Revija SRP 141/142

Lev Detela

 

ITALIJANSKO POTOVANJE

 

»Italiam non sponte sequor …«

Publius Vergilius Maro, Aeneis, Liber quartus

 

I. GORECHA POLJA

 

OBALA PRI KUMI

 

Sem prostovoljno tu.

 

Morda je bil petek ali torek.

Opoldne. Vrochina nad zalivom.

Ob obali je shumelo veliko morje

s svojo skrivnostno vechno melodijo.

 

Bila je ura, ki zachara zrak v ogenj,

in chas za upanje, da zagori.

Bila je doba, ko postanesh silni plamen

in se iskrish z vsemi stvarmi.

 

So svetlolasi dnevi v poletju,

ko se nebo blesti v valovih kot srebro.

So rozhe sredi blagega ptichjega petja

kot obleka za dusho, ki tiho ob obali bdi.

 

Na polju se slozhno druzhi belo z rdechim

in trava v zhgochem soncu rumenkasto rdi.

V zenicah se svetlikajo stari chasi

davno pozabljenih stvari.

 

Cuma (Pozzuoli), 25. avgust 2017

 

Avtor zgornjih slovenskih stihov je prishel v Italijo prostovoljno, kar pa ne velja za junaka Vergilove Eneide Eneja. Po tezhkih bojih pri Troji, opisanih v Homerjevi Iliadi, ki so jo z zvijacho zavzeli grshki Ahajci, ga je po dolgih in nevarnih odisejadah po morju zaneslo k obali pri Kumi v juzhni Italiji.

V antiki velikokrat omenjani kraj Kuma (it. Cuma, lat. Cumae, starogrshko Kyme)) lezhi 30 km severno od Neaplja pri Tirenskem morju. Ustanovili so ga 740 pr. Kr. Grki, ko so prishli na kopenski del sedanje Juzhne Italije z blizhnjega otoka Ischia (grshko Pithekoussai = po nekaterih etimoloshkih razlagah verjetno »Opichji otok«), kjer so zhe pred tem imeli prvo kolonijo na sedanjih italijanskih tleh. Naselje oziroma mesto se je gospodarsko dobro razvijalo in je kmalu ustanovilo dodatni naselji Putuoli ( = Studenchek; sedaj mesto in shkofija Pozzuoli) in Neapolis (zdaj Neapelj). Postopoma je kolonija tudi v bojih z latinskimi plemeni izgubila grshki pechat in leta 331 pr. Kr. prishla kmalu kot municipium pod oblast Rimske republike.

Na hribu nad mestom je bil velik tempelj boga Apolona (ostanki so she ohranjeni), pod hribom v votlinah pa vech stoletij znamenito prerochishche. V antiki je nastal vtis, da vodijo votline in vulkanske vdrtine pri Kumi in v blizhnji okolici v podzemlja spodnjega sveta (Nekya), kjer bivajo sence umrlih kot netelesna skrivnost. Vergilova slovita pesnitev Eneida in med drugim tudi Dantejev Pekel iz Bozhanske komedije odsevata duhovno-religiozne utripe tega antichnega svetishcha in prerochishcha.

V shestem delu obshirne pesnitve Eneida (lat. Aeneis) opisuje Vergil neprostovoljni prihod trojanskega junaka Eneja na italijanska tla. Po dolgih blodnjah chez morja se znajde na obali pri Kumi. Pod Apolonovim templjem na hribu vedezhuje v podzemski votlini prerokinja Sibila usodo na velikokrat dvoumen nachin v obliki rebusov in ugank. Enej jo obishche v votlini in prosi za pomoch. Rad bi v podzemlju spodnjega sveta obiskal svojega mrtvega ocheta, ki je umrl na begu iz Troje. Sibila mu zheljo pod razlichnimi pogoji izpolni in ga pospremi v podzemski svet umrlih.

V chasu Enejevega obiska je prerokinja stara zhe 700 let. To nechloveshko starost si je izprosila pri Apolonu, ko jo je hotel imeti za ljubico. Po Enejevem obisku bo zhivela she 300 let, nazadnje, kot pripoveduje legenda, bo zhivotarila skrcheno stisnjena v steklenici, obesheni na steno votline – z edino zheljo, da bi chim prej lahko umrla.

