Revija SRP 141/142

Luka Hrovat

 

POBREZHJA

 

a)

Skozi zapushchena drevesa in skozi

neprehojene poti, v bridkih krikih in

prek ugaslih solz spominov: v teh

prashnih odejah kroshenj in izpuljenih

vej se vije umazano blato mrzle reke,

ki obracha tok v prejshnje struge, v chas,

ko zhivljenje ni vech zhivelo. V toku zato

ni vech mochi, je le leno pozibavanje

valov, ki ishchejo dokonchnost smrti.

Pojdi in utoni v svojih temnih globinah

rezh, kjer okljuki vodovja izbruhnejo

kot ognjeni kresovi sredi nochi. Tako

skozi zapushchena drevesa in skozi

neprehojene poti obglavljena trupla

polnijo zhe davno mrtvo reko ubitega diha.

 

 

 

b)

V buchanju vodá, v prelivanju vodnih

kapljic, v strugah in v kotanjah, v

pljuskanjih in v prasketanjih valov,

mavrichne barve oblivajo horizonte

usihanja: vse teche, odteka kot polteni

obrazi, polni srag, trpljenja, muchenja

in zhivljenja. Nemoch zelenih tekochin,

da bi z izpiranjem prebudile tajinstvene

bogove bliska in groma in tiste grmenja

in zharenja in one treska in bobnenja.

 

 

 

c)

V premrazhenosti, ko veke zaledenijo in

se ochi ne zmorejo vech odpreti, in v

mrzlosti dneva, ko udarci premagajo

telo v rdechkasti bolechini, krchi postanejo

nove smernice dihanja. V hlastanju po

mirni nochni sapi, v jokanju in v krichanju

izogibanja bolechin, kjer bi oblaki plavali

na jasnem nebu in kjer bi jim pogledi

sledili iz vzhoda na zahod, dokler ne bi

zashli v horizonte barvastih skal, bi v

naglici tresenja odpirali zemljo, da bi iz

nje pokukalo do-konchno zavetje.

 

 

 

ch)

Prostori dezhnih zaves padajo v ritmih morskih

pen, ki vabijo chloveshkost v klice krika, v presledke

neviht, chakajoch na vetrove in bliskanja, ki naj

razbijejo blok nemira, ki pada na krvaveche dlani

potopljencev, odlezhanih na mochvirskih tratah

ugaslih besed. Skrivnost ubijanja zarezhe v mehka

telesa, kjer so kosti izrezane in zmlete v chudezhni

prah pomirjanja in ne-upa. Rahli premiki sten

tako butajo v konec ravnin, v tiste prazne in

nikogarshnje sobe izbrisanih daljic in belih pik.

 

 

 

d)

V vetrnih pishchalih se oglashajo kot nemirne

zhivali pred potresi in nevihtami. Njihovi zamolkli

glasovi zibajo tla kot mogochni vulkani, ki

bruhajo pepel in ogenj. V dnevih zatemnitve

zaklinjajo svetlobo zvezd, ki pada na zemljo.

Takrat zapihajo vetrovi mochi. V tekanju in zibanju

lovijo ubezhne sence, ki niso nashle zatochishch.

Njihove zhrtve nikoli ne prezhivijo in tudi spomin jih

zapusti. V takih nevarnih nocheh umira luch kot

utripajochi plamen, ki dokonchno omahne.

 

 

 

e)

Skalne cheri gomazijo po raztrganih objemih.

Krilate roke venomer tezhijo k pritiskom z

drugimi, oddaljenimi perutmi, ki ishchejo luke

zavetja in toplih usten. Strashne vode potopijo

svetlobo zaliva, lomijo in krivijo jih do zloma,

kjer mrtvi udi visijo kot pridelki na trgih in

sejmih. V prelomljenih zharkih se nahajajo:

v presledkih med ogledi, otipavanji in

okushanji. Vechji del mesta jim zasmradi kozhe.

Na koncu ostanejo zapushchene smeti, ki jih

niti smetarji ne pobirajo vech. Kot olupljeni

poljubi, osovrazheni, pretepeni kot vechni

madezhi na ulicah izgube.

 

 

 

f)

V prelivanju, v pljuskih vodá ob bregove, v chutnih

dotikih, ki polzijo kot dezhne kaplje po telesu; kot

kri, ki objame vse pore telesa, v zamrznjenem

chasu, ko se vse ustali, ko tudi veter zajame

pljucha in chaka, da izpihne svojo prebujenost;

kot reke, ki techejo in se zaletavajo in nanashajo

materiale sveta, ki so se izgubili. Najdeni tako

pochivajo ob ustju odtokov, v obljubi rasti in

razpetih popkov, ki chakajo, da pokazhejo svoje

miline prihajajochim korakom prihodnosti. V

zvijanju cvetlichnih glasov dotekajo kot rechne

vode, ki zasejejo pomlad. Rosa lezhi na njihovih

temenih kot modra krona upogibajochega popoldneva.

 

 

 

g)

V vejevju krakajo kot sivi vrani na svoj

bodochi plen. Ti glasovi spominjajo na

krvava brezna, ki tiho samevajo v kotlinah

usod. Nad njimi se sprehajajo chrni oblaki,

ki chakajo na padec, ki bi olajshal njihova

bremena: so kot noseche matere naliva.

Dezhne kaplje naj se usujejo in napolnijo

kotanje z zvoki shirnega sveta. V tako

nastalih jezerih se pretakajo nove vode,

ki ne poznajo zhivljenja: so samo izbrushene

gladine ogledal, prek katerih se brishejo

meje realnosti. V takih podobah nastajajo

napihnjene razsezhnosti eksistenc, saj jih

shumenje in nihanje zazibljeta v zamaknjenost

lastne neprepoznavnosti.