Revija SRP 143/144

Lipe Haderlap

 

PESNIKOVA TOZHBA

 

Trpljenje je moja slava in obup je moja tolazhba.

Pekél in nebesa sta postala prijatla, da skupno sov-

razhita mene.

Nebesa mi nechejo odpustiti mojih grehov, in prokleti

me drazhijo s svojo chastjó.

Rekel sem sam pri sebi: vzemi od mene, o Bog, chlo-

veshko imé.

Ti me muchish, o Gospod, pa jaz se ne razjochem, Ti me

tepesh, in jaz se ne vklonem, ti me preganjash, in jaz ne

bezhim.

Obupal sem nad tvojo milostjo.

Tvojim angeljem si zapovedal, naj me zanichujejo, in

Tvojim prerokom si ukazal, naj me preklinjajo.

V strah si me dal hudobnim duhovom.

Huda je Tvoja vojska, in jaz se jej ne branim.

Vnichite me, pa ne boste se hvalili z mojimi solzami.

Ne bo jih lizala Tvoja pusta zemlja, in ne bo jih pilo

Tvoje smrdljivo morje.

Napolnil si mero mojega trpljenja in moja sramota

se je spela na dno mojega srcá.

Ostrupena je moja kri in tezhek ko svinec je moj

jezik.

Mrezha je pokrila moj pogled in obup je potlachil mojo

dusho na tla.

V zhelezne verige so vklenjene moje roke in brez

brambe chakam svojega pogina.

Ne prosim Te milosti, mogochni Bog, kajti jaz sem

Tvoj vjetnik.

Moj duh je premagan in ugonobljeno je moje telo. –

Tvojo milost diham in Tvoja jeza je moj gospod.

 

(Razne poezije, 1874)

 

 

 

MOLITEV

 

O silni Bóg,

Che nisi mi odméril

Nobene ure vech vesele,

Che v véchno

Trpljenje sem proklét,

Obsojen, v ur nekdajnih

Veselih, tudi zdaj mogochih

In vendar nemogochih,

Spomin grenák zamaknjen,

Zhiveti puste, dolge dni;

Pribit na skalo Kavkazhko,

Kregulja, ko Prométej, gledati

Od jutra do vechéra,

Od mraka pa do svita

Kljuvati moja jetra; –

Che to si mi odmeril,

Naj bo; –

Le to te prosim:

Utrdi moje srce,

Da voljno bo trpelo,

Mozhato in junashko,

Da se ne polasti ga

Mehkuzhnost babja,

Da v solzah se ne bom

Sramotno zvijal,

Dechakom na veselje,

Mozhém v zanichevanje;

Ampak, da stal bom krepko

Osodi v bran,

Ko jeklo,

Ko skala kraj morjá,

Valovom burnim se ne vgane,

Ko kamen demant

V svitlobi zlahten,

Neunichljiv bogovom.

 

(Razne poezije, 1874)

 

 

 

FILISTER

 

Veselit' se nemam chesa,

Zhalovati je pustó,

In brez mokrega ochesa

Jokati, je res tezhkó.

 

Kleti bojda je surovo,

In moliti v modi ni,

Brati, komur nich ni novo,

Njemu se pach dolgchas zdi.

 

Ognja manjka za ljubezen,

Za pijacho manjka d'nar,

Sam ne vem, zakaj sem jezen.

Vem pa, da sem pust in star.

 

(Razne poezije, 1874)

 

 

 

SONET

 

Tam, koder solnce opoldansko peche,

Zahára pusta shiri se, peshchena,

Ne najde soka trava tam nobena,

Nobene ni tam dom stvari zhiveche.

 

Pa kjer studenec zhiv iz tal priteche,

Glej chuda! ki jih dela moch vodéna:

Zhivljenja polna trata je zelena,

Rastlin, zhivali dom in kraj je sreche.

 

Takó lochénega od domachije,

Kraj ptuji, ko pushchava, me obdaja,

Za moj duh tu ne zraste zelen venec;

 

V pushchavi tej mi srce je studenec,

Iz njega vrejo cveti poezije,

Nov dom okoli mene v pesmah vstaja.

 

(Pesmi na tujem, 1876)

 

 

 

PESNIKOVA TOZHBA

 

Nichesar nisem se uchil,

Ko pesmice kovati,

Chasti si nisem s tem dobil,

Po zlatu ne prashati.

 

Se trudi kupec in potí

V neutrudljivi tlaki,

Bogastvo s tem si pridobi,

Chastén je v druzhbi vsaki.

 

Uchenost drugemu podá

Za trud imé sloveche,

V obilnosti imá blagá,

In vse veljá, kar reche.

 

Junak pogumno v vojsko gré,

Na mech se svoj zanese,

Chasti, zlatá zaklad odpré,

In vse pred njim se trese.

