Revija SRP 141/142

Damir Globochnik

 

BRATA ANTON IN LEOPOLD VITEZA GARIBOLDI

 

Anton vitez Gariboldi (1831–1917), zhupan Zgornje Shishke in poslanec v kranjskem dezhelnem zboru, je sprva veljal za narodnjaka. V kranjski dezhelni zbor je bil izvoljen s slovenskimi glasovi. V sedemdesetih letih se je pridruzhil nemshko-liberalnemu taboru.

Kratko opredelitev Gariboldijevega politichnega delovanja lahko dopolnimo z zhivljenjepisnimi podatki. Januarja 1865 se je porochil Paulino Schaffer, sestro dr. Adolfa Schafferja, enega od voditeljev nemshke stranke na Kranjskem.1 Zaradi grizhe sta mu septembra 1869 umrla dvoletna hcherka Maria Antonia in enoletni sin Anton.2 Sin Adolf vitez Gariboldi, nadporochnik v 8. dragonskem polku Graf Monte Cuccoli, je 27-leten izgubil zhivljenje v dvoboju z nekim stotnikom 20. julija 1898 v Sibiuju v Transilvaniji.3

Med letoma 1863 in 1875 je bil Anton lastnik dvorca v Shishki (t. i. Pfeiferjev grad, Pepensfeld, Galetov grad). Od 1878 do 1883 je bil ljubljanski obchinski svetovalec. Leta 1906 je svojo hisho na krizhishchu Dunajske in Dalmatinove ulice prodal tvrdki Schneider & Verovshek. Umrl je 15. aprila 1917 v starosti 86 let. Za njim so zhalovali soproga Paulina, sin dr. Evgen vitez Gariboldi, c. kr. ritmojster in okrajni komisar, in hcherki Paula, porochena Riedel, in Betty, porochena von Penecke4 Slovensko sposhtovanje sta v shestdesetih letih uzhivala tudi njegova brata. Leopold vitez Gariboldi (1827–1885)5 in Franc vitez Gariboldi (1827–1884), ki je bil sodnik v Vipavi (do 1872), svetovalec dezhelne sodnije v Ljubljani (od 1877), svetovalec dezhelne nadsodnije v Gradcu in ljubljanski mestni odbornik. »Povsod je bil sled svojega mirnega in ljubeznivega obnashanja jako priljubljen in kakor zmeren Nemec tudi od narodnjakov sposhtovan,« je ob smrti Franca viteza Gariboldija zapisal Ljudski glas.6

 

Anton vitez Gariboldi je bil konec leta 1863 med shtiridesetimi Slovenci, ki so tvorili zachasni oziroma osnovalni odbor Slovenske matice.7 Junija 1865 je pristopil k Slovenski matici kot ustanovnik z zneskom 50 goldinarjev (Matica je imela tedaj 1118 gld kapitala).8 Maja 1865 je bil izvoljen za odbornika Slovenske matice. Znashel se je v druzhbi mozh, ki so veljali za zavedne Slovence: dr. Janez Bleiweis, France Cegnar, dr. Etbin Henrik Costa, Anton Cherne, dr. Ferdinand Dominkush, prof. Erjavec, Jurij Grabrijan, Luka Jeran, Peter Kozler, Fran Levstik, prof. Josip Marn, vitez Franc Mikloshich, Andrej Praprotnik, Bozhidar Raich, dr. Radoslav Razlag, dr. Josip Srnec, Luka Svetec, Fidelis Terpinc, dr. Lovro Toman, Davorin Trstenjak, dr. Josip Voshnjak, Andrej Winkler, baron Anton Zois.9

Kot odbornik je sodeloval v ljubljanski chitalnici.10 Chlan chitalnice je ostal she nekaj let po prestopu v nemshko-liberalni tabor.11

 

Na zachetku leta 1867 je bil v Idriji, kjer je bil rojen (satirichni list Brencelj pishe o »nekdaj narodni rodovini idrijskih Gariboldijev«),12 izvoljen v kranjski dezhelni zbor z vechino shestih glasov proti dr. Karlu Dezhmanu.13

