Revija SRP 143/144

Matej Krevs

 

BALADE IN ROMANCE

 

JETNIKOVO DEKLE

 

Moj ljubi pa v Kopru sedi,

sred zime mi v kehi trohni,

ker shvercal zamorce je tri

chez mejico mi italijansko.

 

Oh, jaz pa v Ljubljani trpim,

vse dneve le zanj se bojim

in jochem, nad njim se jezim,

pogresham ga, fanta, strashansko!

 

In chakam cel teden na dan,

ki je od kristjanov sposht`van;

v nedeljo spet bus pripelja

na ulico me ankaransko.

 

Le urico smeva bit vkup,

oj, v sobici praznih obljub,

kjer je prepovedan poljub

in vlada mi vzdushje shpartansko.

 

Zhe leto je mimo, oh, daj,

zdaj s kljuchi jechar zarozhljaj,

mu vrata odpri na stezhaj

in daj mu slovo arestantsko.

 

 

 

ZAVRNJENA PODOKNICA

 

»Na gorecho violino

jaz podoknico igram,

daj, odpri mi svojo lino,

zdrami, ljuba, se iz sanj!

 

 

Ogenj shviga iz ochesa,

v zubljih mi telo drhti ...«

Zdaj odprejo se nebesa,

angel moj na oknu zhdi.

 

Gleda dol, mezhikajoche

vame brez besed strmi

in v rokah – je to mogoche? –

vrch studenchnice drzhi.

 

Potlej s kretnjo hladnokrvno

name zlila je vodó,

z roko snezhno pa predrzno

pomahala mi v slovo!

 

 

 

GOSPODOVA VECHERJA

 

Kaj se letos v Shkofji Loki

je izjemnega zgodilo?

Konj, ki je igral v predstavi,

je na oder spustil figo.

 

Kdaj pa se je to nerodno

opravilo pripetilo?

Med Gospodovo vecherjo,

ko so jogri pili vino.

 

Komu pa to zdelo smeshno

se je med evharistijo?

Prvo smeh je zgrabil malchke,

vtem je she odrasle zvilo.

 

Kdo na koncu pa pospravil

tisto je nesrechno figo?

Eh, gospodje pobiralci –
bozhji lon jim je plachilo.

 

 

 

BOZHJI GROB

 

Grob nosijo meshchani,

s prezhalostno vsebino,

shest svétnikov gre mestnih

za param prav sposhtljivo;

odeti v chrne plashche,

v rokáh trdno drzhijo

svetilnice brleche,

pochasi jim sledijo

gospodje muzikanti,

ki shpilajo tishino,

duhovniki pobozhno

za njimi jo drobijo,

kaplani, kapucini

in nune gredo mimo,

vsi zvesti chlani cerkve

ter ljudstvo brezshtevilno

slovesno se skoz oder

vrsti za kompanijo

in polna luna sveti

in zvezde, glej, gorijo

nad starim mestnim trgom

kot sveche nad gomilo.

 

 

 

ROMANCA V MESECHINI

 

Ko sva shla sinochi v mesto,

taka luna je sijala,

kot da bi jo kdo narisal;

silno svetla velikanka

te je chisto osupnila:

Glej, kako nocoj neznanska

luna tam na nebu sveti,

rdecha kakor pomarancha …

si mi rekla vsa iz sebe

in pomislil sem: Da, draga,

tale noch zna biti divja!

 

Shla sva mimo Orto Bara –

hrup in gnecha nepopisna;

zhiva glasba je igrala,

nek pijanec ves zelen je

tam jelene klical s praga –

malce sholne ti poshkropil,

nanj si zdrla se kot sraka,

komaj sem te spet pomiril,

polna luna je, za vraga!

sem pomislil, ko bila sva

po tej sceni zopet sama.

 

Shla k ljubljanskemu sva gradu,

kjer ljubimcev kolonada

se sprehaja v mesechini.

Nisva vzpela se kot kakshna

botra v Lorcovi romanci,

bolj pochasi sva krevsala

in ob vznozhju hriba raje

vozhnjo z gondolo plachala.

Tisto noch se grad je svetil

na zeleno – kakor v sanjah

stala si pred mano ista

slepa mesechna ciganka:

kozha in lasje zeleni,

ochi – srebrnika hladna,

verde que te quiero verde,

sem pomislil ves zasanjan,

pa ti mobi je zazvonil

in je k vragu shla romanca.

 

Shla sva dalje, dol po hribu,

polna luna se nad nama

je smejala na shiroko,

ko prishla sva do vodnjaka,

si ti komaj she hodila,

ker te je potreba strashna

muchila, da si medlela,

rekel sem ti: Zdrzhi, draga,

za vogalom, glej, prav blizu

Tromostovje se nahaja

in pod njim je toaleta ...

