Revija SRP 143/144

Lev Detela

 

STAROSLOVENSKA BALADA

(Osmo stoletje med slikovitimi

karantanskimi gorami)

 

Ko je prishel beli dan,

sem shel v goro teloh iskat.

Lepi teloh pod bukvico

sem shel iskat za ljubico.

 

Grabil sem v sneg globoko,

iskal sem v zimi teloh visoko.

Lepi teloh pod bukvico

sem iskal za ljubico.

 

Dolgo sem grebel pod bukvico

v snegu za drago ljubico.

Grebel sem v snegu globoko

na hribu v gozdu visoko.

 

Iskal sem pod temno bukvico

lepi cvet z ostro sabljico.

Dvigal sem sabljico z roko,

da bi nashel teloh globoko.

 

»Ah, zakaj dvigash orozhje, sin,

tu v belem snegu prek korenin.

Pod to bukvico visoko

rase beli teloh le globoko.«

 

»Ah, tu v snegu pod oblakom

ne vidim teloha, temvech shako.

Pod to temno bukvico

ni teloha za ljubico.«

 

»Ah, v snegu na gori visoko

bosh srechal le kosmato roko.

V tej hosti sredi korenin

spi silni medved iz bukovin.

 

Le grebi z ostro sabljico,

bosh nashel zversko glavico.

Bosh prebudil chrnega medveda,

da zarjove iz belega snega.«

 

Zhe grebem pod bukvico visoko

s trdo roko v sneg globoko,

da zatuli vrh pechin

silni medved, kralj planin.

 

Dvignem sabljico visoko,

kri shkropi chez sneg globoko.

Rdechi teloh, medvedji cvet,

gremo za ljubico si vzet!