 

Le pesnik je zanichevan

In revezh dni vse svoje,

S trpljenjem poje dan na dan,

Chasti si ne pripoje.

 

(Pesmi na tujem, 1876)

 

 

 

OSEL IN PSI

 

Ko je enkrat kralj lev zbolel, postavil je za chas svoje bolezni osla za svojega namestnika. Osel se zavije v levovo kozho, in vse zhivali so se mu priklanjale, najbolj pa psi. Ko je lev spet ozdravel, in je moral osel levovo kozho zopet slechi, ter prestol zapustiti, so psi za njem tekali, lajali ter mu nagajali na vse vizhe. Osel jih prasha: »Kaj mi zdaj toliko nagajate, poprej ste se mi pa priklanjali?«

Psi pa mu smejé se odgovorijo:

»Saj se nismo priklanjali tebi, ampak levovi kozhi, v ktero si bil zavit.«

Trinog ima le posojeno mozh: che se mu tista odvzame, ga tisti, ki so se mu prej najbolj vklanjali, najbolj psujejo.

 

(Razne poezije, 1874)

 

 

 

SMRECHICA

 

Mala smrechica je gledala na svojo visoko sestro, obchudovaje jo rekoch; »Glej no, kako je moja sestra velika, skoraj sega do nebes; o da bi kmalo tudi jaz tako visoko zrastla!«

Bog je dal smrechici dezha in solnca, pa je v kratkih letih dosegla velikost svoje sestre: Zdaj pogleda na tla in pogleda proti nebesam, in zhalostna zdihne: »Oh, kako blizo je do tal, kako dalech pa do nebes! Dosegla sem svojo najvecho visokost in sem she tako majhna!«

Tako si obeta chlovek v mladosti, da si bo pridobil na svetu neizmerno slavo in uchenost; ko pa pride do vrhunca svojega razvitka, spozna, da nich ni in nich ne zná.

 

(Razne poezije, 1874)

 

 

 

SLOVENCI IN NEMCI

Narodopisna chrtica.

 

Stari zgodovinarji enoglasno potrjujejo, da so se stari Germani, pradedi sedajnih Nemcev, najrajshi pechali z lovom na zverino; o Slovanih ali Slovenih pa pishejo, da so zhe od nekdaj ljubili poljedelstvo. To upliva she danes na znachaj in krajno razprostranost obeh narodov. Nemci so she danes isti ljubitelji lova, kakor nekdaj; Slovani pa so s svojim srcem na grudo privezani in na sad, ki ga z umnostjo zemlji izvabijo. Ta razlochek se jasno pokazhe nad slovenskim ali nemshkim kmetom. Che se slovenski kmetje snidejo, je njih stalni pogovor o vremenu, o zhitu, o sadji, in kako sploh letina kazhe; tudi nemshki kmet se s poljedelstvom prezhivi, pa on se rajshi pogovarja o zverini, o lovu in o psih. Nemshki kmetje na Tirolskem so vsi tudi lovci, in to je njih najljubsha zabava. Ker je pes pomochnik pri lovu, zato med Nemci nobena zhival ni tako obrajtana in nobeni se tako dobro ne godi, ko psu. Che le trije pravi Nemci vkup pridejo, potem se lahko stavi deset goldinarjev na enega, da bodo v svojem pogovoru tudi na pse prishli. Med slovenskimi kmeti pa so lovci redki. Vsled tega razlichnega zhivljenja je Nemec bolj trd in osoren, ter mu je trdi hrast sveto drevo, Slovanu pa mehka in lepodishecha lipa, ker je sam bolj mehkega pa blagomislechega znachaja.

Ni sluchajno, ampak iz razlichnosti zhivljenja se razjasnuje, da stanujejo Slovani vechinoma po planjavah in rodovitnih dolinah, Nemci pa bolj v hribih. Na Cheshkem in Moravskem, na Koroshkem in v Shleziji vidimo Slovane v nizhavi, v rodovitni dolini, Nemce pa v hribih; prvi so iskali rodovitne zemlje za poljedelstvo, drugi gojzdov in hribov, kjer ni manjkalo zverine, ker tje jih je srce vleklo, Slovani pa so jim take nerodovitne kraje radi prepustili. Tudi na Slovenskem so bili veliki gojzdi, pa nashi kmetje niso marali zanje, rajshi so videli pashnike za zhivino. Tako so na Gorenjskem dovolili nemshkim gospodom, posekati gojzde, da bi vech pashnikov imeli, ta pravica je zastarela, nemshki gospodje so zdaj gojzde proglasili za svojo last in od tod pride vechna pravda med gorenjskimi kmeti in med »industriegesellschaft«. Tako vidimo Slovane naseljene po ruski planjavi, po ravnem obrezhji Visle, po ravninah ob Dunavu, Savi in Dravi. Tudi planjava v sedajni Prusiji je bila nekdaj slovanska. Pravi Nemci pa so bolj naseljeni v goratih krajih. Skaloviti dom Chrnogorcev in Hercegovincev te trditve ne ovrzhe, ker Slovani bi se v teh krajih gotovo ne bili udomachili, da jim niso bili varno zavetje pred turshkimi napadi, kjer so se po sili privadili bojevitega zhivljenja.