Toda v tem si ti zhe nashla

bolj umetnishko reshitev

in v zavetju cvetlichnjaka

plochnik z luzhco okrasila

in pomislil sem: Za vraga,

lunin shchip res navdihuje!

 

Shla sva slednjich she do puba,

ki se Sax pub imenuje,

tam v Trnovem sva pristala,

kraj nesrechnega imena!

Zhiva glasba je igrala,

druzhba pisana krog naju

je prepevala pijana,

zhal oba sva brez posluha,

pa sva jim le pomagala

pivske prazniti kozarce,

dokler ni slabost me strashna

tja h Gradashchici zvabila

in izbruhal sem od kraja

vse, kar prej sem vase vlival,

dvojna luna se smehljala

vame je z gladine reke,

ko zachutim iznenada,

da me vleche dol v globino

sila temna, nepoznana,

ki me hoche utopiti,

tam, kjer mesec se nahaja,

in pomislil na grozljivo

smrt sem pesnika Li Baja,

ki utonil je v tolmunu,

ker pijan je, brihtna glava,

hotel lunin lik objeti.

 

Drugo jutro sem ves zmachkan

zbudil z ustnico krvavo

sredi chudnega se kraja,

kmalu sem dojel, da tole

policijska bo postaja.

V hipu sem se streznil, misel

nate me obshla je mrachna,

kar zaslishim iz sosednje

celice tvoj glas, ki plaka

in me po imenu kliche.

Tu sem, rechem, tu sem, draga!

In presrechna skoz reshetke

sva poljub si izmenjala,

sled solza na tvojih ustih

sled krvi je z mojih sprala,

vtem prishel je paznik s kljuchi

in odklenil tezhka vrata

je samice, kot zlochinca

z glavo sklonjeno odshla sva

na svobodo, pri izhodu

she nochitev poravnala

ter krenila proti domu

zmedena in razcapana,

a vesela, da tezhave

vcherajshnje so zdaj za nama –

res she dobro, kaj, che vedno

polna luna bi sijala,

ne samo na vsake kvatre,

sem pomislil, ko prikradla

sva naposled sredi dneva

do domachega se praga.


 

 

ROMANCA JUGONOSTALGIJE

 

V chasih nashe bivshe juge

ko po cestah kraljevale

so stoenke in jugichí,

rad po sholi svoje znanje

she nadgrajeval sem pridno

s filmi shirshe ochetnjave

pri sosedih Jugovichih.

Gledali smo filme takshne,

kakrshnih zdaj vech ne vidish,

chrnobele vojne drame,

ki jih je rezhim diktiral.

Pomnim partizanijade:

Valter brani Sarajevo,

pomnim dobre srbske farse,

kot je Ko to tamo peva.

She vem za izjave shpasne,

iz te burke neverjetne

in to pesem znam na pamet,

ki sta pela jo cigana.

V gozdu, s pomochjo kitare

mulci vechkrat smo zapeli

si ob ognju stihe znane:

Nesrechnik sam od malena ...

Peli smo in pili zhganje

ter kadili cigarete,

zvezde pa so se smehljale,

vedele so najbrzh dobro,

da bo kmalu konec bajke.

Nad oblaki luna rdecha

zhe obula je shpichake,

da zapleshe tango smrti

skoz pokrajine balkanske.

 

Kmalu nashega otroshtva

shla republika je v franzhe,

a ostali so spomini,

jugonostalgija, sanje.

 

 

PASIJONSKA ROMANCA

 

»Shel bom, mati, v gozd Trnovski

in natrgal si akacij.«

»Sin moj le nikar ne hodi,

zmrznesh v Smrekovi mi dragi!«

»Zgolj po trnje grem za krono,

brez skrbi, predraga mati.«

»Pa chemu ti bo sploh, sin moj,

takshna krona, mi pojasni.«

»Mati, njene ostre trne

spletel bom okrog srca si.«

»Jojme, sinko, to te prosim,

che imash kaj mater rad ti,

da ne spletesh takshne krone;

z njo she bolj bosh mene ranil!«

»Rad imam vas mati, silno,

a odkar sem na poljani

se zagledal v dekle rozhno,

v srcu ogenj zhge me pravi.«

»Rozh je drugih dosti v polju,

prav tako deklet na vasi,

drugo si izberi sin moj,

da gorje ne stre srca ti.«

»Rozh je dosti, mati, res je,

a le ena mene mami;

to je Flora iz Krizhpota,

zanjo dusho svojo dal bi.«

»Pusti, sin moj, to cvetlico,

da njen kras te ne ukani!«

»Druge nochem, mati, glejte,

kak stopica po livadi,

lepshe od labodke bele,

kot dve zvezdici sanjavi

se bleshchita ji ochesi,

nébes v njima se zrcali,

na trepalnicah bi njenih

rad pochival kot na plazhi,

vse dokler me solza slana

na dno chrno ne odplavi.«

»Jojme, sinko, to te prosim,

che imash kaj mater rad ti,

da priporochish se Bogu,

kadar bosh na plovbi taki!«

»Mati, kadar bom umrl,

ne nosite rozh mi k jami,

le podoba njena mila

z mano gre naj v grob prerani.«

 

