Revija SRP 139/140

Nadja Jarc

 

FEBRUAR V LIZBONI

 

Pred odhodom na tritedensko potepanje po Lizboni sem sanjala o kotih na stropu neke sobe. Omesti je bilo treba pajchevine …

Letimo nad oblaki, v soncu, Lizboni naproti. Pilot se je razjezil nad neuchinkovito logistiko Marca Pola. Chakali smo pol ure v avionu in gledali, kako dva delavca razkladata in nakladata prtljago. Veliko je potnikov, ki v Lizboni samo zamenjajo avion in potujejo naprej, najvech v Afriko in Juzhno Ameriko. Pa jih pilot pomiri, rekoch, da bo dodal vech plina in ubral blizhnjico. In res: pol ure smo »prinesli noter« in pristali po voznem redu.

Utrujena, a ne dovolj, da si ne bi privoshchila vecherje v blizhnji gostilnici. Ribe seveda. Kako so teknile, ob kozarcu, dveh … odlichne madeire!

Zhe prvo jutro se nama skozi okno podstreshne sobice nasmehne sonce. Najprej plaho, potem pa na shiroko. Dan je tu. In zachne se eno uro prej. Hodiva po ulicah chetrti Príncipe Real. Zhe odkar pomnim, sem si rada ogledovala mestne stavbe. Zdele so se mi kot nekake velike torte. V Beethovnovi ulici je kraljevala najboljsha – orehova! Bivshi Slovenijashport, nasproti Figovca, je bila limonina, bile pa so she smetanova, jagodna – nasproti hotela Union, pa vanilijeva, pishkotna, kivijeva … Zdaj, v tem keramichnem mestu, se mi zdi, da hodim po nekakshni ogromni slashchicharni! Hishe, parki, plochniki, s svojo zhe skoraj umetnishko izgotovljenostjo vplivajo name do te mere, da se tudi sama zachnem pochutiti kot umetnina …

Portugalska posebnost: chiaroscuro. Sence so tu svetle, resnichni predmeti pa temne barve. Pa nobenih odtenkov sive. V govoru recimo: temni in odlochni soglasnishki zh-ji in sh-ji, na koncu lepo zaobljeni s svetlimi diftongi. Vse skupaj uchinkuje nekako tako kot chrno-beli vzorec pepita.

Osmi februar. Poseben dan. Mojih 69 let praznujeva v muzeju Gulbenkian. Ob lepih umetninah – in ob ljubkem bajerju, obdanem s trstichjem in kipom deklice na sredini. Calouste Gulbenkian je bil turshko-britanski poslovnezh in filantrop armenskega rodu. Pomemben je bil, ker je naftne rezerve na Blizhnjem Vzhodu napravil dostopne zahodni Evropi. Bil je prvi, ki je chrpal nafto v Iraku. Fundacija Gulbenkian, ustanovljena leta 1956, si prizadeva izboljshati zhivljenje ljudi po svetu s pomochjo lepih umetnosti, dobrodelnosti, znanosti in izobrazhevanja. Nekje, kjer je dosti, vzamesh, drugje dash, ali pa nich ne naredish in pustish vse skupaj na miru.

Umetnishke slike, zlasti ruske ikone in tibetanske tanke (sonchne risbe) so presojne membrane med tukaj in tam, pravi profesor Robert Thurman. Skoznje od tam pronica k nam chista, svetla energija, mi pa dobimo mozhnost, da skozi to kopreno, za barvami in chrtami – vsaj za hip – uzremo, zaslutimo she druge, navadnemu ochesu nevidne svetove. Me nich ne zanimajo podatki o tem, kdaj in kako je umetnina nastala, dovolj je, da me slike posrkajo vase. Ni se jim treba blizhati z razumom, zachutim jih neposredno; tisto, kar je za oblikami, se skozi mojstrovo srce, roko, chopich in barve pretochi vame.

A v vsaki dvorani bi morale biti najvech po tri umetnine. In vsak dan bi bilo treba iti pogledat najvech eno tako dvorano!

