Revija SRP 141/142

Marguerite Yourcenar

 

NEREIDE IN KALI

 (dve zgodbi)

 

CHLOVEK, KI JE LJUBIL NEREIDE

 

Stal je pokonchen, bos, v prahu in usmrajeni vrochini pristanishcha, pod tanko platneno streho kavarnice, kamor je posedlo nekaj utrujenih gostov, zaman upajochih, da bi se zashchitili pred soncem. Stare, rjavkaste hlache so mu segale komaj do glezhnjev. Ostre, koshchene pete, podolgovata, ozhuljena in hudo opraskana stopala ter prozhni, obchutljivi prsti so pripadali rodu pametnih nog, vajenih vseh dotikov zraka in zemlje, utrjenih proti ostrim kamnom, ki v mediteranskih dezhelah pri obutem chloveku she vedno ohranjajo nekaj tiste lahkotnosti, kakrshno ima nag chlovek. Gibchne noge, tako drugachne od tezhkih in okornih nosilnih udov, vkovanih v obuvala severnih krajev. Sprana modra barva njegove srajce se je ujemala z barvo neba, obledelega od poletne svetlobe; njegove ramenske kosti in lopatice so prodirale skozi luknjasto tkanino kot samotne cheri; njegovo lobanjo so postrani uokvirjala rahlo podolgovata ushesa, podobna rochajem kakshne amfore; na njegovem upadlem, praznem obrazu so bili she vedno razlochno vidni sledovi lepote, kot pod ledinastim povrshjem izstopajochi obrisi razbitega antichnega kipa. Ochi bolne zhivali so se mu brez nezaupljivosti skrivale za trepalnicami, dolgimi kot tiste, ki robijo veke mul; iztegnjeno desno roko je ves chas trmasto molel predse z nadlezhno kretnjo starodavnih idolov, ki v muzejih dajejo vtis, da prosijo za obchudovanje mimoidochih, iz njegovih shiroko odprtih ust, izmed bleshchechih belih zob pa je prihajalo nerazlochno blejanje.

»Je gluhonem?«

»Ni gluh.«

Jean Demetriadis, lastnik velikih tovarn mila na otoku, je izrabil trenutek nepazljivosti, ko se je pogled slaboumnezha izgubil v smeri proti morju, in na kamiti tlak spustil drahmo. Rahel zven, napol zadushen s tanko plastjo peska, berachu ni ushel. Pohlepno je pobral mali svetli kovanec in takoj spet zavzel svojo stokajocho drzho, razgledujoch se naokoli kot galeb na robu obrezhja.

»Ni gluh,« je ponovil Jean Demetriadis in odlozhil predse skodelico, do polovice polno neke oljnate chrne goshche. »Beseda in duh sta mu bila odvzeta v takshnih okolishchinah, da se mi vechkrat zdi, kot da mu zavidam, jaz, razumen in bogat chlovek, ki na svoji poti vse prevechkrat naletim na dolgochasje in praznino. Ta Panegyotis (tako mu je ime) je onemel, ko mu je bilo osemnajst let, ker je srechal gole nereide.«

Na ustnicah Panegyotisa se je ob omembi njegovega imena zarisal plashen smehljaj. Videlo se je, da ne razume, kaj pomenijo besede tega pomembnega mozha, v katerem je negotovo zaslutil zashchitnika, a skoznje ga je dosegel njihov ton. Zadovoljen, da se govori o njem in da bi se morebiti dalo dobiti she kaj, je komaj opazno stegnil roko, z bojechim gibom psa, ki se s shapo dotakne kolena svojega gospodarja, da mu ne bi pozabili dati jesti.

