Revija SRP 141/142

Peter Amalietti

 

KAKO SEM KUPOVAL VEZALKE

 

Nepotroshniki vseh dezhel, zdruzhite se!

V trgovine, ki niso shpecerijske, vstopim zgolj v najhujshi sili, skoraj nikoli pa se ne zgodi, da bi v njih tudi kaj kupil. V vsem zhivljenju sem obiskal en sam velik trgovski center, ne povem sicer, katerega, da ne bi komu delal neplachane reklame, a ko sem se tedaj sprehodil mimo neskonchnih vrst blaga, ki ga sam ne potrebujem in si ga ne zhelim, me je v eni minuti minilo vsako veselje do tovrstnih izletov. Grem zhe raje v naravo, che moram res kam iti.

No, pred sedmimi leti, che se morda she spominjate, je bila zima res huda – minus trideset in vech stopinj, in tedaj sem odkril, da moji chevlji takshnega mraza ne prenashajo najbolje, noge v njih pa she slabshe. Tistega svojega nakupa pohodnih chevljev se she danes spominjam kot ene najtezhjih preizkushenj, saj trgovin, ki niso shpecerijske, kot sem zhe povedal, sicer ne obiskujem. No, in v tisti ledeni zimi sem lahko izbiral le med dvojim: da si unichim ledvice ali pa da mi zmrznejo prsti na nogah in mi jih bodo morali odrezati, morda pa celo oboje. Zhe dolga leta namrech gojim, priznam, prav bedasto navado in cela jutra potratim zgolj za to, da stojim na travniku sredi narave, che lahko travnik na ljubljanskem Gradu sploh shtejemo k naravi, in diham, kar bi lahko seveda pochel na toplem doma, vendar ne! Zhe kot otrok sem bil zelo samosvoj in trmoglav. In tako sem v tisti ledeni zimi nenadoma moral najti nova in primerno topla obuvala. Nekaj chasa sem chakal, che mi bo chevlje morda iz ljubega miru kdo prinesel. Ponavadi je zhe tako, da che za nekaj pomislim, da potrebujem, mi tisto kar nekdo prinese nenapovedano in z besedami: »Zdelo se mi je, da ti bi to lahko prishlo prav!«

Ko pa mi je naslednje jutro podplat primrznil na tla, v prstih na nogah pa se je pojavila kljuvajocha bolechina, sem uvidel, da prej popusti tisti, ki je pametnejshi, in se odlochil prekrshiti prvi zakon svoje interne ustave: »Ne troshi!« Sem namrech v klubu nepotroshnikov, che tega she nisem omenil.

Po bozhji milosti so mi tedaj v zhepu celo cingljali zlatniki oziroma natanchneje shumeli bankovci, kar je bilo zame, ki sem sicer vselej suh kot poper, povsem nenavadno, praviloma namrech ne le da nimam v denarnici nichesar, temvech nimam vech denarnice, tolikokrat sem jo namrech zhe izgubil, da je nochem vech niti imeti, saj je tako ne morem vech izgubiti skupaj z vsemi dokumenti, kar se mi je prej dogajalo vedno znova. Zdaj lahko izgubim posebej dokumente, ne da bi obenem izgubil tudi denar, in nasprotno. Danashnja osebna izkaznica in voznishko dovoljenje sta manjshi od shkatlice vzhigalic in kar prosita, da jih chlovek izgubi. Tri dni po tem, ko sem ju prvich dobil, sem ju tudi prvich izgubil, in to sploh ni bilo obenem tudi zadnjich …

Nisem pa izgubil niti svoje pripovedi, tukaj govorim o chevljih oziroma vezalkah. Tudi chevljev nimam navade izgubljati, mi je pa pred nedavnim neki mali meshanec, ki slishi na ime Agi, izmaknil enega. Kadar je namrech dovolj toplo, stojim na travi na Gradu bosih nog, chevlje pa pustim ob strani. No, edina srecha pri tem sicer dokaj tragichnem dogodku, samo predstavljajte si, prosim, da bi se kaj takega zgodilo vam, je bila, da mi je nepovratno odnesel stari mokasin, od katerega bi se tako in tako zhe zdavnaj moral posloviti, saj sem ga nosil vech kot deset let, pred tem pa she dvakrat toliko moj pokojni sosed, ki me je oskrbel tudi z izvrstno garderobo, in to po svoji smrti. Ja, res, dobri ljudje delajo dobra dela tudi celo iz groba.

Na srecho mi Agi ni izmaknil tistih gojzarjev, o katerih je sicer govor. Bilo je res prekleto mrzlo in v noge me je hudo zeblo, a ko sem pomislil, da bom moral oditi v trgovino, ki ni shpecerijska, in da bom v njej celo moral nekaj kupiti, me je she huje zazeblo pri srcu.

Che kdaj kaj kupujem, praviloma kupim poceni, vendar pa ima to pravilo, kot vsako, izjemo: za chevlje sem pripravljen odshteti raje vech kot manj, saj vem, da so dobri chevlji zlata vredni, she zlasti za chloveka, ki mora vsak dan dobro uro stati sredi snega. Rekel bi, da so v tem primeru primerni chevlji pravzaprav zhe stvar prezhivetja, torej bitja ali nebitja.

V sredishchu mesta sem se z nekaj dodatnimi dihalnimi vajami dovolj osrchil, da sem vstopil v veliko trgovino, ki je ponujala kopico razlichnih pohodnih chevljev. No, ampak govoril sem o vezalkah zanje. Po dolgih letih uporabe zhe omenjenih gojzarjev je namrech prishlo do obrabe vezalk. Zato vsekakor ne krivim proizvajalca, saj vem, da sem kriv sam. Ko vezalke zavezhem, se mi te namrech rade spet odvezhejo in jih potem s svojim robustnim podplatom vechkrat pohodim, preden ugotovim, da so se mi odvezale.

