Revija SRP 143/144

Drago Medved

 

POLJE

 

Carmina burana Orff

 

Fortuna imperatrix mundi

je zachetek in konec poti,

ki she potuje.

Zdaj ni na belih prashnih cestah,

zdaj potuje kot glas po nashem ozhilju zavesti,

da smo chasu zvesti

in beli nevesti, ki ni vech nasha,

je neka druga, v zraku lebdecha,

kakor angel brez kril in kralj brez krone.

 

Je bozhanska glasba,

ki se razliva po obzorju prebujene svetlobe,

so glasovi kot ptice plavajochi

in orgelsko polno zvenijo v chustvu spomina.

 

 

 

Carmina burana

 

Srednjeveshka freska se zliva v sonchni zharek,

ki je spolzel skozi gotsko vitkost okna

in sedel na stoletja zgodovine.

 

Glasovi prihajajo kakor oddaljeni odmevi

lastnega glasu iz notranjosti spomina,

ki she zhivi v zvonovih in njihovem nedeljskem petju.

 

Je praznichni chas posedanja po trgih,

z golobi nad glavami in odsevom v ocheh,

ki pripoveduje, da je mir v chloveku,

ki je prishel sedet na trg in gleda,

kako chas potuje vanj.

 

 

 

Ljubezenska

 

Ljubezen ni zvezdnata noch,

tudi ne chrichkov pesem,

she manj sladkost lepih besed.

 

Ljubezen ni dishech pomladni dan,

ne shumenje jesenskega listja,

tudi snezhinka ne, che ti sede na nos.

 

Ljubezen je notranji glas,

ko chutimo, kako nam srce razbija,

ko slishimo, kako se nam dusha smeje.

Ko nam solza spolzi po licu,

pa nismo zhalostni.

 

 

 

Misel

 

Misel pride vate,

tiho kakor mesec na vecher,

pa zvezda, da nam pomezhikne.

 

Potem je v tebi,

da te spomni,

kako chas teche vate,

kako brez nas vesolje je brezkonchen nich.

 

Odgovorish ji z molkom,

ki v tebi biva,

pa z novo mislijo,

ki v tebi se rodi.

 

Tako razumesh tudi zvezde,

ki tkejo pajcholan nochi.

Shele ko sam utihnesh,

ti tudi drugih molk spregovori.

 

 

 

Polje

 

Po zraku veter je zavel,

pomladne vlage sled zarishe

iz zemlje vonj globoke brazde.

 

Chez polje ptica prileti,

za ravno chrto obzorje se rodi.

 

Me vechnosti skrivnost prevzame,

ki nad brazdami lebdi.

 

Da bi neskonchnost razumel,

izmeril sem razdaljo, chas,

pa nisem nashel tiste chrte.

 

Zato se vedno znova vracham tja na polje.

Tam veter je neskonchna pesem

in hkrati upanje, da meja nisem jaz.

 

 

 

 

DRAGO MEDVED (1947, Ponikva pri Celju 2016, Nova Cerkev), pisatelj, pesnik, publicist, novinar, slikar, urednik revije Obrazi (Celje, 1969-1976); avtor tematsko raznovrstnih knjig (npr. Slovenski Dunaj, 1995), tudi zbirke pesmi Botritis (2007). Tukaj objavljene pesmi so iz arhiva Revije Srp, v spomin na vsestranskega ustvarjalca. (Op. ur.)