Revija SRP 141/142

Damir Globochnik

 

SLOMSHEK KARLE BULOVCHEVE

 

Prva slovenska kiparka, skrivnostna, samosvoja in kontroverzna umetnica Karla Bulovec se je rodila 21. oktobra 1895 na Bledu. Oche jo je z devetimi leti poslal k urshulinkam v Ljubljano, pri katerih je ostala kot notranja gojenka do uchiteljske mature leta 1915. Po maturi je pouchevala v Mekinjah in v Trebnjem, kjer je spoznala slikarja Ferda Vesela. Z Veselom, ki ji je nudil prvi likovni pouk, se je zapleta v strastno razmerje. Leta 1918 je odshla v München in na Dunaj z namenom, da bi shtudirala slikarstvo. Ostala je brez denarja, zato se je kot domacha uchiteljica zaposlila na Moravskem. V Pragi je v enem letu konchala sholo za umetno obrt. Zaljubila se je v Jenda Novaka – Inda, s katerim sta se nameravala porochiti. Leta 1919 se je kot izredna shtudentka vpisala na prashko Akademijo upodabljajochih umetnosti in shtudirala kiparstvo pri Janu Shtursi.

Leta 1921 je izdelala svoje edino znano kiparsko delo v kamnu, relief za nagrobni spomenik Indovi materi na prashkem pokopalishchu Pankrac (deset golih angelov, ki klichejo k vstajenju)1. Leta 1922 je prvich javno razstavila svoja dela v okviru kluba prashkih shtudentov Tvrdoshíjny. Diplomirala je junija 1922.

Junija 1924 je uradno izstopila iz Cerkve. Decembra 1924 je prvich razstavljala v Ljubljani (skupinska razstava v Jakopichevem paviljonu). Leta 1925 je stanovala pri oblikovalki keramike Dani Pajnich, ki ji je omogochila delo v skromnem ateljeju na Dunajski cesti. Leta 1926 je samoiniciativno zachela pripravljati nachrt za spomenik Petra I. Osvoboditelja. Konec leta 1928 je Klub prijateljev umetnosti Karle Bulovcheve organiziral njeno prvo samostojno razstavo; v mali dvorani Narodnega doma je razstavila velika kartona »Harfa« in »Chinele« (tj. dve predlogi fresk za glasbeno dvorano, prva posvechena Bachovi, druga Beethovnovi glasbi), nekaj kiparskih portretov, reliefe in osnutke za spomenike kralju Petru I. Osvoboditelju (skulpture Matija Gubec, Peter Svachich, Kralj Matjazh), Nietzscheju in Ivanu Mraku. Razstavo je uradna likovna kritika ostro odklonila. Kiparki je ochitala anatomske nedoslednosti, nelogichno interpretacijo telesne povrshine, ki ne odrazha mishichevja in telesne zgradbe, opiranje na Michelangela, na renesanso in barok. Vechina recenzentov je vseeno kiparki priznavala nadarjenost, tezhnjo po monumentalnosti in mozhnost za umetnishki napredek.

Ante Gaber je v izjavi za Jutro poudaril: »Gotovo ima umetnica talent in dosti pravega plastichnega chuta za nadaljnji uspeshni in solidni razvoj, vendar so pa te dobre lastnosti tako skrite pod umetnichenjem in igrachkanjem s tehniko, da ne pridejo do veljave. /.../ Da bi pa danes primerjali Michelangelova dela z glavami in telesi, ki so povsem posuta z mozolji, uljesi in tvori ter delujejo kakor moderni Archimboldiji iz kuhinjskih umetnin, cmokov, zhlichnikov in prav domachih macafizeljnov, se nam zdi le malo domishljavo. Pomislite vendar, kako bi bilo te stvari sploh mogoche izklesati v kamen in kako bi delovale v bronu. Samo justamentiranje in korajzha she ni umetnost. V mladi umetnico vro sile, to je resnica, kakor je tudi upravicheno upanje, da se iz Karle Bulovcheve she razvije znatna umetnica, ko bo dozorela.«2

France Urshich je v Slovencu zapisal: »Bulovcheva je she mlada in zato divja in neugnana. V njej prekipevajo plamteche energije zhivljenja, ki jih bo v ugodnih prilikah lahko uklepala v dobre umotvore.