Primerjaj tudi: France Presheren, V spomin Andreja Smoleta : »Mogla umreti ni stara Sibila, / da so prinesli ji z doma prsti …« (1844).

 

 

 

OB TIRENSKEM MORJU

 

Pred tisochi let, Enej,

si bil tu – neprostovoljno.

 

Dolg izgon ti je bil namenjen

in tezhka blodnja po morju,

preden konchno zagledal obalo si svetlo,

nad katero blesti se zvezda danica,

ki svit v novo zhivljenje prinasha.

 

Osamljen si stal ob skalah in vitkih drevesih,

ki jih zeleno hrepenenje dviga v oblake.

Bogvedi zakaj te je Bog kaznoval

in poslal na preizkushnjo v neznano tujino.

 

Noch je minila, cheprav mi vsi tukaj na zemlji

do enega in istega kraja na koncu hitimo,

k trumi umrlih, kot sence v razpokah zemlje lebdechih,

v svetu, za zhive zaprtem, polnem brezmejne skrivnosti.

 

Pozzuoli, avgust 2017

 

Vergil (70 – 19 pr. Kr.), avtor slovite Eneide, nastale ob podpori cesarja Avgusta kot nacionalni ep Rima, ki se naj po velichini postavi ob bok in kosa s Homerjevima Iliado in Odisejo, zapishe v chetrti knjigi Eneide (verz 360) tudi tole: »… desine meque tuis incendere teque querelis / Italiam non sponte sequor…« (… nehaj sebe in mene muchiti s tarnanjem, / nisem prishel v Italijo prostovoljno …). To je del Enejevega zagovora z zahtevo, da ima tudi on pravico do rodne domovine, vendar so ga bogovi prisilili, da jo je moral zapustiti. Pozneje bo kot pregnanec s svojim rodom na tujih tleh ustanovil novo domovino: Rim.

 

 

 

CAMPI FLEGREI

 

Od tod ni dalech do vhoda v podzemlje.

Vsepovsod dishi po ognju in zhveplu.

Iz zemlje vrejo vrochi kalni viri.

Nemiren je ples senc po suhi travi.

 

Usoda zhe tisochletja mrmra tu sive litanije.

Vrtinchi se nad goshchavo in razpokano divjino.

Zemlja se odpira v ostrih krogih chez golichavo.

Iz razpoklin puhtijo strupene usedline.

 

Iz shpranj v moji glavi se oglashajo votli poki.

Izpod shkrbine v pesku puhti zahrbtna para.

Votel je krohot razdrazhene zemlje.

Morda so mrtvi na dolgem sprehodu.

 

Vezuv ni edini vulkan pri Neaplju. Njemu nasproti pri zahodnem delu zaliva ob mestu Pozzuoli je drugo obsezhno vulkansko podrochje z vechjim shtevilom nizhinskih prizemnih vulkanov, med katerimi je najvechji she delujochi ognjenik Solfatara, ki velja za nevaren megavulkan (zadnji izbruh 1538, pri katerem je v sedmih dneh nastala nova gora Monte Nuovo). To podrochje je povezano z blizhnjima vulkanskima otokoma Procida in Ischia (zadnji vulkanski izbruh 1301).

V antiki so to podrochje imenovali Campi Flegrei (Gorecha polja). Grshki potopisec in geograf Strabon je leta 60 pr. Kr. zapisal, da se pri Solfatari nahaja glavni vhod v podzemeljski svet mrtvih. Medtem ko se vechina turistov v danashnjem chasu poda predvsem v Pompeje in na neprerachunljivi ognjenik Vezuv (zadnji izbruh 1944), je bilo v prejshnjih stoletjih, ko je zavest o antichni kulturni dedishchini she zhivela v zavesti javnosti, vulkansko podrochje Campi Flegrei zaradi opisov v Vergilovi Eneidi v ospredju zanimanja tedanjih popotnikov. Tu se je mudil Goethe (1787) in druge svetovno znane osebnosti.