Ko sem se o problemu svojih obrabljenih vezalk posvetoval s prijateljem, me je ta potolazhil, da so vezalke pri dobrih chevljih pravzaprav edina potroshna roba. No, vsekakor je bolje, che se ti skvarijo vezalke, kot pa da bi si moral zdaj kupiti nove chevlje. Cheprav bi tezhko rekel, da sem si vezalke pokvaril. Ne, prav nasprotno – pred leti se mi je utrgala zgolj ena vezalka, seveda na levem chevlju, na srecho pa so bile vezalke zelo dolge (100 cm) in sem to prvo njihovo poshkodbo zlahka saniral z majhnim vozlom, ki je raztrgana konca znova zvezal v eno. Zaradi vozla sem potem sicer imel nekaj tezhav, ker se je sprva trdovratno upiral potovati skozi luknjice zgornjega dela chevlja. Po nekaj letih pa je prishlo do resnejshe okvare: vezalka se je zachela cefrati in trgati po vsej dolzhini; che to opishem z besedami netkalca, ki ne ve, kako sploh izdelujejo vezalke, bi rekel, da je to nekaj takega, kot che bi lushchili avtomobilsko gumo. No, vezalka je bila she naprej prav krepka, saj je njeno krepko jedro ostalo, izgubile pa so se vse stranske niti, ki ji sicer dajejo ploshchati videz in mehkobo. Vendar pa se je zaradi izgube vseh teh stranskih niti moja vezalka silno stanjshala, in kadar sem jo zavezoval, sem se vchasih zhe bal, da si ne bi odsekal prsta. Zato sem jo raje zategnil malo manj in se mi je potem vezalka odvezala she hitreje.

Che bo komu uspelo prebrati do sem, bo morda rekel: »Bah, pa kaj ta tip naklada o vezalkah? Kot da so vezalke sploh pomembne!« Vendar pa je tak bralec povsem zgreshil bistvo. Saj pravijo: hudich je v detajlih. Vsako mojstrovino sestavlja neshteto malenkosti. Res je tudi, da si lahko vsak chlovek misli ali reche karkoli. Tega mu ne moremo ne preprechiti in tudi ne prepovedati, saj to res ne bi imelo nobenega smisla.

Chloveku, ki si vezalke zavezhe samo po enkrat na dan, ne pa kot jaz, ki si jih po desetkrat, pa she to velja le v primeru, kadar ne hodim veliko, se najbrzh ni she nikoli zgodilo, da ste se sprehajali s chudovito zhensko, ki je she niste poljubili, in vsakich, ko ste jo nameravali poljubiti, so se vam odvezale vezalke. No, to se mi je dogajalo pred letom dni, ko se mi je ena vezalka, tista na levem chevlju, po nekajmesechnem tanjshanju spet pretrgala. Takrat sem zadevo uspeshno saniral. Po chistem chudezhu sem namrech hranil koshchek vezalke, dolg decimeter, ki se mi je odtrgal pred tridesetimi leti she na mojih prejshnjih shkornjih, ki mi jih je radodarno in zhe zdavnaj podarila JLA (Jugoslovanska ljudska armada). Tako sem tisti chrni kos stare vojashke vezalke umetelno povezal z obema kosoma raztrgane rjave vezalke in ta mi je potem drzhala dobro leto.

Tistega leta sem vechino chasa hodil naokrog z ochmi, uprtimi v tla, saj sem dolgo upal, da bom kar na tleh nekje naletel na vsaj polovico kakshne stare izgubljene ali pozabljene vezalke. Doma nisem imel vech nobenih starih vezalk, ker sem zhe pred dolgimi leti v nekem trenutku epifanije, ko sem izgubil prisebnost, vse stare vezalke, ki smo jih bog ve zakaj hranili pri hishi, vrgel proch.

Trikrat sem se sprehajal s tisto krasotico, seveda sem jo vselej peljal na Grad, in vsakich, ko sem jo hotel prijeti za roko, ji pogledati globoko v ochi in jo potem nezhno poljubiti na njene zapeljive ustnice, se mi je prav tedaj razvezala vezalka. Tedaj je bila vezalka zhe tako kratka, da sem jo lahko zavezal le she tik ob zgornji rinki in je zato gornji del chevlja mlahavo stal ob nogi. Chevelj je postajal zhe skoraj neudoben, na strmini pa nedvomno nevaren. Dobro je namrech znanih vech primerov, ko so se ljudje zapletli v lastne razvezane vezalke in so strmoglavili v prepad.

Prek natanko petdesetimi leti me je nekoch zavezovanje vezalk na smucharskih chevljih (tedaj so ti namrech she imeli vezalke) na Krvavcu, kjer smo bili na shportnem dnevu, skoraj stalo glave in je tekla moja kri, tako da me tezhave z vezalkami pravzaprav spremljajo zhe vse zhivljenje. Che se samo spomnim, s kakshnimi velikimi tezhavami sem se nauchil zavezovati vezalke na chevljih kot fantichek, glede na to, da se mi tako rade odvezujejo, pa se mi vse bolj dozdeva, da se tedaj sploh nisem nauchil zavezovati vezalk. Kot fantichu se mi je zavezovanje vezalk zdelo kot nekaj, kar je she najblizhje charovniji, in podobno obchutim she dandanes.

Poleti je vse boljshe, saj tedaj ne nosim chevljev z vezalkami. A za mojo standardno pohodno obutev, v kateri prezhivim vechino leta, so vezalke neizogibno zlo.

V mladosti sem kot tabornik sicer osvojil tudi veshchino vozlanja, vendar pa moram priznati, da si pozneje kravate nisem znal nikoli dobro zavezati in sem zato raje nosil metuljchek, ki ga ni treba vsakich znova zavezati. Kadar pa sem si kljub temu le moral nadeti kravato, sem lahko vselej prosil blizhnjega, da mi jo je zavezal. Z vezalkami pa je seveda drugache – ko enkrat odrastesh, ne moresh vech nikogar prositi, da bi ti zavezal vezalke, che nimash svojega butlerja ali pa che nisi invalid.

