Revija SRP 141/142

Matjazh Jarc

 

KAKO SEM PESNIL AKROSONAT

»LJUBLJANA«

 

Nekje sem prebral, da je danes, ko zachenjam pisati ta chlanek, svetovni dan poezije. Nekateri kolegi ravnokar berejo pesmi na Ljubljanskem gradu, jaz pa sem se odlochil, da bom napisal akrosonat LJUBLJANA. Njeno ime ima 9 chrk in je kot narocheno za akrostih pesnishke oblike, ki sem si jo zhe pred leti dolochil takole:

9 kitic s po 9 verzov, vsak ima 9 zlogov.

Zadnji verz prejshnje kitice je hkrati prvi verz naslednje.

Dolochena je tudi shema rimanja:

 

1. kit. 2. kit. 3. kit. 4. kit. 5. kit. 6. kit. 7. kit. 8. kit. 9. kit.

 

a b a f a f b f b

b a f a f b f b f

a b a f a f b f b

c d e g h i j k f

a b a f a f b f a

c d e g h i j k f

b a f a f b f b a

c d e g h i j k b

b a f a f b f b a

 

9. kitico sestavljajo zadnji verzi 8., 7., 6., 5., 4., 3., 2. in 1. kitice.

Zadnja kitica se koncha s prvim verzom prve kitice.

Zachetne chrke prvega verza vsake kitice sestavljajo akrostih.

Zachetne chrke vseh verzov zadnje kitice sestavljajo zrcalni odsev akrostiha.

Akrostih je hkrati tudi naslov akrosonata.

Oblika ne sme omejevati vsebine.

***

Rad si izmishljam nove pesnishke oblike. S tem se izognem ochitkom, da je moja poezija zastarela, ker so zastarele oblike, v katerih je zapisana. Tako imenovana pesnishka avantgarda na vsak nachin ishche nekaj novega, s chimer naj bi bil utemeljen literarni razvoj. Seveda, zakaj pa ne?

Ugotovil sem, da je moja poezija dvakrat nova: najprej zato, ker ima svezho, sodobno, danashnjo – torej moderno – vsebino, in potem she zato, ker nadgrajuje tako stare predpise oblichnosti kot tudi brezoblichje, v katerem se zhe kar predolgo izgublja moderna poezija. Veseli me zlasti preseganje brezoblichja, saj ne zahteva od pesnikov kaj dosti pesnishkega znanja in obrtnih spretnosti in so s tem zamegljena she najpreprostejsha merila za lochevanje dobrih pesmi od slabih.

***

O chem razmishljam, ko pishem to pesem?

1. V mislih dolocham vsebinski okvir. Kljuchna je prva beseda, ki jo globoko obchutim: izberem besedo Ljubezen.

2. Ishchem kljuchni verz. To bo prvi in zadnji, zachetni in zakljuchni verz. Zachne naj se s kljuchno besedo. Pozor: obrazilo zadnje besede v verzu, ki se bo ponovilo kar 17x, naj dovoljuje pridevnishko, samostalnishko in glagolsko obliko!

Priporochljivo je vnaprej ustvariti nabor besed s tem obrazilom, ki se vsebinsko umeshchajo k pomenu kljuchne besede.

Izberem kljuchno obrazilo: -iva.

Nabor besed s tem obrazilom (pri izbiranju ves chas mislim na Ljubljano in ljubezen): zhiviva, spiva, uchiva, pochiva, biva, goriva, deliva, gradiva, razliva, siva, vznemirljiva, kriva, zhiva, (ne)minljiva, lazhnjiva, njiva, kopriva, griva, diva, tkiva ...

Gotovo jih je she kaj (jih bom poiskal sproti), ampak tule jih je zhe 21, kar pomeni, da se bo rimanje s tem obrazilom elegantno izshlo.

Podoben hipotetichni nabor besed je smiselno preveriti pri izbiri vsake nove rime. (Tu imam predvidenih 11 razlichnih rim, od a do k.) V slovenshchini nekatera obrazila zelo omejujejo izbor besed; tem se velja vnaprej izogniti, che je le mogoche.

3. Oblikujem torej kljuchni verz, nosilni pomen pesmi, izberem metrum (za ritmichno razporeditev zlogov):

U – U – U – U – U

Ljubezen se v imenu skriva.

