Revija SRP 143/144

Matjazh Jarc

 

ZHIVALSKA FARMA

libreto za opero v treh dejanjih

prosto po Orwellu

 

ZHIVALI:

Merjasec Major - BARITON

Prasec Cvilich - TENOR

Prashich Debelin - TENOR

Merjasec Napoleon - BASBARITON

Krokar Mojzes - BARITON

Osel Benjamin - BAS

Konj Boksach - BAS

Kobila Detelja - ALT

Kobilica Mica - SOPRAN

Koza Mekica - SOPRAN

 

LJUDJE (plesalci):

gospodar in gospa Jones

Frederic in Pilkington s soprogama

hlapci

mesar

konjederec

 

ZBOR in BALET:*

ovce

psi

kure

gosi

krave

prashichi

machka

 

 

*Medtem ko (zlasti v mnozhichnih prizorih) operni zboristi pojejo in se premikajo s preprostejshimi gibi, so gibi baletnega zbora ves chas koreografirani. Vendar pa gledalec ne sme dobiti obchutka, da gre za dve locheni skupini; med sabo naj bodo pomeshani (npr. ovce z ovcami, kure s kurami, prashichi s prashichi ...).

 

 

PRVO DEJANJE

 

I.

(ples)

 

Gospodar Jones zapira kurnike in hleve, vmes si iz sodchka tochi pivo, opoteka se chez dvorishche Grashchinske farme. Posveti zdaj sem zdaj tja, se sezuje, brcne shkornje od sebe, spije she en vrchek in se napoti v hisho. Precej ga zhe zanasha. Ko luch v hishi ugasne, zachnejo iz vseh kotov prihajati domache zhivali, vsaka si po svoje izbere najbolj udoben prostor okrog belega merjasca Majorja, ki lezhi na slamnati stelji, na nekakshnem odru na koncu dvorishcha. Najprej trije psi pa prashichi, ki se polezhejo chisto spredaj, potem pa she ovce, krave, vprezhna konja Boksach in Detelja, koza Mekica, osel Benjamin pa gosi in kure. Pridrobenclja she Mica, trapasta, z rdechimi trakci okrashena bela kobila, in chisto nazadnje se prikazhe she machka.

 

II.

 

MAJOR: Tovarishi, tovarishice!

She preden bom umrl, vam zaupam modrost

o bistvu nashega zhivljenja, ki je garashko, bedno, kratko.

Vsi delate do zadnje sape, a komajda vam dajo hrano,

ne veste, kaj je srecha, prosti chas!

Zhivite v suzhnosti in bedi, nihche ne ve, kaj je svoboda!

In ko ne boste vech koristni, boste brez milosti zaklani.

 

Tovarishi, tovarishice!

Edini vash sovrazhnik je chlovek, ta poshast,

ki krade vam sadove dela, a sam ne naredi nichesar.

Ne lezhe jajc, ne daje mleka, she pluga ni sposoben vlechi sam,

a si prilashcha vse pridelke!

Cheprav mu mi gnojimo njive, prodaja goske in zhrebeta,

da si z denarjem polni zhepe, nas pa le kruto izkorishcha!

 

Znebimo se chloveka!

Chez noch bomo svobodni

in vsi sadovi dela bodo nashi!

 

Upor!

 

Upor! Do konchne zmage,

ko bo svoboda zlata

veselo zasijala nad oblaki.

 

ZHIVALI: Chez noch bomo svobodni,

sadovi dela bodo nashi,

ko bo svoboda zlata

zasijala nad oblaki.

 

Vse zhivali zachnejo peti z Majorjem. Refren se ponovi, pesem narashcha in prebudi gospodarja Jonesa, ki prihiti iz spalnice in ustreli s pushko, da se vsi prestrasheni razbezhijo.

 

III.

 

Zjutraj, ko se zdani, prikukajo zhivali iz kotov in ugotovijo, da je merjasec Major umrl. Nalozhijo ga na pare in ga odnesejo v mirnem, svechanem sprevodu.

 

IV.

 

Na dvorishchu ostanejo trije prashichi: Debelin, Napoleon in Cvilich. Obnashajo se, kot da imajo sestanek. Videti so nadvse pametni in pomembni.

 

DEBELIN: Premislita, tovarisha, Majorjevo vizijo!

Upor in revolucija, vse to se bo zgodilo.

Prihaja zgodovinski chas, ko vse bo spremenjeno:

imeli bomo vso oblast, zhivalstvo bo osvobojeno!

 

Animalizem! Animalizem!

To naj bo nasha filozofija!

Ko bomo vsi enaki,

podgane, psi in machke,

prashichi in gosaki,

in bo konchana tiranija

chloveka nad zhivaljo!