Vulkan od leta 1950 po shtiristoletnem premoru neprestano povechuje aktivnosti. V chasu mojega ogleda podrochja Solfatare je v eno od ognjenishkih kotanj z vrelim blatom padel enajstleten italijanski dechek, ki je po neumnosti preplezal zashchitno ograjo. Oche in mati sta mu hotela pomagati, a sta prav tako izgubila zhivljenje.

 

 

 

OB AVERNSKEM JEZERU

 

Pod strmim grichem hitro zablodish v goshchavo.

Se spustish navzdol med kamenje, v vroche rove in vdolbine.

Med dimom, paro, zhveplom in osamo

zagledash mnozhico ubitih v strmoglavi jami.

 

 

Mrtvi skeleti v polmraku, rdechkast dim

in rezka bolechina sredi strupenega zadaha.

Otrpnil bosh in chakal v nemi grozi,

kot sem otrpnil jaz, ko me pretresel je pekel zgodovine:

 

Auschwitz na dnu danashnjega sveta

s telesi, ki so v vrocho pech drsela.

Tezhko razumesh to nekaj desetletij za groznimi dogodki,

zdaj v chasu, ko je prevech zlata in leporechja.

 

Avernsko jezero se nahaja na podrochju Campi Flegrei. Je vulkanskega izvora. Izbruh Solfatare v letu 1538 je njegov dostop do Tirenskega morja popolnoma zasul. Ime jezera je grshkega izvora in izvira iz besede aornos (jezero brez ptichev, zaradi strupenih plinov). Pri jezeru ob obali Tirenskega morja se je nahajalo najvechje vojashko pristanishche Rimskega imperija Portus Julius. V blizhini je imel Julij Cezar pochitnishko vilo.

 

 

 

VULKAN SOLFATARA

 

Globoko spodaj pekel je in vroche.

V zelenkastih zubljih zloba se poganja

kot zhivi bich v vest po neumnosti izgubljeno,

ki od jutra do vechera te v dushi rezko peche.

 

To je kraj pogube in razpada

s slabimi kralji in hudobnimi preroki,

v blato nesrechno ugreznjeni

so za vedno se ujeli v trdi razpoki.

 

Pogled v zhrela in korita

odkrije nam vse tisto

ob luknjah in teminah,

kar je navzven namenoma zakrito.

 

Zdaj vidimo kot prerojeni,

kar videti sploh ni mogoche,

ob rezkih strupih in ostri pari,

ki med razpoklinami klopoche.

 

Vergil v Eneidi (Liber Sextus, 236) o (pod)zemskih razsezhnostih kraja med drugim zapishe: »… spelunca alta fuit vastoque immanis hiatu, scrupea, tuta lacu nigro nemorumque tenebris …« (zgoraj razshirjena votlina z groznim zhrelom, ob temnem gozdu in chrni vodi)

V blizhini Pozzuolija, na pobochju pri Posillipu pri Neaplju, je v votlini pri majhnem parku she ena velika posebnost, domnevni grob velikega pesnika antike Vergila (Tomba di Virgillo). To je skrivnosten poetichen kraj s posebnim charom, cheprav ni izprichano, da je to pesnikov resnichni grob. Po tedanji rimski navadi so Vergilovo truplo na pogrebni slovesnosti sezhgali, njegov posmrtni pepel pa raztrosili v morje, chez polja in v veter.

Mesto Pozzuoli (prvotno Putuoli = Studenchek), v blizhini katerega vabijo na ogled zhe omenjene vulkanske in antichne arheoloshke zanimivosti, je bilo v chasu Rimske republike najvechje pristanishche drzhave. V mestu se nahaja tretji najvechji amfiteater starega rimskega imperija (za Kolosejem v Rimu in amfiteatrom v Capui). Nudil je prostor za najmanj 20.000 obiskovalcev. V njem so leta 305 v chasu preganjanja kristjanov usmrtili znanega neapeljskega svetnika sv. Januarija.

V sedanjem pristanishchu je she vedno veliko ribishkih ladij. V Pozzuoliju je vech dobrih restavracij (npr. Il Tritone), ki gostom ponujajo najboljshe ribje jedi Italije.

