Revija SRP 143/144

Damir Globochnik

 

UMAZANE FOTOGRAFIJE

 

Umazane fotografije

Pred izumom fotografije so likovni umetniki golo telo upodabljali v slikarskih, risarskih in grafichnih tehnikah. S pomochjo fotografskih postopkov nastali in razmnozheni posnetki (zhenskih) aktov in podobnih prizorov so imeli to prednost, da so uchinkovali realistichno oziroma naturalistichno. Fotografije golega telesa so bile mnogo bolj kontroverzne kot njihove slikarske upodobitve, zato so jih nekateri fotografi sprva utemeljevali s tem, da predstavljajo »shtudije za umetnike« oziroma so lahko dodaten pripomochek pri slikanju po zhivih modelih. Med prvimi slikarji, ki so si pomagali na ta nachin, je bil Eugène Delacroix. Pri slikanju je uporabljal fotografije golih moshkih in zhenskih modelov, ki jih je po njegovih navodilih v letih 1853/1854 posnel Eugène Durieu (1800–1874), ustanovni chlan Société heliographique in predsednik Société française de photographie.

Pariz je po sredini 19. stoletja postal sredishche trgovine z erotichnimi fotografijami, ki so po tedanjih standardih povechini veljale za pornografske. Fotografije so prodajali na skrivaj, v blizhini zheleznishkih postaj in podobno. Mnogo parishkih fotografskih ateljejev in potujochih trgovcev je del dohodka ustvarjalo s prodajo tovrstnih fotografij, ki so jih poshiljali tudi v Anglijo, ZDA in druge drzhave.

 

Ferdinand Ramann

Fotograf Ferdinand Ramann je znan kot avtor najstarejshe datirane dagerotipije, ohranjene v slovenskih javnih zbirkah.1 Rojen je bil leta 1825 v Shibeniku ali Splitu. Sprva je deloval kot potujochi fotograf. Kot popotni dagerotipist je leta 1853 na poti iz Zagreba v Trst obiskal Ljubljano in v gostilni pri Zlatem levu portretiral Ljubljanchane. V Trstu je odprl fotografski atelje. Fotografska obrt mu je v shestdesetih letih dvakrat propadla, zato je znova postal popotni fotograf. Umrl je leta 1888 v Trstu.

Manj znano je, da je Ferdinand Ramann tudi prvi fotograf v nashih krajih, za katerega vemo, da je del dohodka svoje fotografske dejavnosti pridobil s prodajo erotichnih in pornografskih fotografij. Ramann je namrech gostom v kavarnah in gostinskih lokalih ponujal tudi fotografije s t. i. nedostojnimi motivi. Trzhashka policijska direkcija mu je aprila 1867 v stanovanju in ateljeju zaplenila 1046 fotografij. Policijski zapisnik omenja 30 steklenih negativov, pri katerih so Ramannu pozirale trzhashke prostitutke, paket pozitivnih kopij teh negativov in drugih motivov, ki prikazujejo sobe teh modelov, paket she bolj pohujshljivih fotografij s protinaravnimi prizori, 21 politichno pohujshljivih fotografij, ki imajo znachaj karikature, ter paket fotografij, ki prikazuje zhenske sobane na she kar dostojen nachin. Ugotovljeno je bilo tudi, da je Ramannu pri tem poslu pomagal brat, ki je bil trgovec.2

Fotografije trzhashkega fotografskega pornografa Ferdinanda Ramanna so bile na voljo tudi v Ljubljani. Marca 1878 so varnostni organi natakarju Viktorju Sturmu (Shturmu) zaplenili 33 nravno spornih fotografij. Sturm je izjavil, da je fotografije prejel od nekega poslovnezha, ta pa je kot vir fotografij navedel fotografa Ferdinanda Ramanna iz Trsta. Tozhilec je vlozhil obtozhnico zoper fotografa zaradi pregreshka zoper javno moralo po paragrafu 516 drzhavnih zakonov. Ramann se je moral zagovarjati v postopku pred sodnim zborom v Trstu, na katerem so ga porotniki z vechino glasov oprostili.3