15. februarja 1867 se je poleg dr. Etbina Henrika Coste, Ferdinanda Dominkusha, dr. Vinka Fererija Kluna, dr. Lovra Tomana in dr. Josipa Voshnjaka udelezhil shoda federalistov na Dunaju, ki je bil sklican po Belcredijevem odstopu.14

 

Juzhni Sokol je 2. februarja 1867 slovesno praznoval Vodnikov god v Vodnikovi rojstni hishi v Shishki. Zhupan Zgornje Shishke Anton vitez Gariboldi je Vodnikove chastilce sprejel z lepim pozdravnim govorom.15

9. junija 1867 je okrog shtiristo Hrvatov obiskalo Ljubljano. Pred Vodnikovo rojstno hisho v Shishki jih je pozdravil zhupan Gariboldi, »na mizi na vrtu pa so bili hlebi in sol za goste pripravljeni in sodchek domachega vina je dajal povod napitnicam«.16

 

Najpomembnejshi Gariboldijev dosezhek v kranjskem dezhelnem zboru je bil predlog za preselitev zbora v redutno poslopje.17 Junija 1868 Gariboldija ni bilo med kandidati za ponovno izvolitev v odbor Slovenske matice.18 Neki ljubljanski dopisnik v grashki list Grazer Tagespost je poleti 1868 pisal o nameri po oblikovanju »posredovalne stranke«, v kateri bi bili narodni poslanci grof Jozhef Emanuel Barbo-Waxenstein, vitez Gariboldi, baron Anton Zois in Fidelis Terpinc, ki ne bodo vech glasovali z narodnjaki, ampak z vlado, z namenom, da bi posredovali med nemshkimi poslanci veleposestnishtva in narodnimi zastopniki mest, trgov in kmechkih obchin.19

13. oktobra 1868 se je Gariboldi odpovedal poslanskemu mandatu. »Mi obzhalujemo to odpoved, vendar naj se nasprotniki nashi nikar ne radujejo o tem, kakor da bi ta izstop pomenil izneverjenje rodoljubju, po kterem se je pl. Gariboldi zmiraj odlikoval.«20 Na nadomestnih volitvah v Idriji je bil izvoljen rudarski svetovalec Marko Vincenc Lipold.21

 

Za Gariboldijev god junija 1869 so shishenski fantje pripravili vechernico. »… mozhnarji so zapokali in kmalu se zbere mnozhica vashchanov pred gradom zhupanovim, fantje mu pojó lepe slovenske pesmi, in eden izmed njih mu v gladki besedi srchna voshchila izrekuje.« Zhupan Gariboldi je stopil na balkon, zahvalil se je za pochastitev »ter pravi, da je tako rad njih zhupan kakor z dusho in telesom ljubi svoj narod slovenski«. Priporochal je ljudem, naj se ravnajo lepo in mirno po postavah. Po konchanem Gariboldijevem govoru so zadoneli navdusheni klici »zhivio«.. »Ali ni to srchno chestitanje ochitno znamenje, kako radi imajo nashi ljudjé vsacega, kdor za-nje poshteno misli in poshteno dela.«22

 

Septembra 1871 je Slovenski narod porochal, da sta na volitvah v veleposestnishkem volilnem razredu protinarodno volila Gariboldi in Terpinc, ki sta nekdaj odlochno stala na slovenski strani. »Kaj je njihovemu mishljenju dalo popolnem nasprotno mér, to je do sedaj she nereshena psihologichna zastavica.«23

Novembra 1871 so Novice pohvalile Gariboldijevo izvolitev za predsednika cestnega odbora ljubljanske okolice.24 Kasneje so slovenski chasniki o Gariboldiju pisali predvsem v nenaklonjenem tonu. Uvrstili so ga med renegate, narodne odpadnike, nemshkutarje (priimek Gariboldi in povezave z Idrijo prichajo o italijanskem druzhinskem izvoru) in mu nadele vzdevek »der schöne Tonerl« oziroma »lepi Tonchek«. Eden od dopisnikov Slovenskega naroda na primer navaja, da naj bi pl. Gariboldi zhe leta 1871 v kavarni na Dunajski cesti odsvetoval nadaljnje narochanje tega slovenskega chasnika. »Tega lani she nijsem mogel verjeti in mislil sem, da kafétar le sam sebe izgovarja, toda letoshnje postopanje plemenitega gospoda kazhe, da je bil tudi lani zhe sposoben kaj tacega se znebiti, saj jabolko dolgo zori preden na tla pade.«25 Novice so Gariboldija oznachile za »uskoka v vrsto liberalcev«.26