Treba ji je she treznejshe umerjenosti, umetnishke osamosvojitve, kritichnosti in vsaj nekoliko skepse v tisto druzhbico, ki jo za sedaj she neupravicheno povelichuje v nebo.

V diametralnem nasprotju z nezhnochutecho zhensko psiho pa je Bulovcheva s svojo robustno ustvariteljsko silo fenomen zase.«3

Propagandisti kiparstva in risbe Karle Bulovcheve so bili Ivan Mrak, s katerim se je spoznala pri igralki Mariji Gorchevi, ki je v krstni uprizoritvi himne Oblochnica, ki se rojeva (1924) igrala Salome, Josip Vidmar in Ivo Sever. Slednji je Karlo Bulovec oznachil za »samorodnega genija« oziroma »zheno-genija«. »Slovenci imamo danes – horribile dictu! – svojega (bodochega) Meshtrovicha: kiparico Karlo Bulovchevo, ki pa ji bo uprav radi tega sojeno zhivljenje – recte zapostavljanje in trpljenje – vseh nashih vélikih mozh ...«4 Sever je v Zagrebu leta 1930 zachel izdajati revijo Samorodnost, v kateri je najbolj populariziral Karlo Bulovec. »Tak meteor nam je poslan v osebi Karle Bulovcheve. – Vseeno je, kaj se zgodi zh njo! Che je narodu potreba, jo bo spoznal in bo v nji spoznal sebe in svojo misijo – che je ni vreden, naj pogine skup z njo! – Zgôdi se volja Vsevishnjega! – nasha naloga je le pokazati na umetnico-kiparko in risarko, kakrshne ne zmore chlovechanstvo vseh ras in chasov, na kiparko, ki nosi v sebi vse predpogoje, da nadkrili po umetnishki in kiparski kvaliteti ne le Fidije in Rodine, temvech predvsem she – ne ustrashimo se! – Michelangela: da zavrshi na samoroden = vsesmotren = genijalen nachin, kar temu enostranskemu titanu ni bilo dano ...«5

Karla Bulovec je leta 1929 nameravala poslati svoja dela na svetovno razstavo v Barceloni. Za pomoch pri odlivanju skulptur je prosila ugledne Ljubljanchane in drushtva, tudi zhensko drushtvo Atena, za katero je marca 1929 izdelala veliko petdelno kompozicijo »Kacha z zlato krono« (za dekor chajanke drushtva).6 Ivan Mrak je leta 1928 napisal himnichno dramo Slepi prorok (knjizhna izdaja 1929),7 v kateri je karikiral chlanice zhenskega drushtva in kritichno orisal Jakopicha in umetnostne zgodovinarje Izidorja Cankarja, Franceta Steleta in Rajka Lozharja. Eden od junakov v drami je slikar Ariel (France Pavlovec), za katerega se v drami odlochi Jakopich. S Pavlovcem je Karla Bulovec imela ljubezensko razmerje, ki je segalo do radikalno razviharjenih strasti in poskusa umora.8

Leta 1929 je izdelala osnutek za spomenik Ivanu Cankarju na Vrhniki. Nachrtovala je veliko reliefno kompozicijo za sejno dvorano palache Okrozhnega urada za zavarovanje delavcev v Ljubljani, vendar ji narochilo prevzame Jakopich. Leta 1930 se je porochila z enajst let mlajshim Ivanom Mrakom. Po poroki sta odpotovala v Pariz.

Leta 1931 je kartone fresk za glasbeno dvorano razstavila na Salonu neodvisnih v Parizu, nato v zasebni galeriji v Londonu. Janez Rozhencvet je v reviji Zhenski svet porochal o uspehih Karle Bulovcheve na parishkem Salonu in navedel mnenje kritika Clémenta Morra v La Revue Moderne illustrée des arts de la vie: »Nimam rad primer, a v tem sluchaju sem pred ogromnimi kartoni moral misliti na neizmerne Michelangelove freske, zakaj toliko je tu shiroke, plamteche in dinamichne inspiracije, toliko je tudi mochi v delu, mojstrsko uporabljene anatomije in edinstvene izrazitosti obrazov; tu je ustvariteljska sila, kakorshne nismo vech vajeni.«9

Na povabilo zakoncev Sonja in Ivo Sever je odshla v Zagreb, kjer je junija 1931 imela razstavo v Salonu Ulrich. Amerishka kulturna zgodovinarka Marta Sills je porochilo o razstavi zakljuchila z besedami: »Izzhivljanje umetnishke ekspanzivnosti ge. Mrakove je eksplozivno, elementarno in ocharujoche. Njena umetnost je v pravem pomenu besede osvajajocha in silna (erobernd und überwältigend).«10 Karla Bulovec in Ivan Mrak sta nato priblizhno dve leti zhivela v Pragi (karton »Dekle s papigo« je predstavila na razstavi cheshkih umetnic v Pragi, 1933) in poldrugo leto v Beogradu pri Ivanovi sestri (razstava v Salonu Cvijete Zuzorich).

