Revija SRP 143/144

Jolka Milich

 

MITI IN LEGENDE

 

V torkovi prilogi Ona (Delo) z dne 9. oktobra 2018 je dr. Vesna V. Godina na 16. strani pod nadnaslovom V sredishchu – POSILSTVO NA POSILSTVO objavila hudo alarmanten chlanek z naslovom Danashnji kapitalizem potrebuje svoje Jude. In ti so zdaj moshki.

Godinova sicer sodi med tista zelo brana peresa, ki najvechkrat zadenejo zhebljico na glavico, a tokrat, se zdi, je ustrelila krepko mimo cilja in zadela le kapitalnega kozla, kot se zgodi vsem zhivim, saj nismo nezmotljivi – vse tako kazhe, niti ona. Shkoda.

Morda pa zhiviva v dveh popolnoma razlichnih svetovih. Ona v pretirano prosvetljenem Mariboru, kjer ochitno tudi (citiram) »cveti in raste kriminalizacija moshkih in moshke seksualnosti kar vsepovprek.« Seveda skupaj s pretvarjanjem »zhensk v zhrtve spolnega nasilja povsod. In vsepovprek … Zadeva je grozljiva. In nagnusna.« Ne samo tista v zvezi z gibanjem # Me too. »Celo Franchishek (moj pripis: papezh, ochitno v zvezi s pedofilijo kar preshtevilnih klerikov) je, se zdi, izgubil kompas.« Konec navedka.

Jaz pa zhivim na nekakshnem skrajnem in obskurnem podezhelju, kjer sta to cvetenje in rast vse prej kot razvidna, beri: prej sta totalno nevidni in neeksistentni danosti. Skratka, sta chista izmishlija. Vse tako kazhe, da si zhenske na nashem koncu she sanjati ne morejo, da ne bi bila katera izmed njih kdaj she posiljena, da jih ne bi (nekateri) moshki she naprej zlorabljali in maltretirali, pa da bi moshke zaradi teh bodisi vechkrat velikodushno spregledanih hudodelstev ali omalovazhevanih pregreshkov kar masovno kastrirali in samo sovrazhili, najpogosteje neutemeljeno in chisto brez vzroka.

Jaz zhivim v Sezhani, to je na Primorskem, in te strashne hajke na moshke sploh ne vidim, niti z naochniki in s povechevalnim steklom ne. Vtis imam, da od obelodanjenja raznih njihovih naravnost eklatantnih posilstev, holivudsko obarvanih in manikiranih, razgaljenih po javnih obdolzhitvah # Me too, moshki de facto niso kaj dosti izgubili, le nekaj vika in krika se je razlegalo, ki je temu in onemu paralo preobchutljiva ushesa, in to je tudi vse! Kaj she, da bi poshteno nastradali! Mislim, da so najmanj za nekaj svetlobnih let dalech od kakshne realne mozhnosti, da bi jih kar en bloc nasprotniki katerega koli spola, saj zadnje chase na svetu spoli rastejo kot gobe po obilnem dezhju – spremenili v Jude, ki jih bo kapitalizem totalno spravil s poti in skuril (beri: upepelil) v kakshni kulturni pechi, skovani izrecno zanje in v ta specifichni namen.

Im-pertinentno vprashanje: kaj ni kapitalizem izrazito moshka zadeva in izum? Kolikor mi je znano, zhenske sploh niso imele prstov vmes pri njegovi ustanovitvi in uchvrstvitvi, vseskozi in do nedavna prevech nepomembne in neveshche za tako impozantne svetovne kompozicije, ki jih ni lahko demontirati in zmetati na smetishche zgodovine. Anti se moshki ne mislijo ukiniti sami od sebe, na njih nisem opazila she sorodnosti z lemingi, ki avtolezijsko (samoposhkodovalno) radi poniknejo v kakshnem skoraj neverjetnem mnozhichnem samomoru. A shale na stran!