 

VSI TRIJE PRASHICHI: Animalizem! Animalizem!

To naj bo nasha filozofija!

Zhivali bomo same

bogastvo si delile,

svobodne, zadovoljne

zhivele bomo v izobilju

na svoji lastni farmi.

 

Ko ponavljajo ta refren, se zberejo ob njih druge zhivali in jih vznemirjene poslushajo.

 

KOZA MEKICA: Toda gospod Jones nas vendar hrani,

kaj, che ga ne bo in bomo lachni?

Jaz priznam, da bolj slabo razumem.

Kaj pa je sploh to – animalizem?

 

MICA: Mene pa skrbijo trakci,

ki jih nosim v svoji grivi,

che ne bo gospodarice,

bom lahko she okrashena?

In she tole me zanima,

bom dobivala sladkorchke?

 

DEBELIN: Ne in ne in trikrat ne!

Trakce v grivi nosi suzhenj, vezhe mu jih gospodar.

Ti pa bosh tedaj svobodna, prosta, brez chloveshkih spon.

In za sladkor ni potrebe, le za oves in seno.

 

Tedaj se nekje z visoke police – kakor prerok – oglasi krokar Mojzes:

 

MOJZES: Jaz pa vem za Sladko goro, chudezhni, skrivnostni kraj,

tam visoko nad oblaki, skoraj zhe na dnu neba.

Detelja zori vse leto, zime in pripeke ni,

in sladkorchki na grmovjih rastejo, da se bleshchi!

 

DEBELIN: Kar odleti tja in se ne vrni! In ne shiri vech lazhi!

Mi smo tu, na svoji zemlji, ker nobene druge ni.

Kdor bo delal, bo uzhival sam svoj lastni proizvod,

v nashi druzhbi bo tovarish, ne pa chlovek in gospod!

 

Sestanek treh prashichev je prerasel v pravo zborovanje. Prishle so skoraj vse zhivali in zdaj debelo gledajo, nekatere pa so zhe zachele prikimavati, zlasti vprezhna konja Boksach in Detelja.

 

V.

 

Na dvorishche pride gospodar Jones z veliko pletenko v rokah. Zhivali se mu umaknejo ob rob in odkimavajo, ko se med opotekanjem naliva z viskijem, potem se zavali na tla in zachne pitati Mojzesa s kruhom, namochenim v viski. Pridejo shtirje hlapci, a nobeden ne prime za delo, eden se nasloni na lopato, drugi zaspi za plugom, dva pa lezheta v senco in zasmrchita.

 

KRAVE: Mu! Mu! Mu! Lachne smo! Lachne! Mu!

Dajte nam sena! Pomolzite nas! Skidajte nam hlev!

Lachne smo! Lachne! Mu!

 

Po farmi se zachne razlegati vse mochnejshi vik in krik. Krave mukajo, kokoshi kokodakajo, psi lajajo, konji hrzajo ... Nich ne pomaga, zato zhivali vdrejo v shrambo in si kar same vzamejo hrano. To pa zbudi Jonesa, ki prebudi she hlapce in z bichi zachnejo odganjati lachno zhivalsko drhal stran od kashche in od hrane. To pa je kaplja chez rob: zhivali se spontano in slozhno vrzhejo na gospodarja in hlapce, jih brcajo, grizejo, praskajo in nabadajo, da jo ti kaj hitro ucvrejo z dvorishcha, zhivali pa za njimi. Dvorishche se sprazni, samo she gospa Jones, ki je vse to videla, v naglici, z velikim kovchkom v rokah, zbezhi po drugi poti, za njo pa odprhuta she krokar Mojzes.

 

VI.

 

Zhivali pridirjajo nazaj in rajajo od veselja, ker je upor uspel! Gospodar Jones je bil pregnan! Zdaj so svobodne! Poishchejo vse, kar je na farmi chloveshkega – obleke, biche, ostroge, verige, jarme, nozhe, jermene, obroche – ter to unichujejo in mechejo v vodnjak. Kobili Mici prashichi vzamejo trakce iz grive, konj Boksach kar sam iz hleva prinese svoj klobuk in ga potepta.

 

ZHIVALI: Nich, kar je chloveshko, ni za nas!

Prav vsak simbol chloveshke biti

je treba chim prej pozabiti!

Nastopil je veseli chas!

 

NAPOLEON (jim deli dobrote iz kashche):

Najprej pa je treba

zmago proslaviti!

Zato bo vsak, prav vsak dobil

iz nashe kashche kaj dobrot,

ki jih zapustil je gospod!

 

ZHIVALI: Nastopil je veseli chas!

Vse to je zdaj samo za nas,

gozdovi, njive, shirne trate,

vse je za nas in zame, zate.

