Revija SRP 143/144

Lev Detela

 

KRVAVI DEZH OB SOCHI

 

Nad tabo jasen bo oblok,

krog tebe pa svinchena tocha

in dezh krvav in solz potok

in blisk in grom – oh, bitva vrocha!

 

Simon Gregorchich, Sochi

 

 

Orel vse vidi. Vidi dolgo vojashko kolono spodaj v dolini. Njegova krila so kot jadra. Krozhi po shirjavah visoko nad vrhovi Mangarta. Veter zhvizhga okrog njegove ponosne glave. Z ostrim pogledom opazuje chrne pike spodaj pri gozdu. Cesarjevi vojaki pravkar napadajo italijanske obrambne polozhaje.

Orel vidi, kako udari granata naravnost v sredino kolone. Vidi, kako granata raztrga vech avstrijskih vojakov. Vidi, kako vech krogel zadene avstro-ogrskega stotnika. Vidi trupla ubitih vojakov spodaj na polju. Orlove ochi so zelo ostre.

Orel vidi vse in vse ve. Je pameten in izkushen. Ve, da je tu konchno hrana za njegov mladi rod. Upa, da tisti, ki se spodaj med seboj neusmiljeno pobijajo, ne bodo utegnili pokopati shtevilnih trupel.

Vidi, kako vojaki v strahu zbegano bezhe v gozd, da bi se pod drevesi v goshchavi zashchitili pred ponovnim sovrazhnikovim napadom.

Dishi po smodniku in krvi. V gozdu je vlazhno in mrachno. Vojaki utrujeno zhdijo pod vejami v blatnem chumovlju.

Veliki divji ptich je srechen. Ubiti vojaki raztreseno lezhijo v shirokem krogu po prostranem polju. Kmalu se bo orel spustil s planin navzdol na krvave travnike in njive in z ostrim kljunom razsekal ubogo meso za svoje lachne mladiche. V vechernem somraku bo zelo zadovoljen ob obilni hrani.

 

Pod smreko lezhi pet pijanih vojakov.

»Za znoret! Do kolen smo se ves dan ugrezali v blato!«

»Gospod stotnik je rekel, da za nobeno ceno ne smemo prekiniti ofenzive …«

»Pa saj je pod goro padel celotni regiment …«

»Ja, za domovino je vredno umreti!«

 

Pozno popoldne pripeljejo tovarishi ubitega slovenskega stotnika. Njegovo truplo je prereshetano od shtevilnih krogel. Zhe zgodaj zjutraj je padel v boju proti Italijanom. Vech krogel ga je smrtno zadelo. Ranilo ga je tudi v obraz.

Vojaki ga prizadeto umivajo in chistijo, da ne bi bil videti kot kaka prikazen. Skushajo ga v narochju smrti in vojne groze spet narediti dostojnega in mu vrniti dostojanstvo, ki si ga je zasluzhil. Nekateri poklekajo pred mrlichem, molijo Rozhni venec in Oche nash. Pozneje, ko pride kurat, bodo stotnika za gozdom pod goro zasilno, toda chastno pokopali.

Iz pushk se bo oglasil zadnji bojni pozdrav. Poveljnik polkovnik Lukich bo imel kratek nagovor.

»Kameradi,« bo rekel. »Pokopavamo domovini zvestega pogumnega stotnika Franca Bohinca, junaka nashe velike in slavne vojske, ki se je boril do zadnjega diha za sveto vero, dragi dom in presvetlega cesarja proti zahrbtnemu sovrazhniku. Zasluzhi si slavo in nasho vechno hvalezhnost! Bog mu daj vechni mir in pokoj!«

 

Spet je noch. Nekje v strelskih jarkih pojejo vojaki slovenske ljudske pesmi. To so zhalostne pesmi, polne hrepenenja po soncu, ljubezni in zhivljenju, toda te pesmi bolijo, ker je zdaj v tem tezhkem chasu smrt vsepovsod vsem na ocheh.

Zgoraj v hosti sito spijo orlovi mladichi. Samo medved je she buden. Poslusha shume nochi. Jezno obracha veliko rjavo glavo, se vznemirja zaradi pokov in treskov vojne. Gleda mirne zvezde na nebu, a se ne more umiriti. Renchi, brusi zobe, izgine v globinah gozda.