 

Slovenski narod in Edinost porochata

Starejshi slovenski chasniki vsebujejo marsikateri podatek o tedanjih fotografih, ki so prilozhnost za zasluzhek videli tudi v fotografiranju golih teles in prodaji takshnih fotografij. Za slikarske upodobitve in fotografske posnetke aktov, pomanjkljivo oblechenih zhensk in drugih erotichnih motivov, ki naj bi spodbujale najnizhje instinkte, so uporabljali izraz »nuditete« (nagote, golote). Take »nuditete« naj bi bile zhe a priori izkljuchene s predstavitve na prvi slovenski umetnishki razstavi leta 1899.4

Na Prvem slovenskem katolishkem shodu v Ljubljani novembra 1892 so zborovalci razpravljali tudi o krshchanski umetnosti in med drugim izrazili naslednjo namero: »Zabranjuje naj se po gostilnah in drugod razkazovati in prodajati gole, umazana podobe, fotografije i. dr. ter razobeshati ter postavljati nravnost in verski chut zhaleche slike in podobe.«5

Slovenski narod na primer porocha, da so leta 1899 dunajski porotniki obsodili fotografa Jos. Polonija na shtirimesechno poostreno jecho, ker je izdeloval »nesramne fotografije in razne grde skupine«. Poleg Polonija je bilo obsojenih deset zhensk in moshkih, ki so bili njegovi modeli za dnevno plachilo dveh goldinarjev. »Poloni pa ni delal samo takih fotografij, nego je bil celo tako nesramen, da je nadel osebam na tistih fotografijah glave raznih odlichnih gospej, gospic in gospodov. To je napravil tako, da je na nesramne fotografije prilepil glave z drugih dostojnih fotografij ter je potem vse skupaj vnovich fotografiral.« Na ta nachin (enostavna tehnika fotomontazhe) je izdelal vech sto fotografij, ki prikazujejo razne dame in gospode »v nechuveno nesramnih polozhajih«. Fotografije je prodajal.6

Aprila 1901 so v borovem gozdichu nad Vrdelo v Trstu aretirali tri osebe. To so bili 52-letni amaterski fotograf David C. in njegova modela, 17-letna Franja V. in 22-letna Evgenija C., »kateri je 'amatér' fotografiral – nagi, in to na javnem sprehajalishchu,« je porochala Edinost in nadaljevala: »V stanovanju fotografovem da so nashli cel kup izdelkov njegove gole umetnosti.« Fotografiranje modelov v Evini obleki je naznanila neka gospa. Fotografa in njegovi modelki so zaprli. »Ljubitelj tega chudnega shporta je imel pri sebi nich manje, nego 34 takih fotografij!!«7

Maja 1901 so redarji v Rojanu aretirali 36-letnega Konrada Mayerja z Bavarske, ki je v Trstu prodajal »nesramne« fotografije. V stanovanju njegove hishne gospodinje je policija nashla 600 fotografskih negativov. Mayer se je izgovarjal, da je fotografije dobival iz Budimpeshte in jih ni izdeloval sam.8 Edinost je domnevala, da je bil Mayer povezan s trgovcem s knjigami »brezsramne vsebine«, ki je bil v istem chasu aretiran v Budimpeshti. Knjigar se je najprej predstavljal kot Henrik Rosembaum, nato kot Julij Pollak, v Budimpeshto pa je prishel iz Trsta. Policija je v njegovem trzhashkem stanovanju nashla zalogo deset kvintalov knjig »z nesramnimi slikami«. »Torej sama – zhidovska druzhba« je zakljuchila Edinost.9

Porotno sodishche je leta 1902 v Trstu obsodilo 26-letnega Bela Fischerja na tridnevni zapor zaradi razpechevanja pornografskih fotografij. Obtozhenec se je branil, da se je zaradi pomanjkanja zasluzhka ukvarjal s prodajo razglednic, ki pa niso bile pornografske, temvech le pikantne.10