Podobne tezhave z zavezovanjem je imel tudi orientalski Pavliha hodzha Nasredin, ki se je nekoch vrnil zvecher domov ves razkachen in je zheni ochital, da je mu je zjutraj vrecho tako slabo zavezala, da jo je potem moral sam she desetkrat zavezati!

Tista nesrechna vezalka se je torej iz stotih centimetrov skrchila na shtirideset, pri tem pa je bila skoraj polovica kos chrne vojashke vezalke. Trije vozli na njej pa so mi seveda tudi otezhili zategovanje vezalk, pri sezuvanju se mi je namrech vozel zaradi prekratkih koncev skoraj vselej zavozlal, ker sem ponavadi potegnil za napachni konec in sta bila oba krajca enako obupno kratka.

Pozneje sem moral to vezalko razvozlavati dolge minute, preden sem si sploh lahko obul chevelj, sezul sem ga lahko namrech tudi z zavezano vezalko. Che bi seshtel vse minute, ki sem jih vsakodnevno posvechal zavezovanju vezalk, njihovemu shtukanju in strashno napornemu razvozlavanju, sem skoraj desetino budnega dela dneva prezhivljal kot v nekakshnem svetem obedu kleche in zaverovan v svojo vezalko. Medtem pa je polzelo zhivljenje mimo mene, ne da bi mu mogel zares slediti, saj mi je vezalka grenila dneve in celo nochi. Vchasih sem se sredi nochi prebudil ves prepoten in poln strahu zaradi more, ki me je tlachila, in v kateri sem si vedno znova obul chevlje, potem pa uvidel, da chevlji nimajo vezalk, drugich spet pa me je ponochi v snu tlachila mora, da imam na nogah en sam chevelj, kje pa je drugi, pa se mi niti ne sanja. To je najbrzh ostalina hude travme, ki mi jo je zadal tisti zmikavtski psichek. Vendar pa sem dozhivel tudi podobno tezhko dushevno travmo pred vech kot shtiridesetimi leti, ko mi je na prashni cesti v pakistanskem mestu desni nozhni mezinec povozila in ranila kamelja vprega in mi pri tem tudi strgala desni sandal. Tako sem bil prisiljen nato nekaj tednov potovati domov bos.

Raztrgana vezalka me je vse bolj rezala v glezhenj, nekajkrat pa mi je med zavezovanjem celo do krvi porezala prst. Tistega februarskega dne, bil je hladen zimski dan, pa se mi je nesrechna vezalka dokonchno pretrgala. Komaj sem se prebil po zasnezhenih poteh z Gradu in se z mokro nogo vrnil domov. Potem sem poiskal navadno vrvico, jo odrezal na primerno dolzhino in z njo nadomestil pretrgano vezalko. Vendar je bila ta stara vrvica na pogled zelo zanikrna, saj je bila umazano svetlo rjava, in se zato prav nich ni prilegala mojemu temnorjavemu chevlju, she manj pa chrnemu delu vojashke vezalke. In tedaj mi je zavrela kri in sem si rekel: Kar je prevech, je prevech! Pogledal sem po zhepih, che mi v njih kaj cinglja, in sklenil kupiti vezalke. Seveda pa nisem vedel, kje bi lahko nabavil vezalke, razen seveda v veleblagovnicah, v katerih lahko dobite vse – od shivanke do avta, da vezalk niti ne omenjam. Nekaj naslednjih dni sem s tisto vrvico na chevlju krozhil kot sestradani jastreb po strogem mestnem sredishchu in pozorno motril neshtete izlozhbe, da bi kje uzrl razstavljene vezalke. Naposled mi je padlo na pamet, da se vrnem na mesto svojega zadnjega zlochina, torej v trgovino s chevlji, v kateri sem pred davnimi sedmimi leti kupil svoje pohodne chevlje.

Ko sem se z dihalnimi vajami dovolj opogumil, sem torej stopil v tisto trgovino in prodajalki pojasnil svojo zheljo. Prijazno in naklonjeno mi je prisluhnila in ko sem umolknil, je rekla: »Seveda. Katero dolzhino pa zhelite?« Omenil sem zhe, da pri chevljih nikoli ne varchujem, in vezalke so, kot ste lahko videli, zelo pomemben, lahko bi rekel vitalni del chevljev. Zato sem drzno narochil najdaljshe vezalke (140 cm). Zdaj si jih sicer moram dodatno trikrat oviti okrog chevlja, a rezervnih petdeset centimetrov mi bo zadostovala she za najmanj deset let krpanja.

Ko sem izbral she barvo in seksi pikchasti vzorec in mi jih je prodajalka svechano izrochila, sem se pochutil, kot da sem na loteriji zadel prvo nagrado.

A ko mi je nato povedala, koliko stane slabe tri metre malo mochnejshih vezalk, me je skoraj zadela kap. Vem, da mi ne boste verjeli in boste rekli, da zagotovo pretiravam, vendar so mi za vezalke naposled dobesedno ukradli reci in pishi kar celih pet evrov. Takshne tatvine she nisem dozhivel.

Trgovci seveda niso naivni in dobro vedo, da je chlovek, ki kupuje vezalke, obupan chlovek, ki sploh ne more vech izbirati, enako kot voznik s praznim tankom ne more izbirati, ali naj si gorivo natochi ali ne. Skratka, trgovci z vezalkami izkoristijo chloveshko bedo, neumnost in nevednost in ti za par ubogih vezalk vzamejo kraljevsko vsoto petih evrov. Chisto izsiljevanje in kovanje lastne sreche iz tuje nesreche. Moral bi jih prijaviti.

