Revija SRP 141/142

Andrej Lutman 

 

NARAVOVARSTVENICA

 

Brum v chrevu. Po shilcu ruma za peko se ni pochutila nich kaj bolje, le chrichkanje v prebavilu se je za stopnjo okrepilo, kar je kazalo na mehchanje zapeke, morda celo na vechjo potrebo po zrachenju. S kosilnico, ob kateri je za silo celo zaplesala, si je pomagala pri hoji chez krtine in ostanke gnoja, da se je lahko zblizhala z ogoni, postala ista z ozarami, preglasila brum kosilnice, ki ji je odmeval v prid izlochanju, a vse zastonj: zastoj je bil tokrat pretemeljit. Zhe nichkolikokrat si je obljubila, da ob prehranjevanju ne bo skoparila s tekochinami vseh vrst in mnogih porekel. She vechkrat se je zarotila pri lastni telesnini, da se bo ljubila s svojo blizhino. Vshech ji je bil vonj zasebnosti, cheravno ga ni vedno znala v svoji blizhini obdrzhati, pa se je sshiril v okolje, postajal smrad, celo zaudarjajoch za vse, ki bi se ji utegnile priblizhati. A se je imela rada zase, pa ni bila obremenjena z odbojnostjo. Vedela je za vse odklone zhivljenja v paru, poznala pasti druzhine, tezhave s prilagajanjem v skupini, celo rodbinsko druzhenje je prepoznala za oviro do osebne sreche. Pred zaprtjem se je sicer poskushala zblizhati s svojim nasprotnikom, a ko je uvidela, da ji grozi prisilna chishcha, ga je dala na stran. Verjela je v boljshe chase, ko ga spusti predse, morda spreobrne, morda s pretvezo navezhe nase, a dokler jo muchi trdota izlochka, se drugemu razen sebi ni prepushchala. Zato se je odlochila za stopnjevano premikanje spodnjega dela, in glede na njeno ozadje je bila sprehajalna hoja s plesnimi koraki vzpodbudna reshitev. Da pa svojega nasprotnika ne bi prepoznala za druzhabnika, mu je narochila, da ji je priskrbel posebej prirejeno kosilnico, takshno, s katero je lahko brez slabe vesti, da dela naravi silo, oblikovala rastishche.

Kosilnica ima prostorski usmerjevalnik z vgrajenim odpornikom proti motnjam, prihajajochim z mrezhenjem med kosilnico in srpom ter shkarjami, tako ljubim ji pomagalom. Postopkovno vzeto: naravovarstvenica izpolnjuje vse postopke, nauchene na skorajda prisilen nachin, s katerimi lahko zadovolji nadzor nad vsemi ostalimi in tudi drugimi postopki, ki so nujni za obstoj omrezhnine, plachane posebej in celo v zakup vzete.

Vsekakor so to precej dragi postopki, a ljubshi so ji od ukvarjanja in moledovanja glede zastonjskih uslug. S tega vidika je tudi povsem razumljivo, da uporablja semena, ki so prej obdelana z napetostnim poljem, kar jim spremeni kalnost in klichnost. A naravovarstvenica je naravnana na niz zrno-klas-setev, kar se ji kazhe kot zrklo-las-veter, ko si popravlja in urejuje lasishche, da je vsaj podobnejshe videzu rastishcha, pa njena naravnanost povzrocha, da spremlja kosilnico pokonchna, vzravnana, za odtenek tudi lebdecha. In shteje: prvo shtevilo, drugo, tretje, dvakrat drugo shtevilo, enkrat tretje in enkrat drugo, dvakrat tretje..., kar ji prehaja v dretje.

Vse to semena spremljajo popolnoma v brezskrbnosti, da bo kaj iz njih. Poganjki so njih zhelja, a nich vech kot to.

