Revija SRP 141/142

Damir Globochnik

 

FRANCE KRALJ

 

Kipar in slikar France Kralj je umetnishko iskro najbrzh podedoval po ochetu, ki je bil v mladih letih ljudski podobar. France Kralj je zapisal, da je oche v nasprotju z drugimi vashkimi podobarji, ki so si pomagali z vzorci, delal docela samostojno (»Dela: matere bozhje, svetniki in bogci so bila izkljuchno lastno dozhivetje.«); prebiral je lahko knjige o umetnosti v domachi knjizhnici in si pomagal z nekdanjim ochetovim rezbarskim orodjem, ki ga je nashel na podstrehi. Kraljevo likovno nadarjenost so spodbujali uchitelji in duhovniki, ki so postali prvi odjemalci njegovih likovnih izdelkov. Ochetova zhelja je bila, da bi France postal umetnik.1

Leta 1913 se je vpisal na kiparski oddelek likovne akademije na Dunaju. Junija 1915 je zaradi vpoklica na fronto shtudij zachasno prekinil, nadaljeval ga je v sholskem letu 1917/1918 in zakljuchil julija 1919. V letih 1919–1920 se je izpopolnjeval na slikarskem oddelku likovne akademije v Pragi.

 

Pri mladostnih delih Franceta Kralja so opazni odmevi dunajske secesije in srednjeevropskega ekspresionizma. Z ekspresivnimi deformacijami telesnih oblik in kretenj, zlasti z znachilnimi razpotegnjenimi figuralnimi tipi, je stopnjeval duhovno intenziteto in notranje dozhivetje motiva, ki se je spreminjal v vizionarsko videnje. Protinaturalistichne oblike so bile v skladu z ekspresionistichnimi hotenji in vsebinsko utemeljene.

Domacha likovna kritika je Kraljeve secesijske in primitivistichne stilizacije z ekspresionistichnimi poudarki povezovala z vplivi Klimta, Hodlerja, Meshtrovicha in Metznerja. Za tedanje slovensko likovno okolje so bile precej drzne, zato so nekateri pisci, ki niso bili naklonjeni ekspresionizmu, Kralju ochitali anatomske napake in dekorativnost (vsebinsko praznost).

 

France Kralj je veljal za osrednjega likovnega predstavnika ekspresionistichne generacije. Ekspresionizem je bil sprejet kot radikalna usmeritev, nadomeshchal je avantgardne poskuse v slovenski umetnosti. Mlada ekspresionistichna generacija je bila razumljena kot nasprotje impresionistom in starejshim, na akademski realizem vezanim umetnikom. Pri uveljavljanju ekspresionistichne struje so sodelovali mladi likovni kritiki in publicisti France Stelè, Rajko Lozhar, Stanko Vurnik, Silvester Shkerl, Ivan Zorman, Jozhe Piber in Anton Vodnik.

Jozhe Piber med znachilne poteze ekspresionizma uvrshcha: veliko dozo dushevnosti, popolno podrejenost materije in absolutno svobodo.2 Ekspresionistichni umetnik ni posnemal narave, temvech je ustvarjal po potrebah duha.

 

France Kralj je imel za pomembno sestavino ekspresionistichne umetnosti mistiko.3 V pogovoru z Antonom Vodnikom je poudaril, da ceni starokrshchansko umetnost zaradi njene iskrenosti in neposrednosti, »ker podaja stvari tako, kakor so bile obchutene. (Najbolj mrzko mi je delo, ki hoche briljirati s svoji tehnichno zlizanostjo.)« Med slikarji je posebej omenil Fra Angelika, »najbolj prisrchnega, od nobene teorije pokvarjenega umetnika«.

V omenjenem pogovoru je Kralj opozoril na tesne povezave z vrstnikom, kiparjem Ottom Fenzlom (1898–1945). »Ko sem v letih 1913–14 ter 1918–19 shtudiral na Dunaju, mi je bil tovarish kipar Fenzel, ki je sedaj vodja dunajskih 'mladih'. /…/ Skupaj sva uveljavljala novo izrazhanje. Kar sva videla podobnega, oziroma v tej smeri idochega, je na naju vplivalo toliko, da sva dobila vechji pogum in samozaupanje, ko sva videla, da nisva osamljena.«4

 

Med shtudijem je zachel izdelovati plakete in reliefno plastiko v mavcu, lesu in zhgani glini. Posvechal se je tudi ilustraciji (danes neznane ilustracije za dunajskega pesnika Fritza Hellmutha).5 Prvich se je domachi javnosti predstavil na XVI. razstavi v Jakopichevem paviljonu poleti 1919. Izbral je kip Materina skrb, risbo Delo in reliefe (Ob zhetvi, Kosec, Martin Krpan, Spomini),6 pri katerih je Ivan Zorman opazil nekaj ochitnih vplivov, vendar je menil, da je Kralj na pravi poti: »Che je Kraljeva dushevnost tako gibchna in temeljita kakor so njegove kompozicije, smo pridobili umetnika, nad katerim bodo imeli dopadenje. Teh par plastik, ki so bile razstavljene, nam odkriva vrline Kraljevega talenta; smisel za formo, kompozicijo, idejnost, obvladovanje materiala, karakteristika zhivljenja, gibov, pravilno nakazovanje oblik, vse to so pomembne vrline.«7

 

Leta 1919 je z ilustracijami zachel sodelovati v reviji Dom in svet. Na XVIII. umetnostni razstavi je razstavil ilustracije za knjigo Franceta Bevka Pastirchki pri kresu in plesu (1920) in reliefe v mavcu, na XIX. razstavi (1921) pa ilustracije Kralja Matjazha, ki so istega leta izshle v samostojni knjigi.

Karel Dobida je Kraljevo risbo oznachil za »visoko pesem lepoti absolutne linije«.8 Kralj je uporabljal chisto linearno risbo, ki jo je oblikoval pod vplivom secesije. Iluzijo volumna mu je uspelo ustvariti samo z linijo, ki jo je vchasih dopolnjeval s kontrastnimi chrnimi ploskvami. Z risarsko pretanjenostjo je ekspresivne deformacije chloveshke figure vselej usmerjal v njihovo dematerializacijo.

