Revija SRP 141/142

Guglielmo Aprile

 

ZAMAN

 

Prognoza

 

Poznam usodo poshkodovanih avtov,

me bodo demontirali

kos za kosom, hipotekarne dobrine

razvrednotijo ali jih dajo Karitasu;

 

odklonil bom paliativno zdravljenje,

kemija bo uveljavila svoje pravice:

kmalu bo konec niza teh tako jalovih

bremen,

natipkati vstopno kodo,

zjutraj usmeriti sushilnik za perilo

proti severu,

iti na malo potrebo vsake tri ure.

 

 

 

Zapoznelo slovo

 

Dajte mi veljaven izgovor, da ostanem,

ki naj poplacha

prevech mrzlo vodo, ki se je nabrala v mojih kosteh,

in pomanjkljivo prezrachitev prostorov

pa nevarnost embolije

med pobiranjem novcev izpod postelje;

 

le kdaj bo prishlo to nebeshko kraljestvo,

vsak konec je nekakshna odreshitev,

zhe nestrpno chakam, da vrnem

stvari, ki sem jih dobil na posodo,

upam, da bom zapustil ta neprikupni hotel

chimprej.

 

 

 

Proga

 

Tako umirjeno je dihanje

te proge,

da dobrshen del chasa

kar prespimo,

s tezhkimi senci na shipi

in z napol odprtimi usti, kot bebci,

 

niti ne opazimo bogate

krajine, ki jo pushchamo za sabo,

en hip in smo zhe na cilju,

ne da bi se sploh ovedeli, kako.

 

 

 

Chakalna dvorana

 

Se moti, kdor trdi,

da je na odprtem morju zagledal delfine,

je slaboviden ali se namerno norchuje

iz ljudske lahkovernosti,

 

zhe od zgodnjih ur

stojimo v dolgi vrsti

pred vhodom velikanskega outleta,

njegova otvoritev je predvidena za danes,

 

ne bo pa prijetno odkriti, da v njegovi

notranjosti so prodajni pulti prazni;

so nas stlachili v to napol temno

 

chakalno dvorano, priblizhno vsaki dve uri

se vrata odprejo, dostavljach pokliche

strezhnika: mora mu izrochiti listino, ki jo

 

prejemnik najbrzh zna na pamet zhe nekaj let.

 

 

 

Peshchena sled

 

Spoznam se na stvari, ki se konchajo.

Dezh bo spral

brez odvechnega truda in pomislekov

ljubezenske izjave in opolzke napise

na zidovih postaje;

kjer danes mesto dviguje svoje prapore,

bodo chez chas odkrili

vretence predzgodovinske ribe;

 

shkorpijon bo prezhivel chloveka

kar za nekaj pushchav:

je zdalech bolj nagnjen k paktiranju s peskom

in z vetrom, in zato mu bo prizanesheno.

 

 

 

Che bo shlo tako naprej

 

Napotili smo se proti verjetni

popolni razprodaji,

v kratkem je na vidiku razlastitev,

razglasili so ga za neprishtevnega

starca, ki je skrbel, da so bili siti

vsi golobi celotne chetrti;

odslej vsakega prvega v mesecu

se mu pobere vse,

zaplemba je takojshnja,

slamnate peruti bodo prodane na drazhbi,

uradno zapechatili bomo

predale, ki jih nismo pregledali,

arhivirane bodo proshnje, zapadle

zaradi zastarelosti rokov.

 

 

 

Sklepam po tehtnem premisleku

 

Koliko levov so upokojili

in kot pristan

slabo zabeljena solata za vecherjo;

 

vsivprek se naprezamo,

da bi napolnili luknjaste steklenice,

da bi zanetili kres iz vlazhne trave;

 

galantni zmenek, zazhelen mesece,

se je ponesrechil in postal pravi fiasko,

nemeza za tistega, ki upa.

 

Samo muhe se reshijo ob pozharih,

edine ironichne dedinje,

zmagovalke pred apokalipsami.