 

Maja 1936 je razstavljala na skupinski razstavi v Mariboru (kiparski portret Milana Skrbinshka v mavcu, risbe).11 Dr. Fran Shijanec je na javnem vodstvu po razstavi oznachil Karlo Bulovec za »najmarkantnejshega zastopnika 'nove stvarnosti'« in za najvechjega in najbolj samosvojega domachega kiparja. »Z maksimom razgibanosti doseza Bulovcheva docela nove plastichne uchinke in je kljub sorodnosti z velikimi francoskimi kiparji chisto samosvoja.« Shtiri zhenske figuralne kompozicije, ki jih je Shijanec poimenoval »moderne Sibile«, naj bi bile risane z Michelangelovo mochjo, »le z docela modernim pojmovanjem in skrajno ekonomijo sredstev«.12

Od julija sta z Mrakom zhivela v Mariboru. Jutro navaja, da je Karla Bulovec v Maribor prishla z namenom, da propagira Podbevshkovo knjigo o Groharju, nato pa se je zaradi ugodnega mariborskega miljeja odlochila za daljshe bivanje in ustvarjanje v Mariboru.13

 

21., 28. in 29. junija 1936 so v Mariboru potekali Slomshkovi dnevi, s katerimi so zheleli pospeshiti shkofijski postopek za beatifikacijo shkofa Antona Martina Slomshka.14 Ob tej prilozhnosti so obnovili kapelo na Slomshkovem grobu in jo okrasili z dvema slikama Franceta Kralja, na katerih moshki in zhenske prosijo za Slomshkovo beatifikacijo. V kazinski dvorani je bila na ogled razstava o Slomshkovem zhivljenju in delovanju. 29. junija je minister dr. Anton Koroshec izrochil shkofu dr. Ivanu Jozhefu Tomazhichu podpise 400.000 Slovencev za Slomshkovo beatifikacijo.15

 

Karla Bulovec je mavchni model za spomenik s Slomshkovo figuro v nadnaravni velikosti izdelala brez narochila. Atelje je imela v dvorani Starega gradu v Mariboru. Prostor za atelje ji je priskrbel tedanji ravnatelj muzeja v Mariboru Franjo Bash (1899–1967).16 V tej dvorani je bil mavchni odlitek (kip so odlili v mavec 24. septembra)17 med 26. septembrom in 4. oktobrom 1936 na ogled javnosti. To je bilo tedaj najvechje sodobno kiparsko delo na Slovenskem (vishina 2.90 m). Odlitek v mavcu je bil namenjen Narodni galeriji v Ljubljani. Zachela naj bi se akcija za postavitev spomenika v bronu ali kamnu v Mariboru.18 Karla Bulovec je prijateljico Angelo na zachetku septembra 1936 obvestila, da bo spomenik izklesan iz kamna in postavljen na Slomshkov trg.19

 

Spomenik je nastal s financhno podporo bana Marka Natlachena. Pomagal naj bi tudi mariborski zhupan in drugi vplivni Mariborchani.20 Stroshki za kip v nadnaravni velikosti so presegli dogovorjeno vsoto.

