Revija SRP 141/142

Davorin Zhunkovich

 

NASTANEK IN POMEN TOPOGRAFSKIH IMEN

V SREDNJI EVROPI

 

Predgovor

 

V znanstvenih krogih kot tudi v vseh zgodovinskih delih velja osnovno pravilo, da naj bi Slovani Srednjo Evropo naselili v shestem stoletju ali najprej v petem stoletju in da je ta menjava prebivalcev navedenega podrochja del preseljevanja narodov.

Kljub tej zelo chvrsti poziciji pa ta trditev ni nikoli nashla vsestranskega priznanja, vedno so namrech obstajali dvomljivci, ki so bolj ali manj odprto razlagali, da v tem primeru zgodovinarjem ne moremo povsem verjeti in da objektivna resnica marsikdaj povsem nasprotuje zgodovinskim mnenjem.

Pravzaprav je neverjetno, da te tako nesmiselne trditve, kot je ta dogodek svetovne zgodovine, skozi stoletja ni mogoche do temeljev omajati in da to zmotno gledanje she naprej uchijo in utrjujejo, kljub nekaj strokovnjakom, katerih glas pa ne najde odziva.

Vsekakor je zadnji chas, da to pajchevino izrochila, in v resnici je to samo pajchevina, ki jo je potrebno dokonchno odstraniti. Dokazi, da so Slovani zhe dolgo v predzgodovinsko in znanstveno oznachenem chasu zhiveli v Srednji Evropi, lezhijo zelo jasno na dlani. Obstajati morata samo she odprta, brezpogojna podpora in pogum, da konchamo s to koncesijo krivi veri samo iz obzirnosti, da ne bi starega, dostojanstvenega pogleda razbili, in iz strahu, da lahko iz tega aksioma zgrajeno kulturo znova omajamo.

Vendar iskanje resnice zhene raziskovalce, ki jih takshno razmishljanje ne more ustaviti. Pod rushevinami davnega chasa se bo raziskovalo naprej, in ko bo moch dokazov vechja od predsodkov in mochi avtoritet, bomo konchali s tradicionalnim gledanjem na ta pomembni del slovanske zgodovine.

Vsakdo ima pravico iskati resnico, zato znanstvenike in zgodovinarje ne sme motiti, da nepoklicani iz zhelje po resnici stopijo v njihovo domeno, ker tega ne delajo iz bolezenskega, romantichnega patriotizma, ampak raziskujejo iz upravichenega dvoma in v zhelji najti dovolj dokazov, da se ovrzhe tradicionalno gledanje na ta del slovanske zgodovine, in v tem smislu sprejmite to moje delo.

Izsledke teh raziskav lahko povzamemo z naslednjim stavkom:

Jezikovne sledi, ki segajo dalech nazaj v diluvialni chas, dokazujejo, da so bili Slovani avtohtoni narod Srednje Evrope oziroma njeni staroselci.

Ta stavek povzema bistvo dolgoletne raziskave in spoznanj. Tako lahko s subjektivnim preprichanjem kot dejstvo svetu oznachim to za hipotezo, katere upravichenost bom tudi dokazal. Che te kdo vodi po pushchavi dvoma, ti mora pokazati tudi pot v Kanaan. Sicer se lahko katera mojih trditev v eni ali drugi tochki izkazhe za zgresheno, vendar mojo hipotezo postavljam na temelju naslednjih shtudij:

 

I. Raziskava nastanka in pomena topografskih imen v Srednji Evropi na sploshno;

II. Raziskava o geografski razshirjenosti topografskih imen slovanskega izvora in aplikacija imen glede na sestavo tal in vpliv geoloshkih razmer na nastanek imen;

III. Preverjanje povezave naravnega mitosa in ljudske fantazije nekoch in danes.

 

 

Raziskava nastanka in pomena topografskih imen v Srednji Evropi na sploshno

 

Na teh podrochjih vladajo she danes naravnost smeshni pogledi, kar pa nas niti ne chudi, saj ljudje ponavadi sploh ne morejo uvideti, da je nekaj nemogoche in nenaravno. Ob marsikaterem zgodovinskem dogodku se ti upre logika, pogosto namrech ne odlochajo sredstva chiste znanosti, ampak nezmotljiva kapaciteta, subjektivni fanatizem ali nekritichna razsodba. Che nekdo chisto resno zapishe, da Vindobona pomeni »dobri obeti«, da se mesto Gradec imenuje po »gracijah«, da Znaim (cheshko Znojmo) izhaja iz slovanske besede »znojim se«, da se romantichno skalnati teren Rostrappe v Harcu imenuje po sledi konjskih podkev jahajochega Odina, namesto po »rozdrapa«, ki pomeni razdrapano skalnato podrochje, Slovani pa naj bi pomenilo isto kot »Sklaven« (suzhnji), in she neshteto tovrstnih razlag – tedaj je to treba toliko bolj obzhalovati, kolikor vishja avtoriteta je tisti, ki jih objavlja, kajti med njimi je dovolj visokosholskih profesorjev, ki brez predhodne raziskave nevede postavijo ali odobrijo take nelogichne in nesmiselne razlage. Napake delajo tudi tisti, ki stojijo vedno na isti sporni predpostavki in raziskujejo. Njim se godi kot v gozdu izgubljenemu, ki zhivchno ishche izhod in teka v krogu, namesto da bi splezal na najvishje drevo in se iz kroshnje orientiral, da bi si omogochil shirshi razgled, ki bi mu pomagal najti pravo pot.