Kot vselej pa je v vsakem slabem tudi nekaj dobrega. Ta razkoshni pomladni nakup mi je namrech povsem izpraznil letoshnji budzhet za nakupovanje in tako mi letos ne bo vech treba obiskati nobene trgovine, ki ni shpecerija. Sam pa resno razmishljam o tem, da bi se preselil v kraje, v katerih je chlovek lahko vse leto bos. Zhe samo prihranek pri chevljih in vezalkah bi se z leti pretvoril v velikansko vsoto, da ne govorim o oblachilih in vseh nesrechnih stroshkih ogrevanja, ki mi kvarijo razpolozhenje vse dolge zimske mesece, cheprav zimo istochasno tudi obozhujem in chastim.

V resnici pa ne gre toliko za nove vezalke ali to, da stanejo celih pet evrov, najbrzh je moja tezhava globlja in starejsha. Te vezalke in vse dogajanje v zvezi z njimi so namrech zgolj vrh ledene gore, kot pravijo. Vse moje tezhave so se menda zachele tistega dne, ko sem sklenil, da ne bom vech gledal televizije. To je bilo pred vech kot tridesetimi leti, tako da je povsem jasno, da moje zhivljenje odtlej res ni bilo lahko.

Zadnja leta v javnosti ne razlagam, da ne gledam televizije, she zlasti ne tedaj, ko nastopam na njej, vendar pa vsi to nezavedno menda kar zaslutijo. Najbrzh mi to pishe na licu ali pa imam na chelu neki posebni zhivinski pechat z napisom: to tele ne bulji v televizijo. Nikoli me namrech ni zanimalo, kaj zanima teleta, ker to tako zhe dobro vem – sochna travica, hlevchek, ko pa she malo odraste in ima srecho, da mu ne vzamejo spola, dobi tudi svojo kravico in prav takshnega telichka, kot je zdaj on sam.

Vi zijate v televizijo in televizija zija v vas. Vsak proces je dvosmeren oziroma obojestranski. Tisto, kar je nekdaj bil shamanov ogenj, v katerega plamenih je lahko vse pleme opazovalo njegove projekcije likov in drugih podob, je dandanes postal televizijski sprejemnik. A medtem ko so v davnini takshna ognjena videnja vse navzoche zazibala v sproshcheno brezskrbnost, so sodobni ljudje prav nasprotno zaradi gledanja televizije iz dneva v dan vse bolj in bolj zaskrbljeni. Prej ali slej zachnejo namrech televizijskega gledalca hochesh nochesh skrbeti stvari, ki ga sicer prav nich ne zadevajo, a samo to she ni konec sveta. Ta nastopi potem, ko chlovek obenem preneha skrbeti za tisto, kar pa bi ga moralo skrbeti, namrech za svojo lastno prihodnost, o kateri vsi odlochamo v sedanjosti in s tem, kar danes mislimo, govorimo in storimo. Samo za to bi moralo ljudi skrbeti, ne pa rechi, na katere sami ne morejo vplivati. Ljudi, ki gledajo televizijo – in kdo sploh ne gleda televizije, razen moje nepomembne malenkosti? – televizija hipnotizira, nekdaj bi temu rekli, da gledalce zachara in zasuzhnji.

Chlovek bi moral chim manj buljiti v televizijski ekran zhe zato, ker pred tem zhe skoraj ves ljubi dan bulji v rachunalnishkega. Vendar je rachunalnik interaktivni stroj, televizija pa je she aparat iz stare paradigme pasivnega gledalca. Edina svoboda televizijskega gledalca sestoji iz tega, da izbere, katero oddajo ali kanal bo gledal, katere pa ne. Izbira, ali naj sploh prizhge televizijo ali ne, ga zhe dolgo ne muchi vech.

Vse skupaj me spominja na zhrtve inkvizicije, ki jim omogochijo privilegij, da si lahko sami izberejo muchilno orodje, ki ga bodo uporabili za svoje muchenje. Tudi srednjeveshki kralji so kakshnemu obsojencu na smrt izkazali svoje usmiljenje, da si je lahko sam izbral obliko eksekucije. Spominja pa tudi na pijanca, ki brez pijache ne zdrzhi vech, lahko pa izbira, chesa se bo napil. Televizijski gledalci so nekaj takega kot krizhani Jezus na krizhu, razlika je le v tem, da se je Jezus dal krizhati za vse chloveshtvo, chloveshtvo pa se krizha vsakich, ko prizhge televizijski sprejemnik.

Vendar pa zhe zdaj, ko to pishem, vem, da me sodobniki ne bodo razumeli. Pishem za zanamce, ki bodo nash chas imenovali Chas televizijske kuge, ne pa Informacijska doba, kot ga zdaj napihnjeno imenujemo sami.

Danes pa, ko so suzhnji televizijskega sprejemnika vsi, ki si televizijski sprejemnik lahko privoshchijo – imeti morajo vsaj elektriko ali pa dovolj baterij – so te moje besede le navaden dim v vetru. Pa vendar se za vsakim dimom skriva ogenj, za vsakim vetrom pa brezvetrje, in tudi moje stroge besede sploh niso mishljene tako strogo, kot zvenijo. S televizijo samo po sebi ni prav gotovo seveda prav nich narobe, saj ta ni poosebljeno zlo, temvech navadno sredstvo javnega obveshchanja. Podobno kot je tudi mesarski nozh povsem nedolzhno orodje, dokler ga v roke ne dobi norec. In che bi ljudje televizijo gledali zmerno (recimo dve uri dnevno), prav gotovo ne bi zdajle troshil chrnila in papirja. A ljudje prizhgejo televizijski sprejemnik zhe zjutraj in ga programirajo tako, da ob treh zjutraj sam ugasne.

Vse njihovo druzhinsko in prijateljsko druzhenje se odvija ob navzochnosti velikega brata, ki jih nenehno zasipa s povsem odvechnimi podatki, in v najboljshem primeru, ko torej vanjo vsi ne buljijo, pa z motechim hrupom in trushchem, in namesto da bi se starshi igrali z otroki, preklopijo televizijski sprejemnik na kanal s samimi risankami, polnimi nasilja, in namesto da bi se z njimi ljubeche in naklonjeno pogovarjali, slishijo otroci same zloveshche besede na televiziji.