 

 

 

V BREZNU HUDE JAME

 

Zahrbtnost, prebarvana z rdechimi kolesci in kvadrati,

in chrna podlost brez vesti kot starikava vlachuga

sta dve poshasti na dnu mrtvine,

kjer kruta smrt se smeje iz razpokline.

 

Telesa zhrtev v breznu hude jame

v temachnih krajih, za ljudi zakritih,

she chakajo na jutro, ko bodo prebujena,

v novi svetlobi zazhivela razsvetljena.

 

Vdolbine, zhrela in votline niso le posebnost juzhnoitalijanskega podrochja v Italiji, temvech lahko sprozhijo niz asociacij na razlichna brezna in morishcha sveta, she posebej tudi na hude jame vech tisochev umorjenih v Sloveniji.

 

 

 

 

 

II. CVETOCHA POLJA

 

MOLITEV V AVGUSTU      

 

Ta avgust te hitro vrzhe iz ravnotezhja.

Zato poglej, kako spet cveti trdozhivi regrat.

Nebo postaja rozhnatorumeno.

Ob morju dishi zrak po milem cvetju.

 

Je neka pot med ciprese, kamne, oljke, trto.

Med dobre zhivali in ljudi med nami.

Roke iztegnjene v nebo kot priproshnja k Bogu,

kot upanje in molitev v brezdushnem primezhu obupa.

 

 

 

O SOLE MIO   

Za Mo.

 

Odpresh ochi.

Dan, poln svetlobe,

zveni globoko do srca

in s toplo melodijo

bozha tvoj obraz.

 

Vsa lepa stopish k oknu.

Pred tabo se razpne

peneche morje.

Nad njim se shiri modri svod

in bozha tvoj obraz.

 

Igra se sonce

s pticami in vetrom.

Preliva svoje zharke skozi vrt.

Hiti chez prebujeni svet zanosno

in z iskro silo bozha tvoj obraz.

 

Neapelj, avgust 2017

 

Leta 1898 je italijanski glasbenik in skladatelj Eduardo Di Capua, ko se je mudil na turneji v Odesi, po viharni dezhevni nochi iz domotozhja po domachem sonchnem Neaplju zlozhil popevko O sole mio (O moje sonce) v napolitanskem ljudskem nachinu. She isto leto je na tradicionalnem pevskem tekmovanju ljudskih popevk, ki so ga od leta 1830 prirejali ob Marijinem prazniku 8. septembra pri cerkvi Santa Maria di Piedigrotta v neapeljskem mestnem predelu Mergellina, prejel 2. nagrado za isto pesem. Pogoj je bil: neapeljska domacha tematika v narechju z ljubezenskim motivom. Melodija je postala zelo hitro svetovna uspeshnica, ki jo vse do danes pojejo tudi veliki operni pevci (Beniamino Gigli, Enrico Caruso, Luciano Pavarotti itd). Popevka se v neapeljskem narechju glasi: Che bella cosa è jurnata ´e sole … (Kako lep je sonchni dan, svezhi zrak po neurju …/ Ampak ni lepshega sonca, kot si ti, oh, moje sonce …).

Neapelj s priblizhno milijonom prebivalcev je za Rimom in Milanom tretje najvechje mesto v Italiji. Njegova zgodovina sega dalech v tisochletje pred Kristusom. Mesto in njegovo blizhnjo in daljno okolico krasijo shtevilne znamenitosti iz antichnega chasa, a tudi iz poznejshih obdobij (npr. kraljevski grad Palazzo Reale in Castel Nuovo iz 13. stoletja, katedrala in cerkev neapeljskega svetnika Januarija).

Znachilna je zhivahna, pravzaprav buchna mentaliteta tamkajshnjega juzhnjashkega prebivalstva. Tudi zasebno zhivljenje se hitro premakne na cesto in postane teatralichna odrska predstava in burka. Zato ni chudno, da sta pesem in igra dva pomembna chlena mestnega zhivljenja. Celo cerkveni prazniki so velikokrat zelo glasni.

Mestna uprava se ves chas bori s korupcijo in kazhe vidne slabosti, zato mafija upravlja razlichne posle, kjer je drzhava odpovedala. Ta chas si lokalni politiki prizadevajo posodobiti javni promet. Vech pozornosti je namenjeno tudi zashchiti narave, negovanju parkov in vrtov, ki so bili dolgo chasa prevech zanemarjeni.