Nisem zadovoljen z njim, iz dveh razlogov: prvich – ljubezen se ne skriva, ampak jo je treba samo prav pogledati, in drugich – vrstni red besed ni dovolj naraven, naravno bi bilo rechi: ljubezen se skriva v imenu ali pa v imenu se skriva ljubezen. Verz bo treba spremeniti. Toda kako? Vkljuchena morata biti izbrana kljuchna beseda in izbrano kljuchno obrazilo.

Kaj pa Ljubezen je neunichljiva. ? Ah, patetichno in dvomljivo. Poleg tega se pomen verza prevech oddaljuje od osrednjega subjekta pesmi, Ljubljane. Primerneje bi bilo:

Ljubezen, mokra in iskriva.

Vshech mi je. Zelo resnichno.

Zdaj pa predhodni verz, ki bo hkrati zakljuchil prvo kitico in zachel drugo, v deveti pa se bo pojavil tik pred zakljuchnim verzom.

Zaradi akrostiha se zachne s chrko J, obrazilo njegove zadnje besede (rima b) se bo pojavilo samo 9x, zato ga ne bom dolochal vnaprej, ampak ga bom povsem podredil vsebini. Osem rim bom pach nashel sproti.

Torej lahko kar ustvarim predzadnji verz; vezhejo me samo izbrana tema, vsebina zadnjega verza, metrum in chrka J. Zachetna beseda na J mi dela she najvechje tezhave. Vshech bi mi bilo Jesenska, a kaj, ko se komaj zachenja pomlad ... Jokava je presentimentalna in pokriva samo majhen delchek chustvenega spektra ... Jaz je poudarjen, prvi zlog pa mora biti nepoudarjen ...

Poskusim takole:

Jasnino je v zlato odela

Ljubezen, mokra in iskriva.

Tako, zdaj imam zadnja verza pesmi, zachetek in konec prve kitice, zachetek druge kitice , vmes pa she ogromno prostora.

Ljubezen, mokra in iskriva.

............................................

............................................

............................................

............................................

............................................

............................................

............................................

jasnino je v zlato odela.

 

Jasnino je v zlato odela

.

.

.

.

 

In grem iskat predpredzadnji verz devete kitice, ki bo hkrati konchal drugo in zachel tretjo kitico.

***

Ishchem torej 7. verz 9. kitice. Zacheti se mora s chrko U (zrcalni akrostih v zadnji kitici se bere od spodaj navzgor; L in J zhe imam, na vrsti je U) in se rimati s prvim ter zadnjim verzom pesmi.

Katere besede se zachnejo s chrko U in bi morda ustrezale izbrani vsebini? Na primer: Ujeta, umetna, uteha, uvela ... uspela, ujela ...

Ujeta vase se razkriva ... Ujetnica srca se skriva ... Umetnica nebo razkriva ... Ujela se je ... Ujeta v soj, ki jo umiva ... Umetnik brez besed razkriva ... Ustregla mi je, da zhariva ...

Umetnost gola jo razkriva. Tole bi morda shlo, che bi bil pred tem verzom she eden (6. verz 9. kitice), ki bi se nanashal na Ljubljano. Zachne se s chrko B, pripadajocha rima f za zdaj she ni dolochena. Se pa pojavi 18x, zato jo je treba pametno izbrati, da ne bo pozneje zmanjkalo besed z ustreznimi obrazili. Izberem obrazilo -ano in ga v mislih malo preverim; besed bo na razpolago najverjetneje dovolj.

Verz se mi je zapisal skoraj sam od sebe:

Bleshchecha sije nad Ljubljano.

Bomo videli, che bo reshitev zdrzhala do konca pesmi.

 

Bleshchecha sije nad Ljubljano

Umetnost gola jo razkriva

Jasnino je v zlato odela

Ljubezen, mokra in iskriva.

 

Tako so nastali zadnji verzi 1., 2., 3. in 4. kitice, ki so hkrati prvi verzi prvih petih kitic. Vmes she vedno ostaja ogromno prostora. Hkrati pa zhe imam zadnje shtiri verze akrosonata in skoraj zhe polovico zrcalnega odseva akrostiha.

***

Na vrsti je 5. verz zadnje kitice, ki bo hkrati zadnji verz 5. kitice. Zachetna chrka je spet L, verz pa se koncha z rimo a.

Lepota v reki se preliva ..., Lepota se v oblakih skriva ...

Ja, mogoche res. V dezhju, ki po padal in umival hishe.

***

Poskusim, kaj bi moral v tem primeru povedati 4. verz. Odsev akrostiha prichakuje chrko J. Pogledam v razpredelnico rim: f; torej se mora rimati z zadnjo besedo 6. verza.