 

Nich vech ni chlovek gospodar

in vrnil se ne bo nikdar!

Pregnale smo gospodo

in izborile si svobodo!

 

VII.

 

Rajanje traja she dolgo v noch. Zhivali so se najedle, naveselile in naplesale … Naposled oblezhijo kar tam na dvorishchu in zaspijo.

 

VIII.

 

Nov dan. Debelin privleche s sabo kup knjig in lestev, nato pa nerodno spleza nanjo in nad vhodnim portalom, kjer pishe GRASHCHINSKA FARMA, z velikim pisalom prechrta besedo GRASHCHINSKA ter pripishe ZHIVALSKA.

 

DEBELIN: To je torej zdaj Zhivalska farma,

mi imamo v rokah vso oblast.

V moji glavi vre zakonodaja,

ki bo uredila novi chas.

 

Medtem nekako zleze z lestve, jo prenese k steni skednja in zachne pisati nanjo sedem zapovedi.

 

Prvich: Kdor hodi po dveh, je sovrazhnik.

Drugich: Prijatelj hodi po shtirih

(lahko tudi leta na krilih).

Tretjich: Obleke ne nosi nihche.

Chetrtich: Postelja ni za zhivali.

Petich: Ves alkohol se ukine.

Shestich: Zhival ne ubija zhivali.

Sedmich: Med sabo smo enakopravne.

 

Ko je vse to s tezhavo zapisal, ponosno sestopi pred popisano steno in she enkrat, tokrat bolj gladko, prebere (tj. zapoje) vseh sedem zapovedi. Nato se umakne ob rob odra, kjer ima s knjigami oblozheno delovno polico, si nadene ochala in se zatopi v shtudij.

 

IX.

 

Iz shtale primukajo tri krave. Imajo mochno napihnjena vimena, tishchi jih, nujno bi jih bilo treba pomolsti. Priklichejo Napoleona, ki se molzhnje loti zelo nerodno, a na koncu vendarle uspeshno. Namolze mleka skoraj za cel shkaf, medtem pa poje:

 

NAPOLEON: Kdo je rekel, da smo mi nemochni brez chloveka?!

In da v nashi mochi ni namolsti nekaj mleka?!

Glej no, glej, kaj jaz vse znam, che se le potrudim,

saj sem pameten za dva, glej me in se chudi!

 

Vmes je namrech prishel zraven manjshi prashich in ga opazoval. Napoleon ga takoj zachne uchiti. Na koncu se zamenjata, manjshi prashich molze, Napoleon pa stoji zraven njega in komandira.

 

S parklji vleci dol in gor, to je mala shala,

ne grobó, che hochesh, da bo krava mirno stala!

Saj ti gre, odslej bosh ti edini molzel krave,

maslo delal bosh in sir, ker si brihtne glave.

 

Mimo pride osel Benjamin in od strani opazuje, kaj se dogaja.

 

NAPOLEON (manjshemu prashichu na uho):

Spravi mleko v nash svinjak in ga dobro shrani,

che kdo vprasha, mu povej, da mleko v sebi hrani

neki prashichji vitamin usodnega pomena,

da za druge smetana je mochno strupena.

 

Krave se olajshane vrnejo v hlev, manjshi prashich odnese poln shkaf, Napoleon pa gre k Debelinu, stoji za njegovim hrbtom in gleda, kaj si le-ta zapisuje. Na odru zadnji ostane Benjamin in preden odide, zapoje:

 

BENJAMIN: Saj sem vedel, saj sem vedel, se je zhe zachelo.

Mleko je za vse ostale v hipu izhlapelo.

Rekli so, da bomo vsi vse si razdelili,

ko enakopravnost so na ves glas slavili.

 

Saj sem vedel, saj sem vedel, mleko ni za vse.

 

X.

 

Oba vprezhna konja, Boksach in Detelja, kar sama pririneta voz in se vprezheta vanj, pri chemer seveda naletita na velike tezhave, ampak na koncu vendarle uspeta.

 

DETELJA: Brez chloveka res ni enostavno,

kdor pa se potrudi, ta uspe.

Vprashash pujsa, kaj je bolj pripravno,

in poskusish znova, che ne gre.

 

BOKSACH: Srechen sem, odkar smo sami svoji

in ne izkorishcha nas nihche.

Mi smo prva farma v novi dobi,

kjer vsak zakon je enak za vse.

 

Vchasih so te za meso prodali,

ko si bil zhe shiran, brez mochi,

zdaj pa bom lahko uzhival v shtali

lepo penzijo na stare dni.

 

Skratka, jaz bom pridno delal

ves chas, dokler bom lahko,

kajti vem, da skupaj s tabo

mi na stara leta bo lepo.