Pri Kralju Matjazhu je ilustrirane prizore povezal s posebno dekorativno pisavo, ki jo je uporabil tudi pri plakatih in drugih ilustracijah. Ritem likovno oblikovanega besedila sledi poteku dogajanja. Kraljeve ilustracije Kralja Matjazha so imele moderen znachaj tudi zaradi pogledov s ptichje in zhabje perspektive, perspektivichnih skrajshav in prikaza gibanja, kar bi lahko imeli za odmev futurizma.

Ilustriral je tudi Bevkove Pesmi (1921). Z vinjetami je opremil dva letnika revije Dom in svet (1921, 1923) ter prispeval ilustracije za folklorno povest rojaka in nekdanjega uchitelja na osnovni sholi Frana Jaklicha Podgorichana Nevesta s Korinja (Dom in svet, 1920) in za ep Jozheta Lovrenchicha Trentarski shtudent (1920, objava Dom in svet, 1921).

 

Brata France in Tone Kralj sta leta 1920 pripravila nachrt za poslikavo cerkve Sv. Krizha v Vidmu pri Dobrepoljah. France je za poslikavo prezbiterija izbral Brezmadezhno, Kristusa iz Zadnje sodbe, svetnike in evangeliste. Drushtvo za krshchansko umetnost v Ljubljani marca 1921 nachrta ni sprejelo, kajti Josipu Dostalu so se osnutki zdeli premoderni.

 

Na XIX. umetnostni razstavi spomladi 1920 se je France Kralj predstavil s slikarskimi in kiparskimi deli, ki bi jih lahko opredelili kot simbolichne vizije. Med njimi sta bili tudi slikarski kompoziciji Skushnjave sv. Antona (Vizija sv. Antona) in Pekocha vest (tudi Preganjana vest), obe sta najbrzh nastali leta 1920 (Kralj je kasneje sicer poskusil postaviti njun nastanek v leti 1915 in 1913).

Kralj se zavedal, da nova dela brez komentarja ali vsaj oznachujochega naslova niso popolnoma razumljiva. Zato jih je v katalogu dopolnil s kratkimi pojasnili. Skushnjave sv. Antona: »Dva ekstrema: Kristus (levo zgoraj) – poltena zapeljivost (ognjene ochi, prsa, topli barvni ton – desno spodaj); zmaga v Kristusu (trnjeva krona, zdruzhen sij).« Pekocha vest (tudi Preganjana vest): »Sokrivca (objem rok, stisk glave) zhge (gorecha roka, okvir) vest (modre niti).«

Kralj je povezal barvno in oblikovno simboliko. Pekocha vest je likovni organizem, v katerem je enakovredna pomenska vloga dodeljena dvojici prepletenih teles, modrim trakovom – nekakshnim »dushevnim nitim«, ki predstavljajo vest, nepredmetnim elementom in barvni simboliki. Na Viziji sv. Antona je s pomochjo modrih chrt-veznic oziroma silnic figuralni motiv spremenil v dinamichni vrtinec.

Kraljevo slikarstvo je imelo paralele tudi v njegovem kiparstvu. Tezhak spomin (1921, mavec, nahajalishche neznano) je kiparska interpretacija Vizije sv. Antona. Kip Umetnik (ok. 1921, mavec, Moderna galerija, Ljubljana) je Kralj opisal z naslednjimi besedami: »Vodoravne linije so njegove stopnje, vrhnja masa vishek, preko katerega kljub dushevni zmozhnosti (glava normalna) radi slabosti telesa (telo samo v obrisih) ne sezhe (obdaja glavo).«9 Dleto in kladivo v rokah izdajata, da gre za kiparja. Telo, ki je ponazorjeno s pomochjo negativne forme, je samo votla lupina, ki pricha o notranji praznoti. Glava je ujeta v tezhko gmoto, kar govori o nemochi, da bi se umetnik prek posameznih stopenj umetnishkega razvoja, ki jih ponazarjajo valovnice, povzpel do najvishje stopnje.

 

Brata Kralj sta prvo skupno razstavo avgusta 1921 v Akademskem domu naslovila Slovenska mlada umetnost. France Kralj je za razstavo naslikal dve novi sliki: Smrt genija (1921, olje, juta, zasebna zbirka) ter Smrt in zhivljenje (ok. 1921, nahajalishche neznano).

Kompozicijo Smrt in zhivljenje obvladujeta obraza-maski, ki spominjata na izdelke primitivnih ljudstev. Obraz Smrti v hladnem modrem koloritu je zoperstavljen toplemu rumenemu koloritu s primesjo rdeche.

Smrt genija na simbolichen nachin prikazuje umiranje duha. Navzdol obrnjeni trikotnik, ki ga dolochata rdechi ploskvi (»silne muke«), ponazarja prepad, v katerem izgineva telo genija, naslikano v mrachni modri barvi in ponazorjeno samo z obrazom in rokami z odsekanimi dlanmi. »Pred shiroko odprtimi ochmi se mu odpirajo shtevilna obzorja, katere bi she dosegel s svojim pogledom (ochi na chrtah), za katerimi she v zadnjem obupnem pogonu volje izteza svoje roke, ki so odbite (zaman!)«10

Ochi in ritmichne valovnice so elementi iz secesijskega repertoarja, Kralj jih je povzel po Klimtu.11 Kompozicija prekriva okvir. Kralj je torej naslikal moderno sliko, ki ni vech okno v svet, temvech prizorishche umetnikovega notranjega dozhivljanja.

 

Vstop v Kraljeve slikarske kompozicije je bil mogoch na naslednji nachin: gledalec s pomochjo formalne simbolike zasluti njihovo vsebino, s pomochjo barvne simbolike pa se lahko she bolj priblizha vsebini, »vsaj v paralelno chuvstveno stanje bo prestavljen«.12

Na isto razstavo je Kralj uvrstil tudi kiparsko delo Zhanjica (1921, les, zasebna last). Naslednje leto je naslikal sliko s podobnim motivom (Zhanjici, 1922, Moderna galerija, Ljubljana). Zhanjice so sklonjene v ritmu poljskega dela, srp je postal podaljshek roke.