Pri nas, vsaj na Primorskem, tako se mi mochno dozdeva, moshke – in to se mi ne zdi ravno hvalevredno – she vedno in she kako … strahotno lahkotno shacamo in uposhtevamo, nich manj kot pred nedavnim javnim vikom in krikom s # Tudi jaz obtozhbami. Dovolj je, da prelistamo chasopisne priloge za Lokalne volitve 2018. Doslej smo imeli 68 zhupanov in samo 6 zhupanj. Letos se na nashem ozhjem koncu za zhupansko mesto she vedno poteguje 50 moshkih in 9 zhensk. Samo v Izoli se po zhupanskem stolchku skomina devetim moshkim (!) in eni sami samcati zhenski, je to mar mogoche? V Sezhani se bo zanj cufalo pet moshkih, zhenska pa nobena, kot da zhensk ni. In ti moshki se bodo borili za stolchek do zadnje kaplje … krvi (beri: lazhi alias gore praznih obljub). Sploh ne kazhe, da bodo zlepa pogoreli, posiljevalci gor ali dol, in niti, da bi jim posiljene ali neposiljene zhenshchure odpihnile zhivljenjski prostor, jih tako rekoch spravile »out« in zasedle njihova prestizhna mesta, se na njih, nesramnice, celo razkomodile. Ni shans, gospa Vesna, za bozhjo voljo ne zganjajte panike! Vam ta oblika frustriranosti prav nich ne pristoji, she najbolj zdravo je, da se ji zhe na zachetku odrechete in prostodushno priznate: tokrat pa sem se s svojimi prerokbami prenaglila, vchasih se tudi to zgodi, prava rech, se bom drugich pach boljshe odrezala.

Da ne mislimo tako nazadnjashko le v zakotni Sezhani, naj omenim she to: v Italiji je na znamenitem festivalu Pordenonelegge (Pordenon bere) sploshno znana italijanska novinarka in pisateljica Lili Gruber, po rodu iz Juzhne Tirolske, priblizhno enako cenjena in ljubljena kot mariborska antropologinja in publicistka Vesna Godina, med drugim povedala, da je zelo kritichna do italijanske druzhbe, v kateri so »odstotki testosterona nedopustno visoki«. (Ob tej izjavi ji je dvorana Verdijevega gledalishcha preprichano zaploskala – tako je naklonjeno dodala novinarka Poljanka Dolhar, ki je v Primorskem dnevniku z dne 25. septembra 2018 porochala o njenem nastopu na festivalu, kjer je Gruberjeva predstavljala roman Inganno (Prevara), zadnji del svoje trilogije.

Bilo bi koristno, da bi mariborska antropologinja prebrala v sobotni prilogi Dela z dne 20. oktobra 2018 tudi intervju filozofinje, znanstvene svetnice na Filozofskem inshtitutu ZRC SAZU in redne profesorice Alenke Zupanchich, ki razlaga dinamiko populizmov in nacionalizmov, vpetih v logiko delovanja neoliberalnega kapitalizma. Sprashuje jo chasnikarka Sasha Vidmajer. Proti koncu tega pogovora steche beseda o razvpitem gibanju # Me too, ki je povzrochilo revolucijo v ZDA in drugod. Zupanchicheva med drugim daljnovidno pove, da »Nekatere stvari (moje pojasnilo: spolne usluge za vlogo ali sluzhbico) niso vech samoumevne in naenkrat se nam zdi skrajno bizarno, da so she vcheraj bile. Seveda ne dvomim, da so se zmeraj nashle zhenske, ki jih ta samoumevnost ni preprichala in so rekle ne, zaradi chesar niso dobile vloge, sluzhbe. – Problem je v tem, da takshna moralna pokonchnost na zhalost ni imela prav nobenega uchinka na patologijo celotne strukture, samo one so bile kaznovane. # Me too pa je gibanje, ki dosega uchinke na ravni strukture, in to je kljuchni premik. V tem smislu je politichno gibanje, ki presega posamezne zgodbe in njihov seshtevek. Premik je velik in reakcije so burne. Odpori veliki, poslushamo krike o kulturni kastraciji moshkih, ki da se jim zdaj dogaja nich manj kot holokavst. Ko chlovek to poslusha, je, kot da bi zhiveli v paralelnih svetovih. Ker ko prizhgete televizijo in gledate porochila, she vedno vidite – kaj? Vechinoma bele moshke srednjih in manj srednjih let, ki stikajo glave, sestankujejo, se pomenljivo nasmihajo drug drugemu, igrajo golf, sodijo o tem in onem ter nam sploh krojijo usodo. Pozhenshchenje politike? Res? Merklovo bo zdaj zdaj odneslo, ostajajo pa trumpi, putini, orbáni, macroni, erdoğani, salviniji, kurzi … Ja, kurci ostajajo.« Konec citata.

Kaj porechete k temu, gospa Godina? Jaz le to: naj me koklja brcne, che ni res.

 

 

Vmesna in jedrnata izmenjava mnenj:

 

----Messaggio originale----
Da: jolka.milic@siol.net
Data: 23-ott-2018 23.19
A: <ravel.kodric@tin.it>

Predragi Ravel,
si bral kakshne flavze je pisal nedavno Dimitrij Rupel v Primorskem dnevniku z dne 20. X. 2018? Prmejdush, da mu gre na otrochje.

Imela sem cel teden zidarje, tudi hishe se obupno starajo - in cheprav me niso vkljuchili v ekipo, sem chisto zmartrana, najbrzh bolj kot oni.

