Revija SRP 143/144

Lipe Haderlap

 

KDAJ SO PRISHLI SLOVENCI

(Zgodovinske chrtice)

 

Kdaj so prishli Slovenci na Koroshko in v sosedne dezhele?

 

Nemshki in drugi zgodovinarji za njimi trdijo, da so se Slovenci v teh krajih naselili she le v 6. stoletji po Kr., prej pa da so v teh dezhelah prebivali Kelti ali Galci. Te so Slovani v obche »Vlahe« imenovali. Mnogo znamenitih slovanskih zgodovinarjev pa temu ne daje vere, ker mnogo rechi kazhe na to, da so Slovani prishli v Europo zhe davno pred Kristovim rojstvom, nemara da nekteri she pred Nemci. Nash ucheni rojak Matija Majar je istega mnenja in ima nekaj dokazov nabranih, da so se Slovani tukaj naselili zhe v davnem chasu. Nagovarjal sem ga, naj bi te shtudije na svitlo dal, pa je rekel: »Chakajte, da v Prago pridem.« Ali bo zdaj to storil, ne vem. Shkoda bi bilo, ko bi se to gradivo zgubilo!

Tem zgodovinarjem pritrjujem tudi jas, pa z dokazi ne stopim prej na dan, dokler niso na vse strani neovrgljivi, kakor je moj pravopis, priobchen v 1. snopichu. M. Majar pravi, da se niso vsi Slovani na enkrat priselili v Europo, ampak najprej Chehi in Poljaki, potem Slovenci, slednjich polabski Slovani, Hrvatje, Srbi in Rusi, in sicer Slovenci okoli 1. 1000 pred Kr., Poljaki in Chehi pa she prej. Meni se zdi, da so morali Slovenci med prvimi biti, ker so se naselili najdalje proti jugozapadu. Zasedli so juzhno Karantanijo, kakor se je imenovala dezhela med Donavo in Jadranskim morjem, pa sedajno Benechijo noter do »Vindrune« (Verone). Poljaki (»Povlahi« t. j. sosedi »Vlahov«) so zasedli severno Karantanijo (t. j. gorenjo in dolenjo Avstrijo, Solnograjsko in juzhno Bavarsko do Bodenskega jezera. Pozneje so se Poljaki zavolj vlashkih ali keltishkih napadov umaknili na planjavo ob Visli, kjer she danes prebivajo. Chehi so najbrzh cel chas ostali v Cheshki, na Moravi in severni Panoniji (Ogerski). Njih sosedi na severu so bili Polabci, ki so pozneje skor chisto zginili. Polabci so imeli razlichna imena, dokaz, da so imeli vech knezov. Eni so bili Obotriti, drugi »Pomorci« (Pomern), t. j. poleg morja stanujochi, tretji »Porusi« ali »Prusi«, t. j. poleg Rusov stanujochi. To ime so mogli se ve da dobiti she le potem, ko so se Rusi poleg njih naselili. Slovenci so se lochili v dva debla: v karantanske in balkanske. Prvi so zasedli juzhno Karantanijo, balkanski ali ilirski pa balkanski polotok. Mogoche, da so se nekdaj chutili kot en narod, dokler niso bili razkrojem po Hrvatih in Srbih, ki so se v sredi med njimi naselili. Potomci balkanskih Slovencev so sedajni Bolgari, pomeshani s finskim rodom Bolgarov, kteri so balkanske Slovence podjarmili in jim dali ime. Hrvatje in Srbi so prej stanovali ob Karpatih (primeri podobnost imen »Karpati« in »Horvati«) in v sedajni Galiciji, pozneje so se preselili na jug.

Pozneje torej so prishli she Hrvati, Srbi in Rusi, in ker so nashli druge dezhele zhe zasedene, ostali so ob Karpatskih gorah in na veliki ruski planjavi. Tujci so vse Slovane imenovali Venete, Ante, Wende, Vinde, Windische.

 

 

Kaj je tedaj s tistimi Kelti, ki so baje do 6. stol. po Kr. prebivali v nashih krajih?