Naravovarstvenica postori vse, kar ji je v mochi, da s svojima obuvaloma krepko koraca po ostankih. V vzponu je shchipavi Mesec, ki ima na naravovarstvenico tako naraven vpliv, da je ni vech smiselno ustavljati. Njena potreba po prehitevanju postane prepoznana za sploshno dobrino, kar se vsem kazhe z vplivom na sanje, ki pridobe uchinke ustanove za vse vrste zhivchnih bolezni, kar pomeni, da se rajanje nadaljuje iz budnosti v dremezh in iz sanjarjenja v telesno utrujenost, kar otrplost. Pojavi se zhalost, ki je tudi vsiljena, pa samosmiljenje s samopomilovanjem.

In ji jo je poslal: razprshilko. Da je dojela svojo mater na meji, ki jo je dojila le s tankimi brizgi iz ne prav velike razdalje.

Matere, mejeche na grozo pred osamo, se ni posebej rada spominjala. Ljubsha ji je bila pozaba, a najljubsha neka pesem, ki je imela napev, spominjajoch jo na zvok drobechih se stebel. V takih stanjih se je prepustila pripravljanju strupov za vso okolico, pretvarjajoch se, da bo prehranjevala vse z vsem, saj je, ohranjevalka lakote, vse prehitro padla pod tezho zashtetij, ko je hotela ohranjati ravnovesja med delezhi snovi. Vse je scmarila v poc, omaka imenovan. Spomin na sanje prezhivelih jo je pozhivljal, da je gonila svoje.

Bile so to sanje o bolezninah, ki jih je prenashala machka. Imela je domishljeno navado, da je poshiljala sanje skupaj s kashljem nad machko, ki jih je po tem prenashala naokoli v obliki boleznin, kuzhnin. Videti je bilo, kot bi se nad machko naredila hipna chrna pika, machka je zijala v osebo, v katero je bilo nakashljevanje namerjeno, namamljeno; oseba je zbolela ali postala vsaj odvisna od naravovarstvenichinega izbora glede hrane. Za pijacho je poskrbel dostavljalec kosilnic, da je z vedenjem naravovarstvenice prikril machkin prihod pod pretvezo, da machka pach potrebuje lasten zhivljenjski prostor. Kuzhnine so se najvechkrat pokazale v obliki prehlada, ki se je lahko oplemenitil z okrepljeno telesno toploto, da je napadena oseba zapadla v neke vrste blazhenost, mejecho na blaznost. Machka je po oddaji nakashljevin zadovoljno predla v blizhini obolele osebe. Tedaj se je nad machko hipno pobliskavala svetla pika, she hipnejsha od chrne. Machka je bila skorajda vseh barv, kar se ji je pripisovalo za lastnost, da je z vsem zvarki namaziljena. Njen videz se je kazal tudi v tem, da so napadene osebe, najvechkrat so to seveda bile napadenke, imele razlichne izpushchaje na delih telesa z nezhnejshimi kozhnimi predeli, in tudi obchasni kremeniti prdci jih niso omilili. Nekaterim je pomagalo obchasno samozadovoljevanje, a vechina njih je oblezhala za kak teden dni ali kako noch vech.

Naravovarstvenica je pach imela najraje okrog sebe telesa, ki so bila bolehnejsha od nje same, da jih je lahko ob tem zdravila, skrbela zanje in se jim prav vdano prepushchala v smislu lazhnega zdravilstva, tolazhbe, popreproshchanja zhivljenja.

Vse povedano se je dogajalo v chasu okrog pomladnega enakonochja in ne okrog jesenskega enakodnevja, ko sanje postajajo pogostejshe pa she povezane z zgodovino in spominom.