Jechi beton ... Je pod asfaltom zakopano ...

***

Kaj pride pred tem? Kaj je zakopano pod asfaltom? 3. verz zadnje kitice, zachetna chrka A, rima b (kot v predzadnjem verzu, -ela).

Besedo asfalt sem zhe uporabil, shkoda da je ne morem she enkrat. Zhe od nekdaj mi v slovenshchini pri sestavljanju akrostihov zmanjka ustreznih besed na a.

Vsebina, ki jo hochem podati, mi je jasna. Pod asfaltom je zakopana preteklost, ko so bila v tej kotlini she stara naselja, polja in mochvirje. (Zdaj pa to napishi po danih pravilih, che moresh!)

Najbolje, da asfalt v 4. verzu izpustim. Naj bo mesto zakopano v preteklost: Jechi v preteklost zakopano ...

V tem primeru bi se 3. verz lahko glasil A vse, kar je sedanjost vzela ... (Tezhko zakljuchish kitico s tako odprtim verzom, tale pa bo moral zakljuchiti drugo kitico.) Arheologinja vesela ... (Ah, no!)

Antichno mesto noch je vzela. (Za silo bo. Pozneje mogoche najdem boljsho varianto. Ne morem zdaj pri tem verzu obtichati za vse vechne chase!)

 

Antichno mesto noch je vzela

Jechi v preteklost zakopano

Lepota se v oblakih skriva

Bleshchecha sije nad Ljubljano

Umetnost gola jo razkriva

Jasnino je v zlato odela

Ljubezen, mokra in iskriva.

 

V 9. kitici (v bistvu je neke vrste magistrale) mi manjkata samo she prva dva verza. In vedno bolj jasno vidim, kaj bo pisalo v prvih osmih kiticah, saj imam zhe skoraj vse zakljuchne in zachetne verze, ki vsebinsko uokvirjajo vmesni prostor.

***

Grem naprej, k 1. in 2. verzu zadnje kitice. Prvi se zachne z A in ima rimo (pogledam v razpredelnico, ker imam slab spomin) b ((-ela)), drugi pa se zachne z N in ima rimo f ((-ano)).

Imam idejo! Tretji in chetrti verz bom postavil na zachetek kitice, kamor se beseda antichno odlichno poda, pa she kronoloshko je smiselno pesem zacheti globoko v preteklosti. Na njuno sedanje mesto pa bom postavil dva nova verza; pravila rimanja mi to dopushchajo. Edino pri akrostihu se bo zapletlo, zato bom moral besedo Jechi najbrzh zamenjati.

 

Antichno mesto noch je vzela

........ v preteklost zakopano

............................................

Jechi ...................................

Lepota se v oblakih skriva

Bleshchecha sije nad Ljubljano

Umetnost gola jo razkriva

Jasnino je v zlato odela

Ljubezen, mokra in iskriva.

 

2. verz bi se lahko glasil Naj bo v preteklost zakopano.

3. verz (zachetna chrka A in rima b ((-ela)): Asfaltna reka osivela.

4 verz (zachetna chrka J in rima f ((-ano)): Jechi, kot da je vse pozhgano.

 

Tako. Zdaj imam zadnjo kitico pod streho. Preberem jo in lahko spremenim in/ali zgladim katerikoli verz, ne da bi posegal v oblikovna pravila.

Popravil sem 5., 6. in 7. verz. Zdaj, ko sem jih bral v celoti, je bilo to veliko lazhje:

 

Antichno mesto noch je vzela,

 

Naj bo v preteklost zakopano!

 

Asfaltna reka osivela

 

Jechi, kot da je vse pozhgano,

 

Lepota se v zidove skriva.

(prej: Lepota se v oblakih skriva)

Bleshchech oblak motri Ljubljano,

(prej: Bleshchecha sije nad Ljubljano)

Umetnost gola ga razkriva;

(prej: Umetnost gola jo razkriva)

Jasnino je v zlato odela

 

Ljubezen, mokra in iskriva.

 

 

Naj magistrale in zrcalni odsev akrostiha zdaj malo pochivata, da si ju pozneje she enkrat ogledam z distance.

***

Nadaljujem z ustvarjanjem preostalih kitic, zdaj ko je zadnja/deveta zhe zapisana in mi dolocha dovolj trdne okvire. Che prestavim verze iz nje na mesta, kjer se najprej pojavijo (vsak se namrech pojavi vechkrat), torej na zachetke in konce prvih osmih kitic, so videti takole:

 

Ljubezen, mokra in iskriva

(vmes 7 verzov)

jasnino je v zlato odela.