»To je sin enega najpremozhnejshih kmetov v nashi vasi,« je nadaljeval svojo pripoved Jean Demetriadis, »in ti ljudje so za nashe pojme res izjemno bogati. Njegovi starshi imajo toliko zemlje, da ne vedo, kam bi z njo, krasno hisho iz klesanega kamna, sadovnjak z vech vrstami sadja, zelenjavni vrt, budilko v kuhinji, vechno luchko pred ikonami, skratka, vse, kar je treba. Za Panegyotisa bi lahko rekli, kar le redkokdaj lahko rechemo za kakega mladega Grka, namrech to, da je imel od chesa zhiveti, ne da bi mu bilo treba delati, in to do smrti. Lahko bi tudi rekli, da je imel pred sabo tochno zachrtano pot, grshko pot, prashno, polno kamenja, enolichno pot, a tu in tam popestreno s kakshnimi pojochimi murenchki in z ne ravno neprijetnimi postanki pred vrati pivnic. Pomagal je starim zhenam klatiti olive z dreves; nadzoroval je pakiranje zabojev z grozdjem in tehtanje volnenih bal. Pri pogajanjih s kupci tobaka je nevsiljivo podpiral ocheta, tako da je prezirljivo popljuval vsako ponudbo, ki ni bila vishja od zhelene cene. Zarochen je bil s hcherko veterinarja, prijazno mlado deklico, ki je delala v moji tovarni; ker je bil zelo lep, so mu pripisovali toliko ljubic, kolikor je v nashem kraju deklet, ki imajo rade ljubezen. Govorilo se je, da spi s popovo zheno, che je to res, mu pop ni zameril, ker sam zhensk ni kaj dosti ljubil in ga tudi njegova ni kaj dosti zanimala, saj se tako in tako ponuja vsakemu moshkemu. Predstavljajte si zdaj to skromno srecho nekega Panegyotisa: ljubezen lepih zhensk, zavist moshkih – vchasih pa tudi njihova zhelja – srebrna ura, vsake dva, tri dni prekrasna bela srajca, ki mu jo je zlikala mati, opoldne pilav in pred vecherjo modrozeleni, dishechi ouzo. Toda srecha je opotecha in kadar je ne unichijo ljudje ali okolishchine, ji grozijo duhovi. Morda ne veste, a nash otok je poln skrivnostnih pojavov. Nashi duhovi nimajo nich skupnega z vashimi severnjashkimi prikaznimi, ki pridejo na plan le opolnochi, in ki podnevi prebivajo na pokopalishchih. Ni jim mar za bele rjuhe, njihovi skeleti so prekriti z mesom. So pa lahko nevarnejshi kot dushe umrlih, ki so bile vsaj krshchene in so vedele, kaj pomeni zhiveti, in so spoznale trpljenje. Nereide z nashih poljan so nedolzhne in zle kot narava, ki chloveka enkrat varuje in drugich unichi. Starodavni bogovi in boginje so resnichno mrtvi in v muzejih pochivajo le njihova marmorna trupla. Nashe nimfe so bolj podobne vashim vilam kot pa podobam, ki si jih zamishljate po Praxitelovih kipih. Toda nashi ljudje verjamejo v njihovo moch. One obstajajo, kot obstajajo zemlja, voda ali nevarno sonce. V njih se poletna svetloba spremeni v meso, zato pogled nanje povzrocha vrtoglavico in otrplost. Pokazhejo se samo v usodni uri opoldneva – kot bi bile potopljene v skrivnost belega dne. Ko kmetje trdno zaprejo vrata svojih hish, preden lezhejo k opoldanskemu pochitku, tega ne naredijo zaradi sonca, ampak zaradi njih! Ta resnichno usodna vilinska bitja, te gole lepotice, ki prinashajo svezhino, a tudi zlo, so kot voda, s katero zhejni spije klice vrochice. Tisti, ki jih je kdaj videl, od hrepenenja in pozhelenja po njih pochasi shira; kdor se jim je drznil priblizhati, je postal nem za vse zhivljenje, kajti navadnim ljudem ne smejo biti znane skrivnosti njihovega ljubljenja. No, nekega julijskega jutra sta dve ovci Panegyotisovega ocheta nenadoma zboleli za vrtoglavico. Bolezen se je hitro razshirila na najlepshe zhivali v chredi in kos steptane zemlje pred njegovo hisho se je kmalu spremenil v dvorishche, kamor se je zatekla umobolna zhivina. Panegyotis se je sam, v opoldanski vrochini, pod zhgochim soncem, odpravil poiskat veterinarja, ki zhivi na pobochju, onkraj gore Ágios Eli, v majhni vasi, stisnjeni ob rob morja. Zmrachilo se je, on se pa she ni vrnil domov. Zaskrbljenost Panegyotisovega ocheta se je z ovac preselila na sina. Zaman so ga iskali po blizhnjih poljih in dolinah. Vso noch so zhenske molile v vashki kapeli, ki ni drugega kot skedenj, osvetljen z dvema ducatoma svech, zato se zdi, da lahko vsak hip vstopi Marija in tu rodi Jezusa. Naslednjega dne proti vecheru, takrat, ko se ljudje zberejo na vashkem trgu, posedejo za mize, da si ob skodelici kave, kozarcu vode ali zhlichki sladkega malo oddahnejo od dneva, se je Panegyotis vrnil. To je bil popolnoma nov Panegyotis, tako zelo spremenjen, kot bi ga srechala smrt. Njegove ochi so zharele, a zdelo se je, da sta belochnica in zenica pozhrli vso sharenico. Niti dva meseca malarije ga ne bi tako porumenila. Rahlo nagnusen nasmeh mu je krivil usta, odkoder ni prishla nobena beseda vech. Ni she bil popolnoma nem. Iz njegovih ust so prihajali pretrgani zlogi, kot zadnji grgljaji usihajochega studenca.