Lp

jolka

 

From: ravel.kodric@tin.it [mailto:ravel.kodric@tin.it]
Sent: Wednesday, October 24, 2018 11:37 AM
To: jolka.milic@siol.net
Subject: R:

Bral, Jolka, draga, in bolje - ter hkrati prizanesljiveje - od tebe bi ne znal povedati … Objem,

Ravel 

----Messaggio originale----
Da: jolka.milic@siol.net
Data: 24-ott-2018 12.46
A: <ravel.kodric@tin.it>
Ogg: RE:

Verjetno vesh za smrt Lojzeta Rebule. Pochasi gremo vsi drug za drugim ... ne vem tochno kam, nekam pa.

jolka

 

 

Vrnitev k predhodni temi

 

*

Vsak glas shteje …

Ker je bila zgoraj beseda tudi o lokalnih volitvah, naj k temu navrzhem she nekaj besed. V koprskih Primorskih novicah z dne 16. novembra 2018 sta se o lokalnih volitvah na prvi strani razpisali novinarki Vesna Humar in Ilona Dolenc in svoja dognanja takole naslovili: Ponekod umazana, drugje dolgochasna kampanja se izteka. V nadnaslovu pa oznanili, da »Vsak glas shteje, a tudi tokrat bodo odlochili tisti, ki bodo ostali doma.« Che bodo nevolilci odlochilni faktor, kot je v naslovu – (ne)retorichno? – napovedano, je she najboljshe, da ljudje bojkotirajo volitve in gredo rajshi kam na izlet ali ostanejo doma in postorijo kaj bolj koristnega. Kakshna zamenjava zhupanov se bo tudi brez njih dogodila in zamenjala se bo na obchinah kakshna faca ali ksiht, kar bo delovalo osvezhujoche, saj se vedno iste hrane in istih ljudi prej ko slej prenajesh in navelichash.

Od teh volitev mi bo ostal she najbolj v spominu nekdanji komenski zhupan in nabrezhinski podjetnik Marko Bandelli, ki si je zapravil ministrstvo za razvoj, strateshke projekte in kohezijo s prehitrim kazanjem prepotence; ko bi bil manj neuchakan in ne bi prehiteval chasa, bi jo verjetno srechno odnesel in bi she vedno zmerno in pre-potentno – seveda bolj na skrivaj – ministroval, veliko manj opazen, kot je zdaj, po kiksu, saj so se o njem z obiljem fotografij podrobno ali shablonsko razpisali vsi nashi cajtengi in se skoraj privoshchljivo spotikali ob zadevshchino. Kot da gre pri nas s tem odstopom za uvedbo kakshne posebne novosti. Oblastnishka prepotenca ni nich novega, je zhe ukoreninjen obichaj, sicer bolj varne in zastrte sorte, ne vsem na ocheh, in potemtakem precej tezhji za razkritje in za javno zgrazhanje pa sankcioniranje z zglednim kaznovanjem podobnih izgredov. Chlankov in porochil(c) o tem je toliko, da bi z njimi lahko napolnil debel album in ga potomcem ohranil za spomin. Ali v opomin, kako naj se ne dela. Fantje moji, chim bolj diskretno in brez prehitevanja! In ne na ta velikem placu ali telefonsko, bog ne daj! Najrajshi na shtiri ochi in celo bogu za hrbtom.

 

*

Pa she to mimogrede

v zvezi z dokaj odvratno italijansko razvado, she ne povsem izkoreninjeno in ovrzheno, poitalijanchevanja slovanskih in slovenskih priimkov v »zamejstvu«.

Ob Bandelliju, ki je poitalijanchena oblika slovenskega priimka Bandelj, se po analogiji vedno spomnim na trzhashkega zgodovinarja in publicista iz Sezhane Jozheta Pirjevca, ki ga je nedavno Boshtjan M. Turk, univerzitetni profesor in kolumnist revije Reporter, prav nemarno in ignorantsko obtozheval renegatstva, chesh da se je sam (!) poitalijanchil v Giuseppeja Pierazzija, ne pa, da je to leta 1929 z dekreti storila fashistichna oblast za njegovo druzhino v celoti in vse druge Primorce v Italiji. Ta neverjetna obtozhba se menda she vedno vleche po kakshnem vishjem sodishchu v Ljubljani – ali pa tudi ne; z drzhavo namrech ni zdravo zobati cheshenj, boljshe je potrpeti manjsho krivico, kot si nakopati na plecha she kakshno vechjo. Marsikdo v Sloveniji alias matichni domovini (zhal s sodishchi in drzhavnimi ustanovami vred, in to ni le sramotno, ampak je naravnost nezaslishano), sploh ne ve ali pa se dela, da ne ve, za kaj je res shlo, ne zdi se mu potrebno, da bi se informiral, in rajshi kvasi shkodljive nesmisle in neresnice, pa krivichno razsoja, kot da bi priznal, da se je motil, saj razmere onkraj slovenskih uradnih mej bolj slabo pozna, pa bi mu bil potreben poduk in popravek zgreshenih ali pomanjkljivih mnenj in razsodb. Ni druge, kot bi, sicer lakonichno, vendar zgovorno rekla romanopiska Jela Krechich. Vendar se bojim, da bo ostalo pri prvi razsodbi in bo oshkodovalo nich krive, le lazhno obdolzhene sodrzhavljane.