 

Jasnino je v zlato odela

(vmes 7 verzov)

umetnost gola ga razkriva.

 

Umetnost gola ga razkriva

(vmes 7 verzov)

bleshchech oblak motri Ljubljano.

 

Bleshchech oblak motri Ljubljano,

(vmes 7 verzov)

lepota se v zidove skriva.

 

Lepota se v zidove skriva

(vmes 7 verzov)

jechi, kot da je vse pozhgano.

 

Jechi, kot da je vse pozhgano,

(vmes 7 verzov)

asfaltna reka osivela.

 

Asfaltna reka osivela

(vmes 7 verzov)

naj bo v preteklost zakopano!

 

Naj bo v preteklost zakopano!

(vmes 7 verzov)

antichno mesto noch je vzela.

 

Antichno mesto noch je vzela,

 Naj bo v preteklost zakopano!

  Asfaltna reka osivela

   Jechi, kot da je vse pozhgano,

    Lepota se v zidove skriva.                

     Bleshchech oblak motri Ljubljano,         

      Umetnost gola ga razkriva;            

       Jasnino je v zlato odela

        Ljubezen, mokra in iskriva.

 

Doslej sem jaz vodil pesem, od tu bo pa ona vodila mene.

***

Zdaj, ko zadnja kitica mojega akrosonata stoji, ne pishem pesmi vech od spodaj navzgor/od zadaj naprej, temvech obratno. To bo lazhje. Grem na vrh, k prvi ktici. Prvi in zadnji verz imam, treba bo samo najti pot od enega do drugega, pri tem pa se drzhati metruma U – U – U – U – U, razpredelnice rim a b a c a c b c b in ves chas misliti izkljuchno na ljubezen. Preprosto. Vsebina ima zdaj dosti vech prostora, kot ga je imela pri postavljanju zadnje kitice.

 

rima

a

(uporabljal sem jo zhe v zadnji kitici)

-iva

"

b

 

-ela

"

c

she ni dolochena; izberem:

-esa

 

Ljubezen, mokra in iskriva  ------------------  jasnino je v zlato odela.

je v toplih kapljicah zharela,

pod njo je spala plodna njiva,

krog nje so sanjala drevesa,

she tam, kjer svoje bistvo skriva,

so jo objemala telesa.

Vznemirjena je z iskro vnela

kristal soli na dnu ochesa,

jasnino je v zlato odela.

 

Grem k 2. kitici, prva in zadnja sta zapisani.

Slediti moram istemu metrumu kot doslej in rimam, kot so za akrosonat dolochene v razpredelnici: b a b d b d a d a. Pogledam, katero od njih sem zhe dolochil: b ((-ela)) in a((-iva)). Rima d je prishla na vrsto shele zdaj, rabil jo bom samo v tej kitici (3x), zato je popolnoma vseeno, katero obrazilo uporabim; besed bo na razpolago dovolj. Naj ga dolochi vsebina sama. (Dolochila je obrazilo -ile).

Katera vsebina pa? Kdo bo dolochil njo? Kaj naj napishem med ta dva verza, ki sem ju izkopal iz strukture same:

Jasnino je v zlato odela .................... umetnost gola ga razkriva.

?

Iskreno povedano – ne vem she. In zdajle mi ne kane na misel niti kapljica vsebine. Moral bom pochakati. Ura je 5 zjutraj, grem she malo spat, mogoche se mi vsebina nakloni v sanjah.

***

Tik preden sem zaspal, se mi je posvetilo: povedati moram, kaj je v tem zlatu. Samo to. Podrobnosti pa bom izvedel shele potem, ko se bo kitica zapisala.

 

Jasnino je v zlato odela,

za njo pa noch srebrno siva

v tishini pesem je zapela.

Meglice so se razprshile,

svetloba v prah je izgorela.

Iz senc so vstale shtiri vile,

Dogana, Maja, Vesna, Zhiva,

in skrivni rek izgovorile,

umetnost gola ga razkriva.

 

Postalo je napeto, bom kar nadaljeval ... Ne bom vech tako resen, da ne bi postala pesem dolgochasna. (To se pri dolgih poemah zelo rado zgodi.) Sicer so pa zhe omenjene shtiri vile precej neresnobne, umetnost pa je gola, kar se vsaj meni mi zdi moderno in vznemirljivo.