Vendar pa tezhav niso kriva samo vsa ta nesrechna porochila, ki obchinstvo zalivajo z gnojnico zaskrbljujochih novic, ki jih nato z leti spremenijo v zhivchne razvaline, ne, in tudi neumne reklame, ki gledalcem vcepljajo lazhne potrebe, ne. Shkodujejo predvsem neshtete limonadne nadaljevanke in neumni celovecherni filmi, polni solzave tragike in romantike, pri katerih se gledalec nezavedno poistoveti z njihovimi glavnimi liki in nato podozhivlja in sodozhivlja vse strese, nadloge in nesreche, ki doletijo njegove neshtete junake. Gledalishko tragedijo so si prvi izmislili Stari Grki, ki pa na leto niso obiskali vech kot dveh tragedij in so tedaj na njih res dozhiveli tudi katarzo, torej ochishchenje. Prav nasprotno pa v primeru, che to prezhivlja oziroma sodozhivlja vsak dan, chlovek prej ali slej zboli zaradi prevelike razchustvovanosti oziroma pretiranega chustvovanja. A ne le to, gledalci namrech, she mnozhichneje pa gledalke neshtetih tragedij, vse zaloge svojih chustev porabijo pri vzhivljanju v izmishljene like, da jim potem zmanjka pristnih chustev za zhive ljudi v njihovem vsakdanjem zhivljenju.

Pasti in nevarnosti gledanja televizije so neshtete, morda je ta prav zaradi njih tako zelo priljubljena, saj ljudi privlachi nevarnost kot svetloba ognja veshche, dokler naposled ne izgorijo v njegovih plamenih. Tudi dolgoletni in strastni gledalec televizije prej ali slej izgubi obchutek za resnichnost in za sam trenutek, saj je njegova pozornost med gledanjem televizije vselej nekje drugje, namrech v ochesu kamere, kjer pach ta je. Ena kamera pa ne more posneti z drugega kota kot s svojega lastnega zornega kota, in tisti, ki gleda skozi njo, izgubi svoj lastni zorni kot. Na tak nachin televizija razchlovechi svoje gledalce, jim odvzame mozhnost razvoja, distance in premisleka, zato homo televisiensis ni vech mislechi dvonozhec, temvech strmechi breznozhec, saj tako ali tako pred televizijskim sprejemnikom vselej samo she vanj zre, medtem ko sedi ali napol lezhi, pije in zhre.

Kdor spoznava svet prek televizije, ga spoznava s tujimi ochali in ta ochala imajo dioptrijo, ki ni njegova.

Chlovek, mar te le vizija she lahko pritegne? Kaj pa pravo in pristno zhivljenje in narava? Ta sicer ni na televiziji, a je edina prava resnichnost, televizija pa je lazh vseh lazhi, ki kazhe tisto, chesar ni, kar pa je, se na njej nikoli niti videti ne sme.

V neresnichnem svetu veljajo tudi neresnichna in torej lazhna potrdila. Enako je s televizijo. Njena neresnichnost vpliva na resnichni svet in ga oblikuje in se retrogradno verificira. Televizijska resnichnost je namrech ponarejena resnichnost in prirejena meta-resnichnost, ki pa postane resnichna potem, ko gre skozi zavest gledalstva, ki jo nato naredi resnichno.

Televizijski gledalci le redko jasno vedo, ali so najprej nekaj mislili in potem tisto tudi slishali na televiziji, ali pa je bilo mogoche prav nasprotno in so najprej nekaj slishali na televiziji, potem pa so tisto mislili. V tem pogledu je televizija nekakshen stroj za vcepljanje stalishch, mnenj, bojazni, strahov in izmishljenih nevarnosti. Ljudje so bile zhe od nekdaj nori na aparate, stroje, orodja in orozhja. Ti so jih tako zelo pritegnili, da so pozabili, da so chloveshki chuti in um poseben aparat, chloveshki skelet, mishichevje, vezi, kite in notranji organi so pravzaprav stroji, roke in noge so orodja, pamet pa orozhje. S tem pa, ko so ljudje pozabili na vse svoje velike sposobnosti, so svojo pozornost raje usmerili povsem navzven v svet, ki jih obkrozha, ne vech v notranjost, katere del so.

In prav ta preusmeritev zavedanja in pozornosti navzven je zame izvirni greh chloveka kot Bozhjega sina. Bozhansko je v chloveku in samo zato je lahko tudi zunaj njega. Brez chloveka tudi bogov ne bi bilo, saj je chlovek z njimi eno, enako kot je tudi eno s svetom. V tem smislu so bogovi svet, v katerem zhivimo.

Za ljudi je vse samoumevno, she najbolj pa, che so tisto tudi videli na televiziji. Che vsak dan gledash televizijo, s chasom pozabish – tudi che si to kdaj vedel – da ji chlovek res ne bi smel verjeti. Podobno kot v druzhbi z lazhnivim Kljukcem in zaradi njegove prijaznosti in uglajenosti pozabimo, da mu ne smemo verjeti niti besedice. Televizija je skupaj z drugim javnimi obchili prav tak lazhnivi Kljukec. Vendar pa che televizijo obsojamo zaradi njenih lazhi, je morda na mestu vprashanje: Ali kdo sploh ne lazhe? (Razen moje malenkosti seveda, ki govori chisto resnico in nichesar drugega.) Che se zavedamo, da je zhe v naravi vsakega jezika prav to, da dosledno in vselej lazhe in se izmika povedati resnico, oziroma temu, da bi jo izrekel, je lazhnivec pravzaprav prav vsak, ki govori. Televizije brez besed pa tudi she niso izumili. Skratka, ta dilema je prevech zapletena, da bi jo bilo mogoche razreshiti s starinskim sklepanjem ali-ali.

