Revija SRP 139/140

Peter Amalietti

 

MATERIALNI DOKAZI O SLOVENSKEM POREKLU LATINICHNIH CHRK

 

Poznavanje abecede je enako kot poshtevanka nekaj sploshnega in samoumevnega. Kot vemo, ima vechina jezikov svojo lastno in svojsko abecedo, poshtevanka pa je prav nasprotno univerzalna in povsod veljavna. Abeceda zajema oziroma prikazuje niz vseh glasov, ki jih neki jezik uporablja, a je to le v primeru naravnega jezika, kakrshen je slovenshchina, sicer to ne velja. V vsakem primeru pa je abeceda seznam vseh chrk, ki jih uporabijo pri zapisovanju glasov posameznega jezika. Moje dokazovanje bo zelo preprosto, govorim namrech o temeljih, in pri tem je najlepshe to, da lahko bralec vse moje argumente preveri tudi sam – poznati pa mora seveda nasho abecedo. In da mi boste lazhe sledili, si pri sebi za zachetek najprej glasno povejte abecedo od A do Zh.

Zdaj jo she enkrat deklamirajte (glasno ali le v duhu), vendar pa bodite pri izgovarjanju posameznih glasov pozorni na tisto mesto v ustih, na katerem se posamezni glas pojavi oziroma oglasi. Prvi glas A je edini, ki ob delno razprtih cheljustih nastane tik pred ustnicami in she zunaj ustne votline, glas B je le za polovico ali en centimeter umaknjen, saj se oglasi med ustnicami, naslednji glas C se prvi oglasi znotraj ustne votline, glas Ch nastane she malo bolj znotraj, vendar vishje, namrech kot vsi shumniki tik ob nebu, sledi mu glas D, njemu sledi glas E, in tako vse do zadnje chrke nashe abecede, do glasu Zh, ki nastane na hrbtni strani zachetka zhrela oziroma kjer se nebo stika z vratom.

In zdaj she enkrat pozorno ponovite abecedo in se na lastni kozhi preprichajte, da nasha slovenska abeceda tvori popolni niz glasov, ki so razvrshcheni po vrsti oziroma si zaporedno sledijo enako, saj je mesto tvorjenja vsakega naslednjega glasu v abecedi vselej tik ob predhodnem glasu. Glas B je desno od A in levo od C ... – in tako je v abecedi in v ustih. Zdaj smo se lahko torej skupaj preprichali, da razvrstitev glasov v slovenski abecedi ni nakljuchna ali umetna, temvech naravna, saj vrstni red njihove izgovorjave neposredno zrcali akustichno-fizikalne zakonitosti nastanka posameznega glasu. Kasneje boste razumeli, zakaj je to pomembno.

Nobenega dvoma tudi ni, da je nastanku abecede botroval nastanek pisave, in cheprav smo Slovenci v zgodovini uporabljali zelo razlichne pisave, pa moja odkritja o izvoru latinice dokazujejo, da je bila latinica zhe od samega nastanka (kot ena od etrushchanskih oziroma venetskih pisav) tudi pisava starih Slovenov. Dokazi za to trditev pa niso zgodovinske shpekulacije, temvech jezik sam.

Stari Latini nam torej niso ukradli le mitologije in civilizacije, temvech tudi chrkopis, ki je bil najprej namenjen za zapisovanje venetshchine, da njihove kraje neshtetih slovenskih besed in korenov tukaj sploh ne omenjam ... Kot veliko vechino civilizacijskih pridobitev so namrech Rimljani tudi svojo pisavo povzeli po etrushchanskem chrkopisu, utemeljenem na venetskem chrkopisu, ki je najbrzh izhajal iz chrkopisa starodavne vinchanske podonavske kulture. O tem razvoju bomo govorili kdaj drugich, danes pa se bomo osredotochili na nastanek latinice in gajice. Porochal vam bom o svojem najnovejshem odkritju in kako je do njega prishlo. Vendar pa pri tem vem, da so vse to vedeli ucheni mozhje she v devetnajstem stoletju, she zlasti je to zagotovo vedel Hrvat Ljudevit Gaj, avtor nashega chrkopisa, ki je uvedel shumnike, pri katerih streshica, kot boste lahko videli, opisuje dotik jezika z nebom pri izgovarjavi posameznega shumnika.