 

»Ekscelenca, mrzlo je danes!«

Socha … Galicija … Verdun … Razdruzheni vojaki vseh dezhel, zdruzhite se! Dovolj je bilo vojne … Mladi mozhje, ne bodite vechna hrana za topove … Ne hodite v mlin, ki melje chloveshke kosti … Ne bodite vodnjak, v katerem se nabira vasha kri …

Toda gospod general ima drugachne skrbi.

»Ekscelenca, mrzlo je danes. In vojna!«

»Ja, vojna. Vojna. In pivo!«

»Na ukaz, ekscelenca. Sluga pokoren. Ampak vojna.«

»Ja, vojna. Kaj je zhe vojna … Zmagali bomo … Pivo …«

»Razumem. Na ukaz. Pivo. Vojna!«

»Imamo vojno … in imamo pivo!«

»Ja, ekscelenca. Pivo.«

»Pivo, prosim!«

»Na ukaz, pivo!«

»Hvala. Pivo!«

 

V baraki brli petrolejka. Za zatemnjenimi okni se oglasha zbeganost. Na veliki mizi poleg svetilke lezhijo ostanki cigaret. Trije vojaki sede pri mizi. Osamljeno dremajo. Eden zachne govoriti o materi. Reche, da so njegove ochi popolnoma podobne materinim. Tudi ona ima velike modre ochi. Kot sinje nebo. Tudi ona je visoka. Prav tako kot on. Drugi vojak molchi. Poslusha. Ne reche nich. Tudi on misli na svojo mater, ki je zhe dolgo bolna. Boji se za svojega sina. Skrbi jo za oba sina, ki sta morala oditi v vojsko.

Okrog lesenega plota pri baraki zavija veter. Zemlja joche v dezhju. Tudi mati joche. Ne more spati. Moli in chaka. Tam dalech za visokimi gorami chaka na oba sina.

Vojaki v baraki spet molchijo. Ne morejo razumeti, da je na svetu tako hudo. Zakaj so te dolge vojne potrebne? Hladno je. Hribi in gozdovi za barako se pogrezajo v temo.

 

Med strelskimi jarki obeh vojsk se shirita strah in obup. Vojaki chepijo v vlazhnih mrzlih luknjah in mokrih rovih in hrepenijo po miru. Vsi so se zhe navelichali vojne. Hochejo ven iz zadushljivih strelskih jarkov, oditi hochejo dalech proch iz hudega chasa ubijanja in unichevanja …

Spominjajo se, kako so she pred enim letom v istih rovih s hrepenenjem v srcu ob majhnem mrshavem bozhichnem drevescu peli vechno pesem „Sveta noch, blazhena noch« v upanju, da bo ta dolga strashna nesmiselnost kmalu konchana ... In spominjajo se, da se je na drugi strani, v vlazhnih luknjah nasprotnika, oglasila ista pesem. Najprej potiho, potem vedno glasneje. Sprva v polomljeni nemshchini in potem v nekem tujem jeziku, ki ga niso razumeli, vendar so vedeli, da je to ista pesem o miru in ljubezni med ljudmi …

Vojaki tudi zdaj, leto za tem, chepijo v rovu ob polomljeni, za vojno slepi smrechici, ki so jo okrasili z umazanimi rdechimi trakovi, izrezanimi iz chasopisnega papirja … Pojejo in upajo, toda vojna nima ne konca in ne kraja …

 

Bozhichni vecher na fronti. Vojaki pojejo, kadijo, chemijo, na smrt utrujeni zapirajo ochi in hochejo zaspati. Nekateri tarnajo in se prepirajo. Redki prebirajo pisma, ki so jim jih poslali domachi.

»Kaj? Povej!«

»Ubil sem enega tam na drugi strani!«

»Ja, in kaj potem?«

»Ubil sem chloveka!«

»Sovrazhnika je treba ubiti!«

»Ja!«

»Treba je ubiti!«

 

Zemlja joka, streli padajo, sivi veter nima usmiljenja z ubogim chloveshtvom. Vojaki se stiskajo v umazanem zhivinskem vagonu. Peljejo se poshevno v nich. Nihche ne ve, kaj se bo zgodilo. Dezhuje. V vagonu je mnozhica rok in nog. Glave in hrbti so nakopicheni kot sardine v konzervi. Nekateri pijano popevajo.