Slovenski narod je istega leta objavil kratko porochilo o gospodichni Anetti Hockeovi iz Berlina, ki je na sodni obravnavi v Londonu navedla, da se ukvarja s »klasichno krasoto«. Ker sodnik ni razumel, za kakshno dejavnost gre, mu je Anetta Hocke pojasnila, da se »daje za denar fotografirati, berolinskim fotografom v raznih pozah, katere so baje vchasih tudi naporne«. Kot dokaz je predlozhila sodniku fotografije, tudi med obchinstvo je vrgla nekaj fotografij, na katerih je bila fotografirana v Venerini obleki in »v tako chudnih pozah, da so tudi kosmati in otrpneni mozhje baje zardevali od sramote«.11

Osemindvajsetletni trzhashki fotograf Karel Pittoni naj bi aprila 1907 »izvrshil nemoralno dejanje« nad sedeminpolletno deklico Santino B. Leto poprej je 13-letno modistko Marijo Gabershich, ki je prishla k njemu po fotografije, »rinil v fotografsko temnico in se smolil okrog nje, da bi jo posilil«, vendar naj bi deklica uspela pravochasno zbezhati. Pittoni je na razpravi zanikal krivdo. Deklica je trdila, da jo je dvakrat posilil. Dr. Liebman, ki je prvi pregledal deklico Santino B., ni nashel sledov posilstva, vendar so ugotovili, da je deklica imela isto bolezen kot fotograf. Zdravnik je opazil samo malo rano, ki pa bi jo lahko povzrochila bolezen in ne posilstvo. Porotniki so Pittonija junija 1907 vseeno spoznali za krivega. Obsojen je bil na tri leta in pol tezhke jeche, poostrene s postom.12 Avgusta 1907 je umrl v jechi.13

Na zachetku leta 1909 je zhupnik Lavrich odslovil iz sluzhbe organista in cerkovnika v Dolenjem Logatcu. Chlan katolishkega izobrazhevalnega drushtva je cerkovnika obdolzhil, da je fotografiral neko dekle v Evinem kostumu. »Ker je doslej Nacktkultur nemshka specialiteta, a v Logatcu she ne udomachena, je zhupnik seveda organistu odpovedal sluzhbo.« Organist je tozhil razshirjevalca te govorice, ki je na sodishchu vse preklical.14

 

Ushenichnik in Dornik o propadu nravnosti

Znani slovenski duhovnik, filozof in teolog Alesh Ushenichnik (1868–1952), ki se sklicuje na Hermanna Roerena (Die Sittlichkeitsgesetzgebung der Kulturstaaten, München 1907), je za propad nravnosti vseh slojev dolzhil moderno kulturo (umetnost in slovstvo) in kot primere umazanosti, ki izrabljajo najnizhje nagone, navedel shaljive liste, v katerih se nahajajo oglasi s pornografichno vsebino, gledalishche, »razne kabarete, orfeje, tingel-tangel, varietés in kakor se she imenujejo druge take naprave moderne kulture, ki izvechine merijo in rachunajo le na spolne nagone«. Spisi in podobe zastrupljajo celo najnezhnejsho mladino in prezgodaj vzbujajo chutne nagone in »tako se umetno koti nechistost in razpolozhenje za seksualne perverznosti«. Ushenichnik poudarja: »Zlasti so zadnji chas zanesle neizmerno zlá med odrasle in mlade razne umazane fotografije in razglednice, takoimenovani 'akti', ki so izpostavljeni povsod po izlozhbah in jih je shlo na milijone in milijone med ljudi.«15

