Revija SRP 143/144

Marguerite Yourcenar

 

ZADNJA LJUBEZEN PRINCA GENDZHIJA

 

Ko je Presvetli princ Gendzhi, najvechji zapeljivec, kar jih je kdaj vznemirjalo Azijo, dosegel petdeset let, je ugotovil, da se bo treba zacheti pripravljati na smrt. Njegova druga zhena, Murasaki, princesa Vijolica, ki jo je neizmerno ljubil, kljub temu, da ji je bil neshtetokrat nezvest, je pred njim odshla v enega od rajev, kamor gredo mrtvi, ki so si v tem spremenljivem in muke polnem zhivljenju pridobili kakshno vrlino. Gendzhi si je ochital, da se ni mogel natanchno spomniti njenega smehljaja, niti tega ne, kako se je spachila, kadar ji je shlo na jok. Njegova tretja zhena, Princesa Zahodne Palache, ga je prevarala z nekim mladim sorodnikom, enako kot je on v mladih letih prevaral ocheta z njegovo rosno mlado cesarichno. Na odru sveta se je znova zachenjala ista igra, toda tokrat je vedel, da je zanj dolochena vloga starca, she raje kot to pa je imel vlogo duha. In tako je razdelil vse svoje imetje, poskrbel za sluzhinchad in se pripravil na to, da koncha svoje dneve kot pushchavnik, v samotni kochi, ki si jo je dal postaviti na pobochju gore. Ko se je she zadnjikrat sprehodil skozi mesto, so mu sledili le dva, trije vdani prijatelji, ki se niso sprijaznili s tem, da se morajo z njim vred posloviti od mladosti. Kljub zgodnji jutranji uri so zhenske tishchale obraze k tenkim letvicam zhaluzij. Glasno so shepetale, kako je Gendzhi she vedno zelo lep moshki, kar je princa samo she utrdilo v preprichanju, da je skrajni chas za odhod.

Pot do samotne koche sredi odljudne dezhele jim je vzela tri dni. Hishica je stala ob vznozhju stoletnega javorja; ker je bila jesen, je listje tega lepega drevesa prekrilo slamnato streho z zlato kritino. Izkazalo se je, da je zhivljenje v tej samoti she enostavnejshe in trshe, kot je bilo ono, ki ga je moral Gendzhi v svoji burni mladosti prestajati med dolgim izgnanstvom v tujini. Ta prefinjeni chlovek je konchno lahko s celim svojim bitjem in v najvechji meri uzhival razkoshje, ki je v tem, da se vsemu odpovesh. Kmalu so prishli prvi mrzli dnevi: vzpetine so bile prekrite s snegom, kot ohlapno nagubana vatirana oblachila, ki jih nosimo pozimi, in sonce je zadushila megla. Od zore do mraka je Gendzhi v medli svetlobi tleche zherjavice prebiral svete spise in v stihih brez olepshav odkrival slast, ki jo bo odslej zaman iskal v najbolj vznesenih ljubezenskih pesmih. Kmalu pa je opazil, da mu pesha vid, kot da so mu vse solze, ki jih je v zhivljenju prelil nad ljubicami krhkih teles in nestanovitnega duha, izzhgale ochi, in sprevidel je, da se bo tema zanj zachela zhe pred smrtjo. Od chasa do chasa je iz mesta prishepal kak premrazhen sel, z nogami, oteklimi od utrujenosti in ozeblin, in mu izrochil sporochila sorodnikov in prijateljev, ki so ga she enkrat zheleli obiskati na tem svetu, preden se bodo zacheli shajati z njim v negotovi vechnosti onkraj zhivljenja. Toda Gendzhi se je bal, da bi pri obiskovalcih zbujal edinole pomilovanje in sposhtljivost, chustva, katerih ga je bilo groza, kajti raje od tega je imel pozabo. Zhalostno je zmajeval z glavo in on, ki je svojchas slovel po svojem pesnishkem daru in lepopisju, je sla odpravil z belim nepopisanim listom. Pochasi so se povezave z mestom zrahljale; krog praznovanj se je skozi letne chase vrtel naprej, dalech od princa, ki jih je nekdaj upravljal z zamahom svoje pahljache. Gendzhiju pa, ki se je brez zadrege prepustil zhalostnemu samevanju, se je vid neprestano slabshal, kajti nich vech ga ni bilo sram jokati.

