Revija SRP 143/144

Andrej Lutman 

 

RAZLICHNICE

 

Poved o tolarju ...

 

... ima zachetek med luskinami potochne postrvi,

drsteche se pod shvigi kmechke lastovke

in v neposredni blizhini glave alpskega kozoroga,

kamor je prikopitljal konj s shtorkljo na hrbtu,

a brez sedla, saj je prijateljeval z bikom,

ki je zamenjal brata po krvi, skopljenega sorodnika,

pa si ni drznil zhaliti ga, da bi se osedlati pustil;

nadaljevanje chrtice je moch zapaziti

tudi ob chebeljem zhelu, v kozho shpikajochem,

vpetem med mozolje, postarane pore,

tik za ushesom, ki slishi malo uharico

tudi podnevi, che je ne zamoti chloveshka ribica,

kajti mala uharica in chloveshka ribica sta par,

vreden po deset oziroma dvajset tolarjev,

na kar pa ni utegnil pomisliti Primozh T.,

ko se je bil srechal z Janezom V. V.,

da bi zamenjal z njim nekaj kovancev

za papirnate vrednotnice; in ko sta tako stala

na precejshnji chasovni razdalji,

se primerjala s chloveshko ribico in malo uharico,

jima na pamet ni prishlo, da bi tudi svoji mesti

zamenjala za prestop v kako boljsho razpredelnico,

vsaj v takshno, v kakrshni se je nahajal Jurij V.,

plemenitega rodu glede na svoje sposobnosti

in ne po poreklu, kar je bilo,

zgodovinsko gledano, dokaj dognano,

saj ju je na sliko spravil sam prechastiti

in z mnogimi odlikovanji ovenchani Rihard J.,

ko je slikal v sobi, mejechi na morski vonj,

in razmishljal o svoji vrednosti,

ki je bila za desetkrat nad vrednostjo Primozha T.,

pa chetudi je bil tako po starosti

kot tudi po pomembnosti dalech pred njim,

a ni pomislil na mozhnost, da je tudi prednik,

Jakob G., podeseteril Janeza V. V.,

saj je, zgodovinsko gledano,

precej zaostajal tako po posluhu

kot tudi po mirni roki, kar pa ni bilo lastno Jozhetu P.,

ki je bil po vrednosti dalech nad omenjenimi,

cenjen in v kamnu, vechni snovi, ovekovechen,

kar je s pridom izkoristil France P.,

ko je s kruhom blizu trebuha

in bojda tudi s figami naokrog vandral,

a ni in ni uspel srechati Ivane K.,

da bi ji zaupal svojo sodbo,

da pa zna biti prav Ivan C. tisti, ki povleche ta-kratko

in se okiti z vrednostjo

desetih tisochev iker potochne postrvi.

 

 

 

Taktnici*

 

Uspeshna mati govori: ham!

trpljenje sladkega ocheta,

pojedla sem ga skoraj celega,

ostala mi je skorja kruha,

ki iz riti me je gledala.

 

Druzhinjenje.

Krushni oche – ochim.

Krushna mati – macheha.

Skrusheni otroci ob krushni pechi.

 

 

*(Zapisovanje v mrachni zarji:

na rochno samooskrbo!

na nochno samooskrumbo;

narochno – narocheno, rek v rokah,

v rochnem narochju.)

 

 

 

Lepljenka kot davorija

(ali predalpska polezhnica).

 

Izza nashih grichev

je dovolj fantichev,

se za nas vojskujejo,

se za nas vojskujejo.

Bo treba vstati, slovo jemati

od svoje ljubice zaljubljene.

 

Tam so chrni dimi,

tam se nich ne vidi,

kamor krogla prileti,

tam en fantek oblezhi.

Bo treba vstati, slovo jemati

od svoje ljubice zaljubljene.

 

Krogla priletela,

v srce me zadela

in me tezhko ranila,

in me tezhko ranila.

Bo treba vstati, slovo jemati

od svoje ljubice zaljubljene.

 

Mamca ljubezniva,

vi pach niste kriva,

da jaz moram bit vojak,

da jaz moram bit vojak.

Bo treba vstati, slovo jemati

od svoje ljubice zaljubljene.

 

Ochka ljubeznivi,

vi she niste krivi,

da jaz moram bit vojak,

da jaz moram bit vojak.

Bo treba vstati, slovo jemati;

slovo od ljubice zaljubljene.

 

Oh, she zadnjich, ochka,

oj, she zadnjich, mamca,

oh, she zadnjich, sestra, brat,

zdaj pa res je zadnjikrat.

Ni treba vstati ...

 

 

 

3, 4, 5, (5).

 

Strup s trupa!

Strup iz trupla:

sirup iz tropin.

(Kratkotrajnica.)

 

 

 

Premlado za umret, prestaro za pofukat.

Premlado za zamret, prestaro za zavret.

 

Vre, vre vretenasto nebo,

kjer se zhge, kjer zapesnjenke zhile

gojijo, da se pomen konca porazgubi.

Okno v umu ni zgled in ni vzor za doseg porazpredka.