 

(Ljudski glas, I. shtevilka, 1. maja 1882, str. 7)

 

 

 

LIPE (FILIP) HADERLAP (1849, Remshenik pri Zhelezni Kapli, Koroshka – 1896 ?), pesnik, politik, chasnikar, publicist, prevajalec, deloma dramatik. Po gimnaziji v Novem mestu (1869) shest let telegrafist v Trstu in na Tirolskem (Landeck, Bolzano), nato v Lj. urednik Slovenca ter 1882-1885 izdajal lastni katolishkosocialni 14-dnevnik Ljudski glas (za obrtnike, delavce in kmete), 1883 urednik glasila koroshkih Slovencev Mir v Celovcu, 1896 pa mu je lastnik Gregor Einspieler (»neljubo prisiljen«; Mir, 1896 / 4) dal odpoved, nakar je Haderlap izginil brez sledu. Sploh je v njegovi biografiji vech nejasnosti (znan kot alkoholik). Spochetka nagnjen socialnodemokratsko, se 1874 pridruzhi Bleiweisovim konservativnim staroslovencem in njihovim KiR-Novicam ter poslej v chlankih (tudi v pesmi Slovenski duh) napada mladoslovence, chesh da so za slovenski narod shkodljiv privesek pruskih liberalcev (ochitki darvinizma, materializma, brezverstva, germanofilstva ipd.). Njegov bizarni poskus prenove slovenske abecede (»29 samoglasnikov in 21 soglasnikov, skupaj 50 chrk«; cit. LG, 1. 8. 1882, str. 54) je osmeshil mladoslovenec Janko Kersnik v svojih feljtonih v SN (ZD, k. 5), priznal pa mu je »narodno poshtenost« (Haderlap je v slov. in nem. pisal o etnopolitichnih razmerah; v Celovcu je 1887-1890 izdajal Koroshke bukvice, 17 zv.).  

Na literarnem podrochju je bil podobno ploden in »problematichen« kot na politichnem. Negativno je pisal tudi o literaturi mladoslovencev, ti so mu vrachali z nich manj ostrimi ocenami njegovega literarnega in politichnega delovanja (posmeh F. Levca: »Lipe-Lape«, asoc.  Hader – nem. cunja, prepir ipd.). Samozalozhnishko je izdal vech knjig: liriko v zbirkah Brstje (soavtor Ivan Hribar; Mb., 1872), Razne poezije (ps. Dobravchin, Lj. 1874) in Pesmi na tujem (ps. Dobravchin, Lj. 1876); obveljale so kot malovredne, popularna pa je bila pripovedna pesnitev o slov. peshpolku Kuhnovci v Bosni (izd. J. Krajec, Nm., 1879). Iz nem. je prevedel in priredil vech ljudskih povesti ter Shakespearovo igro Romeo in Julija  (zavrnjena tako za natis kot za rabo v gledalishchu). Monumentalen je njegov menda v zaporu zacheti prevod (iz nem.) zbirke zgodb Tisoch in ena noch (izd. J. Krajec, Nm., 51 snopichev vezanih v 11 zvezkov, 1880-1891). Kot literat je bil predvsem pesnik, v glavnem klishejski (ljubezen – zhenska nezvestoba, domovina) v duhu slov. tradicije in ljudske pesmi, oblikovno-jezikovno razmeroma soliden, mestoma okoren (napisal tudi libreto Hajduci). Vrh njegovega pesnjenja je cikel Molitev: shtiri pesmi z enakimi naslovi, prve tri v daljshih »proznih« verzih, chetrta v krajshih; v njih je preprichljivo, z robato ekspresijo v stilu biblijskih psalmov in zhalostink izpovedal svojo bivanjsko indignacijo, ki jo sklene satirichno ravnodushje Filistra. Njegov Sonet je primer oblikovne solidnosti, vsebinsko pa variira Preshernovo »Afrike pushchavo«, a v njej izpostavi poezijo kot lastno bivanjsko oporo. Pesnikova tozhba je preprost, a uchinkovit avtobiografski povzetek. Tukaj dodani (ezopovski) basni sta primera njegove »poezije v prozi«, zanimivi zaradi antidiktatorske in »nihilistichne« kritike nezrelih iluzij. Tekst Slovenci in Nemci ima kljub »narodopisnemu« podnaslovu vrednost predvsem kot proznopoetichna osvetlitev lastne usodne obsesije z razmerjem med dvema etnijama v tedanjem geohistorichnem kontekstu.

 

Izbor in zapis o avtorju Ivo Antich