Dve, tri nekdanje ljubice so se ponudile, da pridejo in delijo z njim njegovo samoto, polno spominov. Najnezhnejsha pisma so prihajala od Dame-iz-vasi-padajochih-cvetov: to je bila nekdanja konkubina srednjega stanu in povprechne lepote; kot dvorna dama je zvesto sluzhila drugim Gendzhijevim zhenam in je osemnajst let ljubila princa, ne da bi se kadarkoli navelichala trpeti. Sem ter tja jo je ponochi obiskal in ta srechanja, redka kot zvezde v dezhevni nochi, so bila dovolj, da so razsvetlila ubogo zhivljenje Dame-iz-vasi-padajochih-cvetov. Brez odvechnih iluzij o svoji lepoti, pameti in stanu je ta dama, edina med vsemi ljubicami, izkazovala Gendzhiju tiho hvalezhnost, kajti ni se ji zdelo samo po sebi umevno, da bi jo lahko imel rad.

Ko pa so njena pisma ostajala brez odgovora, je najela skromno spremstvo in se dala odpeljati h kochi samotarskega princa. Plaho je odpahnila vrata, spletena iz vejevja. S ponizhnim nasmeshkom je pokleknila, da opravichi svojo navzochnost. To je bil chas, ko je Gendzhi she prepoznaval obraze svojih obiskovalcev, kadar so se mu dovolj priblizhali. Grenka jeza ga je zagrabila nad to zhensko, ki je obudila v njem najbolj srce trgajoche spomine iz davno pokopanih dni, manj s svojo prisotnostjo, bolj pa zato, ker so bili njeni rokavi she vedno prepojeni z dishavami, ki so jih uporabljale njegove pokojne zhene. Milo ga je prosila, naj jo obdrzhi pri sebi vsaj kot svojo sluzhabnico. Prvikrat neusmiljen, jo je spodil, toda ona si je bila ohranila nekaj prijateljev med starci, ki so stregli princu, in oni so ji kdaj pa kdaj prinesli kakshno novico o njem. Prvich v svojem zhivljenju neizprosna tudi ona, je od dalech spremljala napredovanje Gendzhijeve slepote, kot zhenska, ki komaj chaka, da pade noch in se bo lahko seshla z ljubimcem.

Ko je izvedela, da je skoraj zhe popolnoma oslepel, je odlozhila mestna oblachila in si nadela kratko, grobo tkano obleko, kakrshno nosijo mlade kmetice; lase si je, tako kot vashka dekleta, spletla v kite ter si na hrbet nalozhila balo sukna in svezhenj lonchevine, kakrshno prodajajo na vashkih semnjih. Tako chudno preoblechena, se je dala odpeljati tja, kjer je princ, izgnan po lastni volji, zhivel v druzhbi s srnami in gozdnimi pavi. Zadnji del poti je shla pesh, da bi ji blato in utrujenost pomagala odigrati njeno vlogo. Z neba je na mehko zemljo padal lahen spomladanski dezhek in utapljal zadnje svetle odbleske mraka: to je bila ura, ko se je Gendzhi, zavit v menishko haljo, pochasi sprehajal vzdolzh steze, s katere so stari sluzhabniki skrbno odstranili vsak kamenchek, da se ne bi spotaknil. Njegov izpraznjeni, brezchutni obraz, ki sta mu slepota in blizhanje starosti odvzela ves lesk, je bil podoben motnemu zrcalu, v katerem je svojchas odsevala lepota in Dami-iz-vasi-padajochih-cvetov ni bilo treba hliniti joka.