Kdor zheli razjasniti kakshno topografsko ime, h katerim shtejemo tudi imena narodov, mu mora biti jasno, katero ime je najstarejshe she ohranjeno ime, ker je le to ime naravno in ima manj mozhnosti, da bi dozhivelo verbalno skrotovichenje. Ko je raziskovalec s svojim besednim zakladom spoznal besedo, ki je dala ime kraju, je nujen tudi ogled kraja, da bi primerjal, ali je predhodno ime naravno povezano z dejanskim stanjem na licu mesta, kar pa je pogosto povezano s tezhavami, ker se je na eni strani kraj od chasa, ko je dobil prvotno ime, do danashnjega chasa raziskovanja zaradi kultiviranja spremenil in izgubil znachilnosti, zaradi katerih je nekoch dobil svoje ime. Poleg tega se imena krajev zaradi znane glasovne refleksije spremenijo, ko jih prevzame druga jezikovna skupina, in zato ime etimoloshko tezhko spremljamo nazaj.

Da lahko raziskovalec nato odkrije vzrochno zvezo med osnovno besedo in krajevno znachilnostjo, mora biti dobro podkovan v vseh podrochjih naravoslovja in seznanjen s folklornimi navadami in zgodovinskimi dogodki okolja. Imeti mora tudi praktichno izucheno oko za opazovanje geoloshkih in talnih razmer, in da vse to organsko povezhe v zvezo z imenom. Samo s takshnim pristopom praktichne etimologije in avtopsije je mogoche pravilno tolmachiti tezhja topografska imena.

Tudi s shtudijo oblike besednih korenov je sicer kdaj mogoche dobiti pravilni rezultat tudi za zeleno mizo, vendar vechine imen na tak nachin ni mogoche pravilno razlozhiti, obenem pa teoretiki pri takshni raziskavi naredijo najvechkrat hudo napako, ko ishchejo v besedah finese, ki jih naravno ime ne more imeti.

Vsa topografska imena imajo chisto naravna, sploshno karakteristichna imena, ki izhajajo iz neposredne zunanjosti objekta, pa naj bo to zaselek, vas ali mesto; polje, pashnik, njiva ali gozd; potok, reka, ribnik ali jezero; dolina, hrib, gora ali gorovje; narod, provinca ali drzhava. Najvechkrat je bila to lega kraja (vishina, globina, ravnina, soteska ali breg), pomembna je lahko tudi sestava tal (mochvirnato, prodnato, kamnito ali golo), koristni minerali ali kamenine, flora s svojimi za chloveka pomembnimi znachilnostmi (rast dreves, pashnik, zdravilne ali koristne rastline). Nadalje je odlochilna favna s svojimi koristnimi, pa tudi shkodljivimi zhivalmi (turi, bizoni, medvedi, kache). Drugi konkretni motivi pa so redki. Abstraktna – umetna imena pa pri prvem imenovanju nekega naselja niso bila nikoli v rabi, ker bi to bilo zhe na prvi pogled nesmiselno.

Te trditve utemeljujem z nekaj tipichnimi primeri:

a) Imena, pri katerih se pojavi nesmiselna, nenaravna, za raziskovalca motecha oznachba, na primer iz »zhabje« (nem. Froschlacke) je v nemshki rabi »Schwalbendorf« (Lastovichja vas); iz strm hrib, strmec (strmi breg) je v nemshchini nastal »Sternberg«, iz »Lochna ves« je nastala »Latschendorf« in pozneje »Lanzendorf«.

b) Primer, da nesmiselni besedni sklop ne more biti naravno krajevno ime: »Osterberg« je sestavljeno iz »ostri breg« (Spitzerberg), »Malahorn« iz »Mala hora« (mala gora). Ker je ime »Imst, Imsterau, Imsterberg« v tej obliki brez pomena, o tem ni dvoma, in je mozhen dokaz o naravnem nastanku shele, che vemo, da se je kraj she leta 794 imenoval »Humiste« (Naselje na bregu), saj »hum« v slovenshchini pomeni breg, »humishte« pa podrochje ob vznozhju hriba.