 

 

 

          INTERMEZZO

 

Danes sem stopil soncu na rep.

Za kazen se je uzhaljeno skrilo za osat.

Zdaj sem sam med sencami na pesku.

S suhimi ustnicami ishchem studenec zhive vode.

Rad bi zapel pesem.

Toda zhe slishim glas nekoga,

ki ga nikoli ne pozabish.

 

 

 

SANTA LUCIA

 

Ob morju je razgiban kraj, veliko mesto ljubeznivo.

Nad njim se sinji svod razzharja, ob rani uri svezhi svit.

Nad vodo galebi letajo krichavo, veter vrshi in jambor stoka.

Oseka postaja svetloplava, val s soncem hitro govori.

 

Nad vodo ribich se priklanja, pozhene mrezho gor in dol,

jo vrzhe v vodo s krepko roko, potisne vrv pod choln globoko,

zashkriplje jadro, se maje choln navzgor visoko, morje shumi.

Nov dan je zhiva voda, ki ozdravi, nas vse predrami, odpre ochi.

 

Kako lepo je tu na cholnu, o sladki Neapelj, mili kraj.

Vsi pridite na choln in plovbo chez morja biserno ravan.

Kako sem srechen tu na morju, kjer val ob valu se iskri.

Neapelj krasni, Sveta Lucija, svetloba bozha mi srce.

 

 

Santa Lucia je napolitanska ljudska popevka iz 19. stoletja. Leta 1849 jo je prvich zabelezhil Teodoro Cottau. Verjetno je nastala v Neapeljskem zalivu v nekdanjem ribishkem naselju Borgo Santa Lucia. Pesem opeva ribishko zhivljenje, cholne in morje in slavi Neapelj: O dolce Napoli, o suol beato …(O sladki Neapelj, blazheni kraj …). Pesem je postala zhe v 19. stoletju svetovno znana. Z njo na koncertih nastopajo tudi veliki pevci (Enrico Caruso, Elvis Presley itd.). Posebno priljubljena je tudi na Shvedskem zaradi tamkajshnjega zimskega Lucijinega praznika prichakovanja nove svetlobe.

 

 

 

SORRENTO

 

Na koncu zgodnjega vechera se vrnem spet nazaj v Sorent.

Objela te bom, zlato mesto na pechinah

pod razburkanim morjem, zacharani kraj.

Zvecher bom prishla tiho in mirno

kot tujka po davno izgubljeno nazaj.

 

 

Skoz veter bo zvenela moja zhalost nad prepadi

v objemu dehtechih pinij in cipres,

se druzhila bo z zvoki shkrzhatov med nasadi

v objemu razprtih rozh in odprtih src.

 

Zvenele bodo melodije skoz temnechi zrak nad morjem,

spreminjala se pesem bo v brezbrezhju pozne ure

iz tozhb izgnanke sredi nochne more za obzorjem

v tisoch svetlih zvezd v narochju blage lune.

 

Torna a Surriento (Vrni se v Sorrento) je tretja mednarodno uspeshna napolitanska popevka (canzone napoletana) izpod peresa Ernesta de Curtisa iz leta 1884. Znana je postala shele leta 1905 po festivalu v neapeljski Piedigrotti. Od takrat sodi v program znamenitih pevcev (Beniamino Gigli, Placido Domingo, Jose Carreras, Luciano Pavarotti, Mario Lanza, Dean Martin). Elvis Presley jo je predstavil v posebni priredbi kot Surrendo.

Glas zaljubljenega (zaljubljene) kliche v neapeljskem narechju v razlichnih besedilnih variantah izseljenca (izseljenko) v tujini, naj se vendar vrne v chudoviti Sorrento, saj ni lepshega kraja na svetu. Zakaj si zapustil(a) domovino? Pridi ljubljena (ljubljeni) nazaj za vedno. Poglej samo to chudovito morje pri Sorrentu. Zbudili se bodo lepi obchutki … (Vide ´o mare de Surriento, spira tantu sentimento …)

Zhe zaradi lege na skalnati pechini visoko nad morjem je Sorent nekaj posebnega. Od blizu in dalech privlachi obchudovalce in turiste. Kraj je obdan z dishechimi nasadi limon in pomaranch. Globoko pod pechinami je ribishko naselje s shtevilnimi lokali. V sredishchu mesta stoji kip pesnika Torquata Tassa (1544 – 1595), ki se je rodil v Sorentu.

