Revija SRP 141/142

Josip Freuensfeld

 

RESIGNACIJA

 

OB MORSKEM OBREZHJI

 

Ob morskem obrezhji mi dechek

brezskrbnega lica sedi,

zachudeno v sinjo globino

upira zvedave ochi.

 

Prihajajo morski valovi

k obrezhju skrivnostno shumech,

odhajajo morski valovi

od kraja otozhno vrvech.

 

Shumenje, vrvenje on gleda,

mochneje mu bije srce:

nemara, nemara zhe sluti

zhivljenja skrivnostno morjé!

 

(LZ, 1886)

 

 

 

NA SKALINI

 

Na skalíni sredi mórja

samcat siromak stoji,

zre v daljine, zre v vishine –

zanj nikjer reshitve ni.

 

Na obzorji drobna pika!

Nade zopet se vzbudé …

Ladja, ladja! Blizhe, blizhe!

Glásno bije mu srce …

 

Kaj? … Tod mimo? … Roke shiri,

kliche, vpije – vse zamán! –

Mimo mene pluje ladja,

beli mi zahaja dan …

 

(LZ, 1894)

 

 

 

RESIGNACIJA

 

Zdaj koprnenju konec je …

gojil jih dolgo sem …

Zdaj hrepenenju konec je

in zlatim sanjam vsem!

 

Ulogo svojo sem konchal,

do smotra sem prishel …

Usodi vse v roko sem dal,

kar sem od nje prejel …

 

Konchano je tedaj enkrat

zhivljenje to temnó …

Oj, neizpolnjenih pa nad

v njem polno je biló.

 

Proch nade so in boji vsi,

slovo sem vsemu dal;

pa saj to novega nich ni,

list na zemljó bo pal …

 

Nikdar ne bo ga vech nazaj! ...

Kdo-li she misli nanj? …

Izginil je za vekomaj …

Komú she mar je zanj? …

 

 

 

TRIJE VOJAKI

(Balada)

 

Iz vási na bistrih konjichih

hitijo vojaki trijé;

za vero in dom in cesarja

hitijo na bojno poljé.

 

In prvi vzdihne in pravi:

»Poslóvil sem se tezhkó;

solzila se stara je mati,

jokala je sestra glasnó.«

 

In drugi vzdihne in pravi:

»Poslóvil sem tezhje se jaz;

plakála je zhena; v zibelki

smehljal se deteta obraz.«

 

In tretji zamolklo deje:

»Ob zori so danes zarán

zagrebli mi zheno z detetom,

zagrebli mi beli dan.«

 

Hrumeje, besneje bitva,

in bridke sablje zvené;

za vero in dom in cesarja

izdihne premnogo srcé.

 

V najhujshi, v najsilnejshi borbi

stoji mi tretji vojak.

Kopní li po chasti in slavi?

Kopní li po grobu junak? …

 

Po dolu hitita vojaka

na bistrih konjichih domov;

a tretji pochiva sládko

tam sredi nebrojnih grobóv.

 

(LZ, 1894)

 

 

 

 

JOSIP FREUENSFELD (1861, Rádenski Vrh / Radínski vrh pri Radgoni – 1893, Praga), pesnik, pisatelj, zbiralec ljudskega blaga. Uchiteljishche v Mariboru (1876-1880); po maturi uchitelj (»Imeniten stan moj ni, / toliko da se zhivi«), obenem dveletni shtudij pedagogike na Dunaju (1887-1890), izpit iz jezikoslovja in zgodovine. Na Cheshkem se je zdravil in umrl (rak na zhelodcu). Objave pod psevdonimi: Svojmir, Miljenko Devoján idr., najvech Rádinski (ponekod Josip Freuensfeld-Radinski). Zbirki mladinske proze: Mladini (1885), Venchek pravljic in pripovedk (1892). Posmrtno sta svak Fran Cvetko in pesnik Vekoslav Spindler izdala zbirko Josipovih pesmi Zvezde ugashajo (samozal. Kamnik, 1905); odziv mlachen: dr. Fran Ileshich korektno (rev. Popotnik, 1905), anonim (DiS, 1906-2) knjigo ironichno uvrsti v sploshno bedo slov. lit. Za zhivljenja znan in sposhtovan kot »pesnik vinskih goric« (uglasbena Slovenski svet, ti si krasan), objavljal je v osrednjih revijah; pozneje odsoten celo v imenskih registrih literarnih zgodovin, kak njegov drobec je vseeno najti v antologijah (Iz roda v rod, 1969; Zhivi Orfej, 1970).

Gledano v celoti, je bil resda literat skromnejshe mere, brez izrazitejshe izvirnosti v shirshem kontekstu sodobnikov (Stritar, Gregorchich, Ashkerc) pred izbruhom moderne, vendar se odlikuje po lepem jeziku, skrbni tradicionalni obliki in dobri zgradbi besedila tako v prozi kot v verzih. V liriki je nepretenciozen, s pristnim, vechinoma trpkim senzusom (ljubezen, mati, domovina ipd.); solidne so tudi pripovedne pesmi (romance, balade) ter povesti Ravna pot najboljsha pot, Oche. Jezikoslovni posluh na meji dveh jezikov kazhe kratek zapis K prvemu seshitku slovensko-nemshkega slovarja (LZ, 1893-7). Prichujocha objava z nekaj manjshih popravkov, zlasti omejitev naglasnih znamenj.

 

Izbor in zapis o avtorju Ivo Antich