Revija SRP 143/144

Ivo Antich

VENUS

(3 x horror dvogovor) 

LJUBICA

 

- Dober dan, gospod …

- Dober dan, gospod …

- Danes je pa lepo vreme, kaj?

- Ja, sonchek, sonchek … Po dolgem chasu spet enkrat sonchek …

- Kadar sonce razzhene meglo iz kotline, je takole z grajskega hriba naravnost pravljichen pogled na nasho ljubljeno Ljubljano …

- In na stari stolp, ki kljubuje vetrovom visoko nad mestom …

- In na chrede oblakov, ki prek modrine hitijo v daljavo …

- In na grajske stezice in travnike, kjer se moja ljubica lahko po mili volji nauzhije svezhega zraka …

- Oprostite, kako ste rekli? Vasha ljubica …?

- Ah, seveda, vi je she ne poznate! Ko sva se zadnjich srechala, sem bil she brez nje. Saj jo boste kmalu videli. Chakajte, le kam se je skrila …? Veste, malce navihana je, cheprav je zhe dosti stara. Za svoja leta bi bila lahko resnejsha, ampak, saj veste, nekaj zhivahnosti niti v zrelih letih nikomur ne shkoduje …

- Toda, vseeno, che pomislim … Ne bi prichakoval, da si boste pri vashih letih omislili ljubico … Saj ste mi zadnjich menda rekli, da ste zhe petnajst let v pokoju, vech kot jaz. Meni nikakrshna ljubica ni vech potrebna. Saj she moje stare Urshe, che se ji kdaj zavrti v buchi, ne morem potolazhiti. Ne gre pa ne gre! Poskusil sem, che bi me mlajsha ogrela, potipal sem gospodinjsko pomochnico pod predpasnik, ampak nich, vam rechem, chisto nich nisem obchutil … Kot da sem zhiv mrlich …

- Ljubica! Ljubica! Pridi no, kje pa si?! Kam si se pa skrila, ti porednica?! Nikar ne pusti, da te predolgo klichem! Ljubica!

- Saj res … Je mar ta ljubica vasha vnukinja?

- Eh, kakshna vnukinja, chlovek?! Ljubica je, ljubica …!

- Hm … Nikjer ne vidim nikogar, le neko shchene se plazi tamle po grmovju … Fuj, ti prekleti cucki! Že vsak park je poln njihovega dreka! Tega ni vech mogoche prenashati! Pobiti, vse cucke v Evropi bi bilo treba pobiti! Z nevtronsko bombo, najbolje …

- Kaaaj?! Vi … vi … surovi barbarski prostak! Kaj vas ni sram tako govoriti o najboljshih bitjih pod soncem?! Izginite mi izpred ochi, sicer bom na vas nashchuval – Ljubico …!

 

 

PLANINSKA IDILA

 

- Ti, slishal sem, da si kar nenadoma nehal hoditi v hribe. Je to res?

- Res je. O planinah ne smem niti slishati vech …

- Od kod pa takshna nenadna sprememba? Velik navdushenec si bil. Skoraj vsak vikend si z zheno obiskoval zaklade nashega planinskega sveta …

- Ja, prav v tem je shtos. Ali vesh, zakaj sem zmeraj shel z zheno?

- No ja, za druzhbo, ne? Pa zhena je tudi navdushena planinka …

- Res je usekana na hribe, ampak meni v resnici nikoli ni bilo dosti do alpske idilike. Z zheno sem lazil tam gori zato, da bi nashel priliko, da jo butnem v prepad …

- Chemu pa to?

- Imel sem ljubico, zhena pa o lochitvi ni hotela nich slishati. In kje je boljsha prilozhnost kot v hribih? Tam je naravnost idealno, da se koga znebish. Le dobro morash prerachunati, potem pa mu na primernem mestu ekspresno montirash krilca, pa je. Kdo ti naj kaj dokazhe? Chloveku je pach spodrsnilo, ne? Ampak, jaz se nikakor nisem mogel odlochiti. Vse sem si fino zamislil, le v odlochilnem trenutku sem vedno otrpnil. Enostavno nisem mogel, ni shlo …

- In zdaj si se odlochil, da se ne bosh vech muchil s to dilemo in si nehal zahajati v hribe …?

- Chakaj, ni tako preprosto … Ljubica je predlagala, da grem enkrat z njo v planine. Bila je tako vztrajna s to zahtevo, da se nisem mogel dosti izmikati. Ženo sem pretental s sluzhbenim potovanjem, opremo sem si sposodil pri nekem kolegu in potem sva z deklino shla. In glej shmenta! Jaz nisem imel poguma, da bi razreshil nash trikotnik, ljubica pa ga je imela …

- Torej te je, che prav sklepam, porinila v prepad …?

