 10. 1918 izdal znameniti manifest »svojim narodom«27 in z njim dolochil, da se na obmochju cesarstva ustanovijo nove narodne drzhave, je v parlamentarnih krogih veljalo preprichanje, da se bodo na ozemlju avstrijske monarhije ustanovile naslednje drzhave: nemshko-avstrijska, cheshka, ilirska in rusinska. Glavno mesto ilirske drzhave bi bila seveda Ljubljana.

17. oktobra 1918 pishe chasopis Slovenec,28 da so bili 16. oktobra k ministrskemu predsedniku povabljeni na posvetovanje vsi nachelniki strank poslanske zbornice. Tu so izvedeli za sprejem cesarjevega manifesta in njegov poziv, naj se takoj sestanejo narodni zbori, izvolijo narodne vlade in se na svojem narodnem ozemlju konstituirajo kot drzhave. V zadevnem chlanku je tudi napoved, da se bodo na obmochju cesarstva ustanovile naslednje drzhave:

– nemshko-avstrijska drzhava

– cheshka drzhava

– ilirska drzhava

– rusinska drzhava.

 

Vse to kazhe, kakshna zmeda je tedaj vladala v monarhiji, pa tudi, kako je bilo prebivalstvo seznanjeno s predvidenimi dogodki. Cheprav je bila zhe chez nekaj dni ustanovljena Drzhava Slovencev, Hrvatov in Srbov z glavnim mestom Zagrebom, o tej drzhavi v chlankih ni niti besede.29 Chez dober mesec pa tudi te drzhave ni bilo vech, saj je postala del Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev s sedezhem v Beogradu. V tej kraljevini, ki je bila razdeljena na 33 oblasti, so bili Slovenci razdeljeni na Ljubljansko in Mariborsko oblast na chelu z zhupani, ki so jih imenovali v Beogradu.30

Leta 1929 je kralj Aleksander drzhavo SHS spremenil v Kraljevino Jugoslavijo, v kateri je prevzel popolno oblast, razpustil parlament, ukinil ustavo, razglasil enotni jugoslovanski narod in preuredil drzhavo v 9 banovin. Na obmochju s Slovenci je bila ustanovljena Dravska banovina na chelu z banom, ki ga je imenoval kralj,31 sestavljali pa sta jo she naprej Ljubljanska in Mariborska oblast.

Cheprav je Drzhava Slovencev, Hrvatov in Srbov trajala le mesec dni, pa celovita zdruzhitev v novo kraljevino ni bila izvedena tako hitro. Na to med drugim spominjajo prve slovenske poshtne znamke – znameniti »verigarji«, izdane 1919-1920, torej precej chasa po formalnem prenehanju zadevne drzhave.

 

 

 

 

_______________

1 Valentin Vodnik: Ilirija ozhivljena, Izbrane pesmi Valentina Vodnika, uredil Alfonz Gspan, Slovenska matica v Ljubljani, 1958, stran 60.

2 »Ilirski pokret naziv je za politichki pokret koji se, u ozrachju hrvatskog narodnog preporoda razvio najprije u Hrvatskoj, a kao svoj cilj imao je kulturno i politichko jedinstvo svih „Ilira“, to jest juzhnih Slavena«. Ilirski pokret, Wikipedija, zadnja sprememba 14. 3. 2018 ob 18:11.

3 Ilirske province, Wikipedija, zadnja sprememba 13. 3. 2018 ob 11:03.

4 Ilirsko kraljestvo, Wikipedija, zadnja sprememba 22. 10. 2017 ob 07:59.

5 Isto. Na podlagi kasnejshih dokazov bomo ugotovili, da navedba ne ustreza dejanskemu stanju.

6 Slovenski zgodovinarji dosledno uporabljajo naziv Ilirske province namesto naziva Ilirske dezhele, ki je naveden v izvirni Napoleonovi ustanovni listini in je bil v uporabi tudi v drugih slovenskih dokumentih iz tistega chasa. Poleg naziva Ilirske dezhele so se pricheli postopno uporabljati tudi nazivi Darzhava Ilirska, Darzhava Slovinska oziroma Slovenska drzhava.

7 Napoleon in Ilirija, Odbor za proslavo 120-letnice Ilirije ozhivljene, Ljubljana, 1929.

8 Zanimivo, da kot leto ustanovitve prve slovenske univerze she vedno velja leto 1919 in bo zato ob njeni stoletnici Banka Slovenije izdala spominski kovanec. Z nichimer pa ni zaznamovan nich manj pomemben dogodek izpred dvesto let, ko je bila v Ljubljani zhe leta 1811 ustanovljena univerza.

9 Janez Shumrada: Nachrti francoskih oblasti v Iliriji o ustanovitvi ljubljanske univerze, Gestrinov zbornik, Ljubljana, 1999, strani 517-534.

10 Isto, opomba sht. 21, stran 521.

11 Kazhe, da se samo pri nas nismo zavedali in se she danes ne zavedamo, kakshna razmerja veljajo v mednarodnem okolju.

12 Slovenski zgodovinski atlas, Nova revija, Ljubljana, 2011, stran 130.

13 Sporazum v okviru Svete alianse s pravili za intervencije, ki so bila sprejeta na ljubljanskem kongresu, je kasneje omogochil, da je lahko tudi revolucijo v Avstriji leta 1848 pomagala zatreti ruska armada.