 

Druga samostojna razstava bratov Kralj je bila na ogled v Jakopichevem paviljonu (marec-april 1922). France je razstavil plastiko Tuzhna proshnja (1919, mavec, Moderna galerija, Ljubljana), pri kateri je posegel po radikalni stilizaciji oziroma deformaciji glave, ki je dobila grotesken izraz, in po sorodnem preoblikovanju roke, ki ohranja vitkost in eleganco njegovih figuralnih reshitev na reliefih in risbah. Tuzhno proshnjo je imel za svoje najboljshe delo v sklopu barvnega in oblikovnega simbolizma.13

 

France Kralj je bil osrednji predstavnik svoje generacije. Okrog sebe je skushal zbrati mlajshe likovnike. Leta 1921 je bil soustanovitelj in vodja Kluba mladih, ki se je pred razstavo v Splitu konec leta 1925 preimenoval v Slovensko umetnishko drushtvo.

IV. razstava Kluba mladih je bila tretja razstava bratov Kralj (junij–avgust 1923). Povezana je bila z narochilom za poslikavo Akademskega doma, ki je Francetu Kralju ponudilo prilozhnost za monumentalno izpeljavo umetnishkega koncepta. Poslikava je unichena, ohranile so se chrno-bele fotografije in tehtni opisi.

Stene v dvorani so bile pobarvane v zeleno, pilastri rumeno, za strop pa je bila predvidena zlata barva. Kralj je s figuralno motiviko poslikal konkavni pas med stenami in stropom. V rombih je s simboli in figurami ponazoril Vero, Umetnost, Filozofijo in Pravo. Rajko Lozhar je takole dozhivel Kraljevo Vero: »Vera: dvoje rok, ki rasteta iz praznine ob krizhu navzgor. Ta krizh seka rane v njih meso in vendar raste iz njih, iz njega samega se izvije lice Zvelicharjevo, obdano s sijem neskonchnosti. To je mistichno dozhivljanje boga, pot iz srede nashega zhivljenja v brezchasnost in brezprostornost, izliv vsega nashega bitja v duhu bozhjega; chudezhno obujenje vechnosti v nas – vera.«

Ob obeh krajshih stranicah sta bili vechji simbolichni kompoziciji. Na eni strani sta veliki roki upogibali zhelezno palico (»Simbolno je izrazhena v sliki zhivljenjska naloga individua, vzgojiti in okremeniti svoj znachaj do najvechje odpornosti. Ne svet, chlovek sam je tista roka, ki upogiba zhelezo in mu daje obliko, poduhovlja materijo in jo priblizhuje cilju.«). Na nasprotni strani je bila kompozicija Vzljubljeno drevo: roki vechnega vrtnarja naravnavata rast drevesa v strmo chrto navzgor (»To drevo je simbol chloveshkega zhivljenja, ki raste iz vere, iz duhovne podstave vsega bitja, k svojemu cilju – Bogu.«)14

V shtirih trikotnih kapicah je Kralj predstavil shtiri dnevne chase: »Jutro je rumeno, prepletajo ga valovite cherte, na katerih se pojavlja skrivnostno oko zhivljenja – motiv, ki ga Fr. Kralj rad uporablja.« Kralj je za poldan uporabil isti motiv, vecher je moder. »Noch je chrna in zvezde so posejane preko valov.«

Kralj se je s poslikavo ene od sten she najbolj priblizhal abstrakciji (abstraktni simbolizem oziroma ekspresionizem in sorodne opredelitve so sicer pogoste pri piscih o Kraljevih razstavah v tem chasu). »Velika bela ploskev je razsekana po rezko se sekajochih chrtah in sencah; zdi se ti, da se pred teboj poglablja nejasna pokrajina in da vidish par portalov – tipichna Kraljeva fantazija. Kar je tu vdahnil steni, se ne da povedati z besedami; izrazil je vse brez barv s chrnimi potezami na svetli beli podlagi. Posezi pa vase in se spomni trenotkov oddiha. Sedish in gledash neoblikovan predmet, gledash belo steno pred seboj in nich ne mislish, samo pochivash in pustish, da nikdar pochivajocha fantazija snuje, kajti ona vedno snuje in te zabava, posebno pa ob chasu, ko pochiva tvoja volja, tvoja aktivnost. Ti gledash belo steno in nich ne vidish in vendar podzavestno ves chas gledash in vidish in dozhivljash, cheprav se le najmanjshega odstotka tega zavesh. In pomen takega vzbujalca fantazije ima ta slika.«15

V tako poslikano dvorano sta brata Kralj obesila svoje slike. Pomembno mesto je imel Tonetov Sv. Pavel, ki je bil last Akademskega kolegija. France je razstavil slike Magdalena, Oznanjenje (ok. 1922, olje, juta, zasebna zbirka), Oljska gora (1922, olje, platno, nahajalishche neznano), Snemanje s krizha in Shentpetrsko predmestje (1923, olje, juta, Zhupnijski urad sv. Petra, Ljubljana).

 

V kompozicijski pretehtanosti Snemanja s krizha je mogoche zaslediti kubistichne vplive. Ekspresivni poudarek prinasha rdecha barva krvi. Figure so stilizirane, z izjemo Kristusa skrivajo svoje obraze in se izrazhajo samo z gibi. Milchek Komelj ugotavlja, da zato ne uchinkujejo kot realne, chloveshke figure, marvech samo kot abstraktni (pojmovni) dejavniki duhovne drame.16

 

Pri Magdaleni je brezprostorje nadomestila krajina. Magdalena stoji pred nenavadno pokrajino z mestom in hribom s krizhi za njim. Z njenega obraza odseva »groza razocharanja in spoznanja zla v svetu in zgodovini chloveshtva«.17

Dvignjeno ochishche in povzemanje temeljnih znachilnosti opredeljujeta Shentpetrsko predmestje kot »v podrobnostih nerealno, v svoji monumentalni fizionomiji pa realno sliko« naselja na obrobju Ljubljane.18

 

Na V. razstavi Kluba mladih (Jakopichev paviljon, februar–april 1924)19 je Kralj nastopil s kiparskimi deli: Portret matere Izidorja Cankarja (1922, marmor, Moderna galerija, Ljubljana), Kristus pridigar (ok. 1923, chrno patiniran les, Muzej savremene umetnosti, Beograd), Madona (1924, les, Moderna galerija, Ljubljana) in Sv. Franchishek /Asket (1923, peshchenec, Moderna galerija, Ljubljana).

Kristus pridigar je zasnovan podobno kot Tuzhna proshnja, vendar tokrat brez ekspresivnih poudarkov. Pridigajochi Kristus (»jak v gibu in izrazu govorechih ust, a neizmerno mil in blag v gesti roke, ki spremlja njegovo besedo«)20 je energichno stopil naprej. Poudarjena govorica telesa stremi kvishku, h govorechim ustom.