- Tako je. Vendar se zadeve ni lotila tako znanstveno kot prej jaz, zato je bilo vse skupaj tako improvizirano, da sem se zadnji trenutek uspel ujeti za rob, ona pa je brezglavo pobegnila …

 

 

G(E)NUS

 

- Glavni temi svetovnih medijev sedanjega chasa sta terorizem in ljubezen, oboje v vsakrshnih variacijah. Te se prepletajo med sabo tako v okviru posamezne teme kot tudi s prehajanjem med njima, zdita se zhe skoraj nelochljivi. Se strinjash?

- Seveda. S pripombo: brez chasovne omejenosti in brez dozdevnosti. Nelochljivi sta od nekdaj, arhetipsko, kot boj za obstanek.

- Mislim predvsem na aktualnost. Prva tema: gresh na izlet v kakshno slavno prestolnico ali letovishche, med sprehodom te zmechka besnezh s tovornjakom, te pihne s kroglo ali pa poseka z macheto; che imash drugachno srecho, te v kakshnem baru razshtela eksploziv – vse na ozadju ljubezni (tudi ubijalca je negovala mati z ljubeznijo do njegovih izlochkov). Druga tema: govor o ljubezni, alternativi »sovrazhnemu govoru«; vsa verstva, vse psihoterapevtske svetovalnice, celo mnogi megakorporacijski tajkuni kot temeljno vodilo oznanjajo ljubezen, a to ne odpravi ne vojn ne perverzij izkorishchanja. Vojne so zmeraj utemeljene na ljubezni: do svobode, bratstva, enakosti, naroda, domovine, pravichnosti … Poseben ponos Slovenije je, da je edina drzhava na svetu, ki ima angleshko besedo »love« v svojem imenu.

- Njena zgodovina, tudi nedavna, pa pokazhe, preprosto povedano, eno od balkanskih klavnic, ki se seveda ne ponasha z drugo, she bolj ochitno angleshko besedo v svojem imenu: »sloven«.

- In vse to »od nekdaj«?

- V bistvu. Posamezne podrobnosti so le shtafazha, ki bogati podobo … Ad fontes: etimologija kot osnovno izhodishche.

- Slovanske asociacije z »love«?

- Tudi. V angleshkem slengu je na primer pojem »luv dog«. Ljubezen kot (pasji) lov. »Nakljuchne« sozvochnice z latinskim pojmom libido, premene l-b-v: loviti / oviti, ljubiti / ubiti, »bratsko« ljúbiti / ljútiti … Dubrovchani, ki so sebe imenovali »Slovinci«, so ljubezenskim pesmim rekli »pjesni ljuvene«. Dalech od tega ni (pra)slovanski ali (pra)ilirski grb s polmescem in zvezdo, imenovan »le-liva«, izvira pa iz bojnega krika. Z geslom »Dieu le veut« (Bog to hoche) so v srednjem veku verniki klali druge vernike. Spet sozvochje: le-liva / le veut …

- Od altruizma ljubezni do terorizma vojne?

- Vse do izvira. Etimologija vodi do Biblije: njen zachetek je Geneza / Nastanek. Iz grshko-latinskega genesis, potem pa naveze: gens, genus, genius, genitalis, genitalije … pa gnus in Genuß kot nemshki uzhitek … latinsko venus: ljubezen in prodaja, venatio: lov, venor: loviti, venator: lovec, zalezovalec, venter: trebuh, maternica ali njen plod, ventus: (telesni) veter … Odtod v angleshchini venery pomeni tako lov kot seks … Pri tem ne kazhe spregledati Venetov, shirom po Evraziji razvejanih »vetrnjakov« (ven iti – Wind, windisch) in trgovcev zlasti z jantarjem med Baltikom in Jadranom itd.

- Ko smo zhe pri Genezi … Ali se ni tam zapletlo ravno glede seksa?

- Kot v grshki kozmologiji … Kriminalni sizhe … Stara zaveza: seks in bratomor. Nova zaveza: izdaja in linch. Biblijska kacha je metafora za hrbtenico kot zvezo med genitalijami in mozhgani. »Veseljak« Freud in njegove razvojne faze s krozhenjem med spodaj in zgoraj kot eros-tanatos … Prvinska ljudstva vse jemljejo nemetaforichno, dobesedno; socializacija je pri njih iniciacija s seksom in ubojem: mladec ima prvi seks s starejsho zhensko, ubije prvega sovrazhnika ali prvo zhival, pozhre del tega plena, nazadnje ga spolno »posveti« starejshi uglednezh, poglavar. Kdor ni uspeshen pri tem izpitu, ostane obstranec, suha veja ali pa shaman kot funkcionalni »zombi«, che pokazhe ustrezen dar za komunikacijo z onstranstvom – zgodnja oblika duhovnishkega celibata v poznejshih razvitih verstvih.

- Ena od Freudovih faz je analna. Neposredni stik uzhitka in gnusa, mar ne?