She vedno pa ne razumem, zakaj se je ta kolumnist in zagnani univerzitetni profesor spravil prav na Pirjevca, ki sodi med tiste, ki so zhe davno poskrbeli za pridobitev svojega prvotnega slovenskega priimka, vsi drugi s poitalijachenimi priimki pa Turka niti malo ne motijo, she manj vznemirjajo, saj nikogar drugega ne preganja in dolzhi renegatstva po chasopisih. Pa jih je kot listja in trave. Naj navedem priimek kakshne bolj znane slovenske osebnosti: Bandellijev je kar nekaj, ki delajo druzhbo odstavljenemu ministru, dalje pa she Devetta (Devetak), Pisani (Pishchanc), Gregori (Gregorchich, Gregorich ali Grgich), Cossutta (Koshuta), Antoni (Antonich ali Antonchich), Fabiani (Fabjan), Sossi (Sosich), Dobrilla (Dobrila) … tja v nedogled. Zakaj se ob nikogar od teh ne spotika z ochitkom renegatstva, saj ta procesija baje zaved(e)nih sorojakov she vedno nastopa s priimkom iz chasov fashizma, pa bi se tega lahko dandanes z minimalnim trudom otresla, sploh ne bi propadel svet, che bi od potujchevalcev uradno zahtevala zamenjavo. Nasprotno, z izvirnim priimkom bi vsi ti lahko stopali bolj prozhno in pokonchno. Saj vsi tisti, ki si priimka niso zamenjali in se she vedno dichijo ali pachijo s poitalijancheno lazhno obliko, pravzaprav molche trobentajo sosedom, da jih lahko she vedno tako ali drugache posiljujejo, da sploh ne bodo reagirali, che jih bodo poljubno ustrahovali, da bodo vse molche pozhrli in ponizhno prenesli, kot so morali njihovi predniki prenesti prvotni drzhavni onomasticid! Takrat ni bilo fakultativno, kakor je zdaj to ohranjanje potujchitev. In prav jim bodi, danashnjim strahopetcem, che jih bodo lahoni shikanirali, saj ne zasluzhijo boljshega ravnanja. Che sosedom nastavijo zadnjico, naj jih pach tepejo in poshteno nasheshkajo in jim za namechek do kraja zlomijo hrbtenico. Zakaj pa ne?

 

*

A pustimo te domache nedoslednosti in poniglavosti

in nekaj vrstic posvetimo, da si malce opomoremo, literaturi in poeziji, moji priljubljeni tematiki. Od chasa do chasa nam novinarji po chasopisju pojejo levite, nas tako rekoch nahrulijo, da malo ali nich ne beremo. Pred sabo imam Delovo Temo dneva – Knjigo v glavo (20. 11. 2018) izpod peresa Irene Shtaudohar, kjer je recheno, da polovica prebivalstva knjig ne kupuje, med evropskimi drzhavami se uvrshchamo v spodnji razred bralcev, da se bojimo vsega tujega, da svojo identiteto podpihujemo le z banalnimi floskulami – in podobne nich kaj laskave trditve. Novinarka koncha svojo tridesetvrstichno negativno tirado z naravnost udarnim in dokaj domishljavim koncem. Prisluhnite (kurziv je moj): »Pravijo, da imajo ljudje, ki ne berejo, eno samo zhivljenje, tisti, ki beremo, jih imamo veliko vech.« Moj dodatek: che tem v prvi osebi mnozhine omenjenim bralcem njihovo branje za povrh she plachajo, se njihova zhivljenja kajpak razmnozhijo kot zajci in v zhepu prav prijetno zazvonchkljajo.

Zdi se, da je pri Delu za sicer pronicljivo chasnikarko branje knjig she vedno, kot pred petdesetimi leti, veljavna le beletristika, zgodovinske ali geografske ali znanstvene knjige pa sploh ne pridejo v poshtev, lahko jih preberesh in preshtudirash sto, pa se ti ne bo zhivljenje podvojilo, kaj shele podeseterilo, v nashih mozhganih se ne bo sprozhila nobena kemichna reakcija, nobene eksplozije fantazije ne bo, nich, gluha loza, moral se bosh zadovoljiti s svojim, enim samim samcatim ubogcenim zhivljenjem, ne pa z ducatom ali s sedmerimi kot machke.

