Revija SRP 143/144

Ivo Antich

 

KRUH, DENAR IN POEZIJA

 

Govor republishkega sekretarja za kulturo dr. Andreja Capudra, sicer univ. prof. romanistike in pisatelja, na letoshnji Preshernovi proslavi je nedvomno pomemben in zanimiv z vech vidikov, zato ne zadostuje le enkratno poslushanje ob slovesnosti, temvech ga velja natanchneje prebrati, kot je pach na razpolago v dnevnem tisku. Cheprav je govor napisan prilozhnostno in izrazito »osebnoizpovedno«, ga je zaradi politichnoekonomskega konteksta zadevne prireditve in uradne funkcije govornika mogoche razumeti tudi kot dolgorochnejsho »kulturno izkaznico« nove oblasti na Slovenskem, pri chemer je seveda potrebna dolochena tekstnoanalitichna pozornost ob tako rekoch romansko (romanistichno) prefinjenih retorichno-metaforichnih implikacijah. Gre za govor kot svojevrsten esej, v katerem se pod gladko, iz pasusa v pasus skorajda ekstatichno potekajocho elokvenco prepleta kompleksna vsebinska problematika, ki prichujochi belezhki vzbuja zgolj objektivni (torej prav nich »protiministrovski«) interes ob nekaterih protislovjih.

Govor je »bojno« zastavljen. Prvi stavek se namrech, kratko in udarno, glasi: »Zhivimo v vojnem chasu.« – Padcu vzhodnoevropskega totalitarizma po letu in pol predaha sledi vojna, chas (nove) demokracije je torej chas (nove) vojne z dolochenimi prostorskimi modifikacijami. Ob aktualnih primerih, ki jih navaja Capuder (Jugoslavija, Baltik, Perzijski zaliv), se ponuja naslednja groteskna paralela: dvignila se je prava »protiirashka koalicija«, kot da bi bilo slovensko ministrstvo za kulturo nekakshen »bunker«, minister pa »fundamentalist«, ki v interesu (neo)konservativne oligarhije in njene populistichne (»rekonkvistichne«) ideologije ogrozha normalno zhivljenje slovenske kulture. Táko paralelo pach omogochajo shtevilni po chasopisju objavljeni protesti zoper Capudra kot ministra.

Na prvi stavek obravnavanega govora se prek vmesnih dopolnil navezuje naslednja misel iz klasichnega pedagoshkega arzenala: »Kadar govori orozhje, tedaj poezija molchi.« – Ker se takoj zatem avtor sprashuje, kako je mogoche v ozrachju vojne slaviti pesnika, se na podlagi obeh citiranih stavkov ponuja logichen sklep: vojna in orozhje onemogochata poezijo in (slavilni) govor o njej. Capuder seveda ne izrazi tako nedvoumnega sklepa, ker bi v tem primeru radikalna konsekventnost zahtevala izpostavitev nesmi¬selnosti kakrshnegakoli ukvarjanja s poezijo v »vojnem chasu«, torej lastno umolknitev: odhod z odra. Od take radikalnosti se Capuder po svoje rahlo distancira: »Ta prastari izrek se v vseh dobah potrjuje in verjetno ga tudi nasha ne bo ovrgla.« – Sploshna, »vseveljavna« trditev je takoj dopolnjena z »verjetnostjo«, vendar avtor kljub temu she naprej vztraja na njenem prvem delu. Pri tem citiranega izreka seveda ne osvetli z dejstvom, da npr. slovenska poezija ni molchala ne med zadnjo »pravo« vojno (Balantich, Kajuh, Bor itd.), kakor tudi ne molchi med danashnjo podtalno, spletkarsko, zarotnishko vojno, ki – kot poudarja Capuder – divja na Slovenskem. Pogled »tja dol«, chez Kolpo, ki je za slovensko evropejstvo seveda meja med Evropo in Azijo (za Krlezho je to mejo predstavljal hotel Esplanade tik ob zagrebshkem kolodvoru), odkrije she kakshen znachilen primer: med prvo svetovno vojno sta intenzivno pesnila npr. Krlezha in Andrich, med drugo pa npr. I. G. Kovachich, Kulenovich itd., Andrich pa je napisal svoja poglavitna dela. Pa ni tako le na Balkanu; ker je ob tej prilozhnosti aktualen romanski kontekst, kazhe omeniti, da francoska poezija ni zgolj molchala med zadnjo vojno (Char, Eluard, Ponge …), tudi Camus in Sartre sta tedaj napisala pomembna dela, podobno Montale in Moravia v Italiji, Aleixandre v Shpaniji … Polovichna resnica je torej »pesnishka svoboda« ali »svoboda poezije«, ki gre »mimo« vojne. Ki poje o vojni, govori o vojni, »zhivi« od vojne. Se v vojni osmishlja z apologijo miru, ljubezni, bratstva. Brez vizionarnih kvalitet vojne ne more niti Zdravljica, »ta vzvishena himna chlovechanskega etosa« (Capuder v govoru), saj poleg edinosti, sreche, sprave in dobrega sosedstva kliche tudi nove sinove naroda, ki bodo »strah sovrazhnikov«, v sovrazhnike pa naj »z oblakov … treshchi grom« (atomska bomba?); torej je imel zhe Presheren logicistichne probleme s slovensko (de)militarizacijo. Tudi Capuder mora ugotoviti, da Zdravljica ne prepricha prevech niti tistih, ki jo pojejo, pri chemer je krivda seveda v nemarnih, pobalinskih Slovencih, ne v pesmi. Ob tem se ponuja anekdotichna pomisel o napredku: vchasih je Slovencem s politichnega katedra zhugal uchitelj, zdaj jim je, seveda elegantneje, pozhugal univerzitetni profesor (tudi v Capudrovem priimku, branem »po romansko«, je znamenita, zlasti za Slovence »usodna« zachetnica K; prim. ital. priimek Cardillo, Cardellino …).