Pri Madoni (Marija iz Oznanjenja, 1924, les, Moderna galerija, Ljubljana) je Kralj vzvalovljeno vertikalo Marijinega telesa zakljuchil z nagibom glave, ki kompozicijski vzgon ponovno usmeri navzdol. Proti telesu sklonjena glava je bila znachilen Francetov motiv. Slikarska vzporednica temu kipu je bilo omenjeno Oznanjenje iz ok. 1922.

 

Tezhnja po chisti duhovnosti ni vech potrebovala oblikovnega sinkretizma, ki so ga sooblikovale abstraktne oblike in simbolni dodatki. »Material je naravnost preobrazhen in deluje na gledalca duhovno.«21 Zadoshchali sta geometrizacija telesnih oblik in glajena kiparska povrshina v enotni barvi, kar je ustrezalo tudi premikom v Kraljevem slikarstvu.

 

Francetovo prvo izrazito ekspresionistichno obdobje je trajalo do leta 1923. V letih 1923 do 1928 je ekspresionistichne, secesijske in primitivistichne obrazce, ki jih je uporabljal pri religioznih slikarskih kompozicijah, prenesel na vsakdanjo motiviko.

Vrnitev Franceta Kralja h kmechki motiviki je potekala vzporedno z opustitvijo simbolne izraznosti barve. Na IX. razstavi Kluba mladih v Akademskem domu 1925 sta razstavljala samo brata Kralj. France se je pri Jajcharicah (1925, olje, platno, Galerija umetnina, Split) omejil na en sam, prevladujoch barvni ton, kubichno-telesne oblike opredeljuje svetloba. »Ugasnil je spiritualizem, konec je simbolizma prejshnjih chasov.«22

Vsebina slike Studenec (1925, olje, platno, Muzej savremene umetnosti, Beograd) je skrivnostna. Kmechka mater z otrokom spominja na Marijo z Jezusom, vendar v motivu zaradi grotesknih oblik otroka ne moremo videti Marije, zashchitnice slovenske vasi. V ozadju je Kralj naslikal samostojen zhanrski motiv (fant z zhivaljo).

 

Grobo stilizirani, skorajda spacheni obrazi so na slikah Slovenska vas (1925), Poletje (1925, nahajalishche neznano) in Vecher na vasi (1927, olje, platno, Moderna galerija, Ljubljana) nekoliko omiljeni. Kralj je na Slovenski vasi vech motivov (osamljeni fant, dekle in starka, ki se krizha, drobni zhenski v ozadju) povezal v »krogotok zhivljenja in smrti«.23 France Stelè je menil, da je religioznost osrednja téma te slike, »ki naj bi bila sinteza nashe narodne psihe.«24

 

France Kralj poudarja, da sta bila z bratom Tonetom nosilca prelomnih sodobnih umetnostnih elementov: ekspresionizma, futurizma, kubizma (poleg misticizma).25 Karel Dobida je menil, da France Kralj po umetnishki kapaciteti prekasha mlajshega brata, ki je na omenjeni razstavi prav tako razstavil nekaj kljuchnih del (Tezhaki, Izgnanci). »Razumska plat, ki pri njem prevladuje, pospeshuje smoternost zasnove, kvari pa iskrenost oblikovnega dozhivetja. V oblikovanju je vidna slogovna zakonitost, ki si sama ustvarja pravila, in strogo samoobvladovanje.« Tone Kralj je naravnejshi in neposrednejshi od brata, katerega se pogosto trudi oponashati, s chimer dela silo prirojeni chustvenosti in iskrenosti. Namesto odkritosrchnega, preprostega podajanja izrazito lirichnih obrazov se ubada s tem, kako bi se chim tesneje priblizhal Francetovemu refleksivnemu slogu.26

France Kralj je mlajshemu bratu Tonetu posredoval predstavne obrazce (znachilno deformiranje figuralnih oblik). »France je odnekdaj tisti pol, ki ishche in ustvarja v prvi vrsti formalne temelje njune umetnosti.«27

Pogled od zunaj je opozoril na razlike med bratoma, katerih poti so se leta 1927 razshle. M. De Saint Aignan v chlanku »Les Néo – Indépendants« (Novi neodvisnezhi), objavljenem v parishki La Revue Moderne illustrée des Arts et de la Vie (15. 10. 1926), poudarja: »Umetnost teh dveh bratov predstavlja mochno originalno formulo, katero inspirirajo obenem ekspresionistichna nachela in narodnostno tradicijonalno ozadje slovenskih dezhel. Obenem slikarja in kiparja, dosezata France in Tone Kralj svoj najtochnejshi izraz v religioznih ali nacionalnih motivih, oziroma bolje recheno, kadar predstavljata ta dvojni znachaj, kjer se druzhi misticizem z lirizmom, ki neprestano vstrepetava v slovenski dushi.

Njihovi dushevnosti, ki se popolnoma skladata, sta v tesnem medsebojnem sodelovanju mogli samó pridobiti in zares se spopolnjujeta vzajemno: France, ki predstavlja moch in vchasih nekoliko nepropustno abstraktnost in Tone, ki je bolj naravnost razumljiv in ki se zdi, da mu je dolocheno, da popolnoma osvoji obchinstvo.«28

 

Najpomembnejshe delo Franceta Kralja na razstavi Ljubljana v jeseni (1926) je bila slika Rodbinski portret (1926, olje, platno, Moderna galerija, Ljubljana), ki se je Karlu Dobidi zdela »bolj program, nego kot sluchajno nastala slika«.29 Slika je zaznamovala Kraljev prestop iz mladostnega ekspresionizma v t. i. novo stvarnost. Kralj je naslikal portret zhene z otrokom in nasproti (kot zrcalno sliko) njun kip na kiparskem vretenu. V ozadju slikar z naglim korakom odhaja s prizorishcha. Stilizacija figur ima bolj realistichen znachaj kot na njegovih prejshnjih kompozicijah. Novost je bila tudi tehnika: v temno povrshino je z iglo izpraskal oblike, ki imajo skulpturalni znachaj. Na ta nachin je polnoplastichni princip prenesel v slikarstvo. Upodobljene oblike so se Stanku Vurniku zdele »kakor z nozhem rezane«, Kralj je »brutalno plastichen«.30

 

Osrednja téma slike Deseti brat (1928, olje, platno, Moderna galerija, Ljubljana) je tragichna usoda desetega brata. Figuralni motiv (mater s hlebcem kruha, ki jo oblegajo otroci, odhajajocha figura) je samo sestavni del dekorativno preoblikovanega vashkega ambienta. Enoten temno rjav ton povezuje ritmichno nanizane motivne elemente (stilizirano listje v kroshnjah dreves, vashka arhitektura, tezhki oblaki). Podoben je koncept slike Pred pomladjo (tudi Krst na vasi, 1929, olje, platno, Dolenjski muzej, Novo mesto), pri kateri je ostroroba arhitektura oblikovana pod vplivi kubistichnih nachel.