Oglasi se pesem „Travnichki so zhe zeleni« …

 Mozhje v uniformah cesarsko-kraljevske vojske so hrana za topove, cheprav se ves chas she vedno gobezda o skorajshnji veliki zmagi.

»O, ti srechna Avstrija!«

»Preklete svinje!«

»Tiho!«

»Sluga pokoren!«

»To presega vse mere!«

Chrni oblaki visijo tik nad hribom. Smrdi po ognju in dinamitu. Eden od vojakov se bozhjastno trese na tleh. Stoka in se smeje, kot da bi bil blazen.

Z vlaka se zdi mimobezhecha pokrajina v dezhju topa in hladna. Kot da je okamenela v grozi vojne. Srecha se je skrila za oblake in mesec za parobek gozda. Mrachi se. Nichesar ne moresh vech videti.

Vlak ropota skozi gozd. Je zhe skoraj noch.

Gozd vrshi. Veter zhvizhga. Noch je brez zvezd. To je noch s stotinami chrnih lukenj, v katere shchijejo garjavi psi.

Dezhuje kot za stavo.

Bozhjastni vojak se spet pretirano smeje. Vse, kar zhivi, je zhe od vsega zachetka pripravljeno za smrt.

 

Povsod samo she blato, blato, blato. Poti in kolovozi so mokri in blatni. Kolona se dushi v blatu. Topovi, vozovi, konjska vprega, vse v blatu. Vojakom se ugreza na poti chez mochvirnato blato do kolen. Blato se lepi na mokro obleko, sili v telo.

Dezhuje brez prestanka. Pekel.

Neprijeten mrak pokriva dezhelo. Iz daljave se oglasijo streli. Iz nasprotne strani zazhvizhgajo rafali, iz gozda zaropota strojnica.

Korporal stoji pri vznemirjenih konjih, krichi: »Hitro! Hitreje!«

Vojaki skachejo chez luzhe, blato shkropi do obraza.

»Ta vojna je popolnoma nepotrebna!« se razburja eden od vojakov.

»Tiho!«

Korporal dvigne glavo, zagrabi za pishtolo.

»Hitreje!«

Iz gozda se oglashajo streli. Od vseh strani zhvizhgajo krogle. Grmi, poka, besni … Vsepovsod eksplozije granat … Mozhje popadajo v blato … Povsod blato in kri … Stiska in strah … Povsod blato, blato, blato … Svet se pogreza v kri in blato.

 

 

Posochje …

Vsak dan prebudi jutro to nasho s krvjo prepojeno zemljo in zelene veje dreves in grmovja na obrezhju ob Sochi se povesijo k vodi. Bleshchecha svetloba se shiri chez travnike, gozdove in hrbe, kot da se ni nich zgodilo. Dezhela je gorata in trpka. Dviga se strmo proti hribom, z ostrimi temnimi gozdovi se dviga v nebo …

Nenadoma se med drevesi pojavi oglata zareza, ki spominja na temnozelen drevesni list ... Zareza se shiri na levo in desno … Polzi med ljudi. Neti nemir … To ni vech obichajni stari svet … To je neki drug neprijeten svet, ki se chudno zamaje … Stoji brezglavo na glavi … Oglata zareza med drevesi pochrni.

Nebo se napolni s svincem, majhna drevesa nad Socho so nenadoma poshastne in tesnobne prikazni. Za nekaj trenutkov se celotna pokrajina prekrije s chrno-zlato mrachino. Zadoni staroavstrijska cesarska himna, a se zhe trenutek zatem zadushi v vodi pod strmim obrezhjem. Chez pokrajino se nevarno pobliskava. Utopljena zhalostinka preteklih chasov strashi med razkosanimi zvoki vetra in med temnimi strupenimi lisami, ki se v megli spajajo s hitro tekocho gorsko reko.