Tudi branje chasopisov ne shteje, draga Shtaudoharjeva pa Vesna Milek in Patricija Malichev itd. Lahko preberesh v cajtengih vse Bratozhe, Kolshke, Jozhice Grgich pa Tanje Jaklich in Valentine Plahuta Simchich et co., ampak z njimi nisi nich na boljshem, chetudi preberesh vse kulture strani od prve do zadnje z mariborskimi vred, da o kulturnih porochevalcih v lokalcih niti ne govorimo in se pred svetom ne osmeshimo. Vsi ti nam kradejo le dragoceni chas, zaradi njih nas bodo svetovne ankete uvrshchale she vedno med nebralce, ki nimajo stika z realnostjo in se, bedniki, le blamirajo, ker se identificirajo z banalnimi floskulami.

Pa she im-pertinentno vprashanje vsem omenjenim novinarjem in novinarkam: Koliko knjig pa oni kupijo letno (brezplachni recenzijski izvodi ne pridejo v poshtev)? Eno? Pol? Kazalo? Platnice? Ali sploh nich in nobene? Zazhelen je odgovor (ki ga najbrzh ne bo).

 

*

In she nekaj malega in dodatnega o poeziji

(za dulcis in fundo), ki pa je na sploshno na tako slabem glasu, da o njej pravijo, da je zhiv krst ne bere. Pishe jo in objavlja kar veliko ljudi, a o vsem tem strokovnjaki in laiki trdijo, da je chisto navaden nishtrc, shkoda chasa in papirja, vendar shtevilo osebkov, ki se s tem nishtrcem ukvarja, vidno narashcha, bere pa ga, nasprotno, zanemarljiva peshchica, in she ta bolj povrshno. Tako pravijo in tudi pishejo, a kdove, ali to res drzhi.

Zalozhbe namrech poezijo, celo antologijsko, nadvse razkoshno opremljeno (!), kar naprej izdajajo – ne razumem, po kakshnem kriteriju in zalozhnishki politiki, che ni bralcev, kaj shele kupcev? Komu na chast? Larpurlartistichno, da se bo drenjala v kakshnem skladishchu in na policah te ali one knjizhnice, ki she ni odkrila ali na to trmasto ne pristane, da tega zhiv krst ne bere in tam nabira le prah? Ne bodi lena, sem si sposodila nekaj teh novejshih lirskih debelushk.

Pavchkove letoshnje zbrane pesmi z naslovom Ena sama beseda. Beri in pishi 1100 strani debele bukle, v nakladi 3500 izvodov. Torej si zalozhnika (Cankarjeva in Zalozhnishtvo) obetata kar lepo shtevilo kupcev, sploh ne delita mnenja s tistimi chrnogledimi, ki trdijo, da poezije nihche pri nas ne bere, saj prichakujeta, da bo prvi sledila druga izdaja, in morda celo tretja in peta, drugache bi na zadnji strani ne navedli formule o prvi izdaji. Kazhe opozoriti bralce teh mojih pomislekov, da je Mladinska knjiga v knjizhni zbirki Kondor leta 2014, to se pravi tri leta po pesnikovi smrti, skratka nedavno, izdala 415 strani debel izbor Pavchkovih pesmi z naslovom Eh, srce ti moje ljubljeno (izbral, uredil in spremno besedo napisal Matjazh Kmecl). Torej si je Pavchka, tistega boljshega iz Kmeclovega prefinjenega izbora, kar veliko sorojakov vsaj sposodilo v knjizhnici in ga prebralo, pa she kakshen njegov otozhno veder stih si je sposodilo in ga brezplachno uporabilo kot moto na kakshni druzhinski osmrtnici.