»Nereide ... Gospe ... nereide ... lepe ... gole ... chudovite ... plavolase ... chisto svetli lasje ...«

To so bile edine besede, ki so jih izvlekli iz njega. V dnevih, ki so sledili, so ga vechkrat slishali, kako je mehko, sam zase ponavljal: »Svetli lasje …svetlolaske …,« kot bi bozhal svilo. Potem je bilo tudi tega konec. Njegove ochi so izgubile sijaj; toda njegov novi pogled, negotov in nepremichen, je pridobil neke chudne sposobnosti: v sonce lahko gleda, ne da bi trenil z ochmi. Mogoche mu je vshech, da lahko gleda v tako slepeche svetlobno telo. Bil sem v vasi prve tedne njegovih blodenj: nich vrochine, nobenih znakov soncharice, napada mrzlice ali chesa podobnega. Starshi so ga odpeljali v blizhnji samostan, ki je slovel po izganjalcih zlih sil. Pustil je, da so delali z njim, kar so hoteli, ves mehak kot kakshna bolna ovca, toda niti cerkvene ceremonije ne zhganje kadila niti obredi starih vashkih zhensk niso mogli iz njegove krvi pregnati norih nimf barve sonca. Prvi dnevi njegovega novega stanja so minevali v neprestanih odhajanjih in prihajanjih: neutrudno se je vrachal na kraj, kjer se mu je zgodil privid: tam blizu je izvir, h kateremu vchasih prihajajo ribichi po sladko vodo, globoka dolinica, polna figovih dreves, od koder se steza spushcha k morju. Ljudje so verjeli, da se tam v redki travi vidijo sledovi lahnih stopinj zhenskih nog in polezhana mesta z odtisi teles. Pred ochmi vstane prizor: snopi sonchnih zharkov v senci figovih dreves, niti ne v senci, le v nechem bolj zelenem in nezhnejshem od svetlobe; mlad kmechki fant, vznemirjen od zhenskih vzkrikov in smeha, kot lovec, ki zaslishi prhutanje kril; nebeshke mladenke, ki dvigajo kvishku svoje bele roke, na katerih svetle dlachice prestrezajo sonchne zharke; senca lista, ki se premakne na golem trebuhu; svetla dojka, na kateri se pokazhe rozhnati in ne vijolichasti vrshichek. Panegyotisovi poljubi, ki so vpijali vase dolge goste lase, da se mu je zdelo, kot bi grizljal sladki med; njegovo pozhelenje, ki se je izgubljalo med svetlimi bedri. Tako kot ni ljubezni brez omame srca, tudi ni prave chutnosti brez obchudovanja lepote. Vse ostalo ni nich vech kot samodejno delovanje telesa, tako kot zheja in lakota. Nereide so mlademu neumnezhu odprle vrata v zhenski svet, tako zelo drugachen od sveta otoshkih deklet, kot se one same razlikujejo od zhivalskih samic. Prinesle so mu omamo neznanega, opitost chudezhnega, skeleche zbodljaje sreche. Ljudje trdijo, da se ni nikoli nehal srechevati z njimi, v vrochih urah dneva, ko lepe opoldanske prikazni pohajkujejo okoli in ishchejo ljubezen. Zdi se, da je na vse drugo pozabil, celo obraz svoje zarochenke, od katere se obrne proch, kot da je nagnusna spaka. Kadar pride mimo popova zhena, pljune za njo. Dva meseca je prejokala, preden se je potolazhila. Da