 

Nekteri pisatelji menijo, da so prvi prishli v Evropo Iberci, kteri so shli noter v Shpanijo. Za njimi so prishli hitrokrvni in bojeviti Kelti ali Galci. Shli so naprej do Atlantskega morja in se ustavili v lepi francozki dezheli. Ali so prej ali pozneje ali ob istem chasu Grki zasedli juzhni balkanski polotok, Latinci pa Italijo, kdo to vé? Za Kelti, Latinci in Grki so prishli Nemci ali Teutoni, Rimci pa so jih »Germane« imenovali. Germani so nashli Italijo in Francozko (Galijo) zhe obljudeno, tudi na anglezhkem in irskem otoku so bili zhe naseljeni Kelti. Ostali so toraj na obeh bregovih reke Rene, kjer je prava domovina Nemcev, zato jo tudi vedno opevajo. Mogoche je pa tudi, da so bile dezhele med Donavo in Jadranskim morjem zhe po Slovanih zasedene, ko so Nemci prishli, toraj se niso mogli takoj razshiriti proti jugu, ter so se razprostrli, namnozhivshi se, po planjavi med Reno in Labo in po sedajnih danskih dezhelah. Pozneje so shli she v Shkandinavijo, in rod germanskih Anglosaksov si je podjarmil celo Kelte na anglezhkem otoku in se tje preselil. She zelo verjetno se mi zdi, da so bili Slovenci, Poljaki in Chehi prej v Evropi, kakor Germani, sicer bi se bili ti rajshi proti jugu razprostrli, nego da so shli v mrzlo Shkandinavijo, in chez morje na Auglezhko. Slovani pa, naj so prishli zhe prej ali pozneje, zasedli so dezhele, kakor smo jih zgoraj nashteli.

Med tem chasom pa so se Kelti v Galiji silno namnozhili, da je bila dezhela zhe pretesna za vse, in zacheli so pritiskati na sosede. Leta 600 pred Kr. pod kraljem Ambigatom pa se je na njih zboru sklenilo, da se mora nekaj ljudstva izseliti. Kraljeva nechaka Belloves in Sigoves (Belovec in Zhigovec) sta vzdignila 300.000 ljudi in jih peljala z oborozheno mochjo proti izhodu; in sicer je shel Belovec v Italijo, Zhigovec pa v Karantanijo, to je »veliki Gorotan«, ker Karantanija se je imenovala dezhela med Donavo in Jadranskim morjem. Belovec je premagal Rimce (Latince) in zasedel zgornjo Italijo. Potem je prishla she druga truma Keltov v Italijo pod vodstvom Elitova. Odslej je bila vsa gorenja Italija Keltom ali Galom pokorna, najbrzh tudi beneshki Slovenci. Zhigovec pa je premagal karantanske Slovence med Ljubelom in Donavo. Potem so shli Kelti she naprej in podjarmili tudi balkanske Slovence. Ustanovili so mochno drzhavo od Shvice noter do Macedonije, in celo slavna Macedonija se je tresla pred njimi.

Mogoche je, da so se Poljaki v tem chasu izselili iz Karantanije in se umaknili v planjavo ob reki Visli. kjer she zdaj prebivajo. Poljski zgodovinarji sami trdijo, da so Poljaki prishli iz Karantanije. Mnogo krajnih imen ob Bodenskem jezeru, na Bavarskem, Solnograjskem in gorenji Avstriji nam pricha, da so nekdaj tam prebivali Slovani. Tudi tuji zgodovinarji priznavajo, da so ob Bodenskem jezeru stanovali »Vindelici«, t. j. Vindi, Vendi. Omeniti pa moramo, da so Slovani Kelte imenovali »Vlahe«, kar potrjuje tudi ruski zgodovinar Nestor. Z besedo »Lah« zastopimo danes Italjana. Odkar so namrech Kelti zasedli zgornjo Italijo, Turovlje (Tirole), imeli so Slovenci na jugu in zapadu Kelte za sosede, in te so imenovali »Vlahe«; od Latincev pa so bili chisto odrezani, in ko so chez mnogo let zhe skor pozabili na Latince, imenovali so vse prebivalce Italije »Vlahe« ali »Lahe«. Tudi Nemci so Kelte imenovali in jih she imenujejo »Wallische«, »Wälsche«. To ime so prenesli tudi na Latince, zato imenujejo zdaj tudi Italjane »Wälsche«, Rumunce pa »Wallachen«.