V stanovanju, ki se je nahajalo v blizhini polj in zemljishcha, ki ga je takratni zhupan prodal tam delujochi verski skupnosti, se je dostavljalec kosilnice spoznal s sosedom, stanujochim v jugovzhodnem delu stavbe. Iz prizidka k njegovemu stanovanju je shiroko okno ponujalo pogled na notranje dvorishche. Na stenah so visele pritrjene spominske ploshche, posvechene dolochenim drzhavam. Posebej je izstopala ploshcha, posvechena izpostavljeni verski skupnosti, ki ima mnoge podruzhnice. Njihovo sredishche v svetovno znanem prerochishchu privablja mnoge zahojene osebnosti, da se tam dodobra oddolzhijo za vse prebavne zastarine. Na novo spoznani sosed je imel na obisku mnoge osebe iz tujine, ki so imele svojevrstno mnenje o pogledu na svetovno ureditev, s katero se je dostavljalec kosilnice seznanil v srednje zgodnji mladosti. Z osebami in z nanovo spoznanim sosedom je o tej temi govoril s skrajnim omalovazhevanjem, saj je hotel s tem sam sebi dokazati, da je le bil podlegel vrazheverju. A ochitno njegovo mnenje ni naletelo na prav posebno odobravanje, saj ga je sosed odslovil s posebnim darilom: dal mu je par rep. Ena je bila povsem svezha, druga zamrznjena. Obdarovanec se je napotil do svojega stanovanja, kjer pristavi vodo na razzharjeno kovinsko ploshcho. Ves chas obchuti strah pred zaklenitvijo v lastno stanovanje, ki ga je sicer delil. Po preudarku, da bo repa ali par pa le premalo za zadovoljivo hranjenje, se osebi, s katero je delil stanovanje, ponudi, da gre she po nakupih. Z njim stanovanje si delecha oseba ga gladko zavrne in se ponudi, da nakupe postori ona. Kar hitro se prestavi v lezhechi polozhaj, ki ga izvede blizu povezovalnega mostu med otokom, kjer se je nahajala stavba s stanovanjem in zemljishchem v lasti verske skupnosti, in bregom nasproti.

Na nasprotnem bregu se nahaja stavba, v oknu katere zagleda osebo, s katero si deli stanovanje. Ta oseba mu prichne s krichavim glasom groziti, da s takim umazancem in smrduhom pa da zhe ne bo vech zhivela skupaj in da naj se zhe vendar okopa, ochisti in morda celo nadishavi. Dostavljalcu kosilnice ni bilo prav po godu, da se nanj dere, saj so ga obkrozhali ljudje, ki so se na svojih vsakodnevnih poteh ustavljali in se jima zacheli posvechati. Posebej nekdo, ki je lezhal zraven, ochitno izkoristivshi njun odnos, vstane... in zakorachi za osebo, s katero si dostavljalec kosilnice ne deli vech stanovanja. Dostavljalca kosilnic popade she en strah: da osebi, s katero si je bil delil stanovanje, vstali ne zavda, ko pa ima tako hinavski, popadljivo prezhechi izraz na celem telesu. Sam pri sebi si prizna, da je pa res zhe chas, da se ponovno poblizhe spozna z vodo, nemara tudi z milom, pa se napoti v kopalnico, kjer ga spreleti preblisk, da pa mora nujno oditi v stanovanje na nasprotnem bregu in od tam vzeti svezhe perilo. Obleche chrn plashch, ki naj bi deloval popadljivo, pokrije se z ruto, tudi chrno, ki naj ne bi delovala, a kaj, ko ga je zhe dostojanstvena drzha varovala pred mestnimi spletkami, kazaje se z rahlo napetostjo v okolju, pa si jo, ruto, zavezhe drugache, na zatilju zavozla vogala lika iz tkanine.

Zazdi se mu, da slishi zvok slabo uglashene kosilnice.