 

Umetnost gola ga razkriva ....................... bleshchech oblak motri Ljubljano.

Pogledam v razpredelnico rim, za 3. kitico velja shema: a f a e a e f e f

rima e (je nova, pojavi se samo v tej kitici, in to 3x; dolochil jo je shele chetrti verz): -ele

rima a: -iva

rima f: -ano

 

Umetnost gola ga razkriva:

pod Krimom zasejal je hrano

v mochvirna tla in shotna tkiva;

iz blata vile so spochele

she prvoselca pozheljiva,

prashiche, ribe in chebele

za lachno svakinjo Morano.

In ko so tisoch let preshtele –

bleshchech oblak motri Ljubljano.

***

Pri 4. kitici sem shele, pa mineva zhe peti dan, odkar se ukvarjam s to pesmijo. Medtem je kolegica Breda Konjar – Koni (na podlagi mojih dosedanjih zapiskov) napisala in objavila cel akrosonat, cheprav je zachela isti dan kot jaz. Polovica se mi oprosti, ker samega sebe prekinjam s temile komentarji, kar pochnem namenoma; mogoche celo zato, da bi me s konchano pesmijo prehitel she kdo.

Zgoraj, na mestu, kjer sem razpostavil magistrale v obratnem vrstnem redu in dobil shemo bodochih osmih kitic, sem zdaj lahko nashel naslednjo dvojico verzov, med katera bom vpisal she manjkajochih sedem.

 

Bleshchech oblak motri Ljubljano,

(vmes 7 verzov)

lepota se v zidove skriva.

 

Rime v 4. kitici: f a f g f g a g a

rima a: -iva

rima f: -ano

rima g: nova, uporabi se samo 3x – svobodna: -iti

 

Bleshchech oblak motri Ljubljano:

od blata mastna in lepljiva

se vgreza v polje razmehchano,

Ljubljanchani pa goloriti

si zazidavajo poljano,

pijani in nikoli siti.

Umazance le dezh umiva,

ljubezni nochejo chastiti,

lepota se v zidove skriva.

***

5. kitica. She malo realnosti ne bi shkodilo. Zlasti tiste, ki se ohranja skozi veke in je torej brezchasna.

 

Rime: a f a h a h f h f

rima a: -iva

rima f: -ano

rima h: nova, uporabi se samo 3x – svobodna: -ata

 

Lepota se v zidove skriva .......................  jechi, kot da je vse pozhgano.

 

Lepota se v zidove skriva,

zaupanje je razprodano,

zatrti strah pod srci biva.

Zavist je zaklenila vrata,

za njimi zver neukrotljiva,

krivichna, kruta, a bogata,

si lizhe pozlacheno rano,

medtem ko njena vest kosmata

jechi, kot da je vse pozhgano.

 

Tekst mi ni prevech vshech, a tolazhi me misel, da ga bom na koncu, ko bom dobil pregled nad celoto, itak lahko obdelal she bolj na fino.

***

6. kitica.

 

Rad bi preskochil veliko chasa, hkrati pa pokazal, da ima moje mesto – kot vse – vsaj dva obraza. Da je lepo in grdo, dobro in slabo. Chasovni preskok je seveda tvegan, ker bo zapis lahko kaj hitro videti povrshen, zlasti z gledishcha zgodovinarjev, vendar pa naj zgodba ostane poetichna, brez letnic in brez natanchnih podatkov. Morda bo hkrati, ko bo govorila o mestu, povedala tudi kaj pomembnejshega o njegovem prebivalcu oziroma njegovem dozhivljanju. Kajti mesto smo njegovi meshchani (kar pa bo predvidoma prishlo bolj do izraza shele v 7. kitici).

 

Jechi, kot da je vse pozhgano,

(vmes 7 verzov)

asfaltna reka osivela.

 

rime: f b f i f i b i b

rima b: -ela

rima f: -ano

rima i: nova, uporabi se samo 3x – svobodna: -ache

 

Jechi, kot da je vse pozhgano,

in vendar je Ljubljana bela

postala mestece prostrano:

ob ulicah stoje palache,

krasijo jo sadovi dela.

A che pogledash jo drugache,

ti bo po nafti zasmrdela,

kot alkoholik od pijache,

asfaltna reka osivela.

***

7. kitica

 

Asfaltna reka osivela

(vmes 7 verzov)

naj bo v preteklost zakopano!

