Revija SRP 143/144

France Forstnerich

 

»PO POKLICU SEM VAGABUND«

(Ob chetrti obletnici smrti »prekmurskega Ahasverja« Ladislava Kondorja)

 

Chlovek, ki je narisal okrog 80.000 slik – Prehodil je 30 drzhav, 4 kontinente in govoril 10 jezikov, pa nobenega chi­sto razumljivo – »Internacionalna govorica«: karikatura

 

Ko sem po prihodu »s terena« polozhil na delovno mizo tanek ka­talog Ladislava Kondorja, ki ga je ob prilozhnosti prve posthumne raz­stave njegovih karikatur 1965 v Murski Soboti izdal tamkajshnji po­krajinski muzej, je eden od ko­legov zavpil: »Kaj, ta sharlatan …!« Priznam, podoben nesposhtljiv ob­chutek, z nichimer resno utemeljen, je prevzemal tudi mene ob pogle­du na karikaturistovo avtokarika- turo, ki sem jo bil videl v Pomur­skem vestniku: ne prevech simpati­chen debeluhar, ki se mu nekako pozna, da se je potikal po svetu, nich kaj resnega delal in pochel, rad dobro jedel in veliko pil, se zaple­tal z zhenskami po mondenskih le­tovishchih svetovne aristokracije in bogatih brezdelnezhev ter za svoje »kracarije«, narejene brez truda z rutino talentiranega diletanta, po­biral drobtinice z bogatashkih miz …

 

 

Zaushnica konformizmu

 

Po dveurnem stikanju po doku­mentih, ki so mi jih ljubeznivo pripravili v shtudijski knjizhnici v Murski Soboti, pa se je moja »im­presija« (z njo me je pravzaprav premagalo hitro malomeshchansko etiketiranje stvari, ki jih ne po­znamo) zachela osramocheno razbli­njati. Zapisi Franca Shebjanicha, Janka Lishke in Rudija Chachinovicha, predvsem pa Kondorjeve karikatu­re same, so zacheli osvetljevati avtokariteaturo »prekmurskega Ahasverja« (kot ga imenuje R. Chachinovich, Mariborski vechernik Jutra, 1939, sht. 11) z novih zornih kotov. Kondor sam je najbrzh zhe davno ve­del, da ga bo marsikdo imel konformista, ki se skusha reshiti s potepushtvom. Profesorju Janku Lishki (Mladi Prekmurec, 1938, sht. 3 - 4), ki je vprashal Kondorja, kaj je po poklicu, je le-ta odgovoril: »Vagabund!« in pristavil: »putnik«. S Slovenci je govoril navadno s prekmursko oziroma murskosoboshko slovenshchino, pomeshano s srbo­hrvashchino. Lishka pravi v tej svoji briljantni reportazhi o srechanju s Kondorjem, da le-ta »govori 10 jezikov, a le nejasno izgovarja.« – »Odgovarja le priblizhno, celo kaj tretjega vam odgovori.« Kondor se je sam imenoval »caricaturiste in­ternationale« in je svoj internacionalizem izrazhal v besedah in ka­rikaturi. Oche, uchitelj v Kupshincih (tu se je Kondor rodil 1901), je bil fanatichen Madzhar, Ladislav pa je takrat, ko se je iztrgal druzhini in odshel v Osijek uchit trgovske obrti, odkrizhal podezhelsko malo­meshchanskega okolja kakor tudi madzharskega shovinizma. Kakor je bil pozneje zajedljiv nasprotnik fashizma, tako mu je bil odvraten tudi vsakrshen shovinizem. Tako mednarodnemu popotniku niti ne smejo zameriti, che je schasoma slabo govoril celo materinshchino (madzhar­shchino), Lishka pishe, da Kondor ochit­no ni shpekuliral z nacionalnostjo. V chasopisnih izrezkih iz vsega sveta (ta Kondorjev  album hrani pokrajinski muzej v M. Soboti) ga imenujejo vchasih Madzhara, vchasih. Jugoslovana. Kondorju je bilo, kot vse kazhe, chisto vseeno. Nacionalizmi niso bili njegov svet.

 

 

Lenina, Benesha in Tita ni nikdar karikiral

 

Po svetu je raztresenih blizu 80.000 Kondorjevih slik, v glavnem karikatur. Bil je popoln samouk. Pri slikarskem uchitelju Frölichu na Dunaju je vzdrzhal (porocha F. Shebjanich) komaj 12 dni. Delal je ve­chinoma z grafitnim ali barvnim svinchnikom. Delal je bliskovito. Vchasih je bila karikatura naslika­na, da bi prisluzhila karikaturistu kosilo. Toda dokopal se je do svo­jega lastnega izraza. Karikature iz profila, ki se jim sicer pozna go­tovost nenavadno naravno nadarjene roke, so she vendar le s kariki­ranjem malenkostno poosebljene deskripcije, medtem ko se je v ka­rikaturah, kot sta Hitlerjeva in Mussolinijeva, dokopal ne samo do rutinirane stilizacije, temvech do resnichno svojevrstnega izraza, ki ga ne pozabimo vech. Koga vse ni risal! Rojak pisatelj Mishko Kra­njec, zhupnik Klekl, Ferdo Kozak, shpanski boksar Paolino, gostilnichar iz Kaira, Fjodor Shaljapin, shvedski kralj Gustav, Smrt, japonski novi­nar, Goebbels, Sonja Henie, Trocki ...