Vendar se moram ponoviti – tezhava ni v televiziji sami, temvech v njenih gledalcih, ki ne poznajo mere in se s televizijo dobesedno porochijo, zato bi morali vse gledalce televizije, ki so ozhenjeni, in omozhene gledalke she toliko bolj, obtozhiti poligamije.

Pravi gledalec televizije je tudi pravi potroshnik, enako kot je pravi potroshnik obenem tudi pristni televizijski gledalec. To je namrech kacha, ki se grize v lastni rep. Che torej govorim o pravih gledalcih televizije, jih bom odslej imenoval kar potroshniki, s chimer bom mislil prave potroshnike, torej televizijske gledalce.

Kaj troshi potroshnik?

Potroshnishka doba je lahko nastopila samo kot spremljevalka televizijske dobe. Brez televizijske diktature ne bi bilo tudi potroshnishtva v tej skrajni obliki, ki danes kot rak rana unichuje druzhbo, namesto da bi jo utrjevalo. Nekdaj je delo res osvobajalo, saj che je babilonski suzhenj zbral dovolj denarja, si je prostost lahko odkupil. Potroshnik pa se vsak dan odkupuje, odkupiti pa se ne more in se zato ne more odreshiti. Vedno bo she nekaj, kar je sinochi videl v neki televizijski oddaji oziroma oglasu, nekaj, chesar she nima, a mora imeti.

Za druzhbo blaginje in izobilja je znachilno, da vech kot imajo ljudje, manj imajo sebe, in ko naposled imajo vse, kar mislijo, da potrebujejo, sebe dokonchno izgubijo. Chlovek sebe sicer res ne more izgubiti, ker se nikoli niti ni imel, saj je telo dobil le na posodo, a potroshnik je v vsakem pogledu izgubljen chlovek. Izgubljen zato, ker je izgubil chloveshkost v sebi, ljubezen do obstoja in radost bivanja, saj dneve prezhivlja za troshenje. Da pa lahko sploh troshi, mora prej seveda kopichiti, in tako se troshi z delom, da si sploh omogochi troshenje.

Che ne bi toliko troshil, mu ne bi bilo treba niti toliko delati. In che uposhtevamo, da vechina ljudi s svojim delom chloveshtvu na dolgi rok bolj shkodi kot koristi, bi bilo torej sploshno zmanjshanje storilnosti prvi korak k ozdravitvi chloveshtva, ki je zapadlo maniji potroshnje. Pri tem pisanju o potroshnikih in potroshnji me boli samo nekaj nedoslednih malenkosti: da sem zanj pravkar potroshil lep bel nepopisan list papirja in dober kuli (svoje priljubljene znamke ne izdam, ker jim ne privoshchim brezplachne reklame). Troshim tudi svoj chas, ki pa je od vsega nashtetega menda she najbolj dragocen, in ne nazadnje, troshim tudi tvoj chas, dragi bralec, ki se prebijash chez te moje miselne blodnje. V tebi bi namrech rad prizhgal drobno luch spoznanja, da se v kopichenju predmetov, prenajedanju in opijanju morda kljub temu ne skriva Tvoje Poslanstvo.

Morda sta neposredno povezana tudi pretirano zhretje in pretirano zrenje v televizijski ekran. Po nashih cestah namrech iz dneva v dan hodi vse vech debeluhov in debelushk. Danes velja namrech pravilo: vech ko ljudje zhrejo, vech gledajo televizijo, morda pa je resnichno tudi nasprotno: vech ko buljijo v televizijo, vech zhrejo, le kdo bi vedel.

Dober potroshnik je debel potroshnik, saj tak potroshnik seveda vech troshi. Debelejshi ko je chlovek, vech mora namrech troshiti, da lahko ohranja svojo debelost. Vendar pa je pri vsem tem neusmiljena sodnica mati narava, ki strogo kaznuje vse potroshnike. Sam zhe od nekdaj svarim: Kdor pretirava, ga kaznuje narava. Namesto v naravi zhivi potroshnik v predmetnem svetu. Vendar pa potroshnik ne troshi zgolj sebe in denarja, ki ga s svojim delom tezhko prisluzhi, temvech med svojim troshenjem istochasno troshi tudi druge ljudi in svoje odnose z njimi, she najbolj pa samega sebe.

Potroshnishka mentaliteta temelji na sloganu: dam manj, kot dobim, in zhe to je chista lazh, chista potroshnikova utvara, saj trgovci nikoli ne prodajo nichesar ceneje, kot so tisto kupili. Che je bilo za potroshnika nekaj poceni, smo lahko stoodstotno zanesljivo preprichani, da vse skupaj ni vredno niti goriva, ki ga je potroshil, da se je zapeljal do veleblagovnice, tega potroshnishkega paradizha. Zhal pa je ta paradizh umeten, saj so v njem paradizhniki gnili in brez vsakega okusa, obenem pa tudi tezhko prebavljivi.

No, zdaj se spet vracham k vezalkam z zachetka in k svoji ugotovitvi, da je za moje tezhave z vezalkami krivo samo to, da ne gledam televizije zhe shtirideset in vech let. Zakaj mislim tako? Che bi namrech tako kot ves svet tudi sam nenehno buljil v televizijo, bi si najmanj vsake dve leti, che zhe ne vsako leto, nabavil nove chevlje, z njimi pa bi seveda dobil tudi nove vezalke. Chevlje bi namrech menjaval hitreje, kot se obrabijo vezalke. Vse ima pach svoje pluse in minuse.

Pa vendar sam raje svoje dneve prezhivljam kot v nekakshnemu svetemu obredu kleche pred svojim chevljem, ko vech niti ne vem, kolikokrat sem si jih danes moral zhe zavezati, kot pa da bi se pripel na televizijo, nenehno buljil v ekran ali pa v izlozhbe in blago na policah veleblagovnic, priklanjajoch se bogu Mamonu, ki mami potroshnike v svoje svetishche.