Izum pisave je prvi korak pri nastanku in razvoju vsake civilizacije. Na zachetni stopnji razvoja civilizacije ni bilo zelo veliko besed in jim je zato zadostovala pisava, pri kateri je vsak pojem oziroma predmet dobil svojo pismenko. Ker pa je razvoj civilizacije nato terjal kovanje novih besed za nove stvari in dejavnosti, ki se kopichijo in jih je iz dneva v dan vech, vsekakor pa prevech, da bi lahko prav vsak nov predmet imel svoje risano znamenje, je chlovek moral iznajti nov nachin zapisa, in to je bil linearni chrkopis, ki temelji na omejenem shtevilu znakov za zapis glasov, ki sestavljajo posamezno besedo. Za nas je to nekaj vsakdanjega, vendar je nekdo nekoch to moral izumiti. Med vsemi chrkopisi je globalno gledano dandanes nesporna kraljica prav latinica. Zato mi je toliko bolj drago, da sem odkril, da so

latinske chrke shematichni piktografski prikaz drzhe ustnic in lege jezika pri izgovarjavi posameznega glasu in torej vsebujejo neposredno navodilo, kako pravilno izgovoriti posamezni glas,

kar je vsekakor ingeniozni izum, ki pa ga lahko razumemo skorajda edinole Slovenci in nashi slovanski bratje, drugi narodi, ki zapishejo eno, izgovorijo pa nekaj chisto drugega, pa zagotovo ne.

V resnici nisem sicer odkril nichesar novega, temvech sem le obudil znanje iz preteklosti. Pri tem se mi zdi she zlasti zanimivo, da se z vprashanjem pisave sicer ne ukvarjam, ker se osredotocham na nastanek in razvoj jezika prek prouchevanja njegovega besedishcha; besede so s chrkami sicer povezane, saj tvorijo njihove zapise, vendar pri mojem prouchevanju niso pomembne chrke, temvech le glasovi, ki tvorijo zloge, ti pa besede. Tudi to moje odkritje je bilo povsem spontano in nenachrtovano, saj se mi je vse skupaj razkrilo kar samo od sebe, ko sem bil zhe nekaj dni na prvem pravem dopustu po napornem letu, in to na chudovitem otoku Lastovu.

Od prvega dne na otoku sem ob istih urah slishal oglashanje grlic in zato sem zachel premishljevati o poreklu njihovega imena. Njihovo oglashanje se mi je zdelo zelo grleno in zato sem o imenu premishljeval v tej smeri. Tretji dan dopusta pa se je vreme znova razjasnilo in sem se ulegel v senco na plazhi ob kristalno prozornem azurnem morju notranjega jezera. Nekaj minut za tem, ko sem med udobnim lezhanjem zaslishal oglashanje grlic, sta le nekaj metrov proch od mojega lezhalnika na pesku ob vodi pristali dve svetlo rjavi grlici in se sprehodili mimo mene. Presunilo me je, ko sem videl, da imata obe okrog vratu jasno viden pas temno rjave barve, ki je bil videti kot nekakshna ogrlica. Zdaj sem torej spoznal, da ime grlica izhaja iz besede ogrlica, ki zelo podrobno opishe vidno posebnost te ptichje vrste.

Po tej ugotovitvi sem se zadovoljno znova zleknil na lezhalnik in zamizhal. Pred notranjimi ochmi se mi je tedaj v velikih chrkah pojavil napis O K O in za hip sem pomislil, saj to je menda skorajda zhe piktografski zapis in torej risba – che bi si namrech chlovek predstavljal oba O-ja kot ochesi, K pa kot nos. Naslednji hip sem to misel zavrnil kot chisto neumnost. Besedo OKO sem she enkrat izgovoril in tedaj sem uvidel, da pri izgovarjavi glasu O ustnice oblikujemo v krog. Nato sem rekel U in videl, da se pri tem ustnice iz okroglega O preoblikujejo in se malce stisnejo skupaj, enako kot se grafichno razlikujeta O in U. Ko sem nato izustil she I, sem uvidel, da se pri tem glasu ustnice vodoravno stisnejo v eno samo chrto, podobno chrki I (obrnjeni za devetdeset stopinj). Zdaj sem torej zhe odkril vzorec pri treh samoglasnikih. Zgrabila me je raziskovalna strast, in cheprav sem bil na dopustu, sem vklopil mozhgane.