 

Sorent (Sorrento), 23. avgust 2017

 

 

 

SLAB DAN OB MORJU

 

Razpenjeno morje, veter, trije galebi.

Ogromno nebo izziva z neizprosno modrino.

Chutish, da se bosh izgubil v neoprijemljivi pokrajini.

 

Je to vse?

Ja, to je pravzaprav vse!

 

 

 

POMPEJI

 

Smrt iz zahrbtne gore

she vedno vznemiri srce.

Pinije spodaj ob slavoloku

kljub temu oshabno molche.

 

 

Poznam te, ars moriendi, neumna modrost,

zahrbtno zasuta z ognjem in zhveplom,

vsem na ocheh kot neusmiljena norost

v nerazumljivem blodnjaku starega pekla.

 

Ko se znova zamajejo zidovi

in nas bo ogenj treshchil ob tla,

postanemo sredi rdechega mraka

razbeljena trupla na koncu sveta.

 

Pompeji so bili antichno mesto v Kampaniji pri Neaplju. Osemnajsturni izbruh Vezuva verjetno 24. avgusta 79 po Kr. ga je skupaj z blizhnjimi kraji Herculaneum, Stabiae in Oplontis zasul s pepelom in kamenjem (plovcem) in popolnoma unichil. Dolga stoletja je bil kraj pozabljen, dokler ni v 19. stoletju postal sredishche svetovne arheologije. Podrochje, pokrito s 25 metri vulkanskega materiala, so izkopali iz zemlje in na odlichen in avtentichen nachin obnovili. Velja za eno najbolje ohranjenih starorimskih naselbin.

O izbruhu blizhnjega vulkana Vezuv v letu 79 porocha Plinij mlajshi. Njegov stric Plinij starejshi je bil poveljnik rimskega ladjevja v blizhini Vezuva. Ob izbruhu vulkana se je iz naravoznanstvene in vojashke radovednosti z ladjo priblizhal obali, vendar je zaradi te neprevidnostii pri kraju Stabiae izgubil zhivljenje.

Vulkanski izbruh je konzerviral tedanje zhivljenje. Dobro ohranjene so slikarije na stenah tedanjih hish in vil, amfiteater, kopalnice, zaloge hrane v shrambah – in celo obrisi nekaterih ob katastrofi umrlih prebivalcev.

 

 

 

CAPRI, SAN MICHELE

 

Ti, ki prislushkujesh shumu plime in oseke

v tem poznem vecheru,

premisli, ali te chut ne vara.

Vse je zelo nenavadno.

 

Morda si nashel drobec prvotnega,

kot jaz, ko mi je v njegovem

cvetlichnem vrtu

spregovoril stari shvedski zdravnik

s hitrim pojochim glasom?

 

Med mnozhico turistov

in njihovim buchnim hrupom

sem bil nenadoma z njim popolnoma sam

v previsnih strminah nad zalivom.

 

Neki dobri duh

te je pripeljal sem k srechi iz mojih sanj,

mi je rekel.

 

Beli kristali so se sipali

po marmorju in visokih stopnicah,

ko mi je zavzeto pripovedoval svojo zgodbo.

Med travo spodaj je zhuborel potochek

in izginjal med oljkami in dishecho meliso.

 

Spominjam se dechka v beli srajci

z modrimi skandinavskimi ochmi,

mi je rekel.

Stal je ob rimskem kipu pri starem zidu

spodaj pod veliko sfingo.

Si ga tudi ti videl?

Si bil to ti?

 

V roki je drzhal ladjico

iz chasopisnega papirja.

Hotel jo je spustiti

navzdol po potoku med oljke in rozhe,

a so mu to prepovedali.

Zhivljenje ni hoja

chez svobodno polje.

 

Cheri in skale ob obali

vseeno sanjajo morje,

kot da se ni nich zgodilo.