Zhe sam izraz 'veleblagovnica' v svoji besedni zgradbi nosi vech pomembnih sporochil, a za to nashe razmishljanje zadostuje zhe eno samo, ki mi prvo pade na pamet. Kot prva ljubezen je tudi prva domislica ponavadi najboljsha.

Ta beseda ima shtirinajst chrk. Zdaj jo v duhu presekajmo na pol in dobimo dva dela besede, oba sestavljena iz po sedmih chrk oziroma glasov:

 

VELEBLA GOVNICA

 

Za drugi del besede kakshna dodatna razlaga menda ni niti potrebna, che pomislimo na GOVNO in kraj, kamor ga odlagajo: GOVNICA.

Prvi del besede pa zhe terja malce miselne akrobacije. Kot obichajno imamo opravka z METATEZO, torej s krajshanjem besede, ki pride s chasom zaradi njene lazhje izgovorjave. Beseda veleblagovnica je bila prvotno malce daljsha beseda, ki pa se je po daljshi rabi toliko obrabila, da jo danes poznamo in razumemo le v skrajshani obliki, a svojega prikritega pomena ni izgubila. Podobno je bilo pri samopostrezhbi, ko so se namrech v sedemdesetih letih pojavile, so se sprva imenovale samopostrezhne trgovine, ljudska raba pa jih je nato hitro skrajshala.

VELE BLAGO GOVNICA

VELE BLAGO bi lahko torej prevedli kot 'izredno blaga govnica'. Ko se chlovek vprasha, kaj bi lahko skupnega imela govnica in nekaj zelo blagega, se naposled domisli, da v teh veleblagogovnicah sploh ne smrdi zelo po govnu, da v njih torej zaudarja le nadvse blago, torej milo. Nihche ne more rechi, da nash jezik ni odkrit in neposreden.

Ljudje pa zares niso niti prevech obchutljivi. Samo pomislite: v modernem stanovanju je prostor, v katerem sicer vselej smrdi, pa ga kljub temu vsi stanovalci redno in vsak dan (che imajo dobro prebavo) radi obishchejo in z velikim olajshanjem. Ljudje so res polni presenechenj, in to je njihov plus, che pa nas neljubo presenetijo, je to njihov minus. Res pa mene ne more nich vech presenetiti, she najmanj pa ljudje s svojim pochetjem. Preseneti me lahko le she tak, ki bi nekaj naredil za sploshno dobro.

Po slovitem Paretovem nachelu je resnichno dobichkonosna samo petina chlovekovega pochetja. Che bi torej chlovek zanesljivo vedel, katera petina njegovega dela je zares koristna, bi lahko delal petkrat manj in skoraj enako zasluzhil. Vendar pa je pri tem preprosta tezhava, da brez shtirih petin, ki sicer ne delujejo, ne bi delovala niti tista ena petina, ki je edina koristna. Zato je koristno tudi tisto, kar je nekoristno, marsikdaj pa nekaj koristnega postane povsem nekoristen predmet, ko ga potroshnik nabavi in ga potem nikoli ne uporabi, ker ga pach v resnici sploh ni potreboval.

Potroshi se orodje, ki ga uporabljamo, a tudi orodje, ki ga ne potrebujemo, in ga zato ne uporabljamo. In prav to je glavna cher potroshnishtva: neuporabno kopichenje uporabnih predmetov, ki jih ne potrebujemo. Che bi bilo nasprotno in bi potroshnik uporabil neuporabne predmete, potem sploh ne bi bil vech potroshnik, temvech pravi umetnik in bi bilo potroshnishtvo filozofija zhivljenja, a za zdaj je potroshnishtvo filozofija nehanja, omrtvichenja in smrti.

Potroshnik namrech troshi, dokler se sam ne iztroshi. Che bi potroshil zgolj denar, bi to ne bila prav nobena velika tragedija, vendar pa potroshnik za troshenje troshi tudi svoj chas, nazadnje pa se iztroshi tudi sam. Zato je shkoda dvojna. Podobno tudi chlovek, ki varchuje pri hrani, v poznejshih letih ves tako privarchevani denar naposled odnese k zdravniku in lekarnarju, vendar si zdravja ne more vech povrniti.

Zhal je tako, da vsak potroshnik prej ali slej tudi zboli, saj s tem, ko izgubi samega sebe, izgubi tudi svojo imunsko odpornost in potroshnishka mrzlica prikliche tezhje bolezni. Mrzlica je namrech ponavadi prvo znamenje prihoda bolezni in potroshnishka mrzlica torej napoveduje nastop potroshnishke bolezni, ki je sprva povsem dushevne narave, saj se najprej izrazi v skaljeni dushevnosti, vendar pa tako prizadeta dushevnost prej ali slej skvari tudi telo.

Potem ko potroshnik resno zboli, se spremeni v hipohondrichnega potroshnika farmacevtske industrije. In od tu naprej vodi potroshnikova pot le she navzdol. Tablete mu sicer pomagajo odstraniti nemile posledice bolezni, vendar pa mu istochasno zelo uspeshno, marljivo, vztrajno in dosledno unichujejo druge notranje organe. Tablete namrech troshijo zhelodec, jetra in ledvice. Ko pa se iztroshi en sam notranji organ, se potroshnishka pravljica koncha. Najvech kar lahko she pravi potroshnik stori, je, da she dobre in neobrabljene dele svojega trupla z oporoko prepusti za transplantacijo, da bodo njegove organe do konca iztroshila telesa drugih potroshnikov. S tem nesebichnim posmrtnim junashtvom se potroshnik spokori tudi za svoj veliki izvirni greh potroshnishtva in obrne nov list v knjigi svoje karme.