Gariboldijev politichni prestop v zachetku sedemdesetih let 19. stoletja so najbrzh povzrochili politichno-nazorski, karierni in druzhinski vzroki. V sedemdesetih letih je Avstrijo vodila nemshko-liberalna burzhoazija (z izjemo Hohenwartove vlade 1871), nemshki politichni pritisk na dezhele s slovenskim prebivalstvom je bil najhujshi (zaplembe chasopisov, prestavljanje uradnikov, vplivanje na volivce). Nemshki tabor je nastopal kot vladna oziroma ustavoverna stranka (Verfassungtreue Partei). Slovensko narodno gibanje je napadal kot klerikalno, konservativno in reakcionarno.27

 

Anton vitez Gariboldi je bil novembra 1873 v Idriji tretjich izvoljen za dezhelnega poslanca, tokrat je kandidiral na nemshki listi. Prejel je vse glasove (57 glasov, volivcev je bilo 88), saj se slovenski volivci niso udelezhili volitev. Slovenski narod je pojasnil odlochitev idrijskih volivcev: »Izvoljeni poslanec Gariboldi je zhe bil prej enkrat v dezhelnem zboru, kjer je glasoval z narodno stranko. Ker pravijo, da je tudi njega, kakor mnogega druzega, iz narodnega taborja izrinil samo Costov pretirani klerikalizem, upamo, da bode v narodnih stvareh glasoval tudi za Slovence.«28 Ob izvolitvi leta 1877 je Gariboldi prejel 58 glasov (zanj je glasovalo 40 izmed 41 uradnikov, prav tako shtiri uchiteljice, volivcev je bilo 93, narodni volivci, mdr. vsi trgovci in kmechki posestniki, se volitev niso udelezhili).29 »Nekteri ljudje she le pozno k pameti pridejo in gospod Anton vitez Gariboldi je zhe toliko trden, da ne bo vtekel nazaj v slovenski tabor. Idrijchani si tedaj niso mogli boljshega zastopnika zbrati, kakor je on, tudi che bi ga bili smeli; shkoda da je zhe ozhenjen, sicer bi lahko ktera izmed mladih uchiteljic, ki so mu dale svoje glasove, dala mu she svoje devishko srce,« je volilni izid komentiral chasnik Slovenec.30 Kandidiral je tudi leta 1883, vendar takrat ni bil vech izvoljen.

 

Leta 1875 je bil odlikovan s krizhem za zasluge (vitez cesarsko avstrijskega Franc Jozhefovega reda). Komentar v Novicah: »Ljudje vgibujejo, s chem neki je dezhelni predsednik Widmann podpiral nasvèt za tako odlikovanje, pa naj uganejo; mi jim povemo na kratko tako: Nr. 1. 'Goldtonerl' je prejshnji chas v dezhelnem zboru sedel na narodni strani, zdaj sedí na nemshkutarski; Nr. 2: pri glasovitih volitvah za kupchijsko zbornico je za Vesteneka veliko volilnih listov polovil; Nr. 3: svak je liberalnega kolovodje dr. Schafferja.«31

 