 

OBA: Midva bova pridna in poshtena,

vlekla bova tovor dan in noch.

Da svoboda bo zagotovljena

in ne bo, kot je bilo nekoch.

 

Medtem sta vlekla voz, ki so nanj ostale zhivali pridno nalagale in nato razlagale z njega pridelke. Prashichi so delo – zaradi svoje nadpovprechne pameti – samo usmerjali in nadzirali. In res – nobeden od njih ni imel v rokah bicha.

 

XI.

 

Debelin od nekod privleche tablo, zhivali pa se polezhejo okrog nje in ga poslushajo, zehajo, nekatere pa celo zaspijo.

 

DEBELIN: Zdaj se bomo pa uchili!

Kar zachnimo z abecedo,

vsak bo znal prebrati chrke

in napisati besedo.

 

A b c ch d e f g h i j k l m n o p r s sh t u v z zh.

A b c ch d e f g h i j k l m n o p r s sh t u v z zh.

 

No, zdaj pa vsi skupaj, malo bolj pochasi:

A b c ch d e f g h i j k l m n o p r s sh t u v z zh.

 

Vse zhivali si zapomnijo chrko a, nekatere tudi b, nekaj si jih zapomni celo chrko c, od tod naprej pa mora Debelin zrecitirati preostanek abecede sam, zhivali ga le chudno gledajo in odkimavajo z glavami. Poskusijo she enkrat in she enkrat, a ni nich bolje.

 

MICA: Jaz pa zhe na pamet znam

M in I in C in A. Mica!

Joj, kako sem pametna!

M in I in C in A. Mica!

Dajte mi sladkorchek!

 

Mica se vsa blazhena vrti v refrenu:

 

M in I in C in A, Mica!

M in I in C in A, Mica!

Joj, kako sem pametna!

Dajte mi sladkorchek!

 

DEBELIN (udari s palico po tabli): Sedem zapovedi raje povej,

ko se jih bosh nauchila!

Toda sladkorja na farmi tej

nikdar ne bosh dobila!

 

MICA: Che se bom sploh she vrnila!

 

Mica je to uzhaljeno zabrusila Debelinu pod rilec in odpeketala neznano kam.

 

DEBELIN: Dosti za danes, jutri pa spet,

dokler ne bomo znali

sedem zapovedi, ali vsaj pet,

ki smo si jih izbojevali!

 

Zhivali se raztepejo, k Debelinu pa pristopi Napoleon. Okrog njega skaklja devet mladih psov.

 

NAPOLEON: Zakaj ti je, kolega, tega treba?

Ni dobro, da bi vse razmishljale prevech.

Jih bova raje midva nauchila reda,

pretirano uchenje je povsem odvech.

 

Pomembneje je, da se nas bojijo,

prashichev, in sposhtujejo nash glas,

za znanje, pismenost in teorijo

po mojem mnenju ni primeren chas.

 

Dovolj je, da so pridne, ubogljive

in da ustvarjajo nash proizvod,

saj polne kashche so za nas, prashiche,

gotovo vredne vech, kot sto svobod.

 

DEBELIN: Oprosti, bratec, s tem se pa ne strinjam!

Svoboda je enaka za nas vse!

Zakaj bi vech kot ovcam dali svinjam?

Na nashi farmi to tako ne gre!

 

Bo pach uchenje malo manj zahtevno,

uchil bom skrajshane zapovedi.

Uvedel bom pouk vsaj enkrat dnevno,

za vsakogar, ki znanja si zheli.

 

Napol sprta odideta prashicha vsak na svoj konec. Sonce zahaja. Iz hlevov (izza odra) se slishi pesem, ki jo pojejo zhivali, kot da bi bila njihova himna.

 

ZHIVALI: Chez noch bomo svobodni,

sadovi dela bodo nashi,

ko bo svoboda zlata

zasijala nad oblaki.

 

Refren se ponavlja in med ponavljanjem utone v tishino. Luchi ugasnejo.

 

 

DRUGO DEJANJE

 

XII.

(ples)

 

A) Gospodar Jones popiva v krchmi in sili v druge goste z zgodbo o svoji nesrechi. Njegova soseda, farmarja Pilkington in Frederick, ki se med seboj sovrazhita, prideta v gostilno vsak posebej. Najprej k Jonesu prisede Pilkington, ga nekaj chasa poslusha, potem ga skusha utishati in umiriti, nazadnje pa obupa, na hitro spije svoje pivo in odide. Podobno se zgodi s Frederickom.