A povrnimo se k Eni sami besedi, z njenimi zbranimi pesmimi, ki so se kot vlecheno testo raztegnile in razbohotile na tisochsto straneh. V tej knjigi nich ne pishe, kdo jo je uredil; morda so najeli koga na chrno, kakshnega prekarca, ali pa se je uredila sama, saj pishe le, da je Peter Kolshek napisal spremno besedo (precej kratko in jedrnato na borih treh straneh – moja pripomba.) Ne pishe niti, kdo je sestavil dve strani »urednishkih opomb« na koncu knjige pred kazalom. Noter so se namrech vrinile vse shlamparije iz knjige Domu in rodu (2015), za katero je prav tako Kolshek izbral pesmi in pri tem nekoliko prepovrshnemu izboru iz pesnikove ostaline marsikaj dodal, pomeshal ali zagreshil; domnevam, da ima on tudi v Eni sami besedi prste vmes, cheprav ni izrecno imenovan oziroma je (zaradi lepshega?) zamolchan. Zdi se, da bi rajshi stopil na mino, kot samoumevno in javno priznal, da se je v Domu in rodu motil, in bi pokazal tochno, kje je v drobnem tisku vnesel popravke, ne pa da komplicirano mechka v urednishkih opombah na dveh straneh na koncu knjige, da tako on kot jaz, ki oba veva, kje ga je lomil, s tezhavo najdeva sporna mesta, ki delno, a chisto brez potrebe gostujejo tudi v tej zadnji prelepi knjigi. Slovenci smo – na srecho ne vsi, a she vedno jih je prevech – z nasho zhe prislovichno obsedenostjo, da smo bolj nezmotljivi kot papezh, prav hecni in pri nerodnem prikrivanju nashih pomanjkljivosti she bolj zmotljivi, povrshni, skratka skoz in skoz vprashljivi. Pa she zavajamo bralce in kupce sporne knjige Domu in rodu. In to zavajanje je precej hudo, da ne rechem – najhujshe.

Pa she nekaj me intrigira. Zakaj je Kolshek zamolchal vechjezichno knjigo Razsviti s Pavchkovo poezijo in z grafikami Zvesta Apollonia, ki je izshla leta 2002 pri ljubljanski zalozhbi Edina. Shlo je za unikatno publikacijo v usnjenem kovchku, drago kot zhafran, kot shesto knjigo v zbirki Dvanajst. Ob njej pa je izshla tudi cenejsha, a she vedno zelo lepa knjiga za tiste z manjsho, a ne prevech plitvo denarnico. Saj prav za Razsvite je Tone Pavchek dve pesmi delno spremenil, druge spremembe Kolshek najbrzh niti ni opazil, kaj shele, da bi jo z varianto uposhteval, kot je izrecno recheno v urednishkih opombah, in tretjo pesem je v Domu in rodu dal med pozabljene pesmi, cheprav je bila objavljena zhe v Golichavi leta 1988 pa v obeh knjigah Razsvitov (2002), v razkoshni in oni za bolj skromne kupce. Ni mi povsem jasno, zakaj jo je tako samovoljno izlochil. V spremni besedi nista omenjeni, tudi ne v urednishkih opombah, kjer bi morali biti, saj so sicer omenjene zdalech manj pomembne izbrane pesmi Iskanje sveta (1973). Kot da Razsvitov ni; to pa je chisto navaden falzifikat. Morali bi obvezno oporekati imetniki Pavchkovih avtorskih pravic in kajpak tudi hudo diskriminirana zalozhba Edina.

 

*

Vzela sem si desetminutni premor

za samohvalisanje. 11. novembra 2018 sem prejela naslednji laskavi e-mail iz okolice Rima:

 

From: massimo brandolini [mailto:maxbrandolini@hotmail.com]
Sent: Sunday, November 11, 2018 11:05 PM
To: jolka.milic@siol.net
Subject: Cervo

 

Siamo un piccolo gruppo che ogni martedì sera si incontra a casa di compagni di liceo per parlare di poesie e di libri.

Siamo una decina di persone. Metà over 60 e metà giovani dai 20 ai 30 anni.

Ciascuno di noi legge una poesia che sceglie nella totale libertà e che poi il gruppo commenta.

Iniziamo subito dopo cena e non finiamo mai prima di mezzanotte viaggiando tra le emozioni di poeti grandi e sconosciuti, italiani e stranieri.

Nell’ultimo incontro è stata letta una poesia monologo di Barbara Korun dal titolo «Cervo». Trovata su internet, cercando su Google «Poesia Natura».

Tra i tanti risultati è stata quella che si è imposta per la sua potenza e imprevedibilità. Ogni frase una emozione inaspettata. Un vero piacere aver scoperto questa poetessa.

Una saluto a Lei che ne è il traduttore e a Barbara. Ha trovato degli estimatori a Santa Marinella, una piccola cittadina Vicino Roma.

Gruppo Glav

 

Prevod:

Smo majhna skupina, ki se vsak torek zvecher srecha na domu licejskih sosholcev, da se pogovarjamo o poeziji in knjigah. Priblizhno deset nas je, polovica je stara okrog 60 let, ostali pa od dvajset do trideset let. Vsak od nas prebere pesem, ki si jo sam popolnoma svobodno izbere in jo potem skupina komentira. Zachnemo takoj po vecherji in ne kochamo nikoli pred polnochjo ter podozhivljamo chustvovanje velikih in chisto neznanih pesnikov, italijanskih in tujih. Pri zadnjem srechanju je bila prebrana pesem-monolog Barbare Korun z naslovom Jelen. Nashli smo jo na spletu, med iskanjem na googlu »Poezija Narava«. Med drugimi neshtetimi mnenji in izidi je bila prav ona tista, ki se je uveljavila s svojo nepredvidljivo silovitostjo in nenavadnostjo. Vsak stavek neprichakovana emocija. Bil je pravi uzhitek odkriti to pesnico. Pozdravljamo vas, ki ste prevajalka te pesmi, in tudi Barbaro. Nashla je obchudovalce v Santa Marinelli, mestecu blizu Rima.

Skupina Glav

 

Poslala sem zgornjo e-poshto Barbari Korun, avtorici pesmi, in tudi ona se je tega kot jaz razveselila. Torej po svetu jo berejo in jim je celo vshech?! In tudi moj prevod najbrzh ni kar tako, saj nihche od njih ne zna slovensko. Rimska skupina ljubiteljev literature nama je polepshala dan.

 

*

In smo spet pri poeziji,

ki jo baje pri nas zhiv krst ne bere … ali pa? To bomo morali shele ugotoviti. Najbrzh jo kupuje bolj malo ljudi, zlasti zaradi krize, ki jo zhe nekaj let zvechimo kot zhvechilca in nas ne spusti iz precepa, zato nekateri, ki s poezijo najbrzh predvsem poslujejo, zganjajo ves ta hrup v zvezi z zhivim krstom, ki se gre rajshi analfabeta, kot da bi prebral ducat verzov.

Meni ne rezultira, da se poezije tako branimo, prej bi rekla, da smo pravzaprav stihozherci, ne pa nasprotno. Zhe ob 90-letnici Cirila Zlobca (2015) smo Sezhanci kar mnozhichno ob njegovem gala slavju v Kosovelovem domu kupovali posrechen izbor ljubezenskih pesmi v zashchitni shkatli, ki smo jo shaljivo imenovali bonboniera, saj so bili v njej sami ljubezenski verzi-cukerchki, da smo ob ponovnem branju prav cedili sline, ker zares zhiv krst doslej ni kaj tako milega in sladkega in blagodonechega napisal za nas. Mladinska knjiga mu je namrech ob tisti jubilejni prilozhnosti izdala 90 ljubezenskih pesmi z naslovom Ljubezen – chudezh dushe in telesa, in to v prav visoki nakladi, sledilo pa je, che se ne motim, kar nekaj ponovnih izdaj. To pa temeljito demantira zhe ponarodelo trditev, da poezije nihche ne bere.

Na mizi imam Predanost Vinka Möderndorferja, izbor pesmi ob avtorjevi 60-letnici (zalozhba Litera 2018; 300 strani), in Plamen iz morja, izbrane pesmi Iva Svetine, ki so izshle pri MK v knjizhnici Kondor letos za njegovo 70-letnico (320 strani). Ker imam na papirju kup prevodov Svetinovih pesmi v italijanshchino, mu bom predlagala zamenjavo dobrin; povedano po domache, zhicala bom knjigo in v zameno mu rachunalnishko natisnem prevode ali pa mu jih dostavim zgledno natisnjene v mariborski online reviji Locutio. To meshetarjenje bi se konec koncev obema splachalo. Morda se bo, bomo videli. Da ne pozabim she na epos v treh kar zajetnih knjigah Vrata nepovrata Borisa A. Novaka. 40.000 verzov na 2300 straneh alias »velichastna pesnishka norost« (kot jih je nekdo imenoval), ki pa menda gre v denar, ker jo baje bralci poezije kupujejo. Bolj kot za ljubitelje poezije bi te kupce kazalo shteti za fanatike, chisto drugache od klevete, ki krozhi, da zhiv krst ne bere poezije. Eni jo celo zelo prizadevno – beri zastonj – prevajajo. Bo treba zhicat tudi Novaka, izzhicat drugi ali tretji zvezek v zamenjavo za kakshen prevod, ki se, prelit v italijanshchino, ne bo sesedel v kupchek nesreche ali klavrno povsem razpadel. Kazhe, da nameravam odslej zhiveti na zhicariji. Ni druge, kot bi rekla Krechicheva, saj so moji dohodki zhe lep chas na berashki palici, brez odziva na denarne klice, rotitve in impulze.