Anton vitez Gariboldi je bil v dezhelnem zboru chlan razlichnih odsekov (gospodarski, stavbni, sholski, upravni, zdravstveni odsek, odsek za obchinske zadeve). Postal je chlan uprave in direktor Kazine (najbrzh 1872 do 1879),32 mdr. je tudi nastopil kot igralec v veseloigri Das beste Mittagessen Karla Görlitza in igri Er muß taub sein, ki so ju marca 1876 igrali v Kazini.33 Odgovorne funkcije je opravljal v ravnateljstvu Kranjske hranilnice, Zdruzhenja za postavitev delavskih stanovanj v Ljubljani (Der Verein zur Herstellung der Arbeiterwohnungen in Laibach, ust. 1884)34 in Kranjske stavbne druzhbe. Vchlanjen je bil v Filharmonichno drushtvo. Ko je bila leta 1885 v Ljubljani ustanovljena podruzhnica nemshkega Schulvereina za Kranjsko (z izjemo Kochevja), je postal Anton vitez Gariboldi njen predsednik, podpredsednik je bil dr. Robert Schrey pl. Redlwerth, tajnik pa okrajni sholski nadzornik Viljem Linhart.35 Deloval je v kranjski sekciji nemshkega in avstrijskega planinskega drushtva (Section Krain des Deutschen und österreichischen Alpenvereine), dalj chasa tudi kot predsednik sekcije. Chlanom planinskega drushtva, ki so se sestajali v Kazini, je vechkrat predaval. 30. decembra 1886 je v Kranjski Gori in Ratechah delil pomoch, ki jo je nemshko-avstrijsko planinsko drushtvo namenilo poshkodovancem.36

 

Med »germanizatorje« se je leta 1872 uvrstil tudi njegov brat prof. Leopold vitez Gariboldi. Od leta 1862 je bil suplent na ljubljanski gimnaziji, od 1870 uchitelj na ljubljanskem uchiteljishchu (predaval je zgodovino in zemljepis). Postal je tudi okrajni sholski nadzornik.

Podobno kot Anton se je tudi Leopold sprva obnashal domoljubno. V slovenshchini je objavil chlanek o estetiki. V nemshkem chlanku »Zur Lehrerfortbildung in Krain«, ki ga je leta 1872 objavil v Jahresbericht der kais. königl. Lehrerbildungsanstalt zu Laibach, pa je menil, da ljudska omika na Kranjskem zaostaja in da bi se bilo zaradi skromnosti slovenskega jezika oziroma slovstva in uchnih pripomochkov potrebno drzhati nemshchine.37 Aktivno je deloval v uchiteljskem drushtvu za Kranjsko (Krainischer Landeslehrerverein, ustanovljeno 1872). Drushtvo, ki je bilo v nemshkutarskih rokah, je izdajalo glasilo Laibacher Schulzeitung (1873–1918). Slovenski uchitelji so bili zdruzheni v Slovenskem uchiteljskem drushtvu.

Ljubljanski mestni odbor je junija 1878 obravnaval porochilo okrajnega sholskega nadzornika Leopolda pl. Gariboldija, ki navaja, da so ga obiski osnovnih shol preprichali, da je nemshchini namenjeno premalo pozornosti; uchitelji z uchenci vechinoma govorijo slovensko in jih ne silijo, da bi daljshe stavke govorili v nemshchini, tudi nemshko literaturo razlagajo v slovenshchini. Sholski odsek je zato zaprosil dezhelni sholski svet, naj se v mestnih ljudskih sholah zhe v drugem razredu rachunstvo, v tretjem rachunstvo in nemshka slovnica, v vseh vishjih razredih pa vechina predmetov pouchuje v nemshchini. Predlogu so nasprotovali slovenski odborniki Franc Potochnik (»Gospodje nasprotne stranke hochejo nashe shole ponemchiti.«), Karel Klun, Josip Regali in dr. Karel Bleiweis. Ljubljanski mestni odbor je Gariboldijev predlog sprejel, nakar so vsi narodni odborniki zapustili sejno dvorano.38

Satirichni list Brencelj je Leopolda viteza Gariboldija predstavil na karikaturi »Naskok viteza Poldeta« (1872, sht. 16): vitez Poldi jezdi na nemshkem chasniku Laibacher Tagblatt, ki je zagovarjal njegov chlanek v Jahresbericht, v roki ima sulico (Dezhmanove grablje) in napada Slovensko sholo. Brencelj-Aleshovec: »Hrabri vitez Polde, s to garo in s tem orozhjem ne boste razrushili trdnjave. Naskok s takim orozhjem ni vech strashen, ampak le – smeshen.« / Vitez Polde: »Proklete grablje.«

Urednik Jakob Aleshovec je v Brenclju zapisal, da sta narodna brata Gariboldi nekoch hodila v chitalnico na pivo. Ko pa je Polde (»bivshi Shishkarski porochalni fajmoshter vitez Anton pl. Gariboldijevich«) prek slovenskih ramen splezal do profesorskega mesta, ga niso vech videli v chitalnici. »Zdaj hodi v kazino pivo pit.«39 Leopolda viteza Gariboldija je leta 1872 omenil tudi dunajski satirichni list Figaro.40

 

V kranjskem dezhelnem zboru so slovenski poslanci ostro prijemali renegate, zlasti dr. Karla Dezhmana, kateremu so vechkrat ochitali pesem »Proklete grablje«, ki jo je napisal, ko je bil she zaveden Slovenec. Dr. Josip Voshnjak je v kranjskem dezhelnem zboru 26. septembra 1882 (v debati o ljudskem sholstvu in nemshkem Schulvereinu na Kranjskem) spregovoril o Antonu vitezu Gariboldiju in njegovem mnenju, da je delovanje Schulvereina samo defenzivno, saj ima nalogo varovati ogrozheno nemshtvo v dezhelah z meshanim prebivalstvom: »Slavni zbor! Konechno pa mi treba she jedne opazke. Gospod vitez Gariboldi je jako navdusheno branil po njegovem mnenji zatirano nemshtvo. Pach chudno se mi zdi, da je prevzel ta nalog bash g. Anton vitez Gariboldi, isti Anton vitez Gariboldi, kateri je bil voljen l. 1866 na podlagi slovenskega programa kot poslanec v dezhelni zbor kranjski, isti Anton vitez Gariboldi, kateri je kot zhupan obchine gorenje-shishenske na binkoshtno nedeljo leta 1867 popoludne ob 5. uri pozdravil v Ljubljano doshle nashe slovanske brate Hrvate s soljo in kruhom, po staroslovanskej shegi! (Klici: Chujte, chujte! To je renegat!) Gospoda! Vi toliko jadikujete, da je nemshko v Kranjskej v nevarnosti. Gospoda, vi to ravno tako dobro znate, kakor mi, da vse, kar v tej zadevi govorichite, nij res! (klici: Res je!) Slovenci se ne bojé za svojo narodnost, ohranili so jo na stotine let in ohranili jo bodo, akopram dodje she deseti nemshkih 'Schulvereinov'. Ne nemshtvo, ampak nemshkutarija, katera Vas redi na Kranjskem, ta je v nevarnosti in ta bode in mora v kratkem popolnem propasti, tega vas gospoda jaz zagotavljam. (Navdusheno pritrjevanje, zhivio- in dobro-klici mej slovenskimi poslanci in poslushalci.«41

 

Satirichni list Rogach (18861888) je Gariboldija uvrstil v »Galerijo zloglasnih nemchurjev«, tj. v manjsho skupino karikatur kranjskih nemshkutarjev, ki jih je narisal Srechko Magolich st. (18601943). Gariboldijev »zhivljenjepis«42 opozarja na nekatere dogodke iz njegovega javnega delovanja in pojasnjuje, zakaj ga je Magolich na karikaturi upodobil z gorjacho pred ljubljansko Kazino.43 Podobno je palico dve leti pred tem satirichni list Shkrat (18831885) izbral za motiv Gariboldijevega grba.

 

Nemshki turnarji so 4. julija 1885 na kazinskem vrtu priredili veselico, na kateri je igrala vojashka godba, zato se je v Zvezdi zbralo veliko ljudi. Ko so se po neki tochki v kazinskem vrtu razlegli glasni klici »hoch« in ploskanje, so ljudje v Zvezdi odgovorili z zhvizhganjem, tuljenjem in posameznimi klici »zhivio«. Slovenski narod navaja: »Nikakor ne moremo odobravati zhvizhganje in blizganja in veliko ljubshi bi nam bilo, da je izostalo, she manj pa moremo odobravati postopanje nemchurske gospode, ki je takrat pokazala, kaka je nemshka kultura. Ko se je namrech zhvizhganje ponavljalo, prileti predsednik kazine Anton vitez Gariboldi s palico v roki z vrta, udari prvega, ki ga dobi, po glavi in udriha po drugih. Velika srecha je bila, da ta surovost ni imela nasledkov, ki so se menda nameravali in se je nekaterim hladnokrvnim osobam posrechilo narediti mir. Policija bila je takoj pri roki, prijela je gospoda, katerega je vitez Gariboldi udaril, a lepi in hrabri Tonchek shel je v kazino nazaj, akoravno bi mi v svojej preprostej pameti mislili, da bi bil, ako je bilo aretovanje neizogibno, moral vitez Gariboldi prvi priti na vrsto, ker je prvi in jedini zachel s palico udrihati.«44 Na denarne kazni v vishini enega goldinarja so bili obsojeni obrtnishki pomochniki in vajenci, ki so zhvizhgali pred Kazino, mozh, ki ga je Gariboldi udaril s palico po glavi, je moral plachati pet goldinarjev.45

C. kr. mestno okrajno sodishche je tudi Antona viteza Gariboldija oktobra 1885 obsodilo na plachilo petih goldinarjev globe oziroma eventualno 24 ur zapora ter plachilo sodnih stroshkov, ker je pred kazinskim vrtom 4. julija 1885 nekega gospoda P. udaril s palico po glavi. Gariboldija je zagovarjal dr. Robert Schrey pl. Redlwerth, ki je napovedal pritozhbo. »Faktuma, da je s palico dokazoval svoje viteshtvo, pa tudi s pritozhbo ne bode izbrisal.«46 Gariboldijava pritozhba je bila uspeshna, na drugi stopnji ga je sodishche oprostilo.47

 

 

 

 

 

»Naskok viteza Poldeta« (v: Brencelj, 1872, sht. 16)

 

 

 

 

 

 

 

Srechko Magolich st., »Tone vitez Gariboldi« (v: Rogach, 1887, sht. 20)

 

 

 

 

 

1 Po: »Getraute«, Triglav, 1865, sht. 8.

2 Po: »Die Ruhr«, Laibacher Zeitung, 1869, sht. 223.

3 Po: »Umrl je 20. t. m.«, Slovenec, 1898, sht. 168.

4 Osmrtnica, Laibacher Zeitung, 1917, sht. 86.

5 Anton, Franc in Leopold Gariboldi se pogosto omenjajo v chasopisnih porochilih, komentarjih in drugih chlankih. Samo satirichni list Brencelj navaja, da sta bila Anton in Leopold brata (»Nova prikazen«, Brencelj, 1872, sht. 15). – Druzhini so pripadali she sestra Maria in bratje Jozhef, Ferdinand in Raimund (po: »Todesfall«, Laibacher Zeitung, 1883, sht. 257). Oche Anton vitez Gariboldi je bil rudnishki uradnik (upravnik pekarne in tovarne cinobra v Idriji), deklishki priimek matere Barbare je bil Friedrich (po: Der Adel in der Matriken des Herzogtums Krain, izdal Ludwig Schiviz von Schivizhoffen, Gorica 1905, str. 171). Brat Ferdinand (+1893) je bil v vojashki sluzhbi (polkovnik in poveljnik 17. peshpolka).

6 Po: »Gosp. Fran vitez Gariboldi«, Ljudski glas, 1884, sht. 12.

7 Po: »Iz Ljubljane«, Novice, 1863, sht. 48.

8 Po: »Denarni zapisnik Matichini«, Novice, 1865, sht. 25.

9 Po. »Iz Ljubljane (Volitev odbornikov v velikem zboru Matice slovenske 11. maja l. l.)«, Novice, 1865, sht. 20.

10 Po: »Iz Ljubljane«, Novice, 1863, sht. 52.

11 Narodna chitalnica v Ljubljani o zachetku leta 1876, Ljubljana 1876, str. 6.

12 »Nova prikazen«, Brencelj, 1872, sht. 15.