 

B) Od zunaj se zaslishi himna, ki jo pojejo Jonesove zhivali (ZBOR ZA ODROM), in to ga she bolj spravlja ob pamet. Zdaj himno zhe zhvizhgajo kosi, grulijo golobi, zvonijo jo cerkveni zvonovi …

 

C) Preden pa mu pameti povsem zmanjka, se opoteche k svojim hlapcem, ki se zapijajo pri sosednji mizi, jim razdeli po nekaj bankovcev, da grejo po palice in se vrnejo z oborozhenimi sosedovimi hlapci; Jones razdeli she tem nekaj denarja, nato pa podivjan vse povede z odra skozi dvorano in po drugi strani nazaj na oder, na katerem se je medtem spet razprla scena dvorishcha Zhivalske farme.

 

D) Zhivali so bile pripravljene na napad. Poveljuje jim Debelin. Z vishine najprej napade kokoshja avijacija, pod noge se napadalcem zakadijo gosi in jih kavsajo. Hlapci se jih otepajo s palicami in se prebijejo na dvorishche. Tu jih prichakajo Mekica z rogovi, Benjamin s kopiti in vse ovce, a seveda vsi skupaj proti palicam ne zdrzhijo prav dolgo. Na Debelinov zhvizhg se umaknejo, ljudje zhe mislijo, da je zmaga njihova, a tedaj jih iz zasede naskochijo konji, krave in prashichi ter preobrnejo potek boja. Debelin se sam zakadi naravnost v Jonesa, ta dvigne pushko, ustreli, potem pa pade na gnoj. Debelin je ranjen, nekdo ubije ovco. Najbolj borben je Boksach; nekega hlapca s kopitom zadene v glavo, da omahne na tla, ostali hlapci pa se tako prestrashijo, da se zhe skoraj pozhenejo v beg. Zhivali jih zachnejo goniti sem in tja po dvorishchu, nekatere kar hodijo po njih. Machka skochi s strehe nekemu hlapcu za vrat, ta pa na ves glas zakrichi in vsi ljudje zbezhijo z odra skozi dvorano, v pete pa jih kljuvajo besne gosi in jih prepodijo iz dvorane.

 

XIII.

 

Sledi proslava zmage. Zhivali dvignejo zastavo, ki ima kopito in rog na zeleni podlagi, in dvakrat zapojejo himno. Ta je medtem pridobila borbeni zven:

 

ZHIVALI: Mi smo gospodarji

in vsi sadovi dela so nashi,

ker je svoboda zlata

zasijala nad oblaki.

 

Napoleon Debelinu in Boksachu podeli odlikovanji, na koncu pa pokopljejo mrtvo ovco ter ji postavijo nagrobni kamen. Debelin nanj prisloni Jonesovo pushko. Pade noch, zhivali se razidejo, na pushki se bleshchi mesechina.

 

XIV.

 

Boksach in Detelja se paseta ob sonchnem vzhodu.

 

DETELJA: Chudni chasi, chudni chasi, nich vech ne razumem.

Blazhen mir je, a vseeno toliko nasilja!

Kar skrbi me, kaj bo jutri.

 

BOKSACH: Vse bo v redu, vse bo v redu,

jaz bom pridno delal.

 

DETELJA: Vesh, da je kobila Mica farmo zapustila?

Zdaj prebiva pri sosedih, kjer dobi sladkorchke,

v grivi pa spet nosi trakce.

 

BOKSACH: Nisem vedel, nisem vedel,

najbrzh ni svobodna.

 

DETELJA: In Napoleon, merjasec, mrko, mrko gleda,

kot da smo zhivali mu kaj slabega storile.

To se meni zdi krivichno.

 

BOKSACH: Jaz pa nisem, jaz pa nisem

chisto nich opazil.

 

DETELJA: Pa krdelo divjih psov naskrivoma dresira,

kaj, che bodo te mrcine enkrat podivjale?

Upam, da bo res vse v redu.

 

BOKSACH: Nich od tega, ljuba moja,

se ne bo zgodilo.

 

XV.

 

Debelin sedi za delovno mizo, prebira Jonesove knjige, pridno nekaj zapisuje v zvezek. Nenadoma poskochi, steche na dvorishche in zachne navdusheno razlagati zhivalim svoj novi nachrt.

 

DEBELIN: Poslushajte! Poslushajte! Kako je to usodno!

Zhivalsko farmo bomo zapisali v zgodovino!

Zgradili bomo mlin na veter! Dal bo energijo

za luch in stroje, da nam bo vsaj malo bolj udobno.

 

Elektrichne kosilnice si bomo naredili

in sami mleli lastno moko, v mrazu pa se greli.

Pred nami je res tezhko delo, a ga bomo zmogli,

che bomo pridno in veselo za delo poprijeli.

 

NAPOLEON: Navadno sranje, ta nachrt!

Ideja je nevarna in shkodljiva!

Le huda lakota in smrt

nas chakata in nezorana njiva,

saj z gradnjo bi zgubili chas

za tista prava kmechka dela.