Tako vpadljiv se postavi pred vrata naslednjega stanovanja, ki naj bi si ga delil z osebo, s katero si ga je bil zhe delil na oni strani shiroke vode, preko katere je speljan most, na katerem ne raste rastlinje in s katerim ni vedel kaj dosti pocheti, ko pa niti ni osnovne mozhnosti za vsaj preizkushanje dostave kosilnice. Pred vrati, ki so vhodna, zazna, da gleda vanje in zagleda razglednico, zataknjeno zanje, in kljuch, zataknjen za razglednico. Skupaj z njim stojijo pred vrati she nekatere moshke postave, s katerimi prichne obrekovati lastnika stavbe, ki naj bi na vsak stavbni vogal, ki jih ni bilo malo, postavil opazovala, pa so se dogajala sonihanja posnetkov, pa ni bilo prav nich za razbrati, pa tudi zvok kosilnice je le she stezhka zaznaval, kaj shele slishal, in glede na vse se odlochi, da se zagovori le z eno od postav. Skupaj vstopita v stavbo.

Naravovarstvenica ju sprejme. Stavbni lastnik je lezhal ob postelji v njenih oblachilih, kar je lahko pomenilo le, da je z njima vsaj nekaj hudo narobe. Na robu postelje se je nahajala obsevalna svetilka v rdechih odtenkih, ki so sprozhali utripajoche odseve na lastnikov oboleli obraz. Slutiti je bilo zobobol. Dostavljalec kosilnice se prichne sprashevati, da kako ji je vendar uspelo zavdati lastniku stavbe s takshno obliko zastrupitve. Nato doume, da je vzrok prepih, ki je bil prevetril stavbo zhe zdavnaj, da se je pokoshenina lepo sushila in postajala suhljad. A na strehi?

Na strehi je imel svoje in malo manj svoje stvari. Tiste malo manj svoje stvari si je obchasno sposojal v blizhini, a jih ni vrachal. Tako se je pripetilo, da si je prilastil tudi dva koshchka sira za mazanje in ju dodal starinam, tistim manj njegovim. Z druzhabnikom, ki je bil she bolj veshch v sposojanju stvari za trajno souporabo, sta bila zhe skoraj prijatelja, blizhnjaka. A dlje od trajnostne sposoje kosilnice nista prishla. Dostavljalec kosilnice si je zamislil, da proda dva koshchka sira za mazanje, toda ugotovi to, da jima je rok uporabnosti potekel, in to za petdeset dni. In med tem zamishljanjem se zgodi: priblizha se jima utripanje luchi, ki ni odrazhalo vech barv, ampak le eno, tisto zastrashujocho. Blizhnjak, skorajda zhe zaupnik, se tako prestrashi, da izgine, pa cheprav mu dostavljalec kosilnice hoche zagotoviti, da prevech sposojene stvari niso zanj, ampak za vsesploshno porazdelitev med someshchanchice, da se jih vsaj nekako podkupi za vse prejshnje odvzemke. Z dodatki torej! Posebej so jih privlachile starine iz tistih krajev, ki jih ni bilo vech v spominu in tudi ne v zgodovini.

Takshni predmeti so narejeni iz mrtvih kosov teles. Najuporabnejshe so kosti. Iz davnine so preshli s pomochjo rokovanj z njimi. Vsako rokovanje jim je dodalo nekaj, kar jih je ohranjalo. Po shtevilu so prednjachili zapiski na kozhnatih povrshinah. Dostavljalec kosilnice je imel zoprno navado, da jih je podstavljal z udom, ko jih je pregledoval. Obchasna sostanovalka se je sicer temu krohotala, a ob posebnih prilozhnosti mu je nazorno dala vedeti, da lahko s svojim udom podstavi she kaj. Mednozhno naslonjalo ima namrech precej uporabnin.

Tudi naravovarstvenica ima svojevrstno naslonjalo. Reche se mu Vseuchilishche umirajochih. V njem je predstojnica, saj je izvedenka v umiranju. Posvecha se mu z vsem zdravjem, ki ga she premore. Zdravja pa je menda vedno vech. Vseuchilishche umirajochih se nahaja v mestu shtirioglatih ulichic, rjavih, skoraj zemljine barve. Na hishnih stenah se v obliki odmevov pojavi obvestilo, da je vsega konec; pred vsem zhivljenja. Izteklo je. Naravovarstvenica se pojavi med znankami in znanci kot vzgojiteljica, ki svoj dar za vzgojo porazpira v popoldanskem osnovnosholskem udejstvovanju, priznanem kot podaljshano bivanje. Tudi ona sporochi, da je prishel dokonchen konec. Obkrozhajoche jo osebe dobe v sklepe na rokah in nogah lesene kolce, ki povzroche okorne premike prebivalstva tistega mesta in gnitje mesa na mestih, kjer so ga kolci prebadali. Ta pojav je samoumeven kot zhivljenje samo. Vse okolje in prebivalstvo se obarva rjavordeche, krvavo in rjasto, kuzhninsko. Vseh se poloteva obup, brezup, usklajen z dokonchnim koncem chloveshtva na tistem kraju. Tudi naravovarstvenica se jim pridruzhi in hodi po ulicah z zaupnimi koraki ter opazuje gnitje. Sprijazni se tudi s svojim propadajochim telesom na nachin brezskrbnosti. V tem stanju popolnega sprijaznjenja ji najblizhja zhenska poreche, da ni vse v brezupu in da obstaja nekdo, ki ima moch voditi tok proti razpadu. In naravovarstvenica ga spozna. Je nizhjerasli fant, delujoch plah in zadrzhan. Ob obojestranskem prepoznanju fant zachne chrkovati: a, be... Naravovarstvenica nadaljuje: ... ce, che... In tako dalje izgovarjata zvenecha poimenovanja chrk v svojskem vrstnem redu. Po tem pochetju vse preshine obchutje, ki postane preprichanje, da jih lahko le hlepenje po znanju odvrne od gnitja in propada. Nastane premik v sploshnem vzdushju mesteca s shtirivogalnimi ulichicami. Krog okoli naravovarstvenice postane sredishche odpora, ki prichne preprichevati zunanjejshe kroge prebivalstva, da naj se vendar ne prepuste gnitju. Naravovarstvenica, ki postane voditeljica odpora, izdela mast iz mashchobe blizhnjih in daljnih teles, belo in svetlikajocho se, kar poleg preprichanja, da ni she vsega konec, povzrochi ustavitev gnitja. Smrtnice, povzrochiteljice gnitja, postanejo pozorne na naravovarstvenico in zachne se lov nanjo. Zazhene se v beg, ki se koncha na enem od hishnih izveskov, kjer so bile postavljene glasbenice, komaj chakaje, da zaigrajo nekaj veselega, praznichnega. Naravovarstvenica se obrne, zasuche in se prichne boriti s smrtnicami, s smrtjo, s koncem, z drugim koncem rojstva. Glasbenice stopnjujejo svojo igro in zapojo, da ni nich bolje, kot je bilo. Boj koncha. Hoche poiskati fantka, ki je prichel s chrkovanjem, hoche mu napraviti prostor zraven sebe, ko se zave, da pravzaprav hoche imeti hcherko in ne sina. Stopi do tovornjakarja, ki se je pravkar vzpenjal v vozilo, pa ga naprosi za vozhnjo. Rad ji ustrezhe. Prichne se dokaj divja vozhnja skozi bolnishnichne oddelke mesteca s shtirivogalnimi ulichicami. Tovornjak je prebijal ogromna rjavordecha vrata, ki so ju spominjala na pregrade pred ponovnim rojstvom. Preporod se je ochitno prichel.

A ne popolnoma, vsaj she ne chisto zares. Naravovarstvenico obdajo temne postave, ki jo ustrahujejo s svojim sohastim videzom, ko jo iztrzhejo iz sanj, prestavijo, ustrahujejo, tri sohe, ki prekrijejo vsesploshno in vseobsegajoche, kar naravovarstvenico naredi tako prestrasheno, da pozabi na skrbi, na pomisleke glede vsega in zdajshnjega, pa se le s krichanjem spravi v trenutno budnost v trenutku. Deluje ropotuljasto, da prezhivi svoj vek.