Revija SRP 143/144

Fazıl Hüsnü Dağlarca

 

SAMOTNA GORA 

 

LESKET

 

Umreti ochitno ni nich novega

Vode bodo seveda

Spet stekle

 

Zazelenela bo

Divja trava, list vrtnice v zaupanju

Umreti ochitno ni nich novega

 

 

 

IªILTI

 

Belli ki ölmek bir eski değil

Sular nasıl olsa

Akacak.

 

Yeºerecek

Yabanın otu, gülün yaprağı inançlardan

Belli ki ölmek bir eski değil.

 

 

 

DLAN

 

Eden je Indijec drugi je chrnec

Pesniki govorijo med seboj

Pot med njimi ne obstaja

Pesniki govorijo med seboj.

 

Barva ozharja cvet

Polovica svetlobe se zgubi

Kjer se stika gora z nebom

Pesniki govorijo med seboj.

 

Teche za ponedeljkom torek

Noch se priblizhuje dnevu

Topol izceja svoj sok

Pesniki govorijo med seboj.

 

Ko izginja svoboda

Ko ljubezen se rojeva

Ko smrt prihaja vse blizhe

Pesniki govorijo med seboj.

 

 

 

POLEG

 

Poleg mene gora

Samotna

Buden sem

Poleg gore jaz

 

Jaz

Poleg

Gore

Sem nor

 

Gora

Poleg

Mene

Lachna

 

Poleg gore jaz

Nje ne dosezhem

Ne dotakne se me

Gora poleg mene

 

 

 

GORE, GORE NAD NJIMI SEN

 

Gore, gore nad njimi sen,

Polja, polja za njimi chakanje.

Kar se zgodi zamolchimo,

Le kaj prichakovati od smrti.

 

Vetrovi se meshajo z nami,

Chrne ptice razobeshajo nasha leta,

Polozhite kamen nad nashe glave,

Le kaj prichakovati od smrti.

 

 

 

NESMRTNOST NASPROTI SMRTI

 

Nekaj je v tebi, smrt,

Vse temnejsha,

Vse bolj zelena

Sinjina v ocheh.

 

Tako postane sovrazhnik

Vodovje morja,

Shepetanje valov

Pa neslishno v shumu vetra.

 

Tako raste pogled

Sedmih zhivljenj stlachen v kot

Vrezujoch

Tvoje ime, kamen, kamen.

 

Nekaj je v tebi, smrt,

Neka drobna stvar:

Ko chlovek raste,

Narashcha tvoja zavist.

 

 

 

PODZEMLJE

 

Ni neba ni oblakov ni zvezde

Toda Gospod obstaja v srcu.

 

Gola noch chudezhno sije v neskonchnost

Neprebujena z lastnim rojstvom.

 

Minljiva ljubezen jo znova odkriva

Med poljubi objemi pogovori v tishini.

 

Ni mogoche izrechi spominov

V zhalobnem podzemlju.

 

 

 

ZEMLJA Z NEBOM V ZELENEM

 

Prihaja v svetlobi

 

Mevlâna.

Mevlâna ni,

Mevlâna

Mevlâna je

Mevlâna

 

Odhaja v svetlobi.

 

 

 

DVOJNIK

 

Dve polovici

Jabolka je vsak otrok

Proti zemlji zelena

K nebu pa rdecha

 

 

 

NEBESHKA SVETLOBA

 

Ko si umivash obraz

Te zajame neka svetloba

To je zemeljska radost

Z nebeshko svetlobo oblita

 

 

 

 

FAZIL HÜSNÜ DAĞLARCA (1914, Istanbul – 2008 ibid.), turshki pesnik. Pravo ime Mehmet Fazıl Dağlarca (izg. Fazl Dalardzha; ı = polglasnik, ğ = shibki g) spremenil po ochetu (Hasan Hüsnü Bey), nadporochniku konjenice; zaradi ochetovih sluzhbenih selitev osnovno in srednje sholanje v raznih krajih Turchije, po konchani vojni akademiji (1935) petnajst let aktivni oficir pehote, zapustil vojsko (1950), dlje chasa bival v Franciji in Italiji, nato uradnik ministrstva za delo, izdajatelj knjig in literarne revije z lastno knjigarno, nazadnje se povsem posvetil poeziji. Ostrina druzhbenokritichnega dela njegove poezije mu je prinesla zaplete z oblastjo, zaradi subtilno satirichne pesmi zoper predsednika drzhave je bil dlje chasa v zaporu. Njegove pesmi so prevedene v mnoge jezike, prejel je glavne literarne nagrade v Turchiji, International Poetry Forum (Pittsburgh, ZDA) mu je dodelil priznanje »The Best Living Turkish Poet« (1967).

Prva objava je bila kratka proza (1927), za katero je prejel prvo nagrado she kot srednjesholec, a v soglasju s starejsho sestro (pesnik je bil chetrti otrok v druzhini), ki je bila enako kakor mati ljubiteljica literature, je ugotovil, da prozni izraz ne omogocha tolikshne esencialne senzibilnosti kot poezija, zato je opustil prozo, v vsaki komunikaciji redkobeseden, radikalno posvechen stihografiji. Objavil je ok. 60 zbirk pesmi, med njimi nekaj za otroke. Prva zbirka je izshla istega dne, kot je konchal akademijo (30. 8. 1935); javnost jo je prezrla, a pozneje se je izkazalo, da je tako z znachilnim naslovom (V zrak zarisan svet) kot z vsebino izhodishche grandioznega, izrazito samosvojega pesnishkega opusa, divergentnega med krajshimi, vchasih minimalistichnimi lirskimi teksti in daljshimi, retorichno kompleksnimi epskimi pesnitvami (vechinoma teme iz turshke zgodovine), katerih vrh je filozofska refleksija z vechsmerno asociativnim naslovom Asu (1955) – os. ime, tudi s pomenom upornik, hujskach, Azijec itd. Njegov kritichni pesmotvorni angazhma vkljuchuje distanco do Zahoda (tragedija civilizacije; zoper vojno v Vietnamu ipd.). Jedro opusa so vsekakor krajshe (vchasih le kvartina), lucidno enigmatichne refleksije bivanja »med zemljo in nebom«, mestoma nekonvencionalno religiozne (npr. o Kristusu), skrajno zgoshchene v izrazu, kot to omogocha turshki jezik, ki lahko v eni besedi zdruzhi sporochilo za daljshi stavek v prevodu. Njegov zapis pesmi: vsak verz z veliko zachetnico, interpunkcija pa je redka, zgolj po lastni potrebi, obchasno rime. Tukaj prevedeno po izvirniku s pomochjo drugojezichnih prevodov; ob prvi pesmi (Lesket) je za vzorec tudi izvirnik. Mevlâna (gl. Zemlja z nebom …), arab. »nash gospod«, je nadimek legendarnega sufijskega pesnika Rumija, rojenega v Afganistanu, od mladih let zhivel v Turchiji (Konya), pisal perzijsko (nekaj tudi turshko, arabsko, grshko). V Dağlarcevi poeziji ima posebno simbolichno vlogo beseda dağ (tur. gora / zhig – mn. dağlar); v medijih so ga, tudi glede na priimek, oznachevali kot pesnishko »goro«.

 

Izbor, prevod in zapis o avtorju Ivo Antich