bi ga chimbolj pritegnile v svoje igrice, so ga nimfe urochile v nekakshnega bebavega favna. Nich vech ne dela. Ne ve za mesece niti za dneve; postal je berach, ki skoraj vedno pojé le toliko, da ni vech lachen. Potepa se okoli, chim bolj stran od glavnih cest, izgublja se v poljih in borovih gozdovih, v votlinah med zapushchenimi grichi. Govori se, da je jasminov cvet, odlozhen na kamnitem zidku, ali beli kamenchek ob vznozhju ciprese zanj znamenje, ki mu sporocha, kdaj in kje se bo spet sestal z vilami. Kmetje menijo, da se ne bo postaral: kot vsi, ki jih je doletela zla usoda, bo venel, ne da bi vedeli, ali je star osemnajst ali shtirideset let. A kolena se mu tresejo, njegov duh je odlebdel in se ne bo nikoli vech vrnil, in iz njegovih ust ne bo vech prishla beseda. Zhe Homer je vedel, kako hitro pojemata pamet in moch tistim, ki spijo z zlatimi boginjami. Toda jaz Panegyotisu zavidam. Izstopil je iz sveta dejstev in stopil v svet iluzij, in vchasih mi celo pride na misel, da je morda iluzija oblika, ki jo v ocheh navadnega chloveka privzame najskrivnostnejsha stvarnost.

»No, zhe, ampak Jean,« malo jezno reche gospa Demetriadis, »menda ne mislite, da je Panegyotis zares videl nereide?«

Jean Demetriadis ji ne odgovori, ves prevzet napol vstaja s stola, da odzdravi trem tujkam, ki so prihajale navzdol mimo nas. Tri mlade Americhanke, v tesno se prilegajochih belih platnenih oblekah, so s prozhnimi koraki stopale po obali, ki se je kopala v soncu, za njimi pa se je star nosach upogibal pod tezho nakupov s trzhnice. In kot tri dekletca, ki gredo iz shole, so se drzhale za roke. Ena je hodila razoglava, z vejico mirte, zataknjeno v rdechih laseh, druga je nosila na glavi ogromen mehishki sombrero, tretja pa je imela okoli glave po kmechko zavezano bombazhno ruto, sonchna ochala s chrnimi stekli pa so jo zakrivala kot maska. Te tri mlade zhenske so se nastanile na otoku. Na njem so kupile hisho, ki je stala na samem, dalech od prometnih poti: ponochi so na svojem cholnu s harpuno lovile ribe, jeseni pa so zasledovale jerebice. Druzhile se niso z nikomer, same so gospodinjile, ker so se bale, da bi pomochnice motile njihovo intimnost, osamile so se kot divjakinje, da bi se tako izognile opravljanju, morda so jim bile ljubshe klevete. Zaman sem poskushala prestrechi pogled, ki ga je Panegyotis vrgel na tri boginje, pogled njegovih ugaslih ochi je ostal nedolochen: videlo se je, kot da ni prepoznal svojih nereid, preoblechemih v zhenske. Nenadoma se je sklonil, gibko kot zhival, pobral nov kovanec, ki je padel iz enega nashih zhepov, in na grobih vlaknih ohlapnega suknjicha, ki mu je, pripet za naramnice, visel z ramena, sem opazila tisto, kar bi po mojem mnenju lahko edino sluzhilo kot negotov dokaz: svilnato tanko nitko, las, ki je tja zashel z neke plavolase glave.