 

France Stelè je opozoril tudi na Kraljevo iskateljsko hotenje. Za Kralja je bila umetnost »sama pravcata vechna evolucija, poskushanje nikdar nichesar dokonchnega in tudi nikdar dokonchanega razvoja«.31 Na zachetku tridesetih let se je odpovedal mrachni barvni paleti in modeliranje telesnosti s stopnjevanjem barve nadomestil s slikovitejshimi nachini nanashanja barve. Pojavila se je tezhnja po vechji konkretnosti. Ostalo je hotenje po izrazhanju duhovnega sveta, ki je temeljilo na spreminjanju naslikane motivike v skladu s chustvenimi in miselnimi predstavami. Ohranil je tudi povezave z ljudsko ustvarjalnostjo.

 

Na spremembe v svojem umetnishkem razvoju je France Kralj zachel opozarjati s posameznimi deli, kot je bila na spomladanski razstavi leta 1931 slikarska kompozicija Mestni in kmechki otroci (1931, olje, platno, Moderna galerija, Ljubljana), pri kateri je posebno pozornost namenil psihichni intenzivnosti otroshkih obrazov, ki so Stanka Vurnika spominjali na karikature in na figuraliko Otta Dixa.32

Za sliko Moja zhena z beneshkim ozadjem (1932, Moderna galerija, Ljubljana) na razstavi »Zhena v moderni slovenski umetnosti« je naklonjena zhirija (Dobida, Lozhar, Stelè, Zorman) Francetu Kralju podelila prvo nagrado. Ta slika je she eno Kraljevih antologijskih del. Poudarjena erotichna nota dvojnega portreta soproge (polakt z zaprtimi ochmi in njen obraz v ogledalu) je bila vzrok za ponovno Kraljevo konfrontacijo z javnostjo in delom likovne kritike.

Pisec v Slovencu navaja: »Nihche, – vsaj tako jaz mislim – nihche, kdor je sebi odkrit, ne more razumeti zhirije, ki je odlikovala s prvim priznanjem ogabni, ostudni, nemogochi Kraljev akt. Edino, kar more chlovek videti na tem aktu, je cinizem, je stud, je karikatura narave, skrajna pretiranost, ki je prej manija, kakor pa pravo spoznanje.«33 Choro Shkodlar je v kritiki 34 nagrajene Kraljeve slike napovedal gonjo proti Kraljevi skulpturi Priroda, ki je potekala leta 1939.

 

Na »Razstavi slovenskih Madon« na Jesenskem velesejmu leta 1933 je France Kralj razstavil najvech del. Slovenska Madona (1933, olje, platno, Moderna galerija, Ljubljana), ki povezuje starejshe koncepte (linearno in ploskovno pojmovanje figuralnih elementov) z realistichnim prikazom Marijinega obraza, je nadaljevanje smeri, ki jo je nakazal z beneshkim portretom soproge. Kraljica miru (1933, polihromiran beton, Zbirka Franceta Kralja, Kostanjevica na Krki – dalje ZFK) je Marija s sklonjeno glavo, ki dviguje dete, ta pa golobchka z vejico miru. »Oblikovno je ta kip mnoge odbijal, to pa le zato, ker niso nashli pravega razmerja do njega. Komur pa se je posrechilo prebiti se skozi njegovo na videz odbijajocho oblikovnost, ga je dozhivel kot fino kolorirano grafiko, kot na videz grobega nosivca chudovito uchinkovite vizije nechesa vsakdanje telesno neizraznega.«35

 

Beneshki portret zhene je napovedal Kraljevo zanimanje za motiv golega, poudarjeno polnoplastichnega zhenskega telesa. »To je res – zhenska, mikavna in odbijajocha, nedolzhna in hkrati strashna, uteleshena prispodoba plodnosti.«36

Kralj je menil, da je eros »elementarna pogonska sila«, ki je prisotna v vsakem zhivem bitju in v nezhivi prirodi.37 Takshen, prvinski odnos izprichujejo tudi opisi kmechkega zhivljenja v Kraljevi avtobiografiji. Sliko Kopajoche se kmetice (1933–1934, olje, platno, Moderna galerija, Ljubljana) je pojasnil takole: »V sosednjem, motno srebrnem okviru so tri lepe, stasite mlade kmetice, strastno polnih udov so se sprostile v rozhnatem poletnem ozrachju. Pri vodi so se slekle, da si s svojih razgretih teles sperejo znoj. Lepa telesa, ki nihche ne ve zanja in si jih zato ne pozheli, chutijo svoje drazhi in naravni spolni nagon, pri tem pa vseeno zlahka prenashajo pozheljivo breme svoje telesnosti. Slika nima najmanjshe opolzkosti, v zdravih, zhivljenja zheljnih gonih matere narave jih ne premakne niti bik s sopihajochimi nodzrvmi, ki prihromi iz ozadja.«38

 

Del mlajshih katolishkih izobrazhencev (novokatolishko gibanje) je menil, da sta brata Kralj po zaslugi tezhnje po notranjem izrazu, duhovnosti in religiozni mistiki uspela preroditi domacho religiozno umetnost. Anton Vodnik poudarja: »Po mojem mnenju je ta umetnost po svojem bistvu veliko bolj krshchanska kot katerakoli druga, cheprav so nekateri nekako dogmatichno sprejeli, da je le umetnost renesanse in porenesanse primerna in dostojna religijozne umetnosti. In vendar je jasno, da kolikor vech religioznih potenc ima kaka umetnost (in le vsled njih), tem bolj je krshchanska. Protimaterijalistichnost te umetnosti pa je zhe sama po sebi prva stopnja k religijoznosti.«39