Zato glasujmo, pravim jaz,

da gradnja se ne bo zachela!

 

OVCE, KURE IN GOSI:

Shtiri noge, to je prav,

dve sta pa narobe.

Shtiri noge, to je prav,

dve sta pa narobe.

 

BENJAMIN (komentira proti publiki): Novi chasi, stari chasi,

vmes pa ni razlike.

Prvi zida, drugi rushi

zmeraj nove spomenike.

 

DEBELIN: Dobro, v redu, kdo je za,

za nove, boljshe chase?

Da bomo delali za vse

in ne edino zase?

 

Skoraj vse zhivali dvignejo prednje noge, razen Napoleona, Cvilicha in she nekaterih prashichev, Benjamin pa se vzdrzhi glasovanja. Toda tedaj Napoleon zazhvizhga in iz ozadja pritechejo njegovi psi, ki so jih ostale zhivali le redko videle, saj jih je Napoleon v glavnem skrival. Ti psi se zakadijo proti Debelinu, da komaj zbezhi pred njimi.

 

Psi se vrnejo in se v vojashkem redu razpostavijo za Napoleonom, ki se vzpne na oder na koncu dvorishcha in naznani novi red. Debelina ni nazaj.

 

NAPOLEON: To je zadnje zborovanje,

chisto nepotreben trud.

S tem so se konchale sanje,

novi chas bo trd in hud.

 

Psi prezhenejo onemele in pretresene zhivali z dvorishcha, nato pa stechejo za gospodarjem, ki je medtem odshel v Jonesovo hisho.

 

XVI.

 

Popolna zatemnitev in tishina; to traja vech kot deset sekund. Ko se luchi spet prizhgejo, po odru skaklja in maha z repkom prasec Cvilich v spremstvu treh grozechih psov (plesalci), ki se v ritmu zaganjajo proti publiki in nazaj. Chisto v ozadju se vidi komaj osvetljena Napoleonova silhueta.

 

CVILICH: To je nasha taktika, ki ji ni enake!

Z njo manipuliramo uboge poshtenjake,

ki pa dobro vejo, kaj je avtoriteta,

zlasti kure in gosi, ovce in teleta.

 

Ko je zbezhal Debelin, ta prashichji sralec,

terorist, mudzhahedin, veleizdajalec,

je Napoleon prevzel taktichno komando,

kmalu pa bo polovil vso izdajalsko bando!

Iz nekega kota plaho pokuka koza Mekica in samo pripomni:

 

MEKICA: Ampak saj je bil heroj, hrabro nas je vodil,

prvi se pognal je v boj in ljudi prepodil …

Misliti nas je uchil, brati in pisati,

bil je dobrega srca in odlochen hkrati ...

 

Cvilich samo zamahne s parkljem in zhe se psi nasrshijo pred Mekico, ta pa hitro utihne in se skrije za Boksachem.

 

CVILICH: Zdaj bomo zgradili mlin, gremo v nove chase,

ta projekt je zasnovalo genialno prase,

véliki Napoleon, nash nachrtovalec,

nash Voditelj in gospod, slavni zmagovalec!

 

XVII

(koreografija)

 

A) Zhivali s plechi in nogami mukoma, ker nimajo rok, nekako spravijo na oder kamnite klade in jih s skupnimi mochmi zlagajo eno vrh druge. Nastajati zachne stavba mlina na veter.

 

B) Najtezhje skale privleche Boksach. Zhene ga neki prashich, ki skalo potem odvezhe s parklji, Boksach pa jo s plechi potisne prav na gradbishche in se odpravi po drugo. To pochne vedno znova tako prizadevno, da je na koncu dneva videti zhe krepko utrujen.

 

C) Delajo she, ko se je zmrachilo, tedaj pa prihrumi vihar, zhivali se poskrijejo, toda neurje podre vse, kar so do tedaj zgradile. Zacheti morajo znova.

 

D) Konchno je mlin na veter dograjen. Zhivali ga nekajkrat ponosno obkrozhijo, potem odidejo, edino Boksach je tako utrujen, da oblezhi pred njim in se komaj she gane. Ob njem klechi Detelja, zmajuje z glavo in ga poljublja.

 

 

TRETJE DEJANJE

 

XVIII.

 

Jesen. Zhivali, lachne in izchrpane, chemijo na dvorishchu.

 

 

ZHIVALI: O, lakota, ko manjka hrane

in ni dovolj korenja ne sena,

a me smo lachne in zgarane …

Kaj bo, kaj bo, ko zima bo prishla?

 

Zhe res, da smo gospodarice,

saj kruti chlovek je pregnan,

a mleka ni in ni pshenice,

le kaj prinesel bo nov dan?