 

 

OBGLAVLJENA KALI

 

Kali, strashna boginja, se klati po indijskih planjavah. Videti jo je hkrati na severu in na jugu, na svetih krajih in na trgih. Zhenske trepechejo, kadar hodi mimo njih, mladi fantje z razshirjenimi nosnicami prihajajo na prag, celo majhni, jokajochi otroci vedo za njeno ime. Chrna Kali je grozljiva in lepa. V pasu je tako vitka, da jo pesniki, ki jo opevajo, primerjajo z bananovim drevesom. Njena zaobljena ramena spominjajo na vzhod jesenskega meseca; nabrekli dojki na dva popka tik pred razcvetom; njeni boki se zibljejo kot rilchek slonjega mladicha in njena stopala poplesujejo v ritmu mladih poganjkov. Njena usta so vrocha kot zhivljenje in njene ochi globoke kot smrt. Izmenoma se obchuduje v zrcalu bronaste nochi, srebrne zarje in bakrenega somraka, v zlatu opoldneva pa se zatopi v premishljevanje o sebi. Toda njene ustnice se nikoli ne nasmehnejo; okoli njenega vitkega vratu je ovita ogrlica iz lobanjskih kosti in na njenem obrazu, svetlejshem od ostalega telesa, so velike ochi jasne in zhalostne. Lice boginje Kali, vechno mokro od solza, je bledo in prekrito z roso, kot nemiren obraz jutra.

Kali je izvrzhena. Izgubila je svoje mesto v kasti bogov, ker se vdaja parijem in obsojencem. Njen obraz, ki ga poljubljajo gobavci, je ves prevlechen z zvezdastimi hrastami. Stiska se k luskinastim prsim kamelarjev s severa, ki se zaradi hudega mraza ne umivajo, s slepimi berachi lega na postelje, polne mrchesa, iz objema brahmanov se seli v objeme nesrechnikov nechiste rase, teh madezhev svetlobe, ki jim je nalozheno umivati mrliche; in Kali, zleknjena v piramidasti senci pogrebnih grmad, se jim predaja na she toplem pepelu. Ljubi tudi cholnarje, grobe in mochne; k sebi vabi celo chrne suzhnje, ki garajo po bazarjih in jih pretepajo huje kot tovorna zhivincheta. Z glavo se drgne ob njihova ramena, odrta od tezhkih bremen. Slabotna kot vrochichna bolnica, ki zaman ishche svezho vodo, hodi od vasi do vasi, od krizhishcha do krizhishcha, ishchoch vedno iste mrachne uzhitke.

Njena majhna stopala pod cingljajochimi obrochki udarjajo ob tla v razuzdanem plesu, toda iz ochi ji brez predaha lijejo solze; njena grenka usta ne dajejo poljubov, trepalnice ne bozhajo lic tistih, ki jo stiskajo v objemu, in njen obraz ostaja vechno bled kot brezmadezhni mesec.