Chrke veljajo za grafichne zapise in simbole posameznih glasov, ki v kombinacijah ali tudi sami zase tvorijo besede. Pred iznajdbo linearnega chrkopisa (venetski je bil najstarejshi, nekaj tisoch let starejshi od sicer slovitega ciprskega linearnega chrkopisa, ki so ga menda prinesli Fenichani, ki so bili tudi nashi predniki) so prve pisave temeljile na pismenkah, ki so bile risbe posameznih predmetov (na primer kitajska pisava in staroegipchanski hieroglifi, pa tudi harapska in sumerska), in so bile torej piktografska (enako velja za hebrejshchino, kjer je ALEF risba vola, BEITH pa risba bajte) znamenja. Z razvojem civilizacije in rojevanjem vedno novih besed je na naslednji civilizacijski stopnji prevladal linearni chrkopis. Sprva so zapisovali samo soglasnike, ki so bili kot nosilci korenskih jeder temeljni oznachevalci posameznega glasu in tudi nosilci pomena zloga ali besede; linearni chrkopis je namrech z omejenim naborom grafichnih znamenj za vse uporabljene glasove omogochal neshtete kombinacije. Shirjenje besedishcha je namrech zachelo obchutno presegati zmozhnost, da bi zanj ustvarjali vedno nove pismenke, saj jih ne bi nihche vech poznal in bi v pisnem sporazumevanju prihajalo do prevelikih nesporazumov.

Da bi se temu torej izognili, so vsem pomembnim (pomenonosnim) glasovom, iz katerih so v nekem jeziku sestavljene vse besede, pripisali posamezne chrke. Namesto neskonchnega niza pismenk je zapis zdaj temeljil na »sorazmerno« majhnem in omejenem shtevilu chrk abecede, ki pa so omogochale, da so vsi razumeli ali pa vsaj znali prebrati tudi nove, dotlej neznane besede – to je srchika univerzalnosti abecede in prednosti njene rabe, ki je danes v zahodnem svetu prevladujocha, saj danes vechina najbolj kulturnih narodov uporablja linearni zapis, imenovan latinica.

O veliki naravnosti slovenskih besed in pisave pricha tudi dejstvo, da se nasha beseda za OKO zachne z glasom O, ki piktografsko prikazuje oblike ochesa, kot tudi, da se nasha beseda za ushesa zachne z glasom U (enako tudi uhelj), ki je lep piktografski prikaz ushesa. Da torej obstajajo celo vizualno sinergichne povezave med glasovi, chrkami in nachinom njihovega tvorjenja na zvochni (kot glas) in vidni ravni (kot chrka). Za primerjavo sem pomislil, kako ochesu rechejo Anglezhi – AJ, napishejo pa EYE, in pomislil, kako je njihov jezik odtrgan od resnichnosti. Zhe zaradi dejstva, da Anglezhi in shtevilni drugi narodi, ki govorijo umetne in od slovenshchine obchutno mlajshe jezike, napishejo eno, izgovorijo pa drugo, lahko tudi sklepamo, da potem naredijo nekaj tretjega, pri tem pa si mislijo nekaj chetrtega. Skratka, v te umetne jezike je vgrajena nekakshna shizofrenija ali razcepljenost med tistim, kar vidijo, in tistim, kar slishijo ali rechejo in ne nazadnje tudi storijo. V tem smislu je slovanskim narodom precej lazhe, pri nas je A A, O O in U U, ne pa, da pri A Anglezhi rechejo EJ, pri O OU, che pa sta dva OO pa U, in U je JU, vchasih pa tudi A, za povrh pa E izgovorijo I, I pa AJ. Ta huda zmeda je posledica tega, da je angleshki chrkopis temeljil na predelanem starejshem irskem, ki pa je bil she veliko bolj okulten od angleshchine, saj je poznal tudi chrke, ki se jih ni izgovorilo na glas, pa chrke, ki se jih je izgovorilo drugache, kot zapisalo, kar vse lahko srechamo tudi pri angleshchini. Vendar vse to presega namen tega sestavka.