Ivan Dornik (1892–1968), ki je leta 1914 shtudiral slavistiko in klasichno filologijo v Gradcu, opisuje boj proti zlorabi umetnosti na Nemshkem, ki je bil sprva usmerjen proti javnim skulpturam, leta 1907 pa je zajel predvsem reprodukcije umetnin, ki predstavljajo »nagote«, in fotografije t. i. »aktov« na razglednicah. Vrstile so se konfiskacije tovrstnega »shunda« v izlozhbah in prodajalnah. Nemshko drzhavno sodishche je ugotovilo, da so med zaplenjenimi razglednicami reprodukcije podob slavnih umetnikov, vendar je razsodilo, da tudi umetnine na razglednicah »lahko vzbujajo spolnost in zhalijo sramezhljivost in nravnost«, nalogo odlochati, do kod sezhe normalna meja sploshne sramezhljivosti in nravnosti, pa ima pristojni sodnik.

Dornik navaja nekaj poglavitnih misli katolishkega duhovnika dr. Josepha Poppa o goloti v umetnosti in vzgoji mladine, ki jih je izrekel na zborovanju mednarodnega münchenskega drushtva za obrambo proti javni nenravnosti 8. septembra 1913. Dr. Popp je razlikoval med podajanjem nagote za privatne zbirke poznavalcev in ljubiteljev umetnosti ter med njeno manjsho ali najshirsho javno dostopnostjo. Za javno rabo morajo imeti take podobe plemenito obliko in utemeljeno motivacijo. Vse, kar je dvomljivo, je treba energichno odstraniti iz knjizhnic in izlozhbenih oken. Pri reprodukcijah umetnishkih slik je potrebna previdnost, saj imajo njihovi posnetki lahko neljube uchinke, ki jih na originalu ni. »Toliko bolj she je treba bojevati neizprosen in dosleden boj zoper nepregledno mnozhico knjig, razglednic in fotografij, ki se nahajajo po nashih izlozhbah, izvechine blago, ki je literarno in umetnishko manj, da, nich vredno. Sem spadajo tudi 'umetnishke fotografije aktov'.«16

Erotichne in pornografske fotografije in razglednice (t. i. francoske razglednice) so nastale v tujini. Najstarejshi znani fotografski akt v slovenski fotografiji je leta 1887 posnel Ferdo Vesel. Fotografiral je prijatelja Josipa Nikolaja Sadnikarja na kopanju v Savi pri Lancovem pri Radovljici. Golo zhensko telo je na zachetku 20. stoletja vstopilo v umetnishko fotografijo s fotografijami Frana Vesela, Avgusta Bertholda idr.

Alesh Ushenichnik je nasprotoval tudi »umetnishkim fotografijam«, ki prikazujejo akte. Zalozhniki naj bi jih v raznih pravdah utemeljevali z razlogom, da jih zahtevajo umetniki. Toda nemshki slikar Hans Thoma (Münchner Neueste Nachrichten, 13. 7. 1906) je zatrdil: »Izdelovalvci umazanih fotografij so mladinski in ljudski kvarivci; z umetnostjo nimajo nichesar opraviti. Isto je s tako imenovanimi umetnishkimi akti. Resen umetnik takih aktov ne more rabiti.« Podobnega mnenja je bil ravnatelj münchenske umetnishke akademije, profesor Ferdinand Miller: »Nobenega dvoma ni, da so gotovi literarni in umetnishki proizvodi vzrok nravne posirovelosti nashe mladine. Akti imajo chisto drugi namen kakor navdushiti umetnika. Revezh umetnik, ki si mora s takimi proizvodi oplajati umetnishko stvarilnost!«17

Na podlagi obvestila berlinske policije so leta 1914 v Trstu aretirali Hansa Dorna, ki je imel knjigarno v ulici sv. Spiridijona. Dornu so »najgnusnejshe« knjige in fotografije dobavljale berlinske tvrdke. Med preiskavo so odkrili zlasti veliko fotografij s sadomazohistichnimi prizori. »Nemshkega svinjarja so oddali sodishchu.«18