Karikaturo Trockega je imel sam za najboljsho. Slikal ga je pri ri­bolovu v Turchiji. Ko si je veliki revolucionar ogledal delo, je baje rekel: »Pas moi ... c'est un bourgeois« in vprashal tajnika, ali je ta burzhuj res Trocki. – »Qui, camarade Trocki, c'est vous méme.«

Karikatura ni ohranjena med pri­blizhno 200, kolikor jih je v soboshkem muzeju.

 

 

Groba resnica pretiranosti, karikiranosti

 

Nikoli ni narisal karikature Le­nina, Benesha in Tita. Zakaj ne, ne vedo povedati, pach pa to, da je vse mozhe izjemno sposhtoval. Ali se mu zde prevech veliki in premalo navadni ljudje, prevech simboli, da bi jih lotil s svinchnikom, ki je znal edinole karikirati, se pravi »pretiravati«? Che pomislim, kako je sebe naredil neprijetnega v avtokarikaturi, in che se spomnim she drugih njegovih znanih karikatur, bi rekel, da je »naivec karikature« Kosdor izrazhal neko svojo grobo, prizadeto umetnishko resnico. Njegovo tavanje po svetu je bilo nekako ustvarjalni nemir, cheravno mislim, da je bilo »iskanje moti­vov«, torej raznih znamenitih osebnosti, le pretveza, le racionalno neizrazljiva bolechina tega nemira. Talent je bil v njem ochitno veliko vechji, kot ga je bil Kondor pri­pravljen izrabiti in predvsem izsholati.

Bohem in lahkozhivec je res bil, berach s svinchnikom pa nikoli. Lishka je zapisal o Kondorjevem po­nosu znachilno epizodo: nekoch po njegovi prvi razstavi v domachi Murski Soboti (december 1937) sta se srechala v lokalu. Kondorju je slabo oblechen moshki prinesel karikaturo, chesh da jo »stranka« noche, ker da taka spaka pach ni in da tega zmazka ne bo placheval itd. »Glejte,« se je jezil Kondor, Lishka pa je izrazil njegov srd: »Jezi se na ogledalo, ker mu obraz v njem ne ugaja.« – »Jeste. Magarac!« je potrdil Kondor.

Prekmurski Ahasver je hodil po elitnih klubih aristokratov, po ka­varnah, nochnih lokalih, igralnicah in beznicah sveta najbrzh z zhivo tlecho iskro ponosa samorastnishkega umetnika pa tudi s posmehljivo predrznostjo plebejca, demokrata, antifashista in komunista. Komu­nist je bil, cheravno ni nikdar no­sil rdeche izkaznice. Shebjanich in Li­shka se spominjata, kako je Kondor po osvoboditvi dal »prostovoljni prispevek za partijski komite«: chu­til se je »podpornega chlana KP«. Gestapo ga je 1941 zaprl v Begu­nje, potem pa so ga izgnali na Madzharsko. Z drugo vojno je bilo Kondorjevega potepushtva konec.

 

 

Konec v Opatiji

 

Na svetovno popotovanje se je Kondor odpravil leta 1925. Tride­setega leta je dozhivel svojo prvo razstavo – v Oslu. 1937 se je pr­vich predstavil slovenskemu obchin­stvu v Murski Soboti. Franc Shebja­nich je bil vsa leta po vojni Kon­dorjev osebni prijatelj. Pravi, da ga je karikaturist v Mariboru redno obiskoval. Tudi sicer mu je vech­krat pisal. Bil je baje izreden korespodent, a rokopis je imel skoraj nechitljiv. V Mariboru je Kondor dokachal razstavo leta 1946. Od uradnih krogov kritikov in likovnikov ni dobil priznanj. Shebjanich pravi, da je bil zato zagrenjen: na stara leta si je zhelel razstav, pri­znanj, rad bi bil postal chlan umet­nishkih drushtev, a se mu to ni ni­koli posrechilo. Zadnja leta je zhivel v Murski Soboti. Zahajal je naj­vech k prijatelju drogeristu Shevechku, k nekdanjemu trgovcu Shtivanu, v Kupshincih pa je imel znance v druzhini sholskega upravitelja. V Soboti, pravi Shebjanich, je bil Kon­dor »del mestnega inventarja«. Sicer je zhivel pri sestri, ki she zdaj zhivi v Soboti.

Ahasver, bohem, potepuh, lahkozhivec, antifashist, demokrat, simpatizer komunistov, znanec znamenitih osebnosti po vsem svetu in predvsem talentiran risar – se je odpravil umirat v kraj, kakrshen pritiche Kondorju: v Opatijo. Tu je imel svojo letno hisho. Shebjanich meni. da je Kondor umrl od neke bolezni, ki jo je menda prinesel iz Afrike in je bila na zhivchni osnovi. Izdihnil je aprila 1963 v Opatiji, ob she pomladno potuhnjenem morju, ki – kot vemo – tako razboleva stare mornarje in trudne popotni­ke.

 

(prva objava: Vecher, sreda, 10. maja 1967, str. 8 / Maribor)

 

 

 

 

Ladislav Kondor: Avtoportret

(obj. ibid.)