13 Po: »V Idrii«, Novice, 1867, sht. 14.

14 Po: Dragotin Lonchar, »Dr. Janez Bleiweis in njegova doba«, Bleiweisov zbornik, Ljubljana 1909, str. 183.

15 Po: »Tudi drushtvo 'Juzhni Sokol' …«, Novice, 1867, sht. 6.

16 Po: »Iz Ljubljane (Prihod Hrvatov)«, Novice, 1867, sht. 24.

17 Po: A. (=Fran Levstik), »Iz Ljubljane 22. avgusta (Nash dezhelni zbor in njegovo lice)«, Slovenski narod, 1868, sht. 61.

18 Po: »Vabilo k V. obchnemu zboru slovenske Matice v Ljubljani«, Slovenski narod, 1869, sht. 100.

19 Po: »Reshitev zastavice«, Slovenski narod, 1868, sht. 51.

20 »Gospod Anton vitez Gariboldi«, Novice, 1868, sht. 43.

21 Po: »Iz Idrije«, Novice, 1869, sht. 24.

22 Po: »Iz Shishke«, Novice, 1869, sht. 24.

23 Po: »Iz Ljubljane, 15. sept.«, Slovenski narod, 1871, sht. 109.

24 Po: »Za prvomestnika cestnega odbora«, Novice, 1871, sht. 47.

25 Po: X., »Iz Ljubljane, 11. sept.«, Slovenski narod, 1872, sht. 107.

26 »Prihodnje volitve v dezhelni zbor Kranjski in pa manevri 'Tagblattovcev'«, Novice, 1877, sht. 23.

27 Po: Vasilij Melik, Volitve na Slovenskem 1861–1918, Ljubljana 1965, str. 211.

28 Po: »V Idriji je voljen«, Slovenski narod, 1873, sht. 275.

29 Po: »Iz Idrije 18. julija. (Izv. dop.)«, Slovenski narod, 1877, sht. 163.

30 »Richet. (skuhan v kuhinji Obadovicha II.)«, Slovenec, 1877, sht. 78.

31 »Vitez Anton Gariboldi«, Novice, 1875, sht. 27.

32 Po: »Casinoverein«, Laibacher Zeitung, 1879, sht. 289.

33 Po: »Casinotheater«, Laibacher Tagblatt, 1876, sht. 70 in 71.

34 Po: »Stanovanje za delavce«, Slovenec, 1884, sht. 146.

35 Po: »Iz Ljubljane. ('Schulverein'. 'Razdelitev zimske obleke')«, Uchiteljski tovarish, 1882, sht. 1, str. 15.

36 Po: »Iz Korenske okolice«, Slovenec, 1886, sht. 5.

37 Po: »Proti nemshkemu jeziku v nashih sholah«, Slovenski narod, 1872, sht. 92.

38 Po: »Sholstvo pa mestni odbor ljubljanski«, Slovenec, 1878, sht. 66.

39 Po: »Nova prikazen«, Brencelj, 1872, sht. 15.

40 Po: »L. pl. Gariboldi in 'Figaro'«, Slovenski narod, 1872, sht. 99.

41 »Dezhelni zbor kranjski (VII. seja dne 26. septembra 1882.)«, Slovenski narod, 1882, sht. 222.

42 »Zhivotopis tega gospoda ni Bog zna koliko imeniten, kakor vseh nemchurjev sploh. Luch sveta je 'der schöne Tonerl' zagledal v Idriji, potem ko mu ni ribanje sholskih klopi kazalo, oddali so starishi 'Tonerla' mej vojake, kjer pa tudi ni dolgo ostal. Srecha mu je bila mila, da je podedoval po bogati teti najvechji del premozhenja, le zato, ker je bil 'lep'. V istem chasu l. 1866. je bil 'der schöne Tonerl' poslanec kranjskega dezhelnega zbora in je pripadal slovenski narodni stranki. Ker pa ni mnogo storil vzvishenega, izvzemshi, da je stavil nasvet, da se obravnave dezhelnega zbora iz 'lontovzha' preselijo v redutno dvorano. Pozneje je bil 'der schöne Tonerl' zhupan v Gornji Shishki, kjer je imel takrat grajshchino, sedanja last gospoda Galleta. Takrat je bil she naroden in ko so doshli Hrvati pohajaje Ljubljano v Zgornjo Shishko v Vodnikovo rojstno hisho, tedaj je 'der schöne Tonerl' kot slovenski zhupan jim po starem slovanskem obichaji ponudil kruha in soli. Ko pa se je 'der schöne Tonerl' ozhenil s sestro znanega, od nas zhe opisanega nemshkutarja dr. Dolfeta Schafferja, prodal je grajshchino v gornji Shishki, in ni bil vech naroden zhupan tam, postal pa je nemshkutar. Ko je njegov svak Dolfe bil drzhavni poslanec pod vlado Herbst-Giskrovo, tedaj je bil 'der schöne Tonerl' odlikovan z redom. Na politichnem polji je 'Tonerl' odslej moral nekoliko mirovati. Zakaj? Zato ker ga Slovenci nikjer niso vech voliti hoteli. Nemcev za toliko volilnih okrajev pa takrat she ni bilo, te je she-le zloglasni Vestenk pozneje 'izkunshtval.' Zachasno da bi imel nash 'Tonerl' kaj posla napravili so ga za kazinskega direktorja, a ni dolgo zauzemal to mesto, kajti kazina pod njegovim vodstvom ni bash posebno napredovala, nego bolj nazadvala. /…/