Ob tem premishljevanju sem tedaj na tistem chudovitem obrezhju morskega jezera nenadoma kar skochil pokonci, ko se mi je posvetila povsem nova zamisel – kaj pa che latinska chrka O ni grafichni zapis ochesa, temvech ustnic, ko izgovorijo glas O? In enako je pri U, I in E.

Preden nadaljujem z opisom mojega odkrivanja, moram omeniti, da redno negujem dihanje, to negovanje pa se zachne vselej s tem, da jezik mehko pritisnem ob nebo na tochki, na kateri sicer izgovorimo glas L. S tem zhelim povedati, da med meditacijo jezik vselej tishchim ob nebo, in se zato jezika pri tem tudi dobro zavedam in se nanj pogosto spomnim. In ko sem po tiho izgovoril A, sem uvidel, da se pri izgovarjavi tega samoglasnika ustnice zelo podobno vilasto razprejo, jezik pa je tedaj sredi ustne votline – namrech podobno kot prikazuje chrtica na chrki A. Predstavljati si morate usta pod kotom 90 stopinj glede na chrko A, srednja chrtica pa kazhe resnichni polozhaj jezika:

A

Nato sem si pred notranjim ochesom naslikal she vse druge chrke in za skoraj celotno abecedo odkril, da temelji na piktografskih in torej grafichnih prikazih, le da ti ne prikazujejo obrisov posameznih predmetov in drugih grafichnih podobnostih (kot na primer kitajske pismenke in hebrejske chrke), temvech so vse chrke natanchen prikaz tvorjenja posameznega glasu, ki sodi k chrki, oziroma so navodilo za to tvorjenje posameznih glasov, saj nam zgradba posamezne chrke povsem jasno in nazorno prikazuje lego ustnic in jezika pri tvorjenju njenega glasu. Izrecite B in bodite pri tem pozorni na nachin, kako ga izgovorite: obe ustnici se pri tem malce napihneta, jezik pa je na dnu ustne votline, kar oboje prikazujejo obrisi chrke B – leva pokonchna chrta prikazuje lego jezika, desni zaviti polovichki pa ponazarjata lego ustnic, mesto, kjer je med obema polovichkama meja, pa kazhe na mesto, kjer se oglasi chrka B, namrech med nashobljenima ustnicama:

B

Izgovorite glas C in videli boste, da so pri tem usta malce razprta (kar ponazarja prekinjen krozhec), jezik pa je levo zgoraj pri zobeh na zachetku neba (zato ni nobene chrtice):

C

Izgovorite glas Ch: ustnice in usta imajo sicer povsem enako lego kot pri glasu C, lego jezika pri Ch pa oznachuje streshica, saj se je za ta glas treba z jezikom dotakniti neba. Vsi shumniki imajo streshico in vse izgovorimo na enak nachin kot Ch – jezik se vselej za hip dotakne neba:

Č

Izgovorite glas D in vash jezik naredi podobno pot za zobmi, kakrshen je zviti del chrke D, ustnice pa so razvite vzporedno, kar oznachuje leva chrta chrke D:

D

Pri samoglasniku E se usta shiroko razpnejo, jezik pa je v sredini ustne votline:

E

Zgornja vodoravna chrta chrke F kazhe polozhaj zgornje cheljusti, spodnja spodnje cheljusti, ki se malce spusti (zato ni spodnje vodoravnice), srednja chrta pa polozhaj jezika:

                                                     F

Pri izgovarjavi chrke G so usta enako zaokrozhena (zaokrozhena je tudi chrka G in je tudi enako razprta kot ustnice) kot pri izgovarjavi glasu C, le jezik gre malce globlje v sredo ustne votline, kar prikazuje srednja oziroma vodoravna chrtica:

G

Pri izgovarjavi glasu H imajo usta skoraj enako obliko kot pri G, le da se malce sploshchijo. Obe zgornji konici na chrki H kazheta na razprte cheljusti, sredinska vodoravnica na lego jezika na sredini ustne votline pod nebom, spodnji konici pa kazheta na to, da se pri izgovarjavi glasu H razshiri vrat:

H

Navpichnica chrke I posnema tesno stisnjene ustnice pri izgovarjavi:

I

Ker to ni znanstvena shtudija, bom s to chrko konchal. Mislim, da je do zdaj bralec razumel bistvo povedanega in si lahko naslednje chrke pojasni kar sam, znanstvenikom pa prepushcham to svoje odkritje, da ga razvijejo naprej.

Zdaj pa se vrnimo nazaj k nashi abecedi z zachetka. Ta je namrech pomembno in nenadomestljivo dopolnilo latinskim chrkam, saj nam prav abeceda natanchno pove, na katerem mestu na vodoravni abecedni lestvici se oglasi posamezni glas, in che torej abeceda tvori vodoravnico v koordinatnem sistemu, v katerem je navpichnica posamezna chrka, dobimo popoln sistem uchenja govorjenja in branja po nashe. Vse to so seveda vedeli tisti, ki so izumili to pisavo, saj je v nasprotju z nastankom in razvojem jezika, ki je bil sprva povsem naraven, izum pisave dosezhek chlovekove genialnosti, cheprav tudi druge zhivali uporabljajo oznachbe za sporochanje – na primer machke in druge zveri uporabljajo za to urin, ki njihovim tovarishem veliko sporochi. Podobno kot zhival z urinom oznachi svoj teritorij, pochnejo ljudje z napisi MEJA, PREPOVEDAN PREHOD! in podobno. V devetnajstem stoletju Ljudevit Gaj najbrzh ni bil edini, ki je she poznal izvor latinichnih chrk, z ideoloshkim somrakom v druzhboslovju dvajsetega stoletja pa se je to – kot she marsikaj drugega – pozabilo in izgubilo.

 

 

Sklep

Najstarejshi znani linearni chrkopis je bil venetski (pelazgijski, etrushchanski, starofrigijski), iz njega pa se je nato razvil linearni zapis, ki ga zdaj popularno imenujemo latinica oziroma gajica, ki ima veliko enakih chrk.

Kot vemo, je linearni zapis mlajshi od piktografskega, vendar pa moje odkritje pokazhe, da je bila tudi latinica, ki je sicer linearni zapis, v resnici pravzaprav piktografska, le da chrke ne upodabljajo predmetov ali stvari, temvech neposredno prikazujejo, kako je treba oblikovati usta in kam polozhiti jezik pri izgovarjavi posameznega glasu oziroma chrke. Vendar je ta piktografski linearni zapis uvedel revolucijo v pisavah, izmislili so si namrech tudi druge chrkopise, ki sicer niso vech piktografsko prikazovali polozhaja ust in jezika pri izgovarjavi, v vsem drugem pa so posnemale linearno zamisel, da lahko namrech z omejenim shtevilom chrk in njihovo kombinacijo zapishemo vse besede, nove in stare, ki jih bo bralec znal prebrati, tudi che jih prvich vidi. Ko se je pojavila nova beseda, jim ni bilo vech treba iskati ustreznega grafichnega simbola, raje so uporabili dogovorjena znamenja za glasove, ki sestavljajo posamezne besede. Povezanost slovenske abecede in izgovorjave latinichnih chrk lepo pokazhe, da so si jih izmislili Stari Sloveni oziroma Etrushchani. O tem pishem podrobneje v knjigi Prababica sanskrta. Ker pa govorci nashe materinshchine vselej dobro vedo, kako izgovoriti posamezni glas oziroma chrko, predvidevam, da latinice niso izumili za lastne potrebe, temvech za tuje govorce, kar so Rimljani tudi bili.

 

 

Iz knjige Gospa sveta (vech avtorjev), Zbornik, 2. zvezek, 2018