Ob tihem zvoku zhenskega ihtenja je Gendzhi vzdrhtel in se pochasi obrnil v smer, od koder je prihajalo.

»Kdo si, zhenska?« je nemirno vprashal.

»Ukifune sem, hcherka poljedelca So Heija,« je rekla dama, ki ni pozabila, da mora govoriti v krajevnem narechju. »Z materjo sva odshli v mesto kupovat blago in kuhinjsko posodo, ker me bodo omozhili, ko vzide nova luna. In sem na teh planinskih stezah zashla, zdaj pa jochem, ker se bojim divjih svinj, hudobnih poshasti, moshke pohote in duhov mrtvecev.«

»Saj si vsa premochena, dekle,« je rekel princ, ko se je z roko dotaknil njenih ramen.

In res je bila do kozhe premochena. Dotik dobro znane roke je stresel njeno telo od konic las na glavi do prstov na bosi nogi, a Gendzhi si je lahko mislil, da je zadrgetala zaradi mraza.

»Pridi v mojo kolibo,« jo je s sochutnim glasom povabil princ. »Lahko se bosh pogrela ob mojem ognju, chetudi je v njem vech pepela kot zherjavice.«

Dama mu je sledila in se trudila oponashati klamasto hojo vashkih deklet. Oba sta pochepnila k skoraj zhe ugaslemu ognju. Gendzhi je stegoval roke proti toploti, a dama je svoje prste, ki so bili prenezhni za kmetico, skrivala.

»Slep sem,« je zavzdihnil Gendzhi chez nekaj trenutkov. »Brez bojazni lahko snamesh s sebe mokra oblachila, dekle, in se gola pogrejesh ob mojem ognju.«

Dama je ubogljivo slekla svojo kmechko obleko. Ogenj je rozhnato obarval njeno drobno telo, ki se je zdelo kot izrezljano iz najsvetlejshega jantarja. Nenadoma je Gendzhi zamrmral:

»Prevaril sem te, dekle, kajti nisem she chisto slep. Slutim te skozi meglico, ki morda ni nich drugega kot odsev tvoje chiste lepote. Naj polozhim svojo dlan na tvojo roko, ki she vedno drhti.«

In tako je Dama-iz-vasi-padajochih-cvetov znova postala ljubica princa Gendzhija, ki ga je bila ponizhno ljubila vech kot osemnajst let. Ni pozabila posnemati solza in plahosti mladega dekleta, ki je prvich zaljubljeno. Njeno telo je ostalo osupljivo mlado in princhev vid je bil preslab, da bi lahko razlochil tistih nekaj sivih las na glavi.

Ko sta se nehala ljubkovati, je pokleknila k princu in rekla:

»Prevarila sem te, princ. Res sem Ukifune, hcherka poljedelca So-Heija, a se nisem izgubila na planini. Slava princa Gendzhija je dosegla nasho vas in k tebi sem prishla sama od sebe, da bi v tvojem narochju odkrila ljubezen.«

Gendzhi se je opotekaje dvignil pokonci, kot bor, ki se maje pod udarci zimske burje. S sikajochim glasom je vzkliknil:

»Gorje tebi, ki si mi znova obudila spomin na mojega najvechjega sovrazhnika, lepega princa z zhivimi ochmi, podobo, ki mi nobeno noch ne da spati! Proch s teboj!«

In Dama-iz-vasi-padajochih-cvetov se je odstranila, obzhalovaje napako, ki jo je bila pravkar storila.