Leta 1921 je mariborska policija pri fotografu Kurtu Mayerju zaplenila 275 pornografskih slik.19 Leta 1929 so se v Ljubljani pojavile pornografske slike, na katerih so bile glave zamenjane s fotografijami znanih Ljubljanchanov. Pornografske fotografije so bile nabavljene v tujini. Skupina mladih Ljubljanchanov jih je dopolnila z domachimi portreti in prefotografirala. Policija je nekatere izmed osumljencev, ki so fotografije izdelovali in razpechavali, aretirala, a jih je po zaslishanju izpustila. Z lumparijo se je najbrzh ukvarjalo sodishche.20

 

Bevcheva afera v Ljubljani

Zobotehnik Joshko Bevc (roj. 1902) je bil aretiran 29. novembra 1934 v Ljubljani. Veljal je za pravega bonvivana, pogosto je zahajal v kavarne, gostilne in tochilnice, znal je ocharati zhenske. Na Gosposvetski cesti 4/I si je uredil stanovanje in atelje, v katerem je prirejal svojevrstne druzhabne vechere za povabljene goste, ki jih je zabaval z likerji in drugimi opojnimi sredstvi ob zvokih gramofonske glasbe. K sebi je vabil lahkozhive zhenske, ki jih je srechal na ulici in v lokalih, pozneje pa se je lotil tudi svojih pacientk, so navajali ljubljanski chasniki. »Neredko mu je uspelo, da so se te udajale same, kadar pa je chutil odpor, se je posluzheval drugih sredstev. Kakor smo zhe porochali, je vporabljal za to godbo, ocharujoche svetlobne efekte, pornografske slike, likerje in slednjich mochnejsha omamna sredstva. Spravljal jih je tako ali v ekstazo, da so prostovoljno klonile ali pa jih je docela omamil, da same niso vedele, kdaj so postale njegove zhrtve.«21

Bevca je policiji prijavila ena od zhrtev. V neki druzhbi je nanesel pogovor tudi na Bevchev atelje. Nekdo je omenil Bevchevo »manijo, da fotografira vsakogar, ki pride k njemu, in da rad potem uganja s slikami neslane komedije«. Prisotni so se zgrazhali nad tem, da je Bevc v skupini obiskovalcev fotografiral tudi duhovnika. Mlada dama je izjavila, da je videla pri Bevcu she vse bolj strashne stvari: »sliko, ki ga kazhe v ljubezenskem aktu z zhensko«. Druzhba je mlado damo pregovorila, da je obvestila policijo.22

Policija je na podlagi hishne preiskave in izjav shtevilnih prich sklepala, da je osumljenec postopoma ustvaril »kar nekakshen muzej perverzne erotomanije«,23 toda obremenilno gradivo je pravochasno skril. Pri nekaterih Bevchevih znancih so opravili hishne preiskave. Policija je v kovchku, ki ga je hranil neki shofer, odkrila okrog sto fotografij in nerazvitih fotografskih ploshch, na katerih so bile vechinoma zhenske v neglizheju in »v pozah, kakor jih je posnel skriti aparat pohotnezha in perverznezha«. Zaslishane zhenske so vechinoma trdile, da so bile zlorabljene. »Na policiji so se odigravale prav muchne scene, ko so se posameznice videle na slikah v popolnem neglizheju in v najintimnejshih polozhajih. Zlasti jim ni shlo v glavo, da so bile slikane in navadno niso vedele, da so sploh bile v privatni sobi Joshka Bevca.« Bevc je zatrjeval, da so vse zhenske shle v njegovo sobo prostovoljno, le da niso vedele za fotoaparat, ki je bil skrit v gramofonski omarici. Fotoaparat in bliskavica sta bila povezana s skritim gumbom na mizici ob divanu. Na mizici je bilo vselej dvoje steklenic in dvoje kozarcev, Bevc pa ni nikoli pil iz iste steklenice kot njegove gostje. Fotografije, ki jih je Bevc skrbno hranil, so bile najbolj obremenjujoch dokaz. »V tem pogledu je Bevc v seksualni kriminalistiki brez dvoma izreden fenomen, kakrshnega medicinska literatura najbrzh sploh she ni zabelezhila,« je poudarjalo Jutro. Bevc naj bi svoje zhrtve s pomochjo fotografij tudi izsiljeval za denar. Grozil je, da bo nedostojne fotografije pokazal starshem ali sorodnikom. Ena od zhrtev mu je vsak mesec prinashala svojo placho, druga je v pisarni poneverila vechji znesek, ki ga je vechinoma zapravila v njegovi druzhbi, tretja mu je izrochila hranilno knjizhico, nekatere zhenske so mu prinashale darila. Ni pa bilo jasno, ali je shlo pri tem za slepo zaljubljenost ali za izsiljevanje. Celo neka barska plesalka je Bevcu izrochala celoten svoj zasluzhek.24