»Od vsega prichetka sem se zavedala, je izjavila Karla Bulovcheva, da z denarjem, ki sem ga imela od banovine na razpolago, ne bom zmogla figure v tisti velikosti, ki sem si jo zamislila in kot edino ustreza mojemu pojmovanju in chustvovanju. She preden sem zachela z delom in tudi po dovrshitvi kipa sem dobila od mnogih v Mariboru navdushene obljube, ki so se zhal izkazale za prazno govorichenje.«21

Trgovec Medic je Karlo Bulovec tozhil zaradi neplachanega dolga za mavec. Karla Bulovec je decembra 1936 pisala prijateljici Angeli: »Prishla sem zhe tako dalech, da me Maribor gleda kot goljufa. Dobesedno. Che to ni komichno. In vse to radi neizpolnjenih obljub od strani banovine in moje proklete lahkovernosti. Saj mi ni zhal, da sem 'Slomshka' naredila, a bilo bi bolje, da ga nisem in sem denar, kar je vlozhenega zhe vanj (13.000 D), zase zapravila in se shla raje s tistim denarjem kam zabavat. To bi mi odpustili, da sem umetnino napravila, kot je Slovenci v plastiki she niso imeli, to je pa velik greh. Drugich: Radi gornjega in she radi drugih mojih neumnosti sem osebno strahotno gori plachala. Naravnost s samomorom sem koketirala, a kaj, ko bi Ivana s seboj potegnila. On je k temu itak od nature nagnjen. Torej, zhivim naprej; kar bo, bo. Momentano sem od vsega hudega strahotno demoralizirana, od lazhi krog sebe in resno premishljujem, che bom lahko she kdaj sonchno v zhivljenje pogledala. – Ivan besno visi na tej lepi a prekleti Sloveniji. Razumem, njemu kot pisatelju je domacha okolica nujna. Saj vem, da bi tudi mene drugje domotozhje grabilo, kot me je zhe. A nekaj bo treba ukreniti, karkolizhe. Sicer se zna zgoditi, da res poginemo. Kljub vsemu. –«22

 

Maja 1937 je trgovec Medic kip ponudil na drazhbi zaradi dolga v vishini 1.250 dinarjev za mavec in sodnih stroshkov.23 Kip je bil 20. maja prodan za 2.000 dinarjev.24 Na tretji drazhbi ga je kupil stolni kanonik Franc Hrastelj (1894–1981).25 Kip je podaril mariborskemu mestnemu muzeju.26

 

Risarski shtudiji prichata, da je Karla Bulovec Slomshkovo figuro sprva nameravala obdati z vechjo skupino ljudi, konchno pa se je odlochila za Blazheta in Nezhico (po Slomshkovi vzgojni in uchni knjigi Blazhe in Nezhica v nedeljski sholi) in nato upodobila samo prvega.27 Angelos Bash (1926–2008), ki je bil model za dechka, se je spominjal, da je Karla Bulovec hotela Slomshka upodobiti kot ljubitelja otrok z dvema dechkoma. Za motivno redukcijo naj bi se odlochila zaradi tezhav z drugim modelom, Bashevim sosholcem Marijanom Eiletzem (roj. 1926), ki se je po nekaj dneh navelichal poziranja.28

 

Anton Martin Slomshek je predstavljen kot duhovnik, shkof, uchitelj in vzgojitelj. Sedi, ogrnjen je v plashch, ki mu prekriva kolena. Z levico objema chez pas ob njem stojechega dechka v irhastih hlachah. Z desnico kazhe na knjigo. Sedecha Slomshkova figura in Blazhe sta enako visoka.

Kip je vzbudil veliko pozornosti, pohval in pripomb, ki so letele na njegovo velikost, na raskavost kiparske povrshine in na dechka, ki naj bi po nepotrebnem stal na stopnici. Pisec v chasniku Slovenija je poudaril, da je ne glede na strokovne in nestrokovne pripombe kip harmonichno delo in veren izraz Slomshkove osebnosti. »Pôza, izraz obraza, znachilne chrte, pogled, – zdajci se zazdi, kakor bi se zachel kip gibati, dihati, zhiveti, govoriti in pred teboj stoji uchitelj slovenskega naroda, brez pretiranosti in svetnishke glorije. Chlovek, vsa njegova prava vrednost mu je vlita v oblike: desna roka mu pochiva na knjigi, najbrzh na znanem 'Blazhetu in Nezhici', z levo roko objema svojega vernega gojenca. – Ta ali ona posameznost mi sicer popolnoma ne ugaja: obraz dechkov se mi n. pr. zdi starejshi, kakor naj bi bil. Vendar to ne moti: Bulovcheva je izvedla kip, kakor si ga je zamislila: Slomshek – chlovek, vzgojitelj, vodnik – je nastal, iz potez so razvidne njegove misli in vloga, ki jo je vrshil ter smotrno izpolnil. Vsebinska in formalna stran se dopolnjujeta: vsebinska prevladuje, dushevnost je v ospredju, formalna stran se podreja.«29

Drago Bajt je menil, da so vzbokline, s katerimi naj bi Karla Bulovcheva zhelela poudariti mishichevje (skozi draperijo slutene oblike telesa), »rezultat skrajnega plastichnega gledanja na pravo, resnichno zhivljenje«. Na obeh figurah ni mrtvih mest, gladke povrshine in linije so kiparki tuje. »Stvaritev Karle Bulovcheve, ki je zhe z ozirom na povsem svojstveno njeno umetnishko podajanje she vedno novost v slovenskem kiparstvu, je obenem njeno dosedanje remek-delo in obenem najvechja figura vseh dotedanjih postavljenih na projektiranih spomenikih pri nas.«30

Recenzent Mariborskega vechernika Jutra je poudaril, da je patos v primeru Slomshkovega kipa upravichen. »Bulovcheva nam podaja svoje dozhivetje Slomsheka na skrajno patetichen, a pri tem tako naraven in neprisiljen nachin, da njenemu patosu a priori verjamemo. Velika gesta, velik zamah, smel polet, to so osnovne lastnosti tega njenega najnovejshega dela. Vendar niti z enim samim zunanjim znakom si ni pomagala, da bi poudarila velichino Slomshekove osebnosti. Iz vsakega vzgiba in slehernega trepeta se chuti njen siloviti in brezobzirni impulz. /.../

Gotovo pa je tudi, da je umetnici s takshnim pogledom na svet nemogoche ustvarjati dela manjshega formata. To je koncem koncev isto, kakor che bi hoteli tragedijo stisniti v kalup novele. Bulovchevi je monumentalnost zhivljenjska nujnost; to izprichujejo vsa njena dela, she prav posebej pa to poslednje!«31

 

Karla Bulovec je Slomshkove portretne poteze in duhovnishka oblachila povzela po slikarskih in grafichnih portretih ter po edini znani Slomshkovi fotografiji (fotograf Adolf Ost, okrog 1860–1862). Angelos Bash navaja, da je bil model za Slomshkovo figuro delno tudi Ivan Mrak.32

 

Leta 1939 je nachrt za regulacijo Slomshkovega trga v Mariboru pripravil arh. Marjan Mushich. Na Paradnem trgu vzhodno od cerkve je bilo predvideno mesto za Slomshkov spomenik.33 Prioritetna spomenishka naloga v Mariboru je bil tedaj spomenik kralju Aleksandru I. Karadjordjevichu, ki naj bi stal na Trgu svobode.34 Postavitev dinastichnega spomenika je preprechila druga svetovna vojna.

 

Med drugo svetovno vojno je dal Franjo Bash odlitek Slomshkovega spomenika razrezati na trinajst delov in skriti na enem od mariborskih podstreshij, da ga ne bi unichili Nemci.35

 

Mavchni odlitek hrani Pokrajinski muzej v Mariboru. 13. aprila 1996 so odlitek kipa v bronu postavili na Slomshkovem trgu ob cerkvi sv. Daniela v Celju.36 Po mavchnem odlitku so bila odlita tudi tri Slomshkova poprsja (Slomshkova rojstna hisha na Slomu, park pred zhupnijsko cerkvijo v Tolminu, Shkofijska klasichna gimnazija v Shentvidu pri Ljubljani).37

 

Konec tridesetih let je umetnichin pokrovitelj postal ljubljanski shkof dr. Gregorij Rozhman. Karla Bulovec je Rozhmanov kiparski portret (1937) in veliko portretno risbo (1937/1938, oglje, risba) avgusta 1938 razstavila na skupinski razstavi v Jakopichevem paviljonu. V letih 1940–1945 je narisala sedem velikih kartonov s svetopisemsko tematiko.

 

Leta 1940 je pripravila drugo samostojno razstavo v Jakopichevem paviljonu (44 risb z ogljem in pet kipov). Herojska, barochno oblikovana telesa na kartonih in portrete z grotesknimi poudarki je tedaj nadomestil bolj realistichno umirjen pogled na svet. Tokrat ji je bila likovna kritika naklonjena. »Realizem, ki se je v zgodnejshem delu izgubljal predvsem v podrobnostih, je sedaj objel celoten umetnostni predmet, she vech vazhnosti se polaga na eksaktno dusheslovno oznako upodobljenca in sploh na celotno kompozicijo. Svetloba, ki je nekoch sluzhila upornemu pripovedovanju in apoteozi grdega, se je sedaj udinjala mirnemu, skoraj vdanemu chloveshkemu chustvu,« je zapisal Stane Mikuzh.38 Karla Bulovec je v odgovoru Choru Shkodlarju poudarila, da je njeno gledanje a priori plastichno, torej ima plastichen znachaj tudi njena risba, ki jo pojmuje kot samostojno delo in ne kot shtudijo.39

Po vojni je kiparstvo opustila. Posvetila se je risbi (portreti, rozhe in umirajoche machke). Leta 1948 je izstopila iz Drushtva slovenskih likovnih umetnikov. Leta 1953 se je upokojila in ponovno vstopila v Cerkev. Leta 1954 je Moderna galerija v Ljubljani pripravila njeno retrospektivo. Umrla je na Golniku 23. avgusta 1957 za pljuchno tuberkulozo.

 

 

 

 

(v: Kronika slovenskih mest, 1936, sht. 3, str. 198)

 

 

Karla Bulovec ob Slomshkovem kipu (v: Slovenec, 1936, sht. 220)

 

 

 

Opombe:

1 Pismo Karle Bulovec Angeli Prager, roj. Groznik, z dne 6. 1. 1921, v: Karla Bulovec 1895–1957, Cankarjev dom v Ljubljani, 2003, str. 75.

2 »Dvoje mnenj o razstavi Karle Bulovcheve«, Jutro, 1929, sht. 4.

3 »Razstava Karle Bulovcheve«, Slovenec, 1929, sht. 13.

4 Po: Ivo Sever, »Pro domo (O objavljanju in neobjavljanju, o metodah in kritikah in o polomu starih)«, Svobodna mladina, 1928, sht. 4–5, str. 117–118.

5 Po: Ivo Sever, »Karla Bulovcheva«, Samorodnost, 1930, sht. 1/2, str. 19–20; s. sh., »Samorodnost«, Slovenec, 1930, sht. 58.

6 Po: »Kacha z zlato krono«, Jutro, 1929, sht. 60.

7 Drama Slepi prorok je prvi del neuresnichene trilogije Obraz Karle Bulovcheve. Karla je prepoznavna tudi v Mrakovih dramah Mona Gabrijela (1930), Zhosefina Baker (1929), Emigrantska tragedija (1936) in Orfej – Requiem za Karlo (1957).

8 Po: Taras Kermavner, »Ivan Mrak – zhivljenje v skladu z brezpogojno terjatvijo«, v: Ivan Mrak, Ivan O., Ljubljana 1990, str. 183.

9 Po: Janez Rozhencvet, »Uspehi Karle Bulovec-Mrakove v tujini«, Zhenski svet, 1933, sht. 4, str. 89.

10 Po: Janez Rozhencvet, prav tam.

11 »Velika likovna razstava v Mariboru«, Jutro, 1936, sht. 117.

12 Po: »Umetnostna razstava v Kazini«, Mariborski Vechernik Jutra, 1936, sht. 120.

13 Po: »Karla Bulovcheva dela na Slomshkovem spomeniku«, Mariborski Vechernik Jutra, 1936, sht. 213.

14 Pobudo za zachetek postopka za Slomshkovo beatifikacijo je leta 1912 (ob petdesetletnici smrti) dal dr. Anton Koroshec. Shkofijski postopek za Slomshkovo beatifikacijo se je zachel leta 1926 (po: Marjan Turnshek, »Slomshkova pot do svetosti«, Shkof Anton Martin Slomshek (1800–1862), Maribor 1996, str. 138 in 140).

15 Kipar Ivan Sojch je leta 1922 pripravil osnutek za Slomshkov spomenik. Do postavitve spomenika v Mariboru ni prishlo. Sojchev spomenik Slomshku so leta 1938 postavili v Slovenski Bistrici.

16 Po: Angelos Bash, »Slomshkov kip v Celju«, Slovenec, 1996, sht. 63.

17 Po: »Monumentalen Slomshkov kip«, Slovenec, 1936, sht. 220.

18 Po: Drago Bajt, »Slomshek Karle Bulovcheve«, Slovenec, 1936, sht. 220.

19 Pismo Karle Bulovec Angeli Prager, roj. Groznik, z dne 6. 9. 1921, v: Karla Bulovec 1895–1957, Cankarjev dom v Ljubljani, 2003, str. 85.

20 Po: »Karla Bulovcheva dela na Slomshkovem spomeniku«, Mariborski Vechernik Jutra, 1936, sht. 213.

21 »Senzacijonalna drazhba kipa«, Slovenski narod, 1937, sht. 126.

22 Pismo Karle Bulovec Angeli Prager, roj. Groznik, z dne 29. 12. 1936, v: Karla Bulovec 1895–1957, Cankarjev dom v Ljubljani, 2003, str. 85.

23 Pismo Karle Bulovec Angeli Prager, roj. Groznik, z dne 17. 5. 1937, prav tam, str. 86.

24 »Senzacijonalna drazhba kipa«, Slovenski narod, 1937, sht. 126.

25 Po: Silvester Gabershchik, »'Veliki Slomshek' akademske kiparke Karle Bulovec Mrak«, Koledar Gorishke Mohorjeve druzhbe za leto 2013, Gorica 2012, str. 46.

26 K. D. (=Karel Dobida), »Karla Bulovec-Mrak«, Mladika, 1940, sht. 4, str. 147.

27 Po: Lev Menashe, »Karla Bulovec«, Karla Bulovec 1895–1957, Cankarjev dom v Ljubljani, 2003, str. 14.

28 Po: Angelos Bash, »Slomshkov kip v Celju«, Slovenec, 1996, sht. 63.

29 -do., »Razstava Karle Bulovcheve«, Slovenija, 1936, sht. 43.

30 Po: Drago Bajt, »Slomshek Karle Bulovcheve«, Slovenec, 1936, sht. 220.

31 B. I., »Slomshek Karle Bulovcheve«, Mariborski Vechernik Jutra, 1936, sht. 225.

32 Po: Angelos Bash, »Slomshkov kip v Celju«, Slovenec, 1996, sht. 63.

33 Po: Marjan Mushich, »Razvoj Slomshkovega trga v Mariboru«, Kronika slovenskih mest, 1939, sht. 2, str. 91; »Regulacija Slomshkovega trga«, Slovenec, 1939, sht. 181.

34 Po: Sergej Vrisher, »Nekaj misli o Slomshkovem spomeniku v Mariboru«, Dialogi, 1991, sht. 10, str. 58. – Natechaj za spomenik kralju Aleksandru I. Karadjordjevichu je bil razpisan konec leta 1938. Marshalat je dovoljenje za postavitev spomenika dal marca 1939.

35 Po: Katarina Marinchich, »Karla Bulovec Mrak«, Pozabljena polovica: portreti zhensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 2007, str. 300.

36 V Mariboru so leta 1991 postavili Slomshkov kip, ki je delo Marjana Dreva. Tudi Drev se je odlochil za celopostavno upodobitev Slomshka v sedechem polozhaju, vendar je poudaril Slomshkov shkofovski polozhaj in narodnobuditeljsko vlogo. Spomenishko reshitev in kiparja so izbrali na natechaju, ki je bil razpisan leta 1989. Odbor za postavitev spomenika je bil pred objavo natechaja obveshchen o obstoju mavchnega modela, ki ga je izdelala Karla Bulovcheva. Model so vkljuchili v natechaj in ga obravnavali enakopravno s prispelimi osnutki sedmih kiparjev, ki so se udelezhili natechaja. Zhirija ni podelila prve nagrade, drugo nagrado sta prejela Marjan Drev in Viktor Plestenjak. Zhirija je priporochila odboru, naj uposhteva drugonagrajeni Drevov osnutek in mavchni model Karle Bulovec (po: Andreja Rakovec, »Mariborski spomeniki znanim osebnostim / O vlogi narochnikov in umetnikov v drugi polovici 20. in na zachetku 21. stoletja«, Mariborske umetnine in njihovi konteksti / Acta historiae artis Slovenica, Ljubljana 2015, str. 220–221).

37 Po: Lev Menashe, »Karla Bulovec«, Karla Bulovec 1895–1957, Cankarjev dom v Ljubljani, 2003, str. 21.

38 Stane Mikuzh, »Razstava Karle Bulovcheve v Jakopichevem paviljonu«, Dom in svet, 1940, sht. 2, str. 119.

39 Po: »Odgovor ge. Bulovcheve«, Jutro, 1940, sht. 11.