 

Tedaj se na odru v ozadju farme pojavi mrki Napoleon v spremstvu svojih psov. Ogrnjen je v Jonesov plashch, na glavi ima njegov cilinder. Pred njim poskakuje Cvilich in bere razglas:

 

CVILICH: Vse kure naj oddajo jajca za prodajo

sosedom, da zasluzhimo denar

za hrano, za elektrichno ograjo ...

In jutri bo v svinjak prishel mesar!

 

Zaklal bo shtiri pujske, izdajalce mlade,

ki jih nad nas je shchuval Debelin,

ta prasec, ki iz kashche hrano krade

in nam med gradnjo je podrl mlin!

 

Zhivali najprej ne morejo verjeti ushesom, prestrashene umolknejo. Edino Boksach je dovolj pogumen in naiven, da se oglasi, cheprav je zhe krepko zgaran.

 

BOKSACH: To zhe ni bil Debelin,

prvi borec za pravice!

Strela je podrla mlin,

ne mu delati krivice!

 

Tedaj pa Napoleon s psi plane na sredo dvorishcha.

 

NAPOLEON: Tiho bodi, kljuse staro,

itak nisi vech za rabo,

saj she komajda stojish!

 

Chas je, da izprezhesh garo,

ki si vlekel jo za sabo,

in se zhe upokojish!

 

Zdaj pa v hlev, da vas ne vidim,

in naj vsakdo ve:

Kdor ne dela, naj ne je!

 

Napoleon s spremstvom odvihra, Boksach nizko skloni glavo in se odvleche v hlev, druge zhivali pa se molche potuhnejo in oddidejo spat.

 

XIX.

 

Skozi dvorano prihaja mesar in brusi velik nozh. Na odru odpleshe klavski ples, potem pa gre v svinjak, odkoder se kar nekaj chasa slishi predsmrtna pesem shtirih prashichkov, ki nima besed.

 

XX.

 

Sonchni vzhod; vprezhna kobila Detelja in koza Mekica stojita pred steno skednja, na katero je Debelin nekoch zapisal sedem zapovedi.

 

DETELJA: Preberi mi, Mekica, tisto zapoved,

da se zhivali ne ubija.

Od tega, kar vcheraj zvecher smo prestali,

she zdajle srce mi razbija.

 

MEKICA (najprej zloguje, potem she pove):

Zhi … val ne u … bi … ja zhi … va … li brez vzro … ka.

Zhival ne ubija zhivali … brez vzroka ?!

 

OBE: To pa ni res! O, to pa ni res!

Kako so ubogi prashichki cvilili,

za svoja zhivljenja, za svoja zhivljenja

tako milo prosili!

 

To ni tako, o, to ni tako!

Vchasih v zapovedih to ni pisalo!

Nekdo je prekrshil shesto zapoved

in so jo spremenili!

 

XXI

 

Zaslishita, da nekdo prihaja, in se hitro umakneta. Pride Cvilich, na steno hleva pritrdi velik portret Napoleona in si strumno popeva.

 

CVILICH: Naprej, naprej, za tvojo slavo,

nash Voditelj dragi,

cheprav je vedno bolj krvavo

po vsaki tvoji zmagi!

 

XXII

(ples)

 

Pripelje se sosed Frederick s hlapci po hlode. Prichaka ga Napoleon, oveshen z odlikovanji, z Jonesovim cilindrom na glavi in s steklenico viskija v roki. Hlapci nalozhijo hlode na voz, po kupchiji pa se Frederick z Napoleonom rokuje in objame. Ko sosedje odidejo, veliki voditelj na dvorishchu kolegom prashichem razkazuje dobljene bankovce, nakar jih pobashe v svoj zhep in se, vidno pijan, odmaje v hisho.

 

XXIII

 

Prashichi od nekod privlechejo zaboj viskija in razlezhe se pijanska pesem. Bratovshchina pospremi Cvilicha do lestve, on pa jo prisloni na steno skednja, kjer so zapisane zapovedi. Zleze nanjo z velikim pisalom v roki, oni pa spodaj pijejo in pojejo.

 

PRASHICHI: Sladki viski piti, to me veseli,

p'jan ko mavra biti svoje zhive dni,

svoje zhive dni, brez vseh skrbi,

to me strashno veseli!

 

CVILICH: Kdo je napisal tole norost:

„Ves alkohol se ukine.«

Tule manjka besedica NE.

... se ne ukine.«, tako zdaj to gre.

 

PRASHICHI: Sladki viski piti, to me veseli,

p'jan ko mavra biti svoje zhive dni,

svoje zhive dni, brez vseh skrbi,

to me strashno veseli!