Chasniki so v porochanju o tem druzhabnem shkandalu v Ljubljani mochno pretiravali. Zagrebshki humoristichno-satirichni list Koprive (1906–1941) je »v sramoto nashih zobozdravnikov, dentistov in zobnih tehnikov objavil veliko sliko ljubljanskega zobnega ateljeja, polnega zhive golote«. »Fantazija in javno mnenje je te opise she povechevala in jim dodala najstrahotnejshe mere, da je bila po drugih pokrajinah oblatena vsa Slovenija.«25

Februarja 1936 je potekala sodna razprava, ki je bila tajna. Poleg zagovornikov je bilo lahko prisotnih samo nekaj zaupnikov obeh obtozhencev, odvetnishki pripravniki in mladi juristi. Senzacij zheljna javnost je morala ostati na hodniku. Mnozhica radovednezhev je prishla opazovat gospodichne, ki so bile poklicane za priche in so morale »prestati pravcato torturo s tem, da je vsakdo lahko delal opazke, ko so chakale na hodniku«. Na hodniku pred sodno dvorano je chakala tudi obtozhencheva lepa soproga. Poleg Bevca je na obtozhni klopi sedel tudi njegov prijatelj, uradnik Joshko Dolnichar (roj. 1902). Ta naj bi na Bevchevo zheljo reproduciral dve fotografiji, ki sta bili v vech sto izvodih razshirjeni po Ljubljani. Dolnichar je kovchek dal nekemu shoferju, vendar ga je pred tem zacinil, tako da se ni mogel nihche »naslajati z ogledovanjem raznih fotografij«. »Na mizi pred sodniki je kup velikih uradnih kuvert rozhne barve. Krasna zbirka neznansko zanimivih fotografij. Fotografije je treba ogledovati z lupo, saj je treba ugotoviti izraze na obrazih, che so fotografirani vedeli, da jih fotografirajo ali ne. Treba je tudi ugotoviti njihovo razpolozhenje med fotografiranjem.« Eden od dramatichnih vishkov razprave je bilo prichevanje chetrte priche, ki je policiji in med preiskavo govorila o posilstvu, na razpravi pa je posilstvo zanikala. Drzhavni tozhilec je predlagal za pricho preiskovalni zapor, kar je sodni senat odklonil, ko je zagovornik izjavil, da bo na vrsti she vech podobnih prichevanj. Nekaj prich se je izgovorilo z boleznijo in jih na razpravo ni bilo.26

Med razpravo je bilo ugotovljeno, da Bevc ni mogel napraviti vech fotografskih posnetkov brez vedenja fotografiranih oseb, saj je moral za vsak posnetek zamenjati fotografsko ploshcho in magnezijevo luch za osvetlitev. Fotografije, ki naj bi bile najbolj obremenilen dokaz, so Bevca pravzaprav razbremenile, saj so upravichile domnevo, da so se dame pustile fotografirati oziroma so za fotografiranje vedele. Na fotografijah uglednejshih Ljubljanchanov zhenske niti niso bile prisotne, zato je bilo moch sklepati, da je Bevc marsikoga povabil v svoj atelje z namenom, da bi razshiril svojo prakso.27