 

Nekdaj je Kali, lokvanj popolnosti, sedela na prestolu v nebesih Indre kakor v notranjosti kakega safirja; diamanti jutra so se iskrili v njenem pogledu in vesolje se je krchilo in shirilo v ritmu njenih srchnih utripov.

A Kali, popolna kot cvet, ni vedela za svojo popolnost in neskaljena kot dan ni videla svoje svetlobe.

Ljubosumni bogovi so jo neke brezmesechne nochi prichakali v zasedi, v konichasti senci, v zavetju nekega zarotnishkega planeta. Obglavili so jo s strelo. Namesto krvi je iz njenega presekanega vratu privrel na dan curek svetlobe. Njeno truplo, ki so ga Demoni vrgli v brezno, se je v dveh kosih skotalilo na dno Pekla, tja, kjer se plazijo in jechijo tisti, ki niso zaznali bozhanske svetlobe ali pa so jo zavrnili. Zapihal je mrzel veter in zgoshchena sinjina se je zachela zlivati z neba; na vrhovih gora se je pod zvezdnatimi prostranstvi, kjer se je zhe zachelo nochiti, nakopichil bel oblak.

Bogovi – poshasti, bogovi – zhivali, vechroki in vechnogi bogovi, podobni vrtechim se kolesom, so bezhali chez temine, zaslepljeni od lastnega svetnishkega sija; zbegani Nesmrtniki, ki jim je postalo zhal zaradi storjenega zlochina.

Skesani bogovi so se ob Strehi Sveta spustili navzdol, v zadimljeno brezno, kjer se plazijo tisti, ki so nekdaj bili. Prehodili so devetero vic; shli so mimo samic iz blata in ledu, v katerih se duhovi, razgrizeni od slabe vesti, kesajo za storjene pregrehe; mimo plamtechih temnic, kjer drugi mrtveci, trpincheni od neizzhivetih strasti, objokujejo pregrehe, ki jih niso storili. Bogovi so se chudili, kako brezmejna je zla domishljija ljudi, kadar si izmishljajo neshtete oblike uzhitkov in muk zlih dejanj. Na dnu kostnice se je v nekem mochvirju kakor lotosov cvet zibala Kalijina glava, njeni dolgi chrni lasje pa so valovili okoli nje kot plavajoche korenine.

Lepo, brezkrvno glavo so pobozhno potegnili iz vode in se odpravili iskat telo, ki jo je nosilo. Neko obglavljeno truplo je lezhalo na rechnem bregu. Vzeli so ga, mu postavili na ramena Kalijino glavo in boginjo ozhivili.

Trup je pripadal vlachugi, usmrcheni, ker je nekega mladega brahmana poskushala vznemiriti pri meditaciji. Bledo telo, ki ga ni napajala kri, se je zdelo brezmadezhno. Boginja in kurtizana sta imeli na levem stegnu enako lepotno znamenje.

 

Kali, lokvanj popolnosti, se ni vech vrnila na prestol Indrovih nebes. Telesu, ki mu je bila dodana bozhanska glava, se je tozhilo po zloglasnih chetrteh, po prepovedanih dotikih, po sobah, v katerih prostitutke snujejo skrivne razvratnosti in skozi zelene zhaluzije prezhijo na nove stranke. Zapeljevala je otroke, drazhila starce in oblastno ukazovala mladim ljubimcem. Mestne zhene, ki so jih njihovi mozhje zanemarjali in so se pochutile kot vdove, so telo boginje primerjale s plameni grmade za sezhiganje mrlichev. Bila je umazana kot podgane v kanalih in osovrazhena, kot so poljske podlasice. Kradla je srca kot razcapane kose drobovine z bazarskih stojnic, zdrizasti plen se ji je lepil na roke, kot se iz satovja cedi med. Brez pochitka od Benaresa do Kapilavistuja in od Bangaloreja do Srinagarja je Kalijino telo vlachilo za sabo onechashcheno glavo boginje in njene jasne ochi so bile polne solz.

 

Nekega jutra v Benaresu je Kali, pijana, z obrazom, spachenim od utrujenosti, prishla iz ulice kurtizan. Na polju je ob kupu gnoja sedel in se slinil neki norec. Ko je shla mimo, se je dvignil in zachel techi za njo. Od boginje ga je lochila samo she dolzhina njegove sence. Kali je upochasnila korak in pustila, da se ji je priblizhal.

Ko je odshel od nje, je nadaljevala pot proti neznanemu mestu. Neki otrok jo je prosil miloshchine; ni ga opozorila na strupeno kacho, ki se je dvigala izmed dveh skal, pripravljena na ugriz. Zgrabila jo je divja jeza na vse, kar zhivi, hkrati pa zhelja, da vse zhivo she namnozhi, da bi ta bitja potem unichevala in se s tem teshila. Videli so jo, chepecho na robu pokopalishch; pod njenimi zobmi so pokale kosti kot v levjih cheljustih. Ubijala je kot zhuzhelchja samica, ki pozhira svoje samce; pod seboj je dushila bitja, ki jih je rodila, kakor divja svinja polezhi skotene prashichke. Svoje zhrtve je pokonchala tako, da je po njih plesala. Iz njenih ust, zamazanih s krvjo, se je shiril zadah po klavnici, toda nesrechnike so tolazhili njeni objemi in vrochina njenih prsi je storila, da so pozabili na vse muke.

 

Ob robu nekega gozda je Kali naletela na Modreca.

Sedel je s prekrizhanima nogama, dlani je imel polozheni eno v drugo in njegovo mrshavo telo je bilo izsusheno kot les, pripravljen, da z njim zakurijo grmado. Nihche ne bi mogel rechi, ali je zelo star ali zelo mlad. Njegove vsevidne ochi so bile pod priprtimi vekami komaj opazne. Okrog njega se je svetloba razprostirala v okroglem siju in Kali je zachutila, kako se globoko v njej poraja slutnja velikega, dokonchnega spokoja, zastoja svetov, odreshitve vseh bitij; kako se blizhata blazheni dan, ko sta zhivljenje in smrt enako nepotrebna, in doba, v kateri Vse po malem izginja v Nich; kot da bi ta chista nichnost, ki jo je spochenjala v sebi, zadrhtela v she nerojenem otroku.

Uchitelj vélike sochutnosti je dvignil roko, da bi blagoslovil mimoidocho.

»Moja brezmadezhna glava je bila spojena z gnusobo. Hochem in nochem obenem, trpim, pa vendar hkrati uzhivam, groza me je zhivljenja in strah smrti.«

»Vsi smo nepopolni,« reche Modrec, »vsi smo locheni, drobni delchki, sence, brezsnovni duhovi. Zhe na veke vekov verjamemo, da jokamo, in verjamemo, da uzhivamo.«

»Bila sem boginja v Indrovih nebesih,« je rekla kurtizana.

»In nisi bila nich bolj osvobojena navezanosti na stvari; tvoje diamantno telo ni bilo nich bolj zashchiteno pred nesrecho, kakor tvoje telo iz blata in mesa. Mogoche pa si, kakor zhenska, ki nima sreche in onechashchena blodi po cestah, blizhe temu, kar je brez oblike.«

»Izmuchena sem!« je zaihtela boginja.

 

Tedaj se je modrec s konico prstov dotaknil njenih chrnih, s pepelom zamazanih kit:

»Pozhelenje ti je odkrilo nichevost zhelja, obzhalovanje te uchi, da je kesanje odvech. Bodi potrpezhljiva, o, Zmota, katere del smo mi vsi, o, Nepopolna, zaradi katere popolnost ve sama zase, o, Slepa jeza, ki nisi neizbezhno neminljiva …«

 

Iz francoshchine prevedla Nadja Jarc