 

V tednih, ki so sledili, je Gendzhi ostal sam. Trpel je. Potrto je ugotovil, da je she vedno plen slepil tega sveta in zelo slabo pripravljen na odpovedovnje v tem ter na preroditev v naslednjem zhivljenju. Obisk poljedelcheve hchere je v njem spet zbudil okus po zhenskih bitjih drobnih udov, dolgih stozhchastih prsi, po vznemirjenem in krotkem smehu. Odkar je postajal slep, je chutilo za tip ostalo she edino sredstvo za stik z lepoto sveta. Dezhela, kamor se je bil umaknil, mu ni nudila vech nobene tolazhbe, kajti shum potoka je bolj enolichen kot glas zhenske in valoviti grichi ali pramenasti oblaki so narejeni za tiste, ki vidijo, in plavajo predalech od nas, da bi jih lahko ljubkovali.

Dva meseca kasneje je Dama-iz-vasi-padajochih-cvetov vnovich poskusila. Tokrat se je lepo uredila in nadishavila, poskrbela za to, da je bila njena obleka skromno, a okusno skrojena, ter izbrala nevsiljivo dishavo, ki ni zbujala posebne pozornosti in je kazala na pomanjkanje domishljije pri mladi zhenski sposhtovanega stanu s podezhelja, ki ni nikoli v zhivljenju videla dvora.

Za to prilozhnost je najela nosache z mogochno nosilnico, ki pa je bila brez modernih izboljshav, kot so jih poznali v mestih. Naredila je tako, da je v blizhino Gendzhijeve koche prispela shele, ko se je dodobra znochilo. Poletje je na planino prishlo pred njo. Gendzhi je sedel pod javorjem in poslushal petje chrichkov. Priblizhala se mu je, z obrazom, napol skritim za pahljacho, in zbegano zashepetala:

»Sem Shu Zho, zhena Sukazuja, plemicha sedmega reda province Yamato. Odpravila sem se na romanje v svetishche Ise, toda eden od mojih nosachev si je poshkodoval nogo in pred zoro ne morem nadaljevati poti. Pokazhi mi kakshno kolibo, kjer bi lahko prenochila, ne da bi me kdo nadlegoval, in kjer bi si lahko odpochila moja sluzhinchad.«

»Le kje je lahko mlada zhena bolj varna pred nadlegovanjem kot v kochi slepega starca!« je z grenkobo odvrnil princ. »Moja kocha je premajhna za tvoje spremstvo, ki se bo lahko namestilo pod temle drevesom, toda tebi bom prepustil edino rogoznico v mojem pushchavnishkem domu.«

Dvignil se je in ji tipaje pokazal pot. Niti enkrat ni dvignil ochi k njej in tako je videla, da je popolnoma slep.

Ko se je zleknila po lezhishchu iz posushenih listov, se je Gendzhi vrnil na svoje otozhno mesto na pragu koche. Bil je zhalosten, saj ni vedel niti tega, ali je ta mlada zhenska lepa.

Noch je bila topla in svetla. Mesec je svetil na dvignjeni obraz slepega princa, ki se je zdel kot izklesan iz belega zhada. Minilo je she nekaj chasa, potem pa je dama vstala iz svoje gozdnate postelje, prisedla k njemu in z vzdihom rekla:

»Noch je lepa in nisem she zaspana. Dovoli, da ti zapojem eno od pesmi, ki jih je polno moje srce.«

In ne da bi pochakala na odgovor, je zapela nezhno pesem, ki jo je imel princ zelo rad, saj jo je svojchas velikokrat poslushal iz ustnic svoje najljubshe zhene, princese Vijolice. Vznemirjen se je Gendzhi neopazno priblizhal neznanki:

»Od kod prihajash, mlada zhena, da poznash pesmi, ki smo jih ljubili v mojih mladih letih? Harfa, ki igrash melodije iz davnih dni, naj se moji prsti sprehodijo po tvojih strunah.«

In pobozhal jo je po laseh. Chez nekaj trenutkov je vprashal:

»Ah! Kaj ni tvoj mozh lepshi in mlajshi od mene, mlada zhena iz dezhele Yamato?«

»Moj mozh ni tako lep in je videti starejshi,« je preprosto odgovorila Dama-iz-vasi-padajochih-cvetov.