Fotografiram. Mavri, recimo, so prinesli sem chudovito ornamentirano keramiko, ki so je polne tudi lizbonske ulice. Sem hotela posneti video nekega japonskega paravana, a me je Matjazheva pripomba »Nisem vedel, da so Japonci zhe takrat poznali amortizerje!« (beri: nemirna roka, ki povzrochi tresochi se posnetek) streznila. Po dobrih dveh urah hoje od umetnine do umetnine se je bilo treba spochiti na travnichku ob vodi.

 Lepih hish je she in she. In parkov, z drevesi, ki zjutraj po dezhju dishijo, in plochnikov, tlakovanih z lepimi zlizanimi kamni, in trgov z ljubkimi fontanami. Avenida do Libertade: na obeh straneh velik drevored in na obeh straneh shiroka cesta za peshce, tlakovana s prelepimi vzorci. Taka hoja naju ne utrudi, sploh pa, ker se prijetno polozhno spushcha proti reki Tejo, ki je videti kot morje.

Portugalshchina nekako zhubori. Govorica je podobna trzhashchini: »ke kosh te ga fato, i zhe furbi loro, te pol kuzhinar kuzhi, ke bei kavei …«, pa tudi ljubljanskemu dialektu: »kaush delu, de naush za tezhu, teu gdou zhgau, zhvau!«

Italijanshchino zmeshash s shpanshchino, dodash she par u-jev, zh-jev in sh-jev –pa smo! Shala. Mala.

Shiroka delta reke daje obchutek prostornosti. Vsak dan znova me fascinirajo keramichne fasade hish, izlozhbe in mozaichno oblikovani plochniki, ulice in (slavo)loki nad njimi, stopnice pod njimi, naokoli pa kavarnice, trgovinice, pomaranchevci, tuk-tuki in tramvaji. Na obrezhju zhiva muzika: fado, afrishki ritmi, ljudje poplesujejo. Starejshi chlovek vsak dan iz rechnih kamnov lepi kipe in jih nato barva. Se ne meni za nikogar, tudi ne nastavlja klobuka. Igra se.

V trgovinah – pravzaprav povsod – vlada lezhernost, ki smo se je na severnejshih delih Evrope zhe krepko odvadili. 

Ishcheva namestitev za naslednji teden. Tu, na grichu Príncipe Real je res lepo, ampak stene v podstreshni sobici povzrochajo glavotrke in stopnice se po celodnevnem peshachenju kar krepko usidrajo v noge. Sploh pa ne moreva tu nich podaljshati, ker je za naprej zhe vse zasedeno, turistichna sezona namrech v Lizboni traja skozi vse leto.

V novem hostlu bova imela pogled na sever in balkon. Bo Matjazh lahko kadil brez slabe vesti.

Prvi oblachen, a she vedno topel in nevetroven dan. Vseljena v hisho, preurejeno iz nekega samostana. Blizu rechne obale, ki se ji reche ribeira. Soba 306 je brez mize, a ima visok strop in lep lestenec. Skozi okno gledam tochno v lino trdnjave ob katedrali. Jutri se seliva v drugo nadstropje – to pomeni priblizhno petnajst stopnic manj! Balkona ne bo, severa pa tudi ne.

Zgodba vcherajshnjega dne na policijski postaji je bila za take vrste dogodek nenavadno vesela. Smo se kar nekaj smejali ves chas. V marketu so mi namrech ukradli denarnico z dokumenti (kartico sem blokirala, 20 evrov pa je nekdo najbrzh porabil za »marjanco«), pa sva shla prijavit zadevo na policijo. Policist squadre municipal je obdelal zadevo pochasi in she malo poklepetal vmes. Alexander Dionisio Alves de Goes ima precejshen smisel za humor, tako da ga je Matjazh vprashal, ali se bo kaj namashkeral za pusta. »Ja, seveda se bom,« je rekel, »slekel bom uniformo!« Na koncu sem mu dala mandarino, za vitamine. Jo je vzel, s pripombo, da upa, da ni zastrupljena; sem rekla, naj jo poskusi, pa bo videl. Poslovil se je z nasmehom in obvezno frazo iz policijskih nadaljevank: »You are free to go, I never want to see you again!« Na zdravje, Dionizij!

No, se zhe kazhe malo sonchka.

Receptorka meri meter pedeset in zhubori angleshko na shpanski nachin v zelo visokih, gostih frekvencah. Imenujeva jo Sopranistka.

Deveti dan. Rahlo dezheven, topel, oblachen. Soba 208 v drugem nadstropju je boljsha in lepsha, predvsem svetlejsha. Dopoldne sva preklepetala na shirokem plochniku, ob dobri, mochni kavi. Zunanja politika, slovenska kultura, dozhivljanje umetnosti … in bila vesela, da sva zhiva, she kar zdrava, da sva tu, kjer je veliko neba, vode in chloveshkih ras.

V metroju je zaspanchkal najlepshi Japonchek, kar sem jih videla, star priblizhno pet let. Njegov malo starejshi bratec je tapkal po mobiju – njuna babica pa tudi. Tudi tu ljudje shparajo glasilke in rajshi razmigujejo prste. Chrnke se redko oblechejo v chrne barve – che pa se, so zelo elegantne.

Matjazh zhe tretjich pije kavo v istem lokalu, spodaj pod najinim hostlom. Chrnec, ki mu strezhe, je vesel, ima dregse in je zelo chrn. Smo zhe malo prijatelji.

She vedno se me drzhi nekaj ljubljanske megle. Ljudje tu zhivijo mirno in lezherno. Ugotavljam, da pojma nimam, kako jim to znese. Vcheraj je pred nama hodil neki hudo skuliran kreolski par v srednjih letih. Ves chas sta se na glas krohotala in se sijajno zabavala. Ona, kar korpulentna, z lasmi, spetimi v veliko figo, on, malo manjshi od nje, z nahrbtnichkom, skoraj plesala sta po plochniku, niti pijana niti zadeta, samo tako zelo presherno vesela.

V avtobusu: mlada zhenska, deluje mi kot pridna uradnica, resno gleda skozi okno in na glas zhvizhga veselo melodijo.

V prodajalni torbic: dve stari gospe, ochitno sestri in lastnici, prijazno poishcheta najbolj poceni denarnico, ko jima povem, da so mi prejshnjo ukradli.

Prvi vtisi so bili najmochnejshi. Bilo je res veliko novega. Zdaj je zhe marsikaj bolj domache in manj impresivno, marsikaj pa je postalo – obratno – prav zdaj nenavadno. Bolj ko grem v podrobnosti, bolj neznano je vse skupaj. Evo, pa sem potopiska. Vonji recimo so tu dobri. Razen ponekod ob reki. Vzorci so, kot recheno, mavrski, polakirani z evropsko bledico. Dobish lepe fasade in lepa tla. Veliko ljudi je na cestah, obchutka gneche pa ni. Danes pochivava in pisheva. Matjazh, v svoji »pisarni«, v kopalnici, sedi na barochnem stolu, oblechenem v rdech zhamet, in pishe v svoj zvezek na zaprti stranishchni shkoljki. Jaz sedim po turshko na prevech visoki postelji, za podlago imam rachunalnik. Vtisi so neurejeni in razprsheni. Sir Richard Burton, slovechi britanski potopisec, raziskovalec in lingvist, je imel prav: che ne zapishesh svojih opazhanj takoj, se veliko tega izgubi …

Pijeva kamelovo kavo v »O Cofre« (pomeni zaboj, skrinja, tudi kovchek – kufer) Prijazni chrnec z dregsi je spet skuhal kavo, ki si jo bova zapomnila. Predlani oktobra sva tudi pila kavo pri »Kovchku«, samo da je bilo tisto v Lvivu. Obe mesti na L in kmalu se obeta she tretje – Ljubljana. Le da najin »Modri bar« nima nich skupnega s kovchki. Sonce je zhe kar vroche. Ljudje danes tu hodimo v samih jopicah – dokler ne srechamo dovolj vetra. Kaj nama bo prinesel ta dan?

V vsaki trgovinici spominkov se grmadijo celi platoji vsakovrstnih petelinov. Petelinchek je na goro shel, kikirikiki … sem se spomnila na malega Riharda in izbrala zanj mali rumeni tramvaj. Darilce iz Porto- (pristanishche) -galo (petelin).

Enajsti dan. Katedrala. Pred njo starejsha gospa ponuja rochno izdelan shal s chudovitimi rdecheoranzhnimi vzorci. Lep za umret. Nasmehnem se ji, grem naprej, spet obchudujem svetlobo, ki se raznobarvno lomi skozi rozeto in mavrichno objema kamnite sive stebre. Fotkam. Matjazh me chaka v shirokem sonchnem zharku na klopi, v stranski ladji (tam je lazhje pisati kot sklonjeno v kopalnici). Odideva ven – in spet ta prelepi shal. Matjazh mi ga podari za rojstni dan. Pove, da ga je tudi on obchudoval, ko je vstopal v katedralo, zdaj pa je opazil moj pogled – in evo ga na: zdaj je moj. Pa sva shla spet na pingado, ki je razlichica »nashega« macchiata …

Kasneje pa she v Museu do Oriente. Fotke so se hitro nabrale. Kitajska kaligrafija, japonske flashke, kitajsko gledalishche, porcelan, vezenine, zgodovina. »Ciao, miao,« pozdravlja Matjazh v recepciji hostla in dobi prijazen nasmeh in odgovor: »Ciao, miao!« Zdaj vedo, kako pozdraviti Slovence!

Dvanajsti dan. Matjazh je ponochi napisal novo pesem za zbirko Pingado. Lepa kot vse njegove. Kot drobna vijolica, ki cveti in dehti, skrita v zavetju mahovnate skale. Kadar kdo pride mimo in jo opazi, mu polepsha dan. Sonchek, vetrchek, oblachki in obvezen postanek pri O Cofre na Rua dos Bacalhoeiros (ulici Polenovk). Pochivava. Se pogovarjava. Pura poesia …

Nobenih Arabcev nisem videla tu, tudi kitajskih restavracij in trgovinic ni, so pa turshke kebabdzhinice in tudi zhe amerishke hamburgerdzhinice. Najvech pa se jé ribe, predvsem polenovke, svezhe in lepo zapechene, krona vsega so pa sopas – juhe. Zame je najboljsha zeljno-chebuljno-korenchkova Juliana.

Trinajsti dan. Nova zbirka fotk. Museu da Marinha v chetrti Belém. Bele ladje na morju, na vseh morjih sveta ... Manj sva utrujena kot v prejshnjem muzeju. Vstopnina za oba je 6 eurov. Portugalska je bila tudi dezhela pogumnih pomorshchakov in spretnih trgovcev. Trgovina je bila zashchitena z vojsko, vojska napojena s trgovino – preko davkov – iz budzheta je narochala (bojne) ladje na Shkotskem, v Veliki Britaniji in drugod. Denar so kovali v srebru in je, ves obrabljen in zlizan od rechne vode, zdaj tu na ogled, poleg chudovitih miniaturnih starodavnih galej, vechjambornic, korvet in drugih vojnih in trgovskih ladij. V kraljevi kabini, razstavljeni v naravni velikosti, vidim klavir, baldahinsko posteljo, kraljica pa je imala kabino, ki je bila ena sama velika sprejemnica, vsa v zhametu in kristalu. Pa slike, kompasi, sekstanti … V posebni izlozhbi domuje zdaj zavetnik ladij bratov da Gama, sveti Gabriel, ki ga je Vasco neposhkodovanega reshil s potapljajoche se bratove ladje, in ga je poslej spremljal na vseh plovbah.

Bili so povsod, kamor jih je pripeljalo morje. Tam okoli leta 1500 zhe plujejo v Brazilijo, pa v Afriko, Indijo, Siam, na Kitajsko, Japonsko, ena vijuga na zemljevidu gre celo nekam v blizhino danashnjega amerishkega Maina, druga she vishe na sever. Svoji zadnji koloniji so se Portugalci odpovedali leta 1999! Macao, najstarejsha evropska kolonija v Aziji, se je po 442-tih letih portugalske vladavine vrnila pod Kitajsko.

Na koncu pa naju je chakala she ogromna hala s pravimi jadrnicami, narochenimi za krizharjenja modrokrvnih ljudi, tudi s shtiridesetimi pari vesel, vseh barv, bogato ornamentiranimi z zlatimi in srebrnimi intarzijami.

Mene je prevzel tudi blizhnji velik lep park z ogromno fontano, s kipom dveh morskih konjev in s chudovito oblikovanimi kamnitimi klopmi. Chez cesto se impozantno shopiri Mosteiro dos Jerónimos. Pred njim je dolga vrsta turistichnih avtobusov in neznosno dolga vrsta ljudi pred blagajno. Takoj me vse mine. Ogromni kompleks mosteira zdaj gosti tudi muzejske zbirke, planetarij, ki ga je ustanovil zhe omenjeni Gulbenkian, in kdo ve, kaj she vse. Kaj so v teh stoterih sobanah pocheli prej, se sprashuje Matjazh. Ne vem in me ne zanima dovolj, da bi stala v vrstah. Zvem pa recimo to, da so imeli srednjeveshki portugalski mornarji astrolabe (astrolab je »tisti, ki ulovi nebesna telesa«) narejene na enak nachin kot pomorshchaki, ki so pluli po morjih zhe 1000 let pred njimi, in she to, da nekateri navtiki trdijo, da so se z njimi orientirali prav tako dobro kot se dandanes z GPS-i. V pomorskem muzeju lahko sledish srednjeveshkim plovbam v simulaciji, kjer so oznachene tudi smeri vetra in morski tokovi. Nich chudnega ni potem, da so bile chrte njihovih poti velikokrat v eno smer cikcakaste, nazaj grede pa so pluli bolj premochrtno.

She vcheraj sva govorila »oh, saj imava she ogromno chasa, lahko ostaneva v sobi in lenariva«, danes se pa kar naenkrat pokazhe, da bo jutri zhe petek in nato zachne techi zadnji teden Lizbone! Tu je plus 16, v Ljubljani minus 9. Tu sem se razvadila. Nobenih sinusitisov. Matjazha pa zob ne neha spominjati nase. Pa she ochala je pozabil doma. Vcheraj se je poigraval z mislijo, da bi si tu najela stanovanjce za eno leto, ga za pol leta oddajala in bila pol leta v njem midva. Hm. In kako bi se izshli rachuni? Ne vem. Bilo bi pa chudovito!

Darka sporochi, da je naredila vse izpite tega semestra magistrskega shtudija v Dublinu! Bravo, res je pridna, brihtna in vztrajna ta moja hchera. Kako bi bil moj oche ponosen nanjo in mama tudi! Mene je prehitela po celi chrti. Trije otroci, selitve po Evropi, velikokrat brez pomochi, shtudij. Izredno!

Shtirinajsti dan. Petek. Spet greva v Belém. Na Escherja, she prej pa na pingado na obrezhje Cais do Sodré. Obala in reka sta v megli. Toplo je. Na mlechni reki ne vidim ladij, le slishim jih, ko se klichejo med seboj s svojimi sirenami. Sonce se prebija skozi kopreno in vse se zhe bleshchi. Greva na bus, izstopiva pred mojim lepim parkom, se sprehodiva skozenj in skozi podhod prideva na obalo. Sonchek se vedno bolj prebuja. Ljudje se mi vidijo kot temne silhuete, vse ostalo kot svetle sence. Reka je kot zhivo srebro. Zelo zhivo. Polovica dolgega mostu cheznjo lebdi sredi neba. Sediva chisto na robu brega, in ko megla zgineva, nama sposojeni Neil Young v zhivo prepeva svoje stare pesmi. Escherjeva 3D litografija Plane Filling II me v tem obdobju spominja na pepita vzorec, ki mi ga Lizbona ponuja na vsakem koraku, njegova Relativnost pa na stopnice, po katerih hodiva gor in dol pa dol in spet gor, in s katerimi zachneva in konchava vsak lizbonski dan.

Na hrbtu nekoga s kapuco pishe: Follow no one (ne slêdi nikomur). Darka mi odpishe: Go with a flow (pojdi s tokom). Oboje mi je vshech.

Shestnajsti dan, nedelja. Fado. Usoda. V glasu zatrepeta najranljivejshi delchek chloveshke dushe. Strune guitarre zazvenijo v najsubtilnejshih obchutenjih. Pocedi se najgostejshi sok pristnega zhivljenja … Garcia Lorca je za shpansko inachico fada – za andaluzijski cante jondo – rekel, da od takega petja na koncu, ko je chustev prevech, pevcem pochi srce. Taka muzika se rojeva na ulicah: v Alfemi (Amalia Rodrigues), na Montmartru (Edith Piaff), v Berlinu (Lotte Lenya), Rimu (Gabriela Ferri), New Yorku (Billie Holiday), v Splitu (Oliver Dragojević), v Ljubljani (Tomazh Pengov). Zhiveti brez rezerve, se popolnoma predati vsemu lepemu in grdemu, veselemu in hudemu, in to upodobiti v glasbi, poeziji, na slikah, na odru, v plesu. Pri tem pa ves chas stati inu obstati. (Zato plesalka flamenka koncha svoj nastop v pokonchni drzhi. Ne da se, Ines!) In mi se predamo njim, umetnikom, kajti na koncu nam vedno zmorejo pokazati zharek svetlobe. To je katarza, ki jo plachujejo s celim svojim bitjem. Da lahko mi v sebi znova obudimo mehkobo in obchutljivost, ki nam kazheta pot do ljubezni.

Stanujeva v Alfami, chetrti, kjer je fado od nekdaj doma. Je pa zadeva zhe zelo turistichna, tako da me ne privlachi prevech. V teh klubih se Americhani srechujejo s svojimi rojaki, ugotavljajo iz katere drzhave je kdo in kmalu pozabijo na Portugalce in fado (sem poslushala veselo snidenje dveh skupin Americhanov, oh, tako dalech od doma).

Sedemnajsti dan. Ponedeljek. Imam to srecho, da nisem prevech pametna. Moje vodilo, z vsem dolzhnim sposhtovanjem do Descartesa ali Huma, je: »Non dubito, ergo sum«. Se mi zdi, da tudi zato lahko kar dobro uzhivam to zhivljenje. Che ljudje povedo o sebi kaj takega, kar ne drzhi, jim rada ustrezhem in jim verjamem. Vsakdo bi bil rad videti vechji, boljshi, pametnejshi. Z mano vred … Le odkod je priletela ta misel v mojo glavo? To se ti zgodi, che dolgo gledash valove in mislish, da ne mislish na nich!

Reka Tejo (tezhu) je shiroka in globoka, parki ogromni, kava dobra in ljudje – v glavnem – prijazni. Delajo pa lezherno, kot bi se jim sanjalo – trikrat poskushajo lochiti plastichni krozhnichek od ostalega kupa, no, chetrtich jim uspe ... papirni prtich jim pade na tla, pa saj imajo she kakshnega kje v blizhini. Ljudje lepo pridno chakajo ob blagajni, deset minut, chetrt ure, da se vrne blagajnik, ki se potem she malo pomeni z vsako stranko, nasmehne in veselo dela naprej. Dobra stran te »neznosne lahkosti bivanja« je promet, ki je tekoch, nimash obchutka gneche, avtomobili in avtobusi vozijo hitro, kljub temu, da imamo peshci absolutno prednost tudi zunaj svojih prehodov.

Jutri sva zmenjena z Vido in Janom – za tri dni sta se skochila posonchit v Lizbono, njuno ljubo mesto, she prej pa naju tole rajsko jutro najprej v vsem sijaju sonca, pred katedralo, chaka kavica (ne vech pingado, ampak malo manj mochna abatanado). Vsakih pet minut mimo naju zavije navzdol mali rumeni tramvaj, tuk-tuki chakajo v vrsti na turiste, ki she vsi krmezhljavi ne vedo, kam in kako, midva pa, poleg starejshega japonskega para, v teh zadnjih dnevih intenzivno nabirava lizbonsko svetlobo, sonce, toploto in vedrino. Matjazh je nashel zadnji verz pesmi, jaz pa dobro fotko.

Na eni strani vedrina, ki jo chutish v srcu, ko hodish med ljudmi, chrnimi in belimi, na drugi strani fado – to je ta pepita vzorec, ki najde svoj odsev na keramichnih ploshchicah fasad, na tlakovanih plochnikih, pri ljudeh bele in chrne rase, v govorici pri mehkih samoglasnikih in trshih soglasnikih, pri Escherju, ko izza temnih rib izstopijo bele ptice.

Osemnajsti dan. Torek. Kiosk s srechkami. Ko zhe kupujesh loto, si lahko pa she kakshno staro knjigo kupish! Izