Revija SRP 143/144

Ivo Antich

 

VODNIKOVA »ILIRIJA«

 

Na prvi pogled se t. i. Ilirske province lahko zdijo naftalinska off tema, she posebno glede na danashnji trend neoliberalne globalhisterije, ki se v svojem drvenju v napredek in prihodnost vsaj nachelno ne ozira na »vcheraj«, hkrati pa reklamira kvazioptimizem mozhnega preseganja vseh determinant (prostorchasa), drzhech posameznika v totalno determinirani s(l)uzhnosti. Da je roka tega »vcheraj« lahko tudi zelo dolga, med drugim kazhe skoraj polnih dvesto let star in hkrati nenehno svezh Preshernov verz »da chlovek toliko velja, kar placha« (Slovo od mladosti), ki je verzificirana sploshno znana in veljavna definicija determiniranosti menjalne ekonomije. She daljsha sled preteklosti se odpira v kvartinah prvega soneta v njegovih Poezijah: »Ochetov nashih imenitna dela, / kar jih nekdanjih chasov zgodba hrani: / kako Metulum se Avgustu brani, / (…)«. – O tej bitki (ilirskih) Japodov / Japydov z Rimljani pishe Valvasor v Slavi; lega japodske prestolnice Metuluma je negotova (notranjske Metulje? Metlika? Josipdol v Liki?); omemba tega toponima je evokacija ljudstva t. i. Ilirov, katerih imena Presheren ne uporablja, le v sonetu Ne bodmo shalobarde ima ironichni verz »slovenskih novi jezik Ilirjanov«; sicer so njegovi etnonimi Kranjci, Slovenci, sini Slave itd. Ilirski fenomen je bolj zaznaven pri najvidnejshem Preshernovem pesnishkem predhodniku Valentinu Vodniku, ki je sploh vechstranski vodník in u-vodnik slovenske kulture ter po svoje tudi politike; zhe on v pesmi Ilirija ozhivljena omenja »Metulo« kot ilirsko / slovensko zadevo (padec Metuluma sta upesnila tudi Jakob Zupan in Janez Trdina). Zato je Metul(um) tukaj, v »simptomalni« navezi na 200-letnico Vodnikove (8. 1. 1819) in 170-letnico Preshernove smrti (8. 2. 1849), primerno izhodishche za refleksivno skico o Vodniku in njegovi »Iliriji« ter o njuni specifichni danashnji aktualnosti.

Pred ozhjo obravnavo Vodnika kazhe navesti nekaj sploshnejshih pogledov na izvire fenomena Ilirov in ilirstva. Ilirski »vcheraj« sega v mitoloshko, legendarno, she posebno pa zgodovinsko bolj ali manj priblizhno, z vidika dokumentarnosti nezanesljivo globino vsaj treh preteklih tisochletij na prostoru rimske province Illyricum / Ilirik ob vzhodnem Jadranu med Istro, Drimom in Savo (glavno mesto Salona, danes Solin pri Splitu); etnichno-jezikovna sestava prebivalstva v tem okviru kljub shtevilnim raziskavam in teorijam v glavnem she vedno ostaja v obmochju znanstvenih hipotez, pa tudi razlichnih patriotskih in nacionalistichnih evforij z njihovimi posebnimi interesi.

Mitoloshko fabuliranje v funkciji zapolnjevanja nedoumne praznine ima sicer v jedru svojo vrednost kot sporochilo arhetipskih spominov in izkushenj, vendar je vse to oblozheno z metaforiko (fantastiko), z variacijami ustnega izrochila in tudi z ochitnimi protislovji. Po starogrshkem mitu etnonim Ilir asociira izvor Evrope: Kadmos, fenichanski princ, brat lepe Evrope, ki jo je ugrabil Zevs kot bik in jo prenesel na Kreto, je v iskanju sestre prishel v srednjegrshko Beocijo, postal ustanovitelj in kralj mesta Tebe, ubil zmaja in razsejal njegove zobe, iz katerih so zrasli vojshchaki, ki so se pobijali med sabo vse do peterice prezhivelih, podlozhnike je nauchil fenichansko pisavo, na ukaz Delfov predal prestol vnuku Penteju (Pentheus; pénthos – gr. bol, pente – gr. pet) in z zheno Harmonijo odshel k ilirskemu plemenu Enhelejcev (prva ilirska drzhava med Budvo, Ohridom in Epirom), da jim pomaga v vojnah s sosednimi ilirskimi plemeni in z Makedonci; kot enhelejskemu kralju se mu rodi sin Ilir(ius) / Illyrios; nazadnje je skupaj z zheno spremenjen v kacho, ki je glavni kultni simbol Ilirov, se torej z njimi dokonchno poistoveti (»oche Ilirov« in »prvi Evropejec«).

Vprashanje je, ali je sin Ilir, ki ga je ob rojstvu ovila kacha, dobil ime po Ilirih ali so oni poimenovani po njem; sploh je ime Ilir(i) kompleksna etimoloshka uganka: hetitska kacha velikanka »Illurjanka« (po K. Oshtirju), illo – gr. obrachati, ovijati; ilia – lat. chreva, Ilion = Troja (ustanovil Ilus, sin Trosa), Iliades = Romul in Rem; Enhelejci – enchelys gr. jegulja (izg. enheli – anagram Heleni, tj. Grki; jegulja je riba kachje oblike), prim. eel – angl. jegulja, koren il-, ilýs – gr. blato, il/o – slovansko blato, glina, ilovica (ilar – preb. blata, mochvirja < kleu-, slev-, sliv-, slov-, slav-, salv-), liri-a – alb. svoboda, il – tur. ozemlje, domovina, pl. iller – upravna ozemlja, ilârya – tur. morski lipan, ilâh – arab. bozhanstvo; Iller – reka na Bavarskem, pritok Donave. Imenske navezave so she: kraj Foinike / Phoenice / Finiq (po Feniciji?) v juzh. Albaniji, Kadmosov oche je kralj Agenor, ilirski kralj Agron je sin Pleuratosa II. (cf. koroshki vojshchak Plevrat, o njem pesnitev L. Haderlapa) in mozh Tevte (legendarne »ilirsko-slovanske« kraljice s »tevtonsko-keltskim« imenom; o njej drama hrv. avt. D. Demetra).

V heraldiki t. i. ilirski grb: zvezda nad polmescem (tudi simbol sv. Hieronima iz Ilirika), pojavi se zhe ob Zevsu-biku in kravi, ki Kadmosu pokazhe lokacijo za Tebe; tudi simbol hrvashkega »ilirstva« sredi 19. stoletja, znan kot »leliwa« zlasti na Poljskem ter sploh na podrochju slovanstva vse do Mongolije, pri celjskih grofih polmesec s tremi zvezdami (po 1918 simbol »SHS bratstva«); varianta z zvezdo znotraj polmesca kot (neuradni) simbol islama naj bi izvirala iz staroturshke altajske simbolike (druga razlaga: Mohamedova sveta noch). Mozhna poanta: polmesec kot abstrahirana arhetipska kacha z zvezdo modrosti, torej ilirski fenomen kot kachje zapleten in nevaren problem.  

Obstaja t. i. »teorija panilirstva«: Iliri naj bi bili ena prvih indoevropskih migracij iz evrazijskega »backgrounda« (morda s Kavkaza; Albania – antichno ime za Gruzijo), kot shtevilna etnichno sorodna plemena so dosegli Jadran in Grchijo (ustanovili naj bi celo Bizanc), zaradi redke poselitve in razprshenih plemen v stalnih medsebojnih spopadih (cf. Kadmosovi »zmajevi zobje«) so bili brez vechje skupne drzhave, nekaj manjshih »kraljevin« je bilo kratkotrajnih, pod pritiski drugih etnij so bili naposled skrcheni v manj dostopna balkanska gorovja in Albanci naj bi bili njihovi edini neposredni potomci. Nezanesljivost izvirov kazhejo pogoste dvojishke oznake meshanega sorodstva: ilirsko-keltsko, ilirsko-trachansko, ilirsko-venetsko, ilirsko-slovansko, naposled podobno tudi srbsko-hrvashko; pri tem je ochitna Drina kot (pra)lochnica: levo od nje prevladuje ilirska oznaka, desno pa trachanska (obstaja mnenje, da so Iliri-Albanci potomci Trachanov), pokrivajoch se z delitvijo zahodno-vzhodno rimsko cesarstvo.

Za starejshe slovenske (Bohorich, Schoenleben, Valvasor) in she zlasti za hrvashke pisce je bila vechtisochletna etnokontinuiteta nedvomna; samoumevno so istovetili Karne-Kranjce-Venete-Slovence-Slovince-Slavjane-Ilire-Hrvate-(Juzhne) Slovane, razvidno npr. zhe iz naslovov del dveh hrvashkih piscev iz 18. stol. (F. Grabovac: Cvit razgovora naroda i jezika ilirichkoga aliti rvackoga, 1747; A. Kachich-Mioshich: Razgovor ugodni naroda slovinskog, 1756), slovenski znanstvenik Balthasar Hacquet, rojen v »pravenetski« Bretanji, pa je napisal Abbildung und Beschreibung der südwest- und östlichen Wenden, Illyrer und Slaven (1801-1808).

Pri vprashanju etnokontinuitete v Srednji Evropi in na Balkanu je zanimiva tudi (nemshka) hipoteza, da so se Iliri priselili iz Luzhice, od koder venetologi izvajajo slovanske Venete (Slovenete). Poseben izziv pa je she vedno odprt simptom »preimenovanja« Ilirov v Albance; slednji so bili nekoch le neznatno pleme, ki pa se je uveljavilo, ko so se Iliri izgubili v preteklosti. Vzporedna s tem je zamenjava v simboliki: ilirska kacha »vzleti« s transformacijo v dvoglavega orla, domacha ustreznica za eksonim Albanija pa postane Shqipëria / Shqipnia, tj. Orlovska (shqipe – alb. orel). Shiroko slovansko ozadje vsega ilirstva dopushcha domnevo, da so (stari) Iliri schasoma postali v slovanstvo odtujen pojem pri formiranju albanske nacije; kljub temu je ilirstvo ostalo temelj albanskega nacionalizma (cf. Ilirida, od 1992 neuradna alb. »drzhava« v zahodni Makedoniji).

Za Vodnika je ilirstvo postalo usodno aktualno z nastankom Ilirskih provinc, ki jih je ustanovil francoski okupator kot kratkotrajni (1809-1813), pravzaprav zgolj provizorichni nadomestnik avstrijskega. Vodnik tedaj zachne uporabljati etnonim »Ilirjan« kot sinonim za »Slovenec«; dotlej vechinoma pishe »Kraync, Krajnc«. V spisu Popissuvanje krajnske dezhele (1795) pravi: »Krajnci imajo svoj lastni jezik, kateri od slovenskiga izvira« (»slovenski« ima zanj tudi shirshi, tj. slovanski pomen). Zadevni premik kazhe naslov njegove knjige Kershanski navuk za ilirske dezhele (1811), zlasti pa oda Ilirija ozhivljena, objavljena na zachetku slovensko napisane slovnice Pismenost ali Gramatika (1811); slovnici je ob predlozhitvi francoski upravi prilozhil nemshko napisano zahtevo, da se v shole uvede slovenshchina namesto (hrvashke) ilirshchine. Francozi glede lokalnih jezikov pach niso imeli jasnih pojmov, Vodnik sam pa v predgovoru k svoji slovnici s terminom »slovenski jezik« oznachuje tako domacho slovenshchino kot shirsho slovanshchino (jezik Rusov in Srbov).

V smislu teh identitetnih nihanj je znachilnih she nekaj primerov. Kopitar se je v naslovu svoje nemshko pisane slovnice izognil dolochnejshi oznaki jezika: Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark (1809); v knjigi pa zapishe »zur Krainische Grammatik« (Nachschrift, str. 385). Par desetletij prej Pohlin: Kraynska grammatika, das ist: Die kraynerische Grammatik (v nem., 1768, 1783); na zachetku pravi: »Nekdanji Kranjci, kot ilirsko ljudstvo, so imeli tudi ilirsko pisavo in chrke.« – Trubar zavrne Vergerijeve poskuse skupne »jugo-slovanshchine«, prvo slovensko knjigo Catechismus (1550) podpishe kot »rodoljub ilirski« (cit. »gestelt durch Philopatridum Illiricum«) in jo izrecno nameni »Vsem Slouenzom« (v nem. besedilu oznaka jezika »Windische Sprache«); 2. izdaja 1555: Catechismus. V slouenskim Iesiku (…) tiga Crainskiga inu Slouenskiga Iesiga (…).

Vodnik v nemshko pisani Zgodovini Kranjske trzhashkega ozemlja in grofije Gorishke (1809) she omenja naselitev Slovencev, v Iliriji ozhivljeni pa poudari ilirsko-slovensko kontinuiteto dobesedno »od nékdaj« in »Od pérviga tukaj / Stanuje moj rod«. Francozom je ustrezala ilirska nominacija kot naveza na rimski imperij, sicer pa so jim bile te province le geostrateshki (vojashki) kordon tako zoper Avstrijo kot Turchijo (Bosna). V interesu, da Jadransko morje chimbolj oddaljijo od Avstrije in zavarujejo zasedeno Italijo kot kljuch Sredozemlja, so Ilirske province obdarovali z dolochenimi ugodnostmi (npr. uvedba domachega jezika v shole, zasnutek univerze itd.), nekatere so celo presegale zmozhnosti domachinov, za vse pa so bili seveda pripravljeni tudi kolonizacijski rachuni (mdr. ruska fronta).

Po odhodu Francozov je Avstrija leta 1816 ustanovila Kraljevino Ilirijo s potezami pacifikacijske kompenzacije, vendar skrbno nadzorovano tudi z vechkratnim geostrateshkim prekrojevanjem (divide et impera), zmeraj usmerjenim v obvladovanje vzhodnega Jadrana; nominalno je obstajala do razpada monarhije (1918). Pod obnovljeno avstrijsko oblastjo je Vodnik napisal novo odo Ilirija zvelichana in z njo poudaril vishjo, »po kratki lochitvi« nadaljevalno stopnjo ali dokonchno izpolnitev ilirske / slovenske usode v narochju Habsburga, ki ima tudi sam »Vindiski svoj vir« (Vindisa / Vindonissa / Windisch – kraj pri gradu Habsburg v Shvici). »Junak« predhodnice je bil Napoleon, sedaj pa avstrijski cesar Franc II.; tako naj bi se Vodnik odkupil za svojo frankofilsko epizodo, a se zaznamovanosti ni znebil, druga oda pa je za desetletja ostala le v rokopisu, in she to v nezanesljivih variantah. Najbolj avtentichno Vodnikov rokopis naj bi bil iz Kastelcheve zapushchine, ta je v ZD v glavnem delu, ostale variante so le med opombami. Vodnik je v latinski opombi k popravljenemu prevodu Ilirije ozhivljene v latinshchino napovedal novo pesem kot »antithesis« predhodnici in kot zahvalo cesarju Francu za skrb glede slovenskega ljudstva in jezika (ustanovitev stolice za slovenshchino na ljubljanskem liceju 1816). Na koncu neobjavljene opombe je navedel, kakshen bo naslov: »Nomen carminis erit: Slovenia zvelichana. Vodnik« (ZD, 1988, str. 412-413).

Obe pesnitvi, ki sta pravzaprav verzificirana idejnopolitichna traktata, imata relevantno vrednost zgolj v medsebojni primerjavi, ker le tako dajeta celovito zgodbo Vodnikove Ilirije. Obe sta metrichno v obliki t. i. alpske poskochnice; to je kritika ocenjevala kot neprimerno za nachelno vzvishenost hvalnice. Morda je zadaj element satirichne banalizacije, skoraj persiflazhe, saj Vodniku ne kazhe pripisovati le naivnosti; od tujih oblastnikov, s katerimi je imel dovolj izkushenj, je pach skushal iztrzhiti dolochene mozhnosti v kontekstu okolishchin in razmerij mochi. Poleg arhaichnih posebnosti v jeziku in tudi (namernih?) vsebinskih nejasnosti, zlasti v Iliriji zvelichani, je v obeh pesmih briljantno plasiral tisto, kar je bilo zanj verjetno bistveno: svoj slovenski / slovanski patriotizem. V Iliriji zvelichani izrecno pravi »Mat stara slovenja«; ta prvi zapis »drzhavnega pojma« bi imel, che bi bil objavljen, zaradi Vodnikovega ugleda gotovo pomemben politichni odmev. Iliriji zvelichani izrecno pravi »Mat stara slovenja«; ta prvi zapis »drzhavnega pojma« bi imel, che bi bil objavljen, zaradi Vodnikovega ugleda gotovo pomemben politichni odmev. (S pripombo: »slovenja« z malo zachetnico je lahko pridevnik – tj. slovenska / slovanska »stara mat«.)

Po dveh obrobnih epizodnih »obujenkah« ilirstva sredi 19. stoletja (Vraz) in novoilirstva v zachetku 20. (Ileshich), prvo je avtoritarno zavrnil Presheren in drugo Cankar, je ozhivela dolochena ilirska ekspozicija po letu 1918 v smislu patriotizma SHS in s tendenco kulturnopolitichnega oddaljevanja od nemshtva in Avstrije. To je zlasti razvidno iz predgovora pisatelja Ivana Laha k Vodnikovim Izbranim spisom (1919; ob stoletnici smrti), kjer pravi: »V nadi, da bo letos vsa jugoslovanska javnost slavila spomin tega prvega glasnika Ilirije – Jugoslavije, izdajamo to knjizhico …« – Markantna javna manifestacija frankofilstva pa je t. i. ilirski steber ali (Plechnik-Dolinarjev) spomenik Napoleonu in francoskim Ilirskim provincam na Trgu francoske revolucije sredi Ljubljane (Napoleonov trg, 1929; svojevrsten kuriozum kot spomenik okupatorju); na vrhu obeliska je pozlachen bakren »ilirsko-celjski« grb v obliki polmesca s tremi zvezdami. Mozhna aktualna »vzporednica« she stoletje pozneje: francoski (po)revolucijski interludij 1809-1813, jugoslovanski monarhichno-republikanski interludij kot odmev francoske revolucije 1918-1991 ter »vrnitev« Slovenije v (srednjo) Evropo; v praksi to pomeni zmago trde geografije nad zmuzljivo zgodovino ali nadaljnje geohistorichno determinirano vegetiranje pod avstrijsko-nemshko krinolino (status drzhave, tochneje drzhavice, je za variacije neokolonializma le »okrasna ovira«).