In tako je dama, v novi preobleki, postala ljubica princa, ki mu je od nekdaj pripadala. Zjutraj mu je pomagala pripraviti vrocho kasho in princ Gendzhi ji je rekel:

»Spretna si in nezhna, mlada zhena, mislim, da celo princ Gendzhi, ki je bil tako zelo srechen v ljubezni, ni imel bolj mile ljubice.«

»Nikoli nisem slishala za princa Gendzhija,« je zmajujoch z glavo odvrnila.

»Kaj,« je vzkliknil ogorcheni Gendzhi, »ali so ga tako hitro pozabili?«

In ves dan je bil mrachno razpolozhen. Dama je spoznala, da se je zhe drugich zmotila, a Gendzhi ni nich govoril o tem, da bi jo odslovil, in zdelo se je, da ga shushtenje njene svilene halje po travi osrechuje.

 

Prishla je jesen in spremenila vsa drevesa na planini v vile, odete v shkrlat in zlato, a usojene, da umrejo v prvi zmrzali. Dama je Gendzhiju opisovala vse te sivorjave, zlatorjave, vijolichnorjave tone, pazila pa je, da je to omenjala le mimogrede. Vsakich, ko je potreboval njeno pomoch, je gledala na to, da je bila ta chimbolj neopazna. Neprestano je razveseljevala Gendzhija z domiselnimi cvetnimi venchki, s preprostimi, a prefinjenimi jedmi, z novimi ubeseditvami starih ganljivih melodij, ki so ga vsakich znova vznemirile. Na enak nachin ga je bila zapeljevala v svojem paviljonu pete konkubine, kjer jo je Gendzhi svojchas obiskoval, toda ves prevzet od drugih ljubezni, tega tedaj ni opazil.

Konec jeseni se je iz mochvirja dvignila mrzlica. V okuzhenem zraku je mrgolelo polno mrchesa in vsak vdih je bil kot pozhirek vode iz zastrupljenega izvira. Gendzhi je oblezhal na svoji postelji iz mrtvega listja, vedoch, da se z nje ne bo vech dvignil. Sram ga je bilo pred Damo-iz-vasi-padajochih-cvetov zaradi nebogljenosti in ponizhujochega negovanja, v kakrshno ga je prisilila bolezen. Toda ta moshki, ki je vse svoje zhivljenje v vsaki dogodivshchini posebej iskal le tisto najbolj edinstveno in najbolj presunljivo hkrati, je zdaj lahko okushal samo toliko ljubezenskih nezhnosti, kot jih je dovoljevala ta nova, pomilovanja vredna intimnost med dvema bitjema.

Nekega jutra, ko mu je dama trla noge, se je Gendzhi dvignil na komolce, in tipaje ishchoch njene roke zamrmral:

»Mlada zhena, ki negujesh tega, ki bo umrl, prevaril sem te. Jaz sem princ Gendzhi.«

»Ko sem prishla k tebi, sem bila preprosta, nevedna podezhelanka,« je odvrnila, »zdaj pa vem, da je bil to najlepshi in najbolj zazheleni moshki. Toda tebi ni treba biti princ Gendzhi, da bi bil ljubljen.«

Gendzhi se ji je zahvalil s smehljajem. Odkar so njegove ochi molchale, se je zdelo, da se njegov pogled premika po ustnicah.