 

Ravno ko Cvilich popravlja peto zapoved na steni skednja, pripeketajo mimo Detelja, Mekica in Benjamin ter se potuhnejo.

 

MEKICA: A vidish, Detelja, kako

spreminjajo pravila!

Od zdaj naprej se bosh lahko

tudi ti napila.

 

BENJAMIN: Ne vem, ne vem, che bo tako,

bosh rajshi vodo pila,

na to, kar zdajle vidimo,

pa chim prej pozabila.

 

In odidejo, saj se je medtem zmrachilo.

 

XXIV

 

Zjutraj zhivali spet delajo, prashichev pa she ni iz hishe in svinjaka.

 

ZHIVALI: O, lakota, ko manjka hrane

in ni dovolj korenja ne sena,

a me smo lachne in zgarane …

Kaj bo, kaj bo, ko zima bo prishla?

 

Brez zajtrka, brez malice

garamo kot zhivina,

a vendar smo svobodne she

nekje na dnu spomina.

 

Tedaj se na farmo vrne Mojzes, sfrchi na visoko polico in zachne pridigati o Sladki gori.

 

MOJZES: Jaz pa vem za Sladko goro, chudezhni, skrivnostni kraj,

tam visoko nad oblaki, skoraj zhe na dnu neba.

Detelja zori vse leto, zime in pripeke ni

in sladkorchki na grmovjih rastejo, da se bleshchi!

 

Tam telo si odpochije, dusha pa se umiri,

ko za vedno obmiruje v svetu, kjer naporov ni,

le prijetno izobilje in dobrote za vse nas,

tam prav vsak dobi, kar hoche, ko se mu izteche chas.

 

Tokrat ga Napoleon sprejme prijazno in ga she nakrmi s kruhom, namochenim v viski, prav tako, kot je to svoje chase pochel Jones.

 

XXVII

 

Zhivali spet garajo na polju, poleg tega gradijo she sholo, a lachne niso nich manj. Nenadoma pa Boksach, ki se zhe sploh tezhko premika, pade in pod pretezhkim tovorom oblezhi na tleh. Detelja in Benjamin ga komaj spravita na noge in ga podpirata, saj sam she stati ne more vech.

 

CVILICH: Ne skrbite, vse bo v redu,

saj Voditelj bo zadevo uredil.

Nash Boksach bo shel k zdravniku,

potlej pa se bo upokojil.

 

V penzionu mu pripada

trinajst polnih mernikov sena,

 jabolko in chokolada,

vsak dan, plus sladkorchka dva!

 

XXVIII

 

Na oder pripelje pokrit voz, zadnja vrata ima odprta, tako da se ne vidi, kaj pishe na njih. Detelja in Benjamin spravita Boksacha vanj, in shele ko se vrata voza za Boksachem zaprejo, se prikazhe napis: „Alfred Simmonds, konjederec«.

 

Toda zdaj je zhe prepozno. Zhivali spet sklonijo glave in vse poklapane odidejo. Detelja ostane sama.

 

DETELJA: Nikoli vech te videla ne bom …*

 

 

XIX

(v tishini)

 

Zjutraj zhivali spet pridejo na delo, kot vedno, le da zdaj okrog njih hodi Cvilich v chloveshki obleki in z bichem v roki. Vsi prashichi so lepo oblecheni in strumno vzravnani; vsi imajo biche.

 

OVCE (zachnejo navdusheno skandirati, dirigira Cvilich):

Shtiri noge, to je v redu,

dve sta pa she boljshi.

Shtiri noge, to je v redu,

dve sta pa she boljshi.

 

 

 

XXX.

(ples)

 

Zhivali na oder postavijo veliko mizo, jo oblozhijo s hrano in pijacho ter se umaknejo. Ostanejo samo plesalci: gostitelji, izbrani prashichi v frakih in njihove lepo oblechene svinje, sprejemajo farmarje iz sosedstva in jih posedejo za mizo. Napoleon sedi na chastnem mestu. Zachne se pozhrtija, potem pa je na vrsti skupinski ples. Chisto na koncu sosed Frederick in Napoleon, tesno objeta, priplesheta chisto ob rob odra in nazdravita na nove chase.

 

 

 

* (op. a.) Kobilina pesem she nima besed, ker bo – drugache kot ostale – nastala shele po melodiji, ki pa je v tej fazi seveda she ni. Trenutno, oktobra 2018, sta skomponirani komaj prvi dve sliki, torej sem she na dolgi poti do zadnje arije. Libreto se bo nastajajochi muziki she prilagajal, spreminjal se bo ritem verzov, odpadale bodo besede, na koncu jih bo gotovo manj, sicer bi opera trajala tri ure. Rachunam pa, da bom besedilo Kobiline pesmi potreboval she pred poletjem.