 

France Kralj je v 38. letu starosti izdal monografijo Moja pot (1933) z opisi svoje mladosti na dolenjskem podezhelju, shtudijskih let, ustvarjalnih tezhenj in umetnishkega uveljavljanja. Na to nesentimentalno, vchasih celo robato opisovanje narave in ljudi v dolenjski vasi se je odzval Fran Saleshki Finzhgar, sicer eden prvih narochnikov Kraljevih cerkvenih del. France Kralj, ki se je po izidu Moje poti poleti 1934 umaknil na shtudijsko potovanje v Italijo, je domneval, da so bili Finzhgar, Anton Mrkun, Izidor Cankar in Jozhe Plechnik zasluzhni za to, da je izgubil podporo v katolishkih krogih.40

 

Na samostojni razstavi v letu 1935 se je predstavil z arhitekturno plastiko, z desetimi oljnatimi vedutami Ljubljane in z izborom zgodnjih del. V katalogu je objavil razmishljanje o umetnishkem izrazu, ki ga lahko povezhemo z ekspresionistichnimi nacheli. Vendar pa se je Kralj zavedal, da je doba ekspresionizma minila. O sodobni arhitekturni plastiki je zapisal: »Nova plastika je objekt, ki s svojo duhovnostjo izpod svoje povrshine in iznad nje neposredno poraja v tvoji duhovnosti zarodke podzavestnega obchutja. Nova plastika je zhiv objekt; sugestivnost tvorchevega izdelka zavisi od njegove intenzivnosti v dozhivljanju idejnega kompleksa, uspelo tretiranega po materiji zahtevane tehnike. Izpopolnjevanje materijalne tehnike v sami smeri rafiniranosti in virtuoznosti kipa ali slike v veljavnost vishje vrednote ne dopolnjuje. Tehnika sodobne arhitekture je gliptichno formska, razumsko duhovna abstrakcija; – kiparstvo in slikarstvo vishje vrste se danes zhe vidno oproshcha brezkrvno duhovnih oblik, ki jih je danashnji chas brzine stroja zapustil tudi likovni, posebno oni umetnosti nizhje vrste s svojim mehanizmom in jo internacijonalno shabloniziral.«41

 

V petnajstih letih se je Kraljev kiparski opus motivno in formalno razshiril. Katalog navaja njegova najpomembnejsha javna kiparska dela:

 

1. osnutek za spomenik zasedenemu ozemlju;

2. Krizhani v tabernaklju cerkve sv. Katarine v Topolu (1919);

3. Reliefni oltar sv. Jurija v podruzhnichni cerkvi sv. Jurija na Selah pri Hinjah (1919): dopolnitev reliefa z barvo povezuje oltar z ljudskim podobarstvom, ob oltarju so kipi dveh svetnikov in angelov ter relief z evharistichno simboliko;

4. relief Stanislava Shkrabca na Shkrabchevi rojstni hishi, Hrovache pri Ribnici (1920);

5. doprsna kipa Antona Verovshka in Ignacija Borshtnika (1921);

6. relief dr. Janeza Evangelista Kreka za Zadruzhno gospodarsko banko v Ljubljani (1921/1922);

7. Pieta za pokopalishko kapelo v Horjulu (1923);

8.–9. orgle v Domzhalah (1928) in Kochevju (1929);

10. Spomenik padlim v prvi svetovni vojni, Videm-Dobrepolje (1930): na tri metre visokem ovalnem podstavku iz rdeche obarvanega cementa, ki ponazarja prelito kri, je kip vojaka, prikazanega v trenutku, ko ga je zadel smrtonosni strel. Kip (vishina 2,4 m) je po Kraljevem modelu izklesal Franc Repich.

11. Sejalec na fasadi Hranilnega in posojilnega konzorcija v Gajevi ulici (1931, tolchen baker);

12. Rodovitnost (Plodnost) na palachi Hranilnice Dravske banovine (1930): betonska plastika zhene z otrokom v narochju in polno kosharo;

13. nagrobnik bratu Igu in materi v Dobrepoljah (1931);

14.–15. Kristus Kralj in reliefi evangelistov in apostolov za cerkev sv. Leonarda (1931) in Janez Krstnik (1932) za hotel Korotan na Jesenicah;

16. kipa Sejalec in Zhanjec za nagrobnik Avsenikovih v Moshnjah (1935);

17. nagrobnik druzhina Fatur na ljubljanskih Zhalah.

 

France Kralj je svoje razmishljanje v katalogu sklenil s stavkom: »Slovenski tvorec govori z oblikovnimi izrazili po svoji tvorbi – po slovensko!« 42 V istem chasu je ustanovil skupino Slovenski lik (Jugoslovanska umetnishka skupina: Slovenski lik). Med osrednjimi nameni skupine, v katero so se povezali nekdanji chlani Kluba mladih (predsednik France Kralj, tajnik Franjo Stiplovshek, Drago in Nande Vidmar) in mlajshi umetniki, sta bili prizadevanji za boljshi socialni polozhaj likovnih umetnikov in za avtentichno slovensko umetnost.43

France Kralj je v katalogu razstave leta 1936 objavil kratek programski stavek: »Njegova umetnost izrazito obstoja v spojitvi znachilnosti slovenske ljudske umetnosti s chasovnim tokom evropske.« 44 Leta 1942 je pojasnil, da slovenski umetnostni izraz sooblikujejo razlichne oblike izrochila.45

 

Mala plastika v glini je bila povezana s Kraljevo zaposlitvijo na Tehnichni srednji sholi (vodja keramichne shole in uchitelj modeliranja). Na razstavi septembra 1936 v Jakopichevem paviljonu se je predstavil s shtevilnimi kiparskimi osnutki v glini in z vech samostojnih plastik. Med njegovimi izstopajochimi kiparskimi reshitvami kmechke motivike so bile plastike: Zhanjice (1934, polihromiran les, ZFK), Kosca (1934, les, ZFK), Molzha (1935, patiniran mavec, ZFK), Vprega (okrog 1935, kamen, zasebna zbirka) in Oranje (okrog 1935, les, zasebna zbirka).