»Umrl bom,« je s tezhavo izustil, »ne pritozhujem se nad usodo, ki jo delim s cveticami, z zhuzhelkami, z zvezdami. V vesolju, kjer vse mine kot sanje, bi nam ne bilo po volji, da bi trajali vechno. Ne pritozhujem se nad tem, da so stvari, bitja, srca, obsojena na smrt, saj je ta nesrechna konchnost del njihove lepote. To, kar me zhalosti, je, da so enkratna. Nekoch je bila gotovost, da lahko v vsakem trenutku zhivljenja odkrijem nekaj novega, kar se ne bo nikoli vech ponovilo, moj najsijajnejshi skrivni uzhitek: zdaj umiram, osramochen, kot izbranec, ki bi bil lahko edini navzoch na velichastnem, neponovljivem praznovanju. Ljubljene stvari, vasha edina pricha je slepec, ki umira … Druge zhene bodo cvetele, tudi one se bodo smehljale, kot so se tiste, ki sem jih ljubil jaz, a njihov nasmeh bo vendarle drugachen in lepotno znamenje, ki me je vzburjalo, se bo na njihovih jantarnih licih komaj zaznavno premaknilo drugam. Druga srca se bodo lomila pod tezho neznosne ljubezni, a njihove solze ne bodo vech nashe. Roke, vlazhne od pozhelenja, bodo she naprej iskale druga drugo pod cvetochimi mandljevci, toda isti cvetni listi se na isto chloveshko srecho nikoli ne usipajo dvakrat. Ah, pochutim se podobno kot chlovek, ki ga nosijo poplavne vode in bi rad dosegel vsaj en koshchek suhe zemlje, da bi na njej odlozhil nekaj porumenelih pisem in nekaj zbledelih pahljach … Kaj bo s teboj, Spomin na Modro princeso, mojo prvo zheno, v katere ljubezen sem verjel shele dan po njeni smrti, ko me ne bo vech tu, da bi se raznezhil nad teboj? In ti, zhalostni Spomin na Damo-iz-paviljona-slakovih-cvetov, ki mi je umrla v narochju, ker je ljubosumna tekmica hotela biti edina, ki bi me ljubila? In vidva, sleparska Spomina na mojo prevech lepo macheho in mojo premlado nevesto, ki sta, drug za drugim imela nalogo, da me nauchita, kako trpimo v vlogi sokrivca ali zhrtve nezvestobe. In ti, tenkochutni Spomin na Damo-Vrtnega-Chrichka, ki se je, vsa preplashena, skrila, in sem se moral potolazhiti pri njenem mladem bratu, na katerega otroshkem obrazu se je zrcalilo nekaj potez plashnega sestrinega smehljaja. In ti, ljubi Spomin na Damo-Dolge-Nochi, ki je bila tako zelo mila in je pristala na to, da bo v moji hishi in v mojem srcu shele tretja po vrsti. In ti, ubogi mali idilichni Spomin na kmechko hcherko So Hei-ja, ki je v meni ljubila le mojo preteklost? In ti, predvsem ti, ocharljivi Spomin na malo Shu Zho, ki mi zdajle masira noge, in ki ne bo imela chasa postati spomin? Shu Zho, ki bi jo zhelel v zhivljenju srechati zhe dosti prej, a je tudi tako prav. Naj ostane en sadezh za pozno jesen …«

Posivel od zhalosti, je spustil glavo na trdo blazino. Dama-iz-vasi-padajochih-cvetov se je sklonila nadenj in vsa trepetajocha zashepetala:

»Ali ni bivala v tvoji palachi she ena zhenska, katere imena nisi izgovoril? Ali ni bila ljubka? Ali se ni imenovala Dama-iz-vasi-padajochih-cvetov? Ah, spomni se …«

Toda poteze na obrazu princa Gendzhija so zhe dobile tisti spokojni videz, ki je dan samo mrtvim. Konec vsakrshne bolechine je z njegovega obraza izbrisal vsako sled navelichanosti in grenkobe, in zdelo se je, da je celo njega samega preprichal, da ima she vedno osemnajst let. Dama-iz-vasi-padajochih-cvetov se je vrgla na tla, vpijoch, ne da bi se zadrzhevala; slane solze so razorale njen obraz kot viharni dezh in shopi njenih izpuljenih las so se vrtinchili po zraku kot kosmi svilenega prediva. Edino ime, ki ga je Gendzhi pozabil, je bilo prav njeno.

 

Iz francoshchine prevedla Nadja Jarc