 

 

 

Izliv sveta

 

Kanta z meshanimi odpadki

je prepolna, vsak dan iz nje

letijo razglednice o medenih tednih,

potrdila o rednem obiskovanju,

dva mrtva tjulnja na blazini,

ljubezenske prisege

in nochi v bolnishnici.

 

Itak nas na koncu odlozhijo

v vsakem primeru

na pokopalishchu raztrganih chevljev,

vsenaokrog maki v zboru,

ki zharijo brezbrizhno;

zamah s chasopisom in muha

je madezh na zidu, in bo, kakor

da se nismo nikoli rodili.

 

 

 

Zadnji pozdravi

 

Nihche nas ne bo prepoznal na fotografijah,

nihche ne bo prekinil nazdravljanja,

ko bo na vsem lepem zagledal prazno mesto;

 

veslachi ne nehajo veslati niti ko se

naslednje jutro kdo izmed njih ne odzove na klic;

skupina, ob vrnitvi domov,

nashteje vedno koga manj

v primeri s shtevilom navzochih ob odhodu;

vendar se s tezhavo spominja

imena in potez tistega, ki ga pogreshajo

ali je zgrmel v kakshen prepad.

 

Prostitutka takoj potem pozabi

obraz stranke:

tako nas tudi svet

pozabi, brzh ko za sabo zapremo vrata.

 

 

 

Kvocient

 

V ogorke spremenjene bakle,

prizhgane do naslednjega dne, ko je

bilo grozdja v izobilju. Pepel je,

kar chaka pochitnikarje

ob vrnitvi domov;

v posteljo ljubimcev;

v plameneche kroshnje javorjev:

pepel sin edinec

marmorjev Perzepolisa,

dedich kraljestev in bistvo metafizik,

asimptota geologij,

pepel namestnik neskonchnosti,

izliv sperme,

konchni podpis vsake oporoke;

k njegovemu trebuhu so se stekale

in pokleknile veje,

celo zvezde se postarajo.

 

 

 

Zaprosili smo nov odlog

 

Ves dan

smo iskali reshitev enigmatichne uganke

v zadnji shtevilki revije,

kaj smo reshili,

nam bo povedala mestna snaga.

 

Grad iz zamashkov sadnih sokov,

naj bomo nanj she tako ponosni,

ga bomo morali razsuti,

preden se malo smetarsko vozilo

ustavi ob zori pod nasho hishno shtevilko:

 

svet, ki je bil nash,

bo kar naglo

zdrsel med ogromne mlinske kamne

naprave za kompostiranje.

 

 

 

Za vsako slovo

 

Tabla z urniki, ob vkrcanju,

deluje pomirjujoche

na tiste, ki nameravajo stopiti na krov:

vsak trajekt pokriva svojo traso

med odhodi in prihodi, v bolj ali

manj predvidljivem chasu, ko ni shtrajkov

ali pogojev za razviharjeno morje.

Ko bi pa ob prihodu spet zagledal

obraze sopotnikov,

ki so prav danes navsezgodaj odpotovali

na poldnevni izlet,

nisem chisto gotov, ali bi jih prepoznal.

 

Po vsakem tovoru, ki se zvecher vracha,

se drugi odpravi naslednji dan na shirno morje

in za sabo pushcha razpenjeno sled,

ki jo skoraj hipoma pozhre

gosta in tihotna morska modrina.

 

 

 

Tirezija

 

Tarantola v vsakem mojem jutrishnjem dnevu,

od tu do nadaljnjih dvajset prihodnih poletij

me nihche ne bo poklical po imenu,

razgrete turistke si praskajo podbradek,

negotove, kje naj se ustavijo na vecherjo,

 

zbudil se bom sredi bodechih rjuh,

prebiral bom svet

na ozhganem cigaretnem filtru,

pozabljenem, ne spominjam se

 

vech, kje: koliko chasa bom vztrajal

na morju, ki me prosi, naj se mu ulezhem ob bok,

jaz pa stopim iz sodne dvorane trenutek pred

razsodbo.