c) Nekaj primerov napachne razlage osnovne besede, che se drzhimo umetnih in abstraktnih pojmov. V Nemchiji pogosto srechamo krajevno ime »Werben«, ki so ga razlozhili, da so na teh krajih vrshili nabore vojakov. V resnici izhaja ime iz besede »vrba«, oznachuje torej podrochje, na katerem rastejo vrbe; »Oblat« ne pomeni naselja, ki mora dajati cerkvam dajatve za oblate – hostije, kot je raziskovalec resno zatrjeval za kraj na Tirolskem. Ime izhaja sploshno iz slovanske besede za strmino hriba – oblata. Opazno je, da ime »oblat« nikoli ne stoji samo zase, ampak vedno v povezavi z dopolnilnim imenom, ki odlochi, kateri breg bi radi oznachili (na primer St. Jakobs Oblat, Oblay zu Berchach Virschach); Dobrovce, Dobersdorf, Dober dol, Dobrunje in druga imena, naj bi bila izpeljana iz dobro (nem. gut) in je pogosto prevedeno v Gutendorf, Gutental, vendar imajo vsa ta imena v korenu »dob« – hrast in oznachujejo kraj oziroma podrochje, na katerem rastejo hrasti.

d) Primeri nepravilne razlage krajevnih imen, che si kraja nismo ogledali, na primer v kraju Bruck na Muri je vas »Zlaten«. Vsak bi rekel, da ime izhaja od zlata, izhaja pa iz slatine, ker se tam nahaja izvir. Ko beremo ime »Pohlsee«, pomislimo takoj na jezero, ime pa pomeni samo »poljce« (mala ravnina), in jezera tam ni. »Strasserberg« ni hrib, na katerega bi vodila cesta, temvech mesto, na katerem je nekoch stala strazha pred nevarnostjo sovrazhnika. »Eselsberg« ne izhaja iz imena »osel«, da bi se naj tam nekoch pasli osli, ampak je to hrib s kamnolomom, kjer so pridobivali brusne kamne, saj Slovenec uporablja to ime za brusni kamen.

 

Topografska imena po izkushnji niso podvrzhena velikim spremembam, ker jih obichajno samo prilagajajo novemu jeziku ali pa jih prevedejo. Kolikor je znano, so Rimljani manj prevajali (»Hrushica v Ad Pirum«, zdaj je to »Birnbaumerwald – hrushkov gozd na Kranjskem), ampak so obichajno prilagajali najdena imena svojemu jeziku, imena pa so s tem dobila takshno obliko, da jih danes zhe tezhko znova prepoznamo. Tako je pisal Pomponij Mela (Chronographia III 30)1 : Montium altissimi (hrib v Nemchiji) Taunus et Retico, nisi quorom nomina vix est eloqui ore romano; in »Retico«. V Reziji (Rhetikon) je gotovo she danes v uporabi slovensko »rtje, rtina« (visoki vrh gore, skalni vrhi). To je beseda, ki jo je zagotovo bilo tezhko izgovoriti. Danashnji Taunus pa z gornjim gorovjem gotovo ni istovetno, saj ne sodi k visokemu gorovju, imena pa tudi ni mogoche etimoloshko razlozhiti, saj gorovja, ki ga je Mela tako poimenoval, ne moremo krajevno dolochiti, iz analogije pa je mogoche sklepati, da se to ime nanasha na Shvicarske Alpe in da je ime dalo Thunersko jezero, saj danashnja slovenska krajevna imena Tunice (sosednji kraj so Mlake), Htonjechka ves, Hotinje, Hotunje se vsa nanashajo na slovensko besedo »tonje, htonje«,2 kar pomeni globoko mesto v vodi.

Tudi izvirno ime Taunus se verjetno ni glasilo tako, kot je tukaj zapisano, za Rimljane je bilo namrech tezhko izgovorljivo in je, ne glede na obichajno gradnjo diftonga, »u« preshel v »au«, pred chrko »t« pa je moral biti she en konzonant, verjetno je bila to chrka »h«. Vsekakor je popolnoma narobe iskati izvor besede v keltshchini, ker imamo v slovenshchini njene tezhko izgovorljive oblike, in to v pogovornem, naravnem imenu, medtem ko jih moramo v keltshchini shele umetno ustvariti, da lahko prikazhemo tezhko izgovarjavo, po naravnem pomenu teh besed pa se le bolj malokdo vprasha.3

Znachilnost jezikov s trdo izgovarjavo je pogosta zahteva po vrinjanju vokalov na mesta, kjer se kopichijo konzonanti; tako je nastalo iz »Trzhchje« Trgovishche – trg – Tergeste; iz »Selje«, ki je naselje v Sloveniji – Celje – Celeia; iz Ptuja – Petuvia – Petovium; iz Loche (pravilno Lochje – mokro podrochje) – Lotodi.

Kot vidimo iz teh primerov, gre pri krojitvi predvsem za slovenska imena, isto velja tudi za prevajanja slovanskih imen. Imena so prevajali predvsem Nemci, drugi narodi tu niso imeli velike vloge, in ta proces se je zachel predvsem na zachetku dvanajstega stoletja, torej v chasu prvega delnega ponemchenja obmochja, ki so ga naseljevali Slovani. Teh imen pa pozneje niso prevedli, kot trdijo nekateri, ker vemo, da prvotna imena izhajajo iz starih listin, kot so zemljishke in plachilne knjige, urbariji in drugo.

Prilagojenih slovanskih imen v nemshchini niti ni tako tezhko odkriti in najti nazaj izvirno ime. Tezhje je pri rimskih imenih, ker se je preimenovanje zgodilo pred tisoch dvesto leti in so primarna imena v ljudskem izrochilu izgubila svojo kontinuiteto. Popolnoma neobichajni primer prilagoditve je nemshka oblika »Baumöhl« za vas na Juzhnem Moravskem. To je nesmiselna prilagoditev cheshkega imena »Podmole« (kraj v kotanji doline), kar ustreza cheshkemu imenu.

Takshna prilagajanja imen vodijo v veliko primerih k napachnim razlagam, za kar je krivo predvsem nashe nejasno razmishljanje brez metode, in najhujsha napaka je, che navidezne razlage ne uskladimo z razumno interpretacijo.

Tako je na primer potok »Rienz«, ki se je leta 973 imenoval »Rionzum«, leta 1050 »Rienza«. Verjetno v nemshchini niso nashli pravega prilagojenega pojma, rajshi so potok po novem imenovali »Aqua ridentia« (vrochi potok), namesto da bi mu dali prvotno ime »Ribnica« (potok, bogat z ribami).

Te raziskave terjajo jasen pogled in logichno razmishljanje, vsa uchenost namrech lahko propade, che raziskovalec nima daru za opazovanje narave.

 

 

Stara imena gorovij in rek

 

Navedena etnografska imena so lahko v oporo trditvam iz predhodnega poglavja. Razen tega ima veliko znanih gorovij in vrhov imena slovenskega izvora. Nekaj imen smo zhe navedli, in sicer Visoke in Nizke Ture, Karpati, Karnijske Alpe, Rezija (nem. Rhetikon), Cervanj planina, sedaj pa bi zhelel dodati she Apenine (iz slov. apno), torej apnene gore, kar drzhi tudi glede na geoloshko sestavo; Schwarzwald v Nemchiji se je imenoval pri Rimljanih she »Abnoba«, kar prav tako izvira iz Apnova gora. Obstaja tudi gorovje Ossa v Grchiji ter na cheshko-bavarski meji, v Bosni, na Shtajerskem in na Portugalskem. Ime lahko ima en sam izvor, in v slovenshchini pomeni »ost, osa« (nekaj konichastega, torej gorovje s konichasto obliko).

Od voda zhelim omeniti reko »Vecht«, za chasa Rimljanov se je imenovala »Vidrus«, ime je dobila po izrednem bogastvu vider (nem. Fischotter). Nekateri pisci so reko »Odra« imenovali tudi »Viadrus«, in to ime ima seveda isti izvor.4 Lava je tekocha voda, ki teche po mochvirnati pokrajini. Izraz je pri Slovencih she danes v rabi, lavite pomeni v latinshchini lesti, techi pochasi, zato Laba, Lava je pochasi tekocha ali valecha se reka. V Evropi je vech kot sto rek in potokov z imenom Bistrica, ki izvira iz slovenske besede »bister« (hitro tekocha voda), torej nasprotno od laba. Rimljani so za to imeli besedo »Bustricius« in »Hister«. Tudi Donava se tako imenuje v spodnjem toku. Vechina slavistov verjame, da je ime Donava keltskega izvora, kar pa gotovo ni res. Ne glede na staroindijski jezik, kjer »dhuni« pomeni reka, se globoko mesto v vodi she danes v slovenshchini imenuje »tonja«. V litvanshchini »dunojos« pomeni tekocho vodo, »тонск« v rushchini pomeni globoka voda oziroma prostor v reki, kjer lahko ulovimo velike ribe. Vsekakor se ti pojmi nanashajo na veliko vodo. Imena Dannubius, Dunaj, Donava, Dunajec imajo vsa isti izvor. Mochvirno jezero ob prelazu Okra na Kranjskem so Rimljani izpeljali iz besede »luzha« (mochvirje) in se neposredno nanasha na Cerknishko jezero. »Lacus lausanicus (nem. Genfer-See, slov. Zhenevsko jezero) je prav tako kot iz njega izhajajoche ime za mesto Lausanne izpeljano iz »luzha«. Zanimivo je, da enaka imena vedno znova oznachujejo enake ali organsko povezane objekte na zemljishchu, tako »Bistrica« vedno oznachuje hitro tekoche vodotoke ali kvechjemu naselje ob njih, nikoli pa hrib ali jezero. Poznamo veliko imen »Klek, Klöck« in drugih imen, ki vse oznachujejo gorovje, sestavljeno iz apnenca, ki je primeren za zhganje apna. Hercegovci in Chrnogorci she danes imenujejo nezhgani apnenec »klak, klek«. Ime »Karwin« je znano kot veliko nahajalishche chrnega premoga v vzhodni Shleziji, imajo pa te vrste premoga tudi druga imena, chetudi ga danes tam ne izkopavajo, razen v francoskem Carvinu.5

Naselja »Skorba, Korpa, Skorblje (Skrblje)« na spodnjem Shtajerskem lezhijo vsa na neodprtih plasteh premoga, kar so ugotovili z okolishkim vrtanjem terena. Kako se je ohranilo to ime, ki je na nekaj vezano, namrech na to, kar se je zgodilo v terciarju in se je takrat zadnjich videlo, odtlej pa je prekrito z veliko sloji zemlje. Ali ni morda chlovek dozhivel propad teh gozdov in v permanentni pripovedi nevede dozhivljal proces nastajanja premoga. Beseda »korb, karb« v rushchini, kjer se je beseda she ohranila, ne pomeni premog, temvech mokro podrochje mochvirnatega gozda. Tako je morda prishlo do tega, da se ogljik danes imenuje »carbon«, premog »carbo« po prvem nahajalishchu premoga, ki se je podobno imenovalo.

Za vsakim imenom se skriva koshchek resnice in ljudski nagon se ne moti samo zato, ker pozna povezavo med nekdaj in sedaj, saj se pripoved iz preteklosti ni nikoli prekinila, kar naj pokazhe tale primer. Geolog ne more razumeti, che nekje naleti na vulkanske fragmente kamna in si jih v tem tujem, nevulkanskem podrochju ne more predstavljati, vendar mu je znano, da se v blizhini nahaja lijakasta jama, ki jo na primer Slovenec imenuje »zhega, zhekno, zhegar« (tako se imenuje krater oziroma odprtina pechi za topljenje zheleza ali zhganje apna), tako s tem dobi potrditev, da je bil tu nekoch vulkanski hrib, ki ga je chlovek nekoch she videl, in to ni bilo v 5. ali 6. st. nashega shtetja, temvech verjetno v terciarju. Prav tako ni mogoche, da bi to geoloshko znanje imel primitivni chlovek, che zhe izuchenega geologa postavlja pred uganko.

Raziskave na tem podrochju bi morda pokazale nepredvidene rezultate za kulturno zgodovino ljudi. Ker pa posamezni raziskovalec ne more brez shkode za poklicne obveznosti raziskovati na podrochju, ki se razprostira po vsej Evropi, bi se lahko raziskalo le v skrbnem sodelovanju shtevilnih raziskovalcev. Sam menim, da ime »Konjice, Konjica, Konice, Koniaczow« in podobno ne pomeni nich drugega kot leseni pilot, ker na Hrvashkem in v Srbiji »konjic« she vedno pomeni kolichek.6 V resnici lezhijo vsi ti kraji bolj na globokem ob rekah, potokih in mokrih mestih, che pa so imeli zgradbe na kolichkih, bi lahko povedala samo izkopavanja, imeti pa morash seveda srecho, da kopljesh na pravem mestu. Pogosto menijo, da ta imena krajev izhajajo od konj, kar pa gotovo ne drzhi, saj je takshno ime kraja nenaravno in anahronistichno, ker konj na podrochju Srednje Evrope nastopi shele v zgodovinskem obdobju. Konj ni predzgodovinska zhival, saj predzgodovinska izkopavanja ne najdejo konjskih skeletov, prav tako ima konj v razlichnih jezikih razlichna imena.

Che so torej v Evropi v glavnem etnografska imena naselij, kakor tudi veliko imen gorovij in rek Srednje Evrope slovenskega izvora, morajo ta imena izhajati od starih Slovenov, kar pa ne bi bilo mogoche, che bi sem prishli shele v chasu selitve narodov. Ti Sloveni so morali zhe stoletja vplivati na dana imena in che so Sloveni poimenovali toliko narodov, so morali biti navzochi, da so to sploh lahko storili. Che bi Sloveni prishli pozneje, bi imena zhe nashli in ne bi nihche sprejel novega, enako kot tudi Rimljani in Nemci v tem smislu niso mogli nichesar spremeniti. Drugo vprashanje pa se pojavi, kam je izginilo na milijone prebivalcev, ki so jih podjarmili Rimljani, cheprav so bili Rimljani toliko pametni, da so podjarmljenemu narodu ponavadi pustili njegovo religijo, jezik in navade. Kako je tudi mogoche, da je po upadu mochi zahodnega Rimskega cesarstva v Srednji Evropi naenkrat zhivelo milijone Slovenov v svojih shtevilnih domovih? V chasu nadvlade Rimljanov ni bilo unichevalnih bitk, da bi lahko govorili o iztrebljanju staroselcev na ozemlju, ki naj bi ga mnozhichno naselili Slovani. Kot pravijo zgodovinarji, so bili katastrofalno porazheni samo Huni na Katalaunskih poljih.

Che bi v resnici prishlo do tako velikega obrata, da bi naenkrat milijon naseljenih ljudi zamenjalo priblizhno toliko naseljenih Slovanov, se ne glede na to, da bi na drugi strani nastala ogromna praznina, to res ne bi moglo zgoditi neopazno, da rimski in grshki pisatelji, ki so sicer opisovali tudi nepomembna obrobna dogajanja, ne bi opisali te velike naselitve naroda. Slovani niso nikjer v zgodovini opisani kot veliki preseljevalci narodov. Che torej poznamo toliko geografskih imen razlichnih krajev s slovanskimi koreninami iz chasa pred nashim shtetjem, imena, ki v celoti okarakterizirajo kraje z objekti, potem tudi pri najvechjem predsodku pri toliki stotini imen to res ne more biti sluchajno. Che znanstveni krogi vse to she vedno negirajo, naj vse te razlage mirujejo, dokler se ne razjasni resnica, in resnica lahko chaka, ker ima pred sabo dolgo zhivljenje! Pokazatelja neprekinjenega bivanja istega podrochja z istimi prebivalci zhe pred rimskim chasom nam nudi tudi shtudija iz chasa razdelitve vashkih parcel (nem. Dorffluren). V mojih etimoloshkih kulturno-zgodovinskih shtudijah imena krajev zgornjega Ptujskega polja sem opozoril na ochitno chasovno napako, da so bile na Spodnjem Shtajerskem vashke parcelacije izvedene nekako v karolinshkem chasu, ki so do danes ohranile geografske markacije (nem. Gemarkungen). Vse kazhe na to, da je bil vashki areal razdeljen glede na sedanje parcelacije (nem. Umrisse) zhe pred prihodom Rimljanov. Za to trditev lahko navedem tipichni primer, ker pa se nisem ukvarjal s podrobnejshim shtudijem vashkih parcelacij, bi bilo zanimivo narediti raziskave vashkih arealov v drugih krajih, kjer so prav tako dokazane trase cest Rimljanov.

Iz prilozhene skice je razvidno, da lahko cesto Rimljanov, ki pelje iz Slovenske Bistrice na Shtajerskem mimo kamnolomov marmorja v Hajdino (takrat she Ptuj), tochno spremljamo od Shikola do Ptuja, to pomeni, da se danashnja trasa dezhelne ceste, ki povezuje navedena kraja, natanchno ujema z nekdanjo rimsko poshtno cesto. Jaz trdim, da na primer obchina Poljchane (nem. Pongerzen) in spodnji Jabling pri razdelitvi tal ne bi dobili tako majhnega dela, zgornji Jabling pa tudi ne bi dobil odmerjenih samo par kvadratnih metrov na drugi strani rimljanske ceste, che bi ta povezava obstajala zhe za chasa razdelitve. Medtem pa se vashke parcelacije vasi Drasendorf (?) in Mihaeldorf konchajo ob navedeni cesti. Pri njih nam skica pokazhe zhe na prvi pogled, da so bile pozneje razdeljene na arodiranem parcelnem lastnishtvu vasi Cirkovce (nem. Zirkowitz) izrezane partije. Tudi vemo, da je celotni del severno od ceste Shikola-Hajdinger nekoch sodil k dominiju gospostva Studenitz, pozneje pa so ga, kot trdi izrochilo, vrnili prebivalcem Zirkowitze.7

Pri prvi odmeri je bila rimska poshtna cesta zhe odlochilna, ker naselitev Nemcev in vpeljava nemshkega nachina zhivljenja, ki Slovenom ni bilo znano v tej regiji, izhaja najdlje iz karolinshkega chasa. Sicer pa je verjetno, da je bil kos zemljishcha od Zirkowitz, severno od ceste Rimljanov, preden je postal dominalno zemljishche, razdeljen na tri obchine: Zirkowitz, Drassendorf in Mihaeldorf, enako kot se je prav tako nemoteno dogajalo v drugih obchinah z omenjeno lastnino ob cesti Rimljanov. Zato lahko upravicheno trdimo, da so danashnjo razdelitev katastra vasi (nem. Flureinteilung) opravili zhe pred prihodom Rimljanov, da so te imele enake obrise in da je v njih zhivelo isto ljudsko pleme neprekinjeno, saj bi bilo neverjetno, da pri kasnejshem izgonu prvotnih prebivalcev ali pri vechji razmejitvi obdelanega zemljishcha ceste za lastnishke meje ne bi bile odlochilne, pa chetudi gre le za malenkosti. Razen tega je znano, da so bile ceste Rimljanov zelo shiroke, ob njih pa so pogosto pokopavali pokojnike. Tako je osnovana predpostavka, da so razdelitev vashkih povrshin opravili pred gradnjo rimske ceste in da so danashnji Slovenci ves chas lastniki tega ozemlja.

 

 

Opombe avtorja:

1 Vsa sklicevanja na P. Melasa Chorographia so iz Taubnerjeve izdaje, Mela pa je svoje podatke vzel od Hanna Carthaginensisa (500 pr. n. sht.), Hipparchosa (2 st. pr. n. sht.) in Corneliusa Neposa (95-25 pr. n. sht.).

2 Mogoche je, da so prebivalci tistega podrochja »o« izgovarjali kot »au«, kot she danes govorijo Zgornji Avstrijci.

3 Pri poglavjih o Karnih, Turkih bomo prishli she na druge primere nepravilnega sklicevanja na keltske besede. Vtis dobimo, da razlichni raziskovalci vse, chesar ne znajo razlozhiti, preprosto razglasijo za keltsko. Tako se imenuje na primer v Angliji skupina starih grobov »cromlech«. To seveda razlagajo s keltshchino s tem, ko pravijo, da je »crom« krog, »lech« pa kamen, iz tega naredijo kameni krog. Che spregledamo, da kamni niso bili polozheni v krogu, ampak v obliki π, in vemo tudi, da so ti grobovi stari. Namesto, da bi izvor besede iskali v vseh jezikih, kjer se stari grobovi imenujejo enako, so shli na podrochje fantazije in ustvarili napachno razlago o polozhenih nagrobnih kamnih raje, kot pa da bi besedo jezikovno bolje utemeljili. V besedi »cromlech« je samo she danes pri balkanskih Slovanih uporabljena beseda »groblje« za stare grobove, kjer pa je osnova znova grob oziroma grab.

4 Mela imenuje reko Oder sicer »Solinus«, kar pa je gotovo zamenjano z reko »Saale«.

5 V Mandzhuriji se nahaja kraj Charbin, za katerega pa nisem mogel ugotoviti, ali se tudi tam nahaja nahajalishche premoga.

6 Mogoche je, da imena »Stuparji, Stupno« in podobna ravno tako pomenijo kraj lesenih pilotov (nem. Pfahlort), stup je v slovanshchini steber. Dr. Bronisch v svojem delu Slovanska krajevna imena na Holshtajnskem in v vojvodstvu Lübeck meni, da »Gikau« (1265 Cycowe, 1271 Gygkowe) kot tudi »Kiekow, Kikowo, Kijewo« nosijo ime po kiju (nem. Pfahlschlögel) – je palica s kijem v slovenshchini – in ime kazhe na kraj, kjer so bile pranaselbine na kolichkih. Tudi mesta »Gaya« (Kyjov) na Moravskem, »Kyjovice« na Shlezijskem in »Kijev« v Ukrajini oznachujejo kraj kolishcharjev, kar pa bi izkopavanja morala she potrditi.

 

[Op. ur. I. A.:

Zaradi izjemne pomembnosti raziskav, ki jih je opravil dr. Paul Alfred Bronisch (1853 – ?), nemshki profesor lingvistike, je tukaj dodana popolna bibliografska navedba publikacije, omenjene v gornji Zhunkovichevi opombi; gre za tri zvezke, objavljene v Sonderburgu (danes Sønderborg, Danska):

1) Die slavischen Ortsnamen in Holstein und im Fürstentum Lübeck. 1. Teil. Sonderburg 1901. 14 S. (Programm Sonderburg Realschule.)

2) Die slavischen Ortsnamen ... 2. Teil. Sonderburg 1902. 10 S. (Programm Sonderburg Realschule.)

3) Die slavischen Ortsnamen ... 3. Teil. Sonderburg 1903. 17 S. (Programm Sonderburg Realschule.)]

7 Te podatke, kot tudi skice, sem vzel iz zanimive publikacije dr. Vladimirja Levca: Ptujske shtudije (nem. Pettauer Studien) iz raziskave o starih zakonih o vashkem zakonu o zemljishchih (Untersuhungen zur älteren Flurverfassung – Mitteilungen der Antrop. Ges. In Wien 1899).

 

(poglavja z opombami iz knjige: Martin Zhunkovich, Kdaj so Slovani naselili Srednjo Evropo?; Ljubljana 2018; nem. izvirnik: Wann wurde Mitteleuropa von den Slaven besiedelt? : Beitrag zur Klärung eines Geschichts- und Gelehrten-Irrtums; Kremsier 1904; gl. tudi Davorin Zhunkovich, Starodavnost Slovanov v Evropi, Revija SRP, 2016 / 127-128; isti, Ancient provenance of Slavs in Europe, Lives Journal, 2017 / 11; isti, Govorechi dokazi avtohtonosti Slovencev, Revija SRP, 2018 / 139-140)

 

Prevod iz nem. Franc Verdel

 

 

 

 

OPOMBA K PREVODU

Gornji trije zapisi so nekak kljuchni povzetek avtorjevega opusa, katerega poglavitni del je posvechen alternativni (glede na »uradno« mainstream znanost) raziskavi starodavne, predantichne avtohtonosti Slovanov (in Slovencev kot njihove najbolj zahodne veje) v Evropi. Kakor pri dveh poglavjih v predhodni shtevilki gre tudi tukaj za odlomke iz knjige (zal. Amalietti & Amalietti, 2018), ki je slovenski prevod prve izdaje Zhunkovichevega temeljnega dela iz leta 1904; tej so v naslednjih letih sledile nove, z razlichnimi spremembami dopolnjevane izdaje (zhe v predgovoru v drugi izdaji iz leta 1906 avtor omenja izjemno zanimanje bralcev kljub odsotnosti reklame ter ignoranci tiska in ustreznih strok), s peto izdajo je tudi nov naslov Die Slaven, ein Urvolk Europas (1909); iz faksimila rokopisa sheste izdaje iz leta 1911 je Leopold Verbovshek prevedel Zhunkovichev del svoje dvoavtorske knjige V senci zgodovine (zal. Jutro, 1998).

Oba prevoda, Verbovshkov in Verdelov, sta v glavnem solidna in imata nedvomno vrednost zlasti v smislu pionirskega pristopa k shirshemu seznanjanju z deli izjemnega, iz razlichnih vzrokov »prikritega« slovenskega avtorja, ki je v svojem avstro-ogrskem kontekstu pisal tujejezichno, najvech v nemshchini. Pri obeh pa ni mogoche spregledati nekaterih potez, ki nekoliko zasenchijo sicershnjo dragocenost njunega prispevka. Verbovshek je svojo publikacijo obremenil z obsezhnim lastnim dodatnim tekstom, med stavke v prevodu Zhunkovichevega besedila pa je interpoliral svoje sprotne (ne kot obichajne fusnote) opombe, ki mestoma zvenijo kot vsiljivo pokroviteljstvo nad »nemochnim« izvirnim avtorjem; vrh tega je tudi samovoljna priredba Zhunkovichevega naslova v Slovanski temelji Evrope, in to le znotraj knjige, medtem ko je na platnicah celota pod off-naslovom, ki Zhunkovicha potisne v »senco soavtorja«.

Pri Verdelovem prevodu je najprej opazna Spremna beseda prevajalca, ki jo sklepa daljsha prevajalcheva pesem Veneti – Slovenci v okornih, patriotichno aktualiziranih verzih. Za prevod je znachilna delitev odstavkov, ki ne sledi izvirniku, kar posebno ovira primerjavo; v tretjem delu gre za obsezhen izpust, tako da je preveden le sklepni del (Schlusswort), a brez ustrezne oznake. Formulacije mestoma niso najbolj natanchne v povzemanju izvirnika (npr. okoren prevod sintaktichno kompleksne, formalno brezhibne Zhunkovicheve povedi na str. 25-26: »Che nekdo chisto resno …«; tukaj s popravkom). Jezikovno-slovnichno-pravopisne ohlapnosti, nedoslednosti: ob zanikanem povedku brez genitivov, problem vejic, opravicheno ni isto kot upravicheno, srednja / Srednja Evropa (cheprav na naslovni strani pravilno z veliko), Slovani / Sloveni (vendar kot pridevnik »slovanski« zaradi ochitne dvoumnosti). Dokazovanje »patriotizma« z enim preglasom je zunaj resne relevance; termin Slovan je resda novejshega nastanka, a z njim ni nich narobe, ima pach sploshno uveljavljeno razlikovalno funkcijo glede na nesporazum med slovanski / slovenski. V prichujochi objavi je nekaj zadevnih popravkov.

(op. ur. I. A.)