Joshko Bevc je priznal svoje »kavalirske chine« in zanikal, da bi se pregreshil zoper kazenske paragrafe. Obsojen je bil na 14 mesecev jeche. Ugotovljeno je bilo, da je izkorishchal polozhaj dentista in da je defloriral tri dekleta. Oproshchen pa je bil obtozhbe zaradi drugih prestopkov, mdr. prevare in krshitve javne morale s tem, da naj bi izdeloval in razshirjal pornografske fotografije in knjige. Soobtozhenec Joshko Dolnichar, ki je Bevcu pomagal izdelovati in razshirjati nechedne slike, je bil oproshchen zaradi pomanjkanja dokazov. Bevcu se je v zaporno kazen shtel tudi chas, ki ga je prebil v preiskovalnem zaporu, zato je v drugi polovici leta 1936 lahko nadaljeval s svojo dentistichno prakso v Zobnem ateljeju – ordinaciji.28

 

Akt v umetnishki fotografiji

V tridesetih letih 20. stoletja je bilo fotografije golega zhenskega telesa mogoche videti tudi na fotografskih razstavah. Tej témi so se med drugim posvechali chlani Fotokluba Ljubljana Karlo Kocjanchich, Ante Kornich, Franc Bazelj in Janko Branc ter ljubljanski poklicni fotograf Josip Pogachnik.

Tako so si tudi na prvi razstavi Fotokluba Ljubljana, ki je bila maja 1932 v Jakopichevem paviljonu, obiskovalci lahko ogledali »portrete lepih Ljubljanchank brez garderobe«.29

Umetnishka interpretacija golega telesa je postala dopustna, ne pa tudi koketiranje likovnih ustvarjalcev s komercialnimi oblikami golote, kakrshne so se zachele pojavljati v raznih revijah. Miha Malesh je v oceni razstave »narodne umetnosti« v Jakopichevem paviljonu oktobra 1932 zapisal: »Gledalcu padejo najprej v ochi ogabni zhenski akti v raznih prerachunjenih pozah, delanih po pornografskih fotografijah, potem razne 'studije' razlichnih delov chloveshkega telesa itd. itd. Pod to 'narodno' rech spada tudi mishka Miky, ki je tam predstavljena v celi seriji, razne kopije karikatur iz tujih chasopisov in milijon 'umetnichkih uljenih na platno radjenih slika', ki so delane s tezhko roko samouka po raznih shund-razglednicah.«30

 

 

 

Opombe:

 

1 Ramannov portret neznanega moshkega (dagerotipija); hrani Tehnishki muzej Slovenije.

2 Po: Mirko Kambich, »Fotografija – pornografija – policija«, Fotoantika, 1984, sht. 6, str. 6.

3 Po: »Beanständete Photographien«, Laibacher Zeitung, 1878, sht. 68.

4 Po: Alenka Puhar, Prvotno besedilo zhivljenja, Zagreb 1982, str. 260.

5 Po: »Drushtvo za krshchansko umetnost«, Slovenec, 1892, sht. 268.

6 Po: »Nesramen fotograf«, Slovenski narod, 1899, sht. 115.

7 Po: »Nravnost v Trstu«, Slovenec, 1901, sht. 91; »Spomlad je tu«, Edinost, 1901, sht. 89.

8 Po: »Aretiran razshirjevalec brezsramnih fotografij«, Edinost, 1901, sht. 115.

9 Po: »Deset kvintalov slik z nesramnimi slikami«, Edinost, 1901, sht. 116. – (kvintal: stara utezhna mera, sto kilogramov, op. D. G.)