V vrstici, v zhili besedja so

jasbjke, jasobjki, jasbojkje …

Le kje? Kje je jasbojkje? Jasni pomeni megle.

Jasne besede strmo s paro zhilo besedja

razprejo. A ni jih, jasnih besed. Ni

jih njih, da razjasnijo strmechi um.

 

Meglijo.

 

Zadajo v zadah.

Za pest, za prgishche chasa.

 

Vaba in past sta par v izmiku,

na silo, na vse pretege opari

ednino za dni, ko se ti zdi, da

nebo se vrti, da se iz megle jasni,

da vreteno omogochi izmik mirovanju. Si

beseda v jasnini, v jutru, na koncu, v zapichju.

 

 

 


Vmesno porochilo o glasbenih prireditvah.

(zavrsticheno hlinjenje chlanka)

 

Glede na posodobljeni izrek: glasba spoznava meje!

gre v presojo glasbeno dogajanje v poletnem,

dopustnishkem chasu.

Naslov vsebuje namig na shirshe obmochje,

kar je pogojeno s slishnostjo pa tudi slishanostjo z ozirom na ozemlje,

nad katerim se razlega.

 

Ker je vsota tovrstnih dogajanj namenjena poslushalstvu,

se je smiselno pomeshati vanj ter prisluhniti.

Prva ugotovitev: glasba postaja namenjena sama sebi.

Vzrok tega je ozvochenje.

 

Glasbeni dnevi in zgodnji vecheri, dogajajochi se zadnjo polovico

poletja v parku, so bili zastavljeni tako, da pritegnejo

kar najvech ljudi. Za to naj bi poskrbeli prepoznavni,

prebojni skupini iz vechjega mesta in tujine.

Nastop domache, krajevne skupine za ogrevanje, morda celo

za preizkushanje ozvochenja.

 

In dobroslushnih ushes.

 

Tako glasbene prireditve na prostem

s svojimi uchinki krepko presegajo rek:

dober glas sezhe v vsako vas.

 

In pogovori v oddaljenejshih okrepchevalnicah

so potekali tudi takole: uf, so bili prehrupni,

pa vse je na shtanc.

Pa: kdor ni bil tam, ne ve, kje je. In: pa kaj pa sploh poje?!

imamo tudi domache pevke.

Takshne pripombe niso odraz kake vashke zaplankanosti

ali nevoshchljivosti nad popularnostjo, pach pa izraz

zasichenosti z zvoki, kar je primerljivo z vsakrshno veselico.

 

Glede ozvochenja: brez pripomb. Zdrzhalo je tudi slabshe vreme, vlago.

 

Premikajoche se kamere so skoraj brezhibno opravile svoje,

pa je bilo tudi kaj videti na ozadju nastopajochih tistim ob pijachi

in prigrizkih nekje dlje od odra. Prireditve so brezplachne in je

potrebno pridobiti sredstva za plachilo nastopajochim.

 

Za sladokusnejshe je bil primeren rahlo zadrzhan nastop

harfistke v sakralnem prostoru. Ta prireditev je

brez ozvochenja zdrzhala le pri prvi skladbi,

kar je odlichno cerkveno akustiko spravilo v pejorativen polozhaj.

 

No, vse drugachen pa je bil nastop, ki je uvedel prireditve

pod skupnim imenom Zvochno poletje.

Mladinski orkester je na grajskem dvorishchu ustvaril zvok,

ki ga tudi spontano, morda kar premoteche ploskanje ni sprevrglo.

Po ustaljenem izboru s himno in klasiko ter z glasbo ljudskih plesov

je ostal okus po popolnosti, radozhivosti, odmevnem.

 

Bil je tudi jasen vecher, ki je zvok she ponesel

od grajskih zidov v zadovoljeno poslushalstvo.

 

In prireditve so se zvrstile. Vreme je poskrbelo za streho nad glavo

in predanejshe poslushanje brez gostilnishkih uslug,

kar pa je vsaj dvorezno: mar naj se zgolj sedi in poslusha?!

Glasba je namenjena tudi plesu in okrepchilu.

 

Mnozhichnost ni vprashljiva.

 

Vprashljiva pa je bila mnozhichnost obiska na poletnem taboru

v glasbeni sholi, a ne udelezhba tabora, pach pa udelezhba obchinstva.

Ne samo, da so enominutnice izzivaje segle prek notnih chrtovij,

presenetil je vsaj dvojni nastop baritonista

in pa pristop h klavirski izvedbi.

In kar je najpomembneje: godala ne bodo zastala.

 

In vprashanje: mar dozorevajocha ustvarjalnost ni vredna pozornosti?

 

O nujnosti presoje pa so pomenljivi odgovori,

ki jih lahko ponudi le spremljanje glasbenih dogodkov.

V tem pogledu ne gre skopariti s pohvalami,

ki se jim pridruzhi tudi spremenljivo vreme.

In odprtost pokrajine, ki vase sprejme toliko,

kolikor lahko odda.

 

Odprtost za glasbo ne zapre zorenja, oplajanja,

dosezhenega z izborom vseh sodelujochih.

Ste odmevi v vetru.