Revija SRP 141/142

Irena Matovich

 

VSI NAGI, VSI ENAKOPRAVNI

 

PISMO PREDSEDNIKU

 

Nikakor me ne

razumite narobe.

Saj se ne pritozhujem,

sploh ne.

Samo ugotavljam.

Sposhtujem vas nadvse.

 

Nekaj je treba ukreniti,

narediti,

z odlokom urediti,

da bi se ljudje spet smejali

in kisle kumare

nazaj v shrambe dali.

 

Moti me

ta sivina na obrazih,

ko ljudem ne pomagata vech

niti avto niti denar,

ko nich vech ne zadovolji,

ko upanja v prihodnost ni.

 

Gospod predsednik,

kaj se da narediti,

da bi ljudje postali srechni,

se spet smejali,

se zhivljenja veselili

in drugim pomagali?

 

Nikakor me ne

razumite narobe.

Sem lojalen drzhavljan,

plachujem davke,

hodim med skavte

in ne pretepam stark.

Nekaj je treba spremeniti,

dopolniti,

ljudi reprogramirati,

da bi se spet smejali

in kisle kumare

nazaj v shrambe dali.

 

Motijo me

zaskrbljeni obrazi,

motne ochi,

zategnjeni udje,

kot da so vsi

chisto na koncu z mochmi.

 

Gospod predsednik,

kaj se da narediti,

da bi ljudje postali srechni,

se spet smejali,

se zhivljenja veselili

in drugim pomagali?

 

 

 

Z LETI

 

Z leti

izgubish iluzije,

kupish psa in kanarchka,

zastirash zhaluzije.

 

Z leti,

ko she nisi star,

niti mlad nisi vech,

ti je le malo mar.

 

Ali so zmagali nashi

ali se borijo pravashi,

ali piha veter v levo

ali nese prshec v desno.

 

Z leti

uklanjati se nauchish,

ko je treba, molchish,

javnemu mnenju se podredish.

 

Z leti,

ko she nisi star,

niti mlad nisi vech,

ti je le malo mar.

 

Ali so zmagali nashi

ali morebiti mejashi,

ali leva stran zmaguje

ali desna omahuje.

 

 

 

KO BOM VELIK, BOM FUNKCIONAR

 

Ko bom velik,

bom funkcionar.

S kravato in

kovchkom v roki

bom sveta vladar.

 

Sedel bom v parlamentu

ali pa mogoche v vladi.

Ali pa v izvrshnem svetu

ali v kakshni drugi

za narodov blagor trdnjavi.

 

Imel bom tajnico

z merami 90-60-90,

z blond diplomo in

magistrskim izrezom.

 

Imel bom shoferja,

pedikerko, manikerko,

frizerko, aranzherko,

pedagoginjo in astrologinjo.

 

 

 

Stanovanje kupila mi bo stranka,

slike zanj podarila banka,

po zadnji modi bo stilizirano,

po mojem okusu bo dizajnirano.

 

Potrebujem samo pamet,

kako po vetru se obrachati,

nobenemu prevech v zelje ne skakati,

po potrebi kimati in

ne v napachnem trenutku

odkimati.

 

 

 

SEDISH V MRAKU

 

Sedish v mraku in pishesh.

Z levo roko lovish misli,

z desno podpirash si glavo,

da ti kaka misel ne uide.

 

Ne moti te hrup

niti cigaretni dim,

le v papir pred sabo strmish

in na glas misli lovish.

 

Sedish v mraku.

Sploh me ne vidish,

ko gledam te

in opazujem te.

 

Kimash, odkimavash,

se smehljash,

kadish in si zapisujesh.

 

Osamljeni pisar sredi morja teles,

ki zvijajo se v barski omami,

lovski zabavi in krichechi osami.

 

Vsem se zdish chudak,

toda mar nismo to mi,

ki lovimo svojo srecho

v barski raztresenosti?

 

Mar nismo mi tisti,

ki zaman chakamo

na nekaj; le na kaj?

 

Na dan ljubezni ali

samo na mlaj?

 

 

 

VSI NAGI, VSI ENAKOPRAVNI

 

V Londonu nek je slikar,

ne vem, mogoche je bil kipar,

ne chisto obichajni um,

predstavil chudoviti izum.

 

Sredi centra, brez predsodkov,

ljudje so se slekli umetniku v chast,

seveda ni shlo brez napotkov,

ko so sledili umetniku v past.

 

Neke vrste osebna katarza,

dejali so shtevilni,

she bi ponovili,

che bi to mozhnost dobili.

 

Kajti nagi, kot smo se rodili,

nagi bomo umrli.

Vmes je sharada,

tezhka fasada.

 

 

 

DEPRESIJA

 

Depresija me mori,

ko gledam te obraze,

polne zhalosti in skrbi,

zamorjene izraze,

sivo nebo,

plundrasto cesto,

jeznega voznika in

vechno objestnost.

 

Depresija me mori,

ko zavem se svojih mej,

ko sosedova hisha lepsha se zdi

in sosedov kruh bolje dishi,

ko ╗tujinaź lepshe zveni

in morje predalech se zdi.

 

Depresija me mori,

ko vse drugo lepshe se mi zdi:

ko sosedov otrok lepshi je,

ko sosedov avto boljshi je,

njegova trava lepshe zeleni

in vrt lepshe cveti.

 

Oh, ta slovenska zavist….

 

 

 

VRBA

 

Ne, ne, to ni Presheren,

je samo vrba,

ki zhaluje nad mojim peresom

in premishljuje misli tisocherih vrb,

tu ob Ljubljanici.

 

Che je trenutno zhalostna, ne vem,

ker njenega jezika ne razumem,

toda glede na sonchni dan se mi zdi,

da to ni njen zhalostni vsakdan.