14 Iz porochila dunajskega chasopisa Allgemeine Zeitung 7. 2. 1821 v chlanku Iz Ilirije o govoru cesarja Franca ljubljanskim profesorjem. Ljubljanski shkof Avgushtin Gruber pa je v razgovoru z Grentzem dejal, da »brez popolne preosnove licejev in drugih vzgojnih zavodov ter brez takojshnjega odpusta treh chetrtin vseh profesorjev v monarhiji ni mogoche obnoviti sposhtovanja do vere in javnega reda.« Vladimir Shenk: Kongres Svete alianse v Ljubljani, Ljubljanska knjigarna, Ljubljana 1944, strani 10 in 11.

15 Isto, stran 29.

16 Poshta Slovenije je leta 2016 izdala znamko, s katero je pochastila dvestoto obletnico ustanovitve Ilirskega kraljestva.

17 Königreich Illyrien und Herzogtum Steiermark ..., Dunaj, 1809.

18 Karta je povzeta iz:

http://www.raremaps.com/gallery/detail/29436/Koenigreich_Illyrien_nach_der_Neuesten_Begrenzung_und_verzughlichsten/Mollo.html.

19 Ukaz cesarja Franca Jozhefa I. z dne 4. 3. 1849, s katerim je dolochil kraljestva v okviru monarhije, izrecno tudi obseg Ilirskega kraljestva.

20 Popolnoma zgreshena je torej trditev, da se » ... Ilirsko kraljestvo (se) zaradi obrobnega pomena v nazivu avstrijskih vladarjev zhe od samega zachetka vselej pojavlja na zadnjem mestu med kraljestvi, za Galicijo in Lodomerijo. Kot administrativna enota je obstajalo do leta 1849, z novo ustavo pa je bilo v politichnem smislu odpravljeno.« Ilirsko kraljestvo, Wikipedija, zadnja sprememba 22. 10. 2017 ob 07:59, http://sl.wikipedia.org/wiki/Ilirsko_kraljestvo.

21 Ogrska ni navedena v cesarskem ukazu, cheprav je bila nato vkljuchena v ustavo. To je razumljivo, saj je bila Ogrska v revoluciji 1948 po zaslugi ruske vojske porazhena in postavljena pod neposredno vojashko upravo Dunaja, njena ozemeljska integriteta pa je bila ukinjena. »Magyars came close to regaining independence and were defeated by the Austrian Empire only by the military intervention of the Russian Empire. After the restoration of Habsburg power, Hungary was placed under martial law. Hungary's constitution and territorial integrity were abolished«. Austro-Hungarian Compromise of 1967, Wikipedija, zadnja sprememba 21. 9. 2018 ob 05:27.

22 Galicija in Lodomerija oziroma Galicija je bil avstrijski del Poljske s statusom kraljevine, Kingdom of Galicia and Lodomeria, Wikipedija, zadnja sprememba 1. 11. 2018 ob 22:40, https://en.wikipedia.org/wiki/Kingdom_of_Galicia_and_Lodomeria.

23 Vir: http://www.goldsammler.eu/goldmuenzen/oesterreich-kaiserreich-dukaten.php.

24 Vir: Austria Münzkatalog, Österreich, 2012.

25 Poleg Cheshkega, Ilirskega, Galicijskega in Ogrskega kraljestva, ki so brez izjeme navedena na vseh prikazanih kovancih cesarjev Franca I., Ferdinanda I., Franca Jozhefa I. in Karla I., se dodatno pojavijo samo she Lodomerija (trikrat), Lombardija in Benechija (dvakrat) ter Dalmacija (enkrat).

26 Zadnji kralj Ilirskega kraljestva Karel I. je umrl v izgnanstvu na Madeiri leta 1922.

27 Manifest je bil objavljen naslednji dan, to je 17. 10. 1918.

28 Osnutje novih drzhav v Avstriji, Slovenec, 17. 1. 1918. V chlanku Naznanilo cesarjevega manifesta pishe, da naj bi v parlamentarnih krogih potrdili, da se bodo ustanovile naslednje drzhave: nemshko-avstrijska, cheshka, ilirska in rusinska. V chlanku Brezuspeshni poskusi isti chasopis pishe o ideji ministrskega predsednika, da naj bi se Jugoslovanski klub poslancev preimenoval v Jugoslovanski narodni svet, ki bi prichel pogajanja z Nemci glede meja. Nemshka stran je kot razmejitev med drzhavama predlagala reko Dravo, to pa bi brez odlochnega generala Rudolfa Maistra verjetno tudi obveljalo.

29 Chasopis Slovenec je 17. 10. 1918 pod skupnim naslovom Osnutje novih drzhav v Avstriji objavil chlanke Naznanilo cesarjevega manifesta, Pogreshen recept, Jugoslovani ne odnehajo od svojih zahtev in Brezuspeshni poskusi. Poleg predvidene ustanovitve Ilirske drzhave v nobenem od chlankov ni bilo niti besede o Drzhavi Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki je nato nastala 28. 10. 1918.

30 Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, Wikipedija, zadnja sprememba 10. 6. 2018 ob 13:58.

 https://sl.wikipedia.org/wiki/Kraljevina_Srbov,_Hrvatov_in_Slovencev

31 Dravska banovina je bila od leta 1929 do 1941 upravna enota na delu ozemlja danashnje Slovenije in je bila razdeljena na ljubljansko in mariborsko oblast. Dravska banovina, Wikipedija, zadnja sprememba 8. 2. 1917 ob 14:36, https://sl.wikipedia.org/wiki/Dravska_banovina.