 

*

 

Tukaj se ne bom dolgo zadrzhal,

v tej dezheli ochal brez prave gradacije,

razlichnim priborom z orodjem

za mala hishna popravila

manjka vedno kakshen nepogreshljiv kos

in ne vem, pri kom naj poizvedujem,

ko se nam med potovanjem prtljaga izgubi,

najboljsha vina so tista, ki nachenjajo

ochishchevalne sposobnosti jeter,

samo ob izrednem stanju

opazimo, da je komplet prve pomochi

neuporaben ali brez

sprichevala o reviziji.

 

 

 

Kaj ostane

 

Po trojnem zhvizhgu

dokazi o nashem nedavnem obstoju

niso kdove kako zanesljivi:

 

nedokonchan puzzle,

rastlina, ki se ni razrasla,

blister-pack zapadlih

analgetikov

in recepti proti kolcanju,

tri zaprashena jabolka na mizi,

le napol ogledan film, in veter

med ladijskimi razbitinami na

/ gradbenem odru,

 

le to je, kar ostane

od nashega tekanja po obali,

pesek na pesku, in morska tishina.

 

 

 

Prava tezha

 

Le kako naj nas skrbijo lasje, ki padajo

sredi Arktike, ko pa smo zashli

zaradi okvare pri anteni,

kombinezoni proti sevanju nas ne varujejo

pred vodo v urah,

lupina kmalu zgubi lesket,

 

omamljeni od nichevosti,

primerjamo ceno med razlichnimi supermarketi,

 

medtem ko strashna gora

prestaja molche svojo kazen,

brezchutno strmi v daljavo in

na svojih ramenih nosi vechnost.

 

 

 

Katarza

 

Potrebna je stroga natanchnost,

da z apnom zaznamujemo chelo cestam,

 

ogenj je najbolj higienichna metoda

za odstranjevanje odvechnosti:

odlichna hrana za plamene

so chasopisi v chakalnici,

boni s popustom in nepremichninske

ultraugodne ponudbe kar kipijo

iz poshtnega nabiralnika (moramo

ga izprazniti vsak dan), vesolje

nam pravochasno poshilja izrachune honorarja;

 

za tisochero juter na tisoche zavezanih chevljev,

ki ne stopajo nikamor drugam

kot proti sezhigalishchu odpadkov,

to, kar ostane od upepelitve,

vrzhemo v odtok umivalnika.

 

 

 

 

O avtorju

Italijanski pesnik in esejist Guglielmo Aprile se je rodil v Neaplju 21. avgusta 1978. Pred priblizhno desetimi leti se je preselil v Verono, kjer stalno zhivi in pouchuje italijanshchino v nekem umetnishkem liceju. Doslej je izdal pesnishke zbirke: Ciò che Lazzaro vide (To, kar je videl Lazar), zal. Campanotto, Videm 2004; Il dio che vaga col vento (Bog, ki se z vetrom potepa), zal. Puntoacapo, Novi Ligure, 2008; Nessun mattino sarà mai l'ultimo (Nobeno jutro ne bo nikoli zadnje), zal. Zone, Rim 2008; Primavera indomabile danza (Pomlad neukrotljiv ples), zal. Oedipus, Salerno 2014; L'assedio di Famagosta (Obleganje Famaguste), zal. Lietocolle, Como 2015; Calypso (Kalipso), zal. Oedipus, Salerno 2015, in Il talento dell'equilibrista (Nadarjenost ekvilibrista), zal. Ladolfi, Alessandria 2018. V revijah je objavil eseje o D'Annunziu, Mariju Luziju, G. Boccacciu in Giambattistu Marinu. Pisal je tudi o poeziji 20. stoletja.

Tukaj prevedene pesmi so iz njegove zadnje zbirke Nadarjenost ekvilibrista, iz njenega razdelka Nequiquam (Zaman).

 

Prevod in zapis o avtorju Jolka Milich