Zhanrska motivika obvladuje tudi edini Kraljev grafichni ciklus »Kmetski motivi« (1936, osem barvnih lesorezov). Na prvem listu je upodobil nevesto in zhenina, na zadnjem ocheta in mater. »To razpetino ene chloveshke generacije izpolnijo nato zhivali: govedo, konji, torej bitja, s katerimi je najtesneje zvezano kmechko zhivljenje, a od katerih je odvisno tudi kmetovo blagostanje. /…/ Ljudje, zhivali, zemlja, vse se je zlilo v enoto, pod videzom vechnosti in skrajnosti zhivljenja – smrti je vse zadobilo iste vrednote.« 46

Poseben sklop je tvorila njegova zhivalska plastika. Za okras fontane je v kamnu izklesal Ribe (1935, kamen, zasebna zbirka). Podobno je bila zasnovana Koklja (okrog 1935, kamen, ZFK). Pri Dveh kozah (okrog 1936, polihromiran les, zasebna zbirka) in Zhrebichku (1936, kamen, ZFK) se je odlochil kompozicijo prilagoditi obliki kubusa. Za Zhrebichka je prejel nagrado na Svetovni razstavi v Parizu leta 1937. Istega leta je na razstavi v Rimu italijansko prosvetno ministrstvo odkupilo Kraljevo sliko Pogled na sv. Jozhef v Ljubljani.47

 

France Kralj se je junija 1939 ob dvajsetletnici svojega umetnishkega delovanja predstavil v Jakopichevem paviljonu z italijanskimi motivi (90 del v slikarskih tehnikah, spomini na potovanja po Italiji 1934–1938), s plastikami in s tremi vechjimi slikarskimi kompozicijami: Umetnikova zhena, Umetnikova otroka in Ishkarijot. Italijanske motive je obvladoval enoten, rdechkasto-rjavo-rozhnat kolorit; upodobljeni so na povzemajoch nachin, s shirokimi potezami chopicha. Nekateri so naslikani na platna majhnih formatov. Barvna povrshina je dodatno razgibana z drobnimi praskami s konico chopicha.

 

Po chasnikarskih in fizichnih napadih na njegovo skulpturo Priroda (1938), ki jo je ljubljanska obchina postavila na Muzejski trg kot javno vrtno plastiko, se je France Kralj za dve leti zaprl v svoj atelje. Ponovno je razstavljal shele januarja 1941 na skupni razstavi s Francem Godcem in Vladimirjem Lakovichem v Galeriji Obersnel. Ozhivil je tudi delovanje Slovenskega lika, ki se je konec leta 1940 preimenoval v Slovenski lik mladih.

Leta 1943 se je zachel ukvarjati z izdelavo nagrobnika druzhine Drobnich. Za polkrozhni relief iz armiranega umetnega kamna (dolzhina 3 m, vishina 1,5 m) je izdelal 128 portretov chlanov druzhine dobrepoljskega podjetnika Antona Drobnicha, njegovih sorodnikov, prijateljev in pomembnih dobrepoljskih osebnosti, ter sto upodobitev »vizionarnega slovanstva«. »Tako se druzhi Cheh z Ukrajincem, Rusinja s Poljakom, Slovak s Slovenko, Bolgar s Srbom in Hrvatom. Zdruzhuje jih Krek z Majnishko deklaracijo, ki jo sestavlja doktor Alojzij Res. Za njimi so narodni buditelji in vzgojitelji s Slomshkom, ozhji rojaki kulturonosci: Trubar, Jaklich, Prelesnik, Jurchich, Stritar, Levstik, glasbenik Gallus, in shirshi: Borshtnik, Verovshek, kritik Vurnik, slikar Jakopich, Cankar, Presheren in drugi.« Med nebeshchani so sv. Peter, misijonarja Baraga in Knoblehar, sv. Ciril in Metod, shtirje evangelisti, Adam in Eva, starozavezni ochaki David, Salomon, Ezekiel, Abraham idr., preroki Elija, Danijel idr. V desnem kotu je upodobljena Kraljeva rodbina. Pred reliefom je prostostojecha figura nadangela Gabrijela v trenutku vesoljne sodbe v dolini Josafat. Za modeliranje reliefa v glini je bilo potrebno eno leto, naslednje leto je bil odlit mavchni model, tretje leto je bil narejen odlitek iz umetnega kamna, nato se je Kralj lotil klesanja kipa nadangela Gabrijela (marmor).48

 

Po X. razstavi Slovenskega lika (Slovenska moderna umetnost / France Kralj, generacija najmlajshih, Galerija Obersnel, februar 1942) vech kot desetletje ni razstavljal, cheprav je ustvarjal z nezmanjshano intenzivnostjo. Pri medvojni figuralni motiviki je ponovno poudarjal simbolno komponento (npr. Konja, 1942, freska, omet, zasebna zbirka, Revolucija, 1942, olje, lepenka, Metalurshki inshtitut, Ljubljana, Poljub I. (Tolazhba), okrog 1942, olje, karton, ZFK). Pri vrsti slik, na katerih je upodobil pomembne dogodke na svoji umetnishki poti,49 je pastozne nanose barve povezal z jasno risbo, ki je prisotna tudi v razlichnih nachinih strganja barve s povrshine likovnega nosilca. Ukvarjanje z monotipijo (po letu 1954), kjer sta osrednji temi pejsazh in veduta, je povezano s slikarsko sproshchenostjo, ki ga ponovno privede v soochenje z abstrakcijo, katere vplivi so zaznavni v barvni skali.

 

 

 

Opombe:

1 Po: France Kralj, Moja pot, Ljubljana 1933, in Spomini slovenskega umetnika, 1957 (po izdaji: Ljubljana 1996, str. 16 in 89).