Seveda je zadnji odstavek chista prispodoba. Sam sem zadrt nepotroshnik, vendar potroshnikov ne sovrazhim niti ne zanichujem, priznam pa, da se mi obchasno malce zasmilijo. Bolj sem podoben chloveku, ki je po hudi bolezni spet spregledal na eno oko in je videl, da ga obdajajo sami slepci, ki she chakajo na to, da bodo spregledali, cheprav tega morda niti ne vedo. Po povrnitvi vida takshen chlovek obchuti veliko srecho, obenem pa ga preveva sochutje za vse, ki ostajajo v temi, v kakrshni je moral she pred kratkim tudi sam bivati.

Nepotroshnik ni primitivec ali barbar, temvech spreobrnjeni potroshnik in torej chlovek, ki je uvidel svojo zmoto in jo odpravil. Spreobrne se lahko namrech le greshnik, svetnik pa nikoli. Motiti se je chloveshko. Tudi roditi se je chloveshko. Vendar pa se ni dovolj roditi, chlovek se mora znati tudi narediti.

Chas je, ljubi moj, da prenehash oblikovati zunanjost in se raje lotish preoblikovanja lastne notranjosti. Ta je prostrano vesolje in dela ti ne bo hitro zmanjkalo. Plachilo ti bo nagrada, ko bosh dosegel svoj cilj.

Edini potroshnikov cilj je troshenje, a troshenje res ne more biti cilj sam zase, temvech bi moralo biti zgolj sredstvo za dosego svojega namena. Res je, priznam: nekoch sem potreboval eno vezalko in sem potem kupil par vezalk, ker posamichnih ne prodajajo, kar se mi, mimogrede recheno, zdi zelo brezobzirno do vseh invalidov z eno samo nogo, kot tudi do vseh, ki imajo samo en chevelj, da tistih, ki imajo eno samo vezalko in so v vechini, niti ne omenim.

Del potroshnishke mentalitete je, da dandanes namesto ene vezalke, ki jo res potrebujemo, kupimo dva para chevljev, en par zato, da dobimo tisto nesrechno vezalko, ki jo potrebujemo za stari chevelj, drugi par pa zgolj zato, ker je bil ravno v akciji in torej prava prilozhnost, cenejsha od para novih vezalk. Nekaj podobnega srechujemo tudi v avtomobilskem potroshnishtvu. Ko sodobni potroshnik vidi, da bi moral pochasi nabaviti nove gume, kupi raje nov avto, saj tako nove gume dobi pravzaprav zastonj. Nekemu drugemu potroshniku je s srajce odletel gumb in si je raje kupil novo srajco, kot da bi si prishil nov gumb! Seveda ga zato ne obsojam. Priznam, da tudi sam ne znam prishiti gumba, che sem natanchnejshi, niti ne vem, ali znam prishiti gumb ali ne, tega namrech nisem nikoli niti poskusil. Vendar pa prav zato sploh nikoli ne nosim srajc z gumbi, temvech zgolj pulije, na katerih so gumbi zgolj okras, in ko odletijo, tega niti ne opazim.

Ali pa mozhu ni vech vshech zhenin nos in jo poshlje k plastichnemu kirurgu. Ko pa se zhena vrne domov z novim nosom, uvidi, da ga v resnici sploh ni motil njen nos, temvech ga zhena moti kot celota. Ker tega kirurg ne more popraviti, se naposled lochi in si poishche drugo (zhrtev). Potroshnishka mentaliteta ali potroshnishka patologija se zrcali v zhivljenjih neshtetih ljudi na neshteto nachinov.

Kot vneti dolgoletni nepotroshnik sem pravzaprav zhe povsem izgubil stik s potroshnishtvom in so to tudi najbrzh moje zadnje misli o njem. Danes, junija 2009, je namrech potroshnishtvo kot druzhbeni pojav mrtvo, saj se je zachela velika kriza, ki je shtevilne potroshnike pretvorila v nepotroshnike brez vsakega prigovarjanja ali nagovarjanja, podobnega mojemu, temvech jim je zgolj preprosto izpraznila rachune. Danes namrech ni pomembno, koliko denarja imash v denarnici, temvech koliko ga imash na rachunu. In ko je tam stanje nich, ima potroshnik zvezane roke. Saj so zhe nashi predniki vedeli, da se za vsako bolezen najde zdravilo, in za potroshnika je to zdravilo revshchina. Brez denarja ni mogoche troshiti. Denar je gonilo vsega potroshnishkega besnenja, in ko ga v gospodarski krizi zachne zmanjkovati vse vech ljudem, se zachne postopek kolektivnega terapevtskega zdravljenja. Vrch hodi po vodo, dokler se ne razbije, potroshnik troshi, dokler se sam ne iztroshi.

P. S. Ko sem to poglavje pred nekaj dnevi zadnjich popravljal, potem pa sem moral od doma, sem se med obuvanjem skoraj novih chevljev oziroma, che sem natanchnejshi, med zavezovanjem njihovih brezhibnih vezalk, spomnil, da sem zhe pred dolgimi leti odkril reshitev te svoje tezhave z vezalkami, pa sem nato nanjo znova pozabil: chlovek mora namrech zelo pozorno in temeljito zategniti oba konca vezalke potem, ko je naredil pentljo. To zategovanje je namrech zadnji korak pri zavezovanju vezalk in je zato odlochilno. Saj pravijo, da konec krasi delo. In tako sem torej tedaj tudi storil in, glej ga zlomka, vezalke se mi niso odvezale ves ljubi dan. Nato sem pod enakimi pogoji eksperiment ponovil she vech dni zapored in zdaj vam lahko ponosno zatrdim, da sem se pri dvainshestdesetih letih nauchil pravilno zavezovati vezalke. Torej tudi zate, dragi bralec ali bralka, ni prepozno, da se nauchish she chesa novega.

Ker pa sem s prebiranjem tega poglavja zhe prej trdno sklenil, da si bom zdaj raje nabavil kavbojske shkornje, ki vezalk niti ne potrebujejo, zdaj to ni vech pomembno. Ja, ko se chlovek nechesa nauchi, mora iti naprej, naprej k novim spoznanjem in novim odkritjem.