Tudi ti sanjash morje.

 

Sanjash morje in ljubezen.

Veter je med plimo in oseko.

Vonj po ribah. Kruh in vino.

Dobri ljudje. Sonce in ljubezen.

 

Dolga bo pot nazaj na ladji.

In brez vrnitve.

 

Nekdanji skalnati kozji otok z revnim ribishkim, kmechkim in pastirskim prebivalstvom je zaslovel kot otok bogatih in pomembnih sredi 19. stoletja, ko je mednarodni svet postal pozoren na danes znamenito Modro jamo (Grotta Azzurra) ki je bila svoje dni znana samo domachim ribichem zaradi obilnega ribjega ulova. Iz pristanishcha Marina Grande, kjer pristajajo ladje iz Neaplja in Sorenta, vodi strma pot v glavni kraj Mesto Capri, kjer se zlasti v poletnih mesecih tarejo turisti z vsega sveta. Znamenitost je pokopalishche Cimitero Acattolico, kjer so pokopani shtevilni umetniki in druge osebnosti iz 21 drzhav, ki so vzljubile nenavadno slikoviti otok limon, fig, oljk in cvetja v blizhini Neapeljskega zaliva.

Po cesti v avtomobilu ali pa, kot nekoch, po 777 strmih »starofenichanskih« stopnicah, lahko pride popotnik v vishje lezhechi kraj Anacapri, kjer je v vili San Michele 57 let zhivel shvedski zdravnik Axel Munthe. Bil je modni zdravnik bogatih v Parizu in Rimu, vendar je zdravil tudi revne in zatirane. Nesebichno je pomagal bolnikom in umirajochim v chasu velike epidemije kolere v Neaplju in resheval zhrtve strashnega potresa v Messini v letu 1908. Z denarjem, ki ga je zasluzhil kot v najboljshih krogih uveljavljeni zdravnik, si je uresnichil svoje sanje in si na zgornjem delu otoka zgradil po lastnih nachrtih vilo z velikim cvetlichnim parkom ob obnovljeni kapeli sv. Mihaela. Iz parka se odpre krasen razgled proti Sorentu, Vezuvu, Neaplju in blizhnjima otokoma Ischia in Procida. Po Munthejevih spominih Knjiga o San Michele so leta 1953 posneli film z O. W. Fischerjem v naslovni vlogi.

Munthe je bil med drugim zdravnik shvedskega kralja, zdravil pa je tudi bolnega sina zadnjega ruskega carja, ki je trpel zaradi tezhke krvne bolezni. Umrl je leta 1949 skoraj popolnoma slep v palachi svojega prijatelja, shvedskega kralja Gustava V. v Stockholmu, star 91 let.

Nad naseljem Anacapri se dviga Monte Solaro, 589 metrov visok vrh otoka.

V antichnem chasu je na Capriju (lat. Capreae) prezhivel zadnja leta (drugi) rimski cesar Tiberij. V temnordechi vili ob skalnati obali je dalj chasa zhivel znani italijanski pisatelj Curzio Malaparte. Na otoku se je zadrzheval tudi nemshki veleindustrijalec Alfred F. Krupp, ki je leta 1902 zgradil vijugasto strmo pot iz mesta Capri do majhnega pristanishcha Marina Piccola.

 

 

 

ZVECHER

 

Utrnejo se zvezde v avgustu

v zhivljenje, polno svezhih prichakovanj.

Na dnu srca je neverjetna sila,

ki ti ves chas ljubeche govori,

da vse, kar upash, se ti bo zgodilo,

che le zaupash svoji vesti

in je ne izgubish.

 

Utrnejo se zvezde v avgustu.

In vse je blago kot nikoli prej.

Obup in stiska sta te zapustila,

nad mirnim morjem mesec sveti

in ti potiho govori:

 

Zaupaj svoji dushi kljub usodi slepi,

ker je ljubezen tista neverjetna sila,

ki nas kot nova luch vse bodro presvetli

na nashi poti med pozabljene ljudi.

 

 

Opombe k posameznim pesmim je sestavil avtor L. D.

 

Neapelj, avgust 2017 / Dunaj 2018