2 Po: Jozhe Piber, XIX. umetnostna razstava v Jakopichevem paviljonu«, Slovenec, 1921, sht. 120.

3 Po: France Kralj, »Opombe k slovenski likovno umetnostni kritiki«, Ljubljanski zvon, 1931, sht. 1, str. 11.

4 Po: Anton Vodnik, »Pogovor s slikarjema Kraljema«, Mladika, 1922, str. 317–318.

5 Po: France Kralj, Spomini slovenskega umetnika, Ljubljana 1957 (po izdaji: Ljubljana 1996, str. 102).

6 Po: F. B., »Umetnishka razstava v Jakopichevem paviljonu«, Slovenec, 1919, sht. 146.

7 Ivan Zorman, »XVI. razstava v Jakopichevem paviljonu«, Ljubljanski zvon, 1919, sht. 11/12, str. 743.

8 Dr. K. D. (=Karel Dobida), »Sodobne misli o upodabljajochi umetnosti«, Ljubljanski zvon, 1921, sht. 2, str. 108.

9 Kraljevo pojasnilo, v: Katalog XIX. umetnostne razstave, Umetnostni paviljon, maj–junij 1921, str. 11.

10 Anton Vodnik, »Slovenska mlada umetnost«, Jugoslavija, 1921, sht. 197.

11 Po: Milchek Komelj, Slovensko ekspresionistichno slikarstvo in grafika, Ljubljana 1979, str. 57.

12 Po: France Stelè, »Razstava bratov Kraljev«, Slovenec, 1921, sht. 200.

13 Po: Anton Vodnik, »Pogovor s slikarjema Kraljema«, Mladika, 1922, str. 318; France Stelè, »Umetnostna razstava bratov Kraljev«, Slovenec, 1922, sht. 78.

14 Po: Rajko Lozhar, »Najnovejsha dela bratov Kraljev«, Dom in svet, 1923, sht. 7, str. 222.

15 France Stelè, »Razstava bratov Kraljev«, Slovenec, 1923, sht. 148.

16 Po: Milchek Komelj, Slovensko ekspresionistichno slikarstvo in grafika, Ljubljana 1979, str. 62.

17 France Stelè, »Razstave slovenske umetnosti l. 1924«, Dom in svet, 1924, sht. 6, str. 259.

18 France Stelè, »Razstava bratov Kraljev«, Slovenec, 1923, sht. 149.

19 Razstavljali so brata Kralj, brata Drago in Nande Vidmar, Veno Pilon, Lojze Shpacapan, Fran Stiplovshek, Ivan Napotnik, Tine Kos, Marjan Mushich, Miroslav Orazhem, Domicijan Serajnik, Bruno Vavpotich in Franc Zupan.

20 France Stelè, »Razstave slovenske umetnosti l. 1924«, Dom in svet, 1924, sht. 6, str. 260.

21 Bozho Lovrich, »Slovenski upodabljajochi umetniki v Pragi«, Jutro, 1926, sht. 234.

22 V., »Razstava bratov Kralj«, Slovenec, 1925, sht. 201.

23 Po: Milchek Komelj, Slovensko ekspresionistichno slikarstvo in grafika, Ljubljana 1979, str. 70.

24 Po: France Stelè, »Brata Kralja«, Dom in svet, 1925, sht. 5, ovitek.

25 Po: France Kralj, »Opombe k slovenski likovno umetnostni kritiki«, Ljubljanski zvon, 1932, sht. 1, str. 8.

26 Po: Karel Dobida, »Umetnostna razstava bratov Kraljev«, Ljubljanski zvon, 1926, sht. 1, str. 71–72.

27 France Stelè, »Leto 1926 v razvoju slovenske umetnosti«, Dom in svet, 1927, sht. 3, str. 156.

28 Po: D., »Francoska revija o slovenskih umetnikih«, Jutro, 1926, sht. 252.

29 Po: Karel Dobida, »Jesenska razstava«, Ljubljanski zvon, 1926, sht. 12, str. 743.

30 Po: V. (=Stanko Vurnik), »Ljubljana v jeseni«, Slovenec, 1926, sht. 207.

31 Po: »Izpoved Franceta Kralja po dveletnem molku ob otvoritvi razstave Kralj-Godec-Lakovich«, Slovenski narod, 1941, sht. 46.

32 Po: S. V. (=Stanko Vurnik), »K IV. umetnishki razstavi v Ljubljani«, Jutro, 1931, sht. 139.

33 C. K., »Med umetninami in mimo lepote«, Slovenec, 1932, sht. 209.

34 Choro Shkodlar, »Umetnost na velesejmu«, Slovenski narod, 1932, sht. 205.

35 France Stelè, »Likovna umetnost v l. 1933«, Dom in svet, 1934, sht. 3/4, str. 192–193.

36 Karel Dobida, »Razstava Franceta Kralja«, Ljubljanski zvon, 1936, sht. 9, str. 589.

37 Po: France Kralj, »Eros – lepotnemu instinktu 'Bozhanstvo'«, Sodobnost, 1933, sht. 2, str. 82.

38 France Kralj, Spomini slovenskega umetnika, 1957 (po izdaji Ljubljana 1996, str. 138).

39 Anton Vodnik, »Slovenska mlada umetnost«, Jugoslavija, 1921, sht. 197.

40 Po: France Kralj, Spomini slovenskega umetnika, 1957 (po izdaji Ljubljana 1996, str. 172).

41 France Kralj, katalog razstave, 1935, str. 2.

42 Prav tam.

43 Po: »Tretja organizacija nashih umetnikov«, Jutro, 1935, sht. 30.

44 Katalog razstave F. Kralja v Jakopichevem paviljonu, avgust-september 1936, str. 6.

45 France Kralj, »Izrochila«, Slovenska moderna umetnost: generacija najmlajshih, 1942, po: »France Kralj o slovenski moderni umetnosti«, Jutro, 1942, sht. 77.

46 Stane Mikuzh, »Franceta Kralja ciklus 'Kmetski motivi'«, Slovenec, 1938, sht. 146.

47 Po: »Po zakljuchku umetnostne razstave v Rimu«, Slovenec, 1937, sht. 164.

48 Po: France Kralj, Spomini slovenskega umetnika, 1957 (po izdaji: Ljubljana 1996, str. 184).

49 Slovenski lik v Celju, ok. 1939, olje, lepenka, ZFK; Umetnostna shola, 1940, olje, platno, nahajalishche neznano; Atelje na sholi, 1940, olje, platno, nahajalishche neznano; Jakopichevi obiski, 1941, nahajalishche neznano; Pri hishi mojega ocheta, 1944, olje, platno, zasebna zbirka; Klub mladih, ok. 1950, olje, platno, ZFK; Skupinski portret udelezhencev V. jugoslovanske umetnishke razstave, po 1945, olje, platno, ZFK; Vhod v atelje, po 1945, olje, platno, zasebna zbirka; Obchni zbor »Slovenskega lika«, 1946–1955, olje, platno, Moderna galerija, Ljubljana; Avtoportret pri slikanju freske Konja, 1955, olje, platno, ZFK.