Zhe ime »Poljaki« pricha, da so bili nekdaj sosedi Vlahov. Po mojih mislih namrech beseda »Polak« ne pride od »polja« in tudi ne od kakega pradeda »Leha«, ampak »Polaki« pomeni »Povlahi« ali »Polahi«, t. j. sosedi Vlahov. Tako pride beseda »Prus« od »Porus«, to je, »Porusi« ali »Prusi« so ljudje, ki stanujejo »po Rusih« ali »poleg Rusov«, in »Pomorci« (Pommern) so ljudje, ki stanujejo »poleg morja«. Zato so tudi drugi Slovani imenovali Poljake »Povlahe«, t. j. »poleg Vlahov stanujoche«. Da so Poljaki res prej stanovali v severni Karantaniji in se pozneje zavolj vlashkih napadov preselili v sedajno Poljsko, nam je verjetno tudi zavolj tega, ker je bilo mogoche, da se je severna Karantanija tako hitro ponemchila. V juzhni Karantaniji so namrech Slovenci ostali doma in so rajshi prenashali vlashko gospodstvo, nego bi se bili izselili. Tukaj so se ohranili tudi she do nashih chasov. Severna Karantanija pa je bila po odhodu Poljakov skoraj izpraznena. Kajti vseh Keltov ali Vlahov se je iz Galije izselilo le morda okoli pol miljona, pa she teh je najvech shlo v severno Italijo. Drugi so se razprostrli po shirnem prostoru od Bodenskega jezera do Macedonije. Kaj je taka peshchica za toliko prostora. Ko so pozneje Rimci nadvladali Vlahe in njih drzhave v Galiji, Karantaniji in Iliriji podjarmili, je bil odstranjen vlashki strah, pa tudi Rimci niso mogli vseh teh dezhel obljuditi. Zato so se Nemci, ki so se ob Reni zhe zelo namnozhili, zacheli seliti v dezhele na jugu od Donave, ki so bile po odhodu Poljakov skoraj brez prebivalcev. Tako so v hipu ponemchili Bavarsko, Shvico, Turovlje (Tirole), Solnograjsko, dolenjo in gorenjo Avstrijo in gorenjo Shtajersko. Rimcem so morali sicer podlozhni biti, pa dezhele so postale vender njih last.

Vlahi tudi Slovencev na jugu niso iztrebili, da so jim le hoteli pokorni biti. Zato je masa ljudstva na Koroshkem, spodnjem in srednjem Shtajerskem, Kranjskem in Gorishkem ostala slovenska, Vlahi so bili naseljeni le v nekterih krajih, ki se deloma razodevajo zhe po imenih »Lashko«, »Lashiche«, »Lahovo« itd. Vlahi so shli na boj, Slovenci pa so polje obdelovali, orozhja pa niso smeli nositi. Zato najdejo v starih grobovih, ki jih zdaj odkrivajo, v nekterih orozhje, v nekterih pa ne. Kelte ali Vlahe so namrech pokopali z orozhjem.

Rimci so najprej premagali Vlahe v zgornji Italiji. Z njimi so prishli tudi beneshki Slovenci pod rimsko oblast, in tam se jim je bolje godilo, nego pod vlashko vlado. Kajti beremo, da so nekteri karantanski Slovenci, ki so bili she pod Vlahi, dvakrat poskushali, preseliti se na Beneshko, pa rimski senat jim tega ni dovolil in jih je nazaj poslal.

Ko je pozneje prishla she Karantanija pod rimsko oblast, zginili so Vlahi kakor kafra, ker jih, kakor smo zhe omenili, itak mnogo ni bilo.

Skor celih 600 let, od 1. 600 do 13 pred Kr. so bili karantanski Slovenci pokorni Vlahom. Ostalo je toraj v njih mnogo vlashke ali keltishke krvi, ki se razodeva v neki gorechnosti in hitrosti prevdarka, ki drugim Slovanom ni toliko lastna.

Blizo 500 let so bili potem Slovenci pokorni Rimcem.

Pa tudi rimska drzhava se je zachela majati. Kakor nekdaj Vlahi, tako so se zdaj Nemci silno hitro mnozhili. Zato so zacheli pritiskati na Slovane proti izhodu in na dezhele Rimcem podlozhne proti jugu. L. 476. se je razrushila rimska drzhava, najvech pod udarci nemshkih narodov, ki so zmirom bolj tishchali proti jugu.

Karantanski Slovenci se niso radi spushchali v boje, zato so jim Nemci kakih 200 let pustili nekako neodvisnost ter lastne vladarje, ki so stolovali na Koroshkem. Pa zmirom bolj so se Nemci, posebno Bavarci, umeshavali v slovenske zadeve ter slovenske vojvode drzhali na svoji ujzdi. Tudi so se Nemci zmirom v gostejshih trumah selili zdaj tudi zhe v juzhno Katantanijo, na juzhni strani Turskih planin (Tauern). V osmem stoletji bilo je slovenske neodvisnosti zhe chisto konec. Poznejsha zgodovina je znana.