- Latinsko foedus: gnus, pravilo, zakon, ukaz … fetus: rojstvo, plod, zaplodek, rast … Starodavno kmechko geslo: narava je zdrava, gnoj je zlato … Živali naravno zhivijo v lastnem dreku, seks je chlen v verizhnem krogu prehrane in prebave; za nekatere so iztrebki osnovna hrana, za druge poslastica, za svinjo je poslastica lastni novorojenec. Kure in golobi, simboli domachnosti in ljubezni, serjejo tako rekoch neprestano. Smrdokavra je skrajno ambivalentna: v starem Egiptu je sveta ptica, v Perziji pesnishki simbol vrlin, v Evropi znanilka vojne, zla, gnusa, ker se zlasti samci kruto spopadajo za ozemlje – z dolgimi kljuni se koljejo, tudi oslepijo; slovensko ime se vezhe na njen smrad, na iztrebkov polno gnezdo, iz trtice izlocha »parfum«, ki odganja plenilce. »Veseljak« Joyce je v pismih, polnih obsesivnega meshanja erosa in gnusa, svojo muzo-zheno nagovoril: »Goodnight, my little farting Nora, my dirty little fuckbird!« (Lahko noch, moja mala prdecha Nora, moja umazana mala fukptica!)

- Fizichno polslep, hotel pa je brezobzirno radikalen vpogled, zdrzhati zrenje v temeljno zakonitost fenomenov, poimenovati grozo s pravimi imeni. Dotikati se dna, vse do smrti, ki je triumf gnusa in absolutno ochishchenje, kajne?

- To je bila njegova ljubezenska zgodba, norost z Noro Barnacle (Eleonora, el-nur: arab. bozhja luch; barnacle: angl. divja gos, shkoljka prilepnica). Pri vsem tem vendarle prevladuje literatura, (u)besedovanje, grafomanija. Vsa Joyceova ekscesnost, razgrnjena zlasti v pismih, je bila avtorefleksija v sluzhbi literarne presezhnosti. Literatura kot drekobrbstvo, koprofilija, koprolalija … Obstajajo pa prav tako resnichne zgodbe manj znanih ali sploh neznanih ljudi, kjer ni bilo prostora za literaturo in njene metaforichne mozhnosti, vse je zgolj stvarni kriminalni horror, (psiho)terorizem, mehanizem seks-gnus-smrt.

- Imash kak slikovit primer?

- Vech kot dovolj, zlasti iz kriminalistike. Znanec kriminalist mi je marsikaj povedal.

- Povesh she meni?

- Mlad, cheden zdravnik, novinec v ambulanti, edini moshki med ducatom zdravnic; ko je bil otrok, so bile v tej ambulanti zhenske le sestre. V eni generaciji drug svet. Vse te zdravnice imajo dvojne priimke, razen direktorice, ki je samska zmajevka srednjih let s filmskim videzom. Imela je par kandidatov za partnerje, a se z nobenim ni obneslo; njen vsestranski perfekcionizem je bil neznosen. Novinec praktichno nima izbire pred njeno vabo: che jo prezre, mu v kratkem preostane iskanje nove sluzhbe. Pa si misli: zakaj pa ne, saj je vendar baba in pol. Chez kakshno leto ji omeni, da se bo porochil. Ona: krasno, tudi jaz sem za to. On: chakaj, nisva se razumela. Ona: kaj pa je treba tu razumeti, saj je vse jasno. On: mislim se porochiti z mojim dekletom … Njegovi starshi so zadnji hip preprechili kremacijo, z obdukcijo je bila odkrita sled kemikalije, dostopne po posebnih zvezah le v tujini … Vse perspektive dveh visoko izobrazhenih (zadaj so dolgoletni stroshki druzhine, drzhave, osebni trud) ljudi v najboljshih letih so mimogrede shle v maloro: njegove v grob, njene za reshetke.

- Je mozhna klasichna slovenska literarno-filmska poanta: ljubezen nam je vsem v pogubo?

- Seveda je mozhna, zveni pa kot naftalinska parola.

- Kaj pa tale znana: chlovek ubija tisto, kar ljubi?

- Shizopatetika.

- Pa varianta: chloveka ubija tisto, kar ljubi?

- Shizopatetika.

- Pa varianta: chloveka ubija tisto, kar ga ljubi?

- Shizopatetika.

- Pa recimo bolj moderno, kratko in stvarno: ljubiti je nevarno?

- Vsekakor je tezhko ljubiti sovrazhnika.

- Ni od tega nich tezhjega?

- Tezhje je sovrazhiti prijatelja.

- Je sploh kaj she tezhje od tega?

- She tezhje je biti enako ravnodushen tako do sovrazhnika kot do prijatelja. Se pravi: ne nadomeshchati spodletele ljubezni s chustvom sovrashtva.

- To je pa gotovo najtezhje?

- Zmeraj je she kaj tezhjega od najtezhjega.

- V tem primeru – kaj?

- Najtezhje je dojeti, da je vsakdo sam sebi kljuchni prijatelj in sovrazhnik.