10 Po: »Porotno sodishche«, Edinost, 1902, sht. 87.

11 Po: »'Klasichna krasota' jo je redila«, Slovenski narod, 1902, sht. 176.

12 Po: »Pohotnezh«, Slovenski narod, 1907, sht. 143.

13 Po: »V jechi je umrl«, Slovenec, 1907, sht. 195.

14 Po: »Ob sluzhbo in kruh«, Slovenski narod, 1909, sht. 16.

15 Po: Alesh Ushenichnik, »Zoper nenravnost«, Chas, Znanstven obzornik, 1908, sht. 3, str. 125–126. – Roeren je leta 1898 ustanovil v Kölnu drushtvo mozh, ki se je borilo zoper nenravne podobe, spise, inserate, izlozhbe, in bojkotiralo slabe trgovine. Podobna drushtva so nastala po drugih mestih in se leta 1907 zdruzhila v zvezo.

16 Po: Ivan Dornik, »Boj zoper 'nenravno umetnost'«, Chas, 1914, sht. 5, str. 388–389 in 391–392.

17 Po: Alesh Ushenichnik, »Zoper nenravnost«, Chas, Znanstven obzornik, 1908, sht. 3, str. 128–129.

18 Po: »Nemshki prodajalec knjig?«, Slovenski narod, 1914, sht. 157.

19 Po: »Zaplemba pornografichnih slik«, Jutro, 1921, sht. 144.

20 Po: »Falzificirane pornografske slike«, Jutro, 1929, sht. 63.

21 Po: »Afera zobotehnika Joshka Bevca«, Slovenski narod, 1935, sht. 4.

22 Po: »Odkritja policije o pochetju Joshka Bevca«, Jutro, 1935, sht. 5.

23 »Nove aretacije, nova preiskava«, Jutro, 1934, sht. 295.

24 Po: »Dogodki v Bevchevem zobotehnishkem ateljeju«, Jutro, 1934, sht. 291; »Afera zobotehnika Joshka Bevca«, Slovenski narod, 1935, sht. 4; »Odkritja policije o pochetju Joshka Bevca«, Jutro, 1935, sht. 5.

25 Po: »Konec ljubljanske afere, ki se je nad njo zgrazhal svet«, Glas naroda, 1935, sht. 29.

26 Po: »Bevc dokazuje svojo nedolzhnost«, Glas naroda, 1935, sht. 28.

27 Po: »Konec ljubljanske afere, ki se je nad njo zgrazhal svet«, Glas naroda, 1935, sht. 29.

28 Po: »Joshko Bevc obsojen na 14 mesecev zapora«, Jutro, 1936, sht. 29; »Sodba v Bevchevem procesu«, Slovenec, 1936, sht. 29; »Sodba v Bevchevem procesu nocoj«, Slovenski dom, 1936, sht. 28. – Prepoved izvrshevanja poklica za Bevca (marec 1935) je upravno sodishche v Celju prvich razveljavilo junija 1935. Ponovno prepoved dentistichne prakse, ki jo je avgusta 1935 izrekla policijska uprava in nato potrdila Banska uprava, je celjsko upravno sodishche razveljavilo junija 1936 (»Zadnji odmev Bevcheve afere – nova senzacija«, Glas naroda, 1935, sht. 129).

29 »Razstava Fotokluba Ljubljana«, Slovenski narod, 1932, sht. 110.

30 Miha Malesh, »Razstava 'narodnih' vezenin in 'narodne umetnosti' v Jakopichevem paviljonu«, Slovenec, 1932, sht. 239.

 

 

 

slika12

Josip Pogachnik, Stojechi zhenski akt, ok. 1940, fotografija na satenskem sr. halog. pap. Brovira (?),

46,6 x 28,9 cm (v: Akt na Slovenskem, III. Fotografija, Ljubljana 2001, str. 85)

 

 

slika9

Karlo Kocjanchich, Diagonala, julij 1932, fotografija na reliefnem zhelat. sr. halog. pap.,

32,6 x 26,7 cm (v: Akt na Slovenskem, III. Fotografija, Ljubljana 2001, str. 65)

 

 

slika10

Ante Kornich, Giorgonejev model, 1935 ali prej, fotografija na zhelat. sr. br. pap.,

39,4 x 45 cm, lakirana (v: Akt na Slovenskem, III. Fotografija, Ljubljana 2001, str. 69)