F. H.

 

 

Plevrat, slovenski chetovodja v Celovcu

 

Iz starosloveuske zgodovine, po Valvazorju. Na Koroshkem je vladal slovenski vojvoda Baruh, ko so divji Hunci pridrli v Evropo, ter leta 648 hoteli podjarmiti tudi Koroshko. Hunski Kan pa je bil zvedel o hrabrosti slovenskega chetovodja Plevrata, ki je menda bil vojskovodja vsega slovenskega vojstva. Plevrat je bil s 300 mozhmi poveljnik posadke, v Celovcu. Kje je tachas stoloval vojvoda Baruh, nam Valvazor nich ne pové. Da bi Koroshko in sploh vse Slovence po sedajnem Koroshkem, Shtajerskem in Kranjskem, ki so tachas pod Koroshko spadali, lozhej podjarmil, sklenil je hunski Kan, najprej hrabrega Plevrata z zavratnim umorom s poti spraviti. Poslal je vech ogleduhov v Celovec, kateri so rekli, da so se s Kanom sprli in da hochejo odslej pri Slovencih v sluzhbo stopiti zoper Hunce. Plevrat jih je sicer sprejel v svojo sluzhbo, slovenski vitezi pa hunskim, dozdevnim uskokom niso nich zaupali, ter jih skrivej opazovali. Res so dva zasachili, ko sta se pogovarjala, kako bosta Plevrata zavratno umorila. Takoj so zgrabili vse hunske uskoke in jih telebili v nek propad, kjer so jih potem psi pojedli. Ko je hunski Kan to zvedel, prishel je nenadoma z veliko vojsko na Koroshko, ter hudo gospodaril. Hotel se je v prvi vrsti mashchevati nad Plevratom, ter je oblegal Celovec z veliko silo. Plevrat se je s svojo peshchico brabro branil in mnogo Huncev pobil. Nazadnje je pa vendar zmagala velika nadsila Huncev. Z naskokom so vzeli trdnjavo Celovec ter v trgu (tachas je bil Celovec she majhen kraj) pomorili vse mozhe, zhene in otroke. Starega stotnika Plevrata pustil je Kan pred se pripeljati, da bi tega junaka videl in zh njim govoril. Plevrat pa mu je rekel v obraz, da on (Kan) ni vreden kraljem prishtet biti, ker tako po divjashko in zhivinsko kolje in mori slabe zhene in nedolzhne otroke, ker pustoshi in pozhiga vse kraje, kamor pride. Ta pravichna in nevstrashena graja je hunskega poglavarja tako zbodla, da je pustil obesiti she Plevrata in njegovo rodbino. Med tem chasom pa je bil vojvoda Baruh zbral mochno slovensko vojsko, jo peljal proti Celovcu in planil nad Hunce. Slovenci so pobili veliko tisoch divjih Huncev, le malo jih je ushlo, med njimi tudi Kan. Pa na Koroshko se divji poglavar ni vech prikazal.

 

 

(Prva objava: Koroshke bukviceslovenskemu ljudstvu v poduk in kratek chas; izdaja in zaklada Filip Haderlap Jurjev; 3. snopich; Celovec 1887. Haderlap je Koroshke bukvice izdajal med 1887-1890, vsega 17 zvezkov, prve tri tiskal Bertschinger v Celovcu, nato Krajec v Novem mestu. Verjetno je nemshko okolje vplivalo na menjavo tiskarja, ker je bila zadevna publikacija izrazito slovenskoobrambna. V njej je Haderlap kot »zgodovinske chrtice« objavljal poljudne, tehtno napisane prispevke k tezam o slovenski / slovanski predantichni navzochnosti v Evropi. Zapis o Plevratu, legendarnem slovenskem vojskovodji zoper Hune, je uvod v epsko pesnitev, objavljeno prav tam v 26 rimanih shestverznih kiticah, solidnih tako oblikovno kot vsebinsko. Gre za unikaten literarni opis bojev med slovenskimi Koroshci in Huni z mochno, tedaj posebno aktualno patriotsko tendenco, v luchi katere je tudi avtorjeva opomba s slikovito razlago ljudskega pojma pasjeglavci: »Hunce so Slovenci tudi pasjeglavce imenovali, ker so imeli majhne, ozke glave, drobne, vdrte ochi, grde obraze in zakrivljene noge.«; cit. str. 76. – Op. ur. I. A.)