V dezhelnem zboru pregovoril je mnogokrat kake kratke stavke, katere je bil v potu svojega obraza zhe prej doma napisal in se na pamet nauchil, ter ko je iste oddeklamoval hitro se je obrnil v dvorani k uredniku tedanjega 'Laibacher Tagblatta' sedaj 'Wochenblatta' znanemu Fran Müller-ju, ki je agent vseh krshchenc in hlapcev in ki zaigra, kakor je rajnki Jurchich chestokrat naglashal v 'Chitalnici' za vrchek pive 'Naprej zastave Slave!' in pobira od revnih poslov desetice in dvajsetice, zraven pa pluje v vsaki shtevilki na slovensko ljudstvo, ter mu pod rokalom, kakor kak 'Schwarzkünstler' izrochil dotichni listek, kar smo isti ali drugi dan brali v jetichnem listu nashih nemchurjev. A tudi ta slava je shla kmalo rakom zhvizhgat, kajti kakor vsaka stvar na svetu le nekaj chasa traja, tako tudi 'des schönen Tonerl' slava. Dezhelni zbor z nemchursko vechino je nashel svoj konec. Kranjski veleposestniki pa niso marali pri novih volitvah za dezhelni zbor takih, kakor je 'Tonerl' in 'Dolgi' in tako ni jeden ne drugi ne strashita vech v redutni dvorani. Nash 'Tonerl' pa neche izginiti s povrshja vsaj lokalnih notic, zato je uporabil pri neki veselici na kazinskem vrtu, proti pred vrtom mirno stojechim Slovencem svojo palico in udaril nekoga po glavi. Sodnija je 'Tonerl-a' obsodila sicer le na pet goldinarjev kazni, katere je gotovo zhe plachal, ali 'im übertragenen Wirkungskreise' brez eventualnih odsedenih shtiriindvajset ur zapora, postal je zdaj, kakor se to v Ljubljani v jednakih sluchajih pravi, she-le pravi pravcati 'purgar' ljubljanski. V mestnem, dezhelnem in celo v drzhavnem zboru, ako Bog da in srecha junashka 'Tonerl-a' ne vidimo vech, junashke chine pred kazinskimi vrati, ako jih she kaj bode, pa zabelezhimo vestno. Tschau, Tonerl'!« (»Anton vitez Gariboldi vulgo der schöne 'Tonerl'«, Rogach, 1887, sht. 20)

43 Gariboldi je bil poleg grofa Auersperga in nekega idrijskega poslanca vpleten tudi v incident v Kazini decembra 1873 (po: »V ljubljanski kazini«, Slovenski narod, 1873, sht. 281).

44 Po: »Sobotni dogodek«, Slovenski narod, 1885, sht. 150.

45 Po: »Preiskava«, Slovenski narod, 1885, sht. 161; »Kazinska afera«, Slovenec, 1885, sht. 162.

46 Po: »Anton vitez Gariboldi«, Slovenski narod, 1885, sht. 227.

47 Po: »Gosp. Anton vitez Gariboldi«, Slovenski narod, 1885, sht. 267.