 

 

SEN 

 

Preganja me she ena mrachna slika:
kot trup lezhim sred mengeshke poljane,
zadet v srce, iz she kadeche rane
po kapljah kri mi vre in v prst ponika,

krog mene mlaka je krvi velika,
vecher je zhe, za skalne velikane,
s krvavo-rdechim sijem obsijane,
zaklano sonce naglo se umika,

a jaz zhe spim in v snu uzrem domachi

kraj: svatba je in smeh, druzhice glasne

na moj rachun zabavajo se s trachi,

 

le ena tiho zhdi tam sama zase,
ah, v sanjah videla prizor je mrachni,

da znanec njen ves bled kot v snu smehlja se –

 

zadet v srce – iz she kadeche rane,

po kapljah kri mu vre in v prst ponika,

krog njega mlaka je krvi velika,

ko zhdi kot trup sred mengeshke poljane;

 

vecher je zhe, za skalne velikane,

ki jih krvavo rdechi sij naslika,

zaklano sonce naglo se umika,

a on zhe spi, in v snu uzre pijane

 

svate, ki v vasi rajajo domachi,

glej, svatba je in smeh, druzhice glasne

na tuj rachun zabavajo se s trachi,

 

le jaz sedim tam tiho, sama zase,

ah, v sanjah videla prizor sem mrachni,

da znanec moj ves bled kot v snu smehlja se ...

 

 

 

MAZEPA

 

Na konja zvezan, nag, rjovel

Mazepa je nad rablje svoje,

zgolj salvo smeha je pozhel,

tedaj pa: shvrk! glej, bich zapoje

in konj splashen, poskochi, v dir,

kot bi podil ga sam hudir,

spusti se, iskre izpod nog

se kreshejo vsenaokrog

in ogenj shviga iz nodzrvi,

tak zdrvi po trhli brvi

chez usahli potok v gozd,

dviga prah za njim se gost ...

 

Bezhijo mimo hoste, mesta,

doline, jezera, goré,

nad njima vranov jata zvesta

in sonce, ki nenehno zhge,

da znoj obliva ju krvavi,

ki se cedi po stepni travi

in zheja muchi ju in glad,

Mazepa bi zakrichal rad,

da s krikom konja bi ustavil,

a usta suha so prevech,

v tej pushchi pa je chudezh pravi,

che kdaj zapade dezh; nich vech

ne skusha konja pokoriti,

zdaj druga skrb mu gloda um:

kako se krokarjev znebiti,

ki zhe narashcha jim pogum,

da letajo vse nizhe, nizhe,

ah, venomer so blizhe, blizhe,

s kljuni ostrimi zdaj, zdaj

bodo mu obraz skljuvali

in iztaknili ochi!

Zhe ju trop volkov sledi,

(ali pa so to shakali)

lachni, eh, od bogve kdaj!

Mar bo takshen konec vzel,

tu na tujem grob imel

v zveri divji in pretechi?

Noch bo kmalu! Joj, grozechi

gobci blizhajo se naglo,

chuj, skovir (to Smrt je z ragljo)

se oglasil je v daljavi,

medved zarohnel v goshchavi;

zdaj na koncu sta poti –

brezno, glej, pred njima zhdi!

Za trenutek konj obstal je

na pechini, spodaj reka

besno skoz kanjon odteka,

pa se dol v prepad pognal je ...

 

Bila je noch zhe, shchip sijochi

gladino reke je srebril,

kar zbor deklet chez most pojochi

domov se vrachal je od njiv,

ko zadnja izmed njih obstala

je sredi mosta brez besed,

tam spodaj nekaj je zaznala,

v temi na bregu spet in spet

svetlika dvoje se ochi,

kaj to je zvedeti zheli,

pa stopi k vodi, o moj bog!

na mrtvem konju mlad mrtvak

lezhi ves gol, prevrnjen vznak,

privezan je na konjski bok,

se zdi, iz ust mu teche kri ...

Tedaj pa mrtvec ozhivi,

mu v prsih nekaj zajechi,

da vrlo se dekle splashi,

od groze je kot ukopana,

za roko zgrabi jo rekoch:

povej mi, angel, duh, Morana,

sem zhiv she ali vechna noch

me zagrnila je in spim?

Zhivish, dahne dekle in strah

votli jo in tesnoba z njim.

A kje sem, to povej mi, ah ...

Zhe chuti da ga smrt zmaguje ...

Ta reka San se imenuje

in ta ravnina – Ukrajina.

Tedaj se v dushi mu zjasni,

iz ust poslednji dih spusti,

besedo zadnjo: domovina.