A nadaljujmo z razkoshnimi zborniki in antologijami poezije. Na mizi mi dela gnecho in krade prostor nekaj zelo zelo lepega – to je naslov zbranih pesmi za otroke Nezhe Maurer, ki jih je zelo domiselno ilustrirala Barbara Ogrich Markezh in po estetski plati knjiga resnichno zasluzhi pohvalo, naslov ne lazhe; tudi oblikovala jo je ista Barbara in s papirjem ravnala zelo potratno, jo brez vsake potrebe napihnila kot balon in njeno zhe sicer znatno tezho kar podvojila. Odsvetujem jo vsem tistim, ki trpijo za osteoporozo. Che pa ta sanjska debelushka pade kakshnemu otroku na nogo, je nevarnost, da mu jo stre. Skrajno nedomiselno je oblikovalka bralcem med drugim otezhila branje naslovov pesmi in skoraj mikroskopsko oshtevilchila strani, da brez povechevalne leche opazish le nekaj podobnega meglici, ki sploh ni v sorodu s pisavo. Ochitno se ji je bolj smilil bel nepopisan papir kot ochi bralcev, morda pa je knjiga namenjena le tistim s sokoljim vidom, na slabovidne najbrzh ni niti pomislila. No, tudi zalozhba Sanje brzhchas prichakuje, da bomo to nekaj zelo zelo lepega in zelo tezhkega in nerodnega pokupili, saj je pesmi izdala v 2000 izvodih in tudi navedla, da gre za prvi natis v januarju 2018. Potemtakem v Sloveniji beremo in kupujemo poezijo, naj nekateri kar natolcujejo, da nam ta zvrst ne lezhi in da jo z vsemi shtirimi zavrachamo.

Pristavila bom she nekaj. Sredi decembra sem brala v torkovem Delu intervju Igorja Bratozha s Petrom Kolshkom, to je z nekdanjim urednikom Delove kulturne rubrike in Knjizhevnih listov, in zvedela o njegovi dokumentarno-esejistichni monografiji Reci tvoji roki, da jo poljubljam, da v njej pishe o zhenskah, s katerimi je Cankar imel ljubezenska razmerja (knjiga je izshla letos pri Mladinski knjigi na 221 straneh), in mi je postalo vse jasno v zvezi z njegovimi povrshnostmi. Ne more se she tako izvezhban antologist z desno roko ukvarjati s Tonetom Pavchkom in z levo z Ivanom Cankarjem; to sta prevech plodna, razlichna in zahtevna mozhaka, da se mu ne bi spotoma kaj brez potrebe zareklo ali kratko in malo sfizhilo. In prav to je doletelo Kolshka pri Pavchkovi Eni sami besedi na nich manj kot na 1100 straneh. Zbrane pesmi v Eni sami besedi bi lahko opremil le z abecednim kazalom, in she tam bi se pokazala kakshna malomarnost, recimo, da ni opazil, da Moj prvi angel na str. 872 v zbirki Angeli (2012) ni nich drugega kot neuposhtevana varianta pesmi She eden – angel na str. 692 v zbirki Darovi iz leta 2005. Tudi ni opazil, da je pesem Ihtenje, ki jo je dal na str. 1026 Ene same besede in pred leti v posthumni zbornik Domu in rodu, spet neuposhtevana inachica pesmi Zhivljenje, ki ji je v zbranih pesmih dolochil str. 701, sodi pa v zbirko Darovi iz leta 2005. Skratka, tako omenjeni zbornik kot Ena sama beseda zaradi Petrove preobremenjenosti in konsekventno povrshnosti lahko shtejemo za blago z napakami, saj je prikazal le virtualni zbirki, ki nista nikoli izshli tako, kot nam ju v tej zadnji antologiji predstavlja, marvech zalozhbe te knjige prodajajo z vsemi napakami, ki jih je v naglici nanizal urejevalec, in tudi brez velikega popusta, kot bi se shikalo, a jim kaj takega ne pade na misel, saj ochitno raje zavajajo kupce in kasirajo novce, kot utrpijo gmotno shkodo. Zdi se, da jim je poshtenost deseta briga.

 

 

In spet triminutni odmorchek

Dne: 30.okt.2018 11.27
Za: ravla.kodricha
Predmet:: obeta se nam beatifikacija Lojzeta Rebule

Dragi Ravel,

si bral v Primorskem dnevniku ali v Druzhini, da je nash upokojeni kardinal Franc Rode predlagal beatifiikacijo Rebule, ker je zanj svetnik?

In celjski shkof Lipovshek je pozdravil, ochitno oberoch, ta predlog. Ni kaj, bomo kmalu imeli kar kup priproshnjikov v nebesih, na zemlji pa same gnjavatorje.

Ja, pitajo nas s samimi lepimi novicami, najbrzh da bomo lazhje prenesli sesutje sveta.

jolka

 

Joj, to sem pa spregledal. Je za beatifikacijo tudi nujen dotichnikov chudezh? No, tale, da bi me spreobrnil, mu je ochitno spodletel ...

Si je pa resnichno v letih po osamosvojitvi nabral zaslug pri najbolj zadrtem krilu slovenske KC. She Kocbeku je prav surovo obrnil hrbet.

Lp

Ravel