 

rime: b f b j b j f j f

rima b: -ela

rima f: -ano

rima j: nova, uporabi se samo 3x – svobodna: -uje

 

Asfaltna reka osivela

pokriva zemljo prekopano,

(Zaskrbelo me je, da sem besedo prekopano zhe uporabil. Moram preveriti vse doslej zapisane verze, ki se konchujejo z rimo f. - Ne, nisem.)

spod nje je rodnost izpuhtela,

zato pa v spalnicah kraljuje

ljubezen strastna in vesela.

V Ljubljani ni she slajshe nuje

kot sladostrastje neugnano,

in kar bilo je temu tuje,

naj bo v pretelost zakopano!

 

(Manjka mi samo she ena kitica. Moram pohiteti, da me ne prehiti she Lidija.)

***

8. kitica

 

Naj bo v preteklost zakopano!

(vmes 7 verzov)

antichno mesto noch je vzela.

 

rime: f b f k f k b k b

rima b: -ela

rima f: -ano

rima k: nova, uporabi se samo 3x – svobodna: -avo

 

Naj bo v preteklost zakopano,

kar je Ljubljana pretrpela

in blagi chas je skril pred mano,

kako so vrinili v naravo

v davnini zhe nachrtovano

postajo, trzhnico, trdnjavo,

kako je srechna zacvetela,

ko pod derocho reko Savo

antichno mesto noch je vzela.

 

 

No, zdaj pa je:

 

LJUBLJANA

(akrosonat)

 

Ljubezen, mokra in iskriva,

je v toplih kapljicah zharela,

pod njo je spala plodna njiva,

krog nje so sanjala drevesa,

she tam, kjer svoje bistvo skriva,

so jo objemala telesa.

Vznemirjena je z iskro vnela

kristal soli na dnu ochesa,

jasnino je v zlato odela.

 

Jasnino je v zlato odela,

za njo pa noch srebrno siva

v tishini pesem je zapela.

Meglice so se razprshile,

svetloba v prah je izgorela.

Iz senc so vstale shtiri vile,

Dogana, Maja, Vesna, Zhiva,

in skrivni rek izgovorile,

umetnost gola ga razkriva.

 

Umetnost gola ga razkriva:

pod Krimom zasejal je hrano

v mochvirna tla in shotna tkiva;

iz blata vile so spochele

she prvoselca pozheljiva,

prashiche, ribe in chebele

za lachno svakinjo Morano.

In ko so tisoch let preshtele –

bleshchech oblak motrí Ljubljano.

 

Bleshchech oblak motrí Ljubljano:

od blata mastna in lepljiva,

se vgreza v polje razmehchano,

Ljubljanchani pa goloriti

si zazidavajo poljano,

pijani in nikoli siti.

Umazance le dezh umiva,

ljubezni nochejo chastiti,

lepota se v zidove skriva.

 

Lepota se v zidove skriva,

zaupanje je razprodano,

zatrti strah pod srci biva.

Zavist je zaklenila vrata,

za njimi zver neukrotljiva,

krivichna, kruta, a bogata,

si lizhe pozlacheno rano,

medtem ko njena vest kosmata

jechi, kot da je vse pozhgano.

 

Jechi, kot da je vse pozhgano,

pa vendar je Ljubljana bela

postala mestece prostrano:

ob ulicah stoje palache,

krasijo jo sadovi dela.

A che pogledash jo drugache,

ti bo po nafti zasmrdela,

kot alkoholik od pijache,

asfaltna reka osivela.

 

Asfaltna reka osivela

pokriva zemljo prekopano,

spod nje je rodnost izpuhtela,

zato pa v spalnicah kraljuje

ljubezen slastna in vesela!

V Ljubljani ni she slajshe nuje

kot sladostrastje neugnano,

in kar bilo je temu tuje,

naj bo v pretelost zakopano!

 

Naj bo v preteklost zakopano,

kar je Ljubljana pretrpela

in blagi chas je skril pred mano;

kako so vrinili v naravo

v davnini zhe nachrtovano

postajo, trzhnico, trdnjavo;

kako je srechna zacvetela,

ko pod derocho reko Savo

antichno mesto noch je vzela.

 

Antichno mesto noch je vzela,

Naj bo v preteklost zakopano!

Asfaltna reka osivela

Jechi, kot da je vse pozhgano,

Lepota se v zidove skriva.

Bleshchech oblak motrí Ljubljano,

Umetnost gola ga razkriva;

Jasnino je v zlato odela

Ljubezen, mokra in iskriva.