Nadalje Capuder v smislu specifichnega druzhbenega moralizma citira Presherna: da namrech »chlovek toliko velja, kar placha.« – V Evangeliju, na katerega se Capuder v drugi zvezi sicer tudi sklicuje, je recheno: »V tisti hishi pa ostanite ter jejte in pijte, kar imajo, zakaj delavec je vreden svojega plachila« (Lk 10, 7) ali pa: »Zakaj delavec je vreden svoje hrane« (Mt 10, 10). Z dolochnostjo definicij se tu plachilo in hrana pokrivata kot razpoznavna vrednost delavca. Mogoche je D. Zhivadinov s svojo gladovno stavko hotel opozoriti, da v ozrachju nove slovenske demokracije, ki naj bi se nagibala k antisocialnemu (zgodnjemu, latinskoamerishkemu) kapitalizmu, kulturni delavec ni vreden vech nikakrshne hrane. V svetu denarne ekonomije se pokrivata kruh in denar: chlovek je plachan glede na konkretno druzhbeno menjalno vrednost svojega dela in v skladu s tem je tudi njegova plachilna zmozhnost za prehranjevanje. Mizerna vrednost dolochenega kulturnega dela v dolochenem druzhbenem kontekstu je zgolj logichen odraz tega konteksta. Tochno to: gre za kruh in denar. Cheprav chlovek ne zhivi le od kruha (denarja). Poudarek bi bil na izkljuchitvi, kajti z njo zadevna trditev zanikuje sama sebe: chlovek sicer ne zhivi le od kruha (denarja), marvech zhivi od kruha (denarja). Po Buňuelu je mogoche rechi, da je »mrachni predmet pozhelenja« kruh, po Leoneju pa, da gre v slovenskem shpagetno-kulturnishkem vesternu »za prgishche dolar¬jev« ali za kakshen »dolar vech«. Naposled najbrzh ne preostane nich drugega, kot kar so storili Americhani; na dolar so namrech zapisali: »In God we trust«. Se pravi: zaupamo v Presherna …

Pri vsem tem je seveda mozhno nekaj zachudenja nad tem, da je samomorilsko gladovno stavko izvedel svetovno uspeshen umetnik, kot je Zhivadinov, ne pa kateri od shtevilnih slovenskih umetnikov, ki zhivotarijo v glavnem brez kakrshnihkoli – ne le brez »svetovnih« – uspehov. Kakshen pisatelj npr., ki vech let chaka na milost subvencije za izid svoje knjige, pri chemer se osmishlja z dejstvom, da kljub eventualnemu izidu pishe za pet ljudi. Morda je za take in podobne umetnike gladovanje zhe obichajna »fakirska« praksa, ki je niti ne kazhe protestno reklamirati. Podobno zachudenje je mozhno tudi ob tem, da slovenski intelektualec s solidno (pravzaprav blestecho) profesorsko, prevajalsko in pisateljsko ter naposled tudi politichno kariero v slav¬nostnem govoru ob glavnem nacionalnem kulturno-drzhavnem prazniku svojo domovino predstavi kot najnizhjo luknjo Dantejevega pekla, in to tudi kljub nedavnemu volilnemu zmagoslavju stranke in koalicije, katerima pripada in ki ju predstavlja. Zdi se, da je v »nadrealistichnih« potezah v nastopu Zhivadinova in v literarno obarvanem Capudrovem govoru nekaj znamenj (pre)obchutljivosti intelektualcev, neredko obremenjenih z elementi kolektivne atavistichne paranoje, kar ne presenecha, saj na psihiatrichnem atlasu Slovenija po gostoti simptomov zavzema eno od rekordnih mest na svetu.

»Zato je danes nasilje na pohodu,« nadalje ugotavlja Capuder, ob chemer se zastavlja vprashanje o kvaliteti novodemokratichnega ozrachja v Sloveniji. Che so bila vsa povojna leta do Demosove zmage eno samo totalitaristichno »nasilje na pohodu«, potem se tako rekoch ni nich spremenilo. Se pravi, da Cankarjev »narod hlapcev« (ki ga omenja tudi Capuder) po vsaki »osvoboditvi« v bistvu pach ugotavlja zgolj novo modifikacijo svojega »hlapchevstva«. To pa pomeni, da na Evangeliju utemeljena zgradba romansko-slovenskega ravnotezhja v Capudrovem govoru (poimenske omembe treh romanskih – Dante, Unamuno, de Chardin – in treh slovenskih velikanov – Presheren, Rozhanc, Cankar) precej zaniha zlasti v luchi izjave: »Slovenci imamo take vzorce oseb, po katere nam ni treba hoditi na tuje in berachiti pred Evropo. Imamo svoje knjige, svoje preroke.«

Vincere, convincere? Capuder poudarja pomensko opozicijo teh dveh pojmov, in sicer na aluzivnem ozadju shpanske drzhavljanske vojne, ki je rezultirala obratno kot slovenska. Vendar se ti dve besedi, vzeti konkretno, kazheta kot izrecno dopolnjevanje, saj je prva vsebovana v drugi (podobno je v vsakem internacionalizmu razpoznaven dolochen nacionalizem: komunizem – Rusi, kapitalizem – ZDA, katolicizem – Italijani). Dva najsilovitejsha prodora romanstva v svet – rimska in shpanska osvajanja – nista bila nikakrshno »prijateljsko preprichevanje«, temvech izdatno nalaganje trupel na kupe. Tudi Franco je naprej preprichljivo zmagal, nato pa je zmagovito prepricheval she kako drugache.

Vsekakor pa se velja strinjati s Capudrovim dvomom o Preshernovih nagradah. O njihovi smiselnosti je podvomil zhe Vidmar. Preshernova nagrada za arhitekturo, balet, oblikovanje? Zakaj ne tudi za vrtnarstvo, sadjarstvo, rejo malih zhivali? Je mozhna Cervantesova nagrada za chebelarstvo? Saj je naposled tako in tako »vse kultura« … Bombastichno sklicevanje na kulturo ob vsakrshnih prilozhnostih je eno od znamenj problematichne kulture. Slovenski narod je gotovo solidno civiliziran, koliko je kulturen, je pa tudi po podobi, ki jo o njem kazhe Capudrov govor, precej vprashljivo. Ob uvrshchanju med »normalne« evropske narode bi najbrzh kazalo opustiti vsestransko kvaziritualno mistifikacijo Presherna in vrniti tega »viteza zhalostne postave« v literaturo, saj Slovenci niso nikakrshen »pesnikov narod«, temvech so se kot vsi drugi izoblikovali predvsem na podlagi specifichne politichnoekonomske volje in geohistorichnih determinant (Provansalci so imeli pomembno kulturo, velike pesnike, med njimi celo nobelovca Mistrala, a brez posebne politichne volje so ostali ena od francoskih provinc; vechina irskih pisateljev je pisala v angleshchini, toda samostojna politichna volja tega naroda je bila zmeraj mochna). Kot izrazita »nadgradnja« je literatura pach lahko primerna tudi za proslavo, ne more pa biti tisto »ta pravo«.

 

(Prva objava: Dnevnik, priloga Podmornica, Lj. 26. 3. 1991 – tretjina brisana v tamkajshnjem urednishtvu, zato je bila ta objava ob zori samostojne Slovenije le »polovichna« ali pravzaprav »ne-objava«. V demokraciji namrech ni cenzure, le brishejo ali »popravijo« se neprimerni deli spisov, kolikor se napisano »preprosto« ne objavi. V ne-demokraciji ponavadi posledichno sledijo tudi takojshnje sankcije ad personam, v demokraciji pa z bolj dolgorochno prefinjenim zamikom v smislu: je odpushcheno, ni pa pozabljeno. Tukajshnja celovita objava v februarskem Srpu 2019 se s pretezhno ohranjeno aktualnostjo spisa navezuje na februar kot »Preshernov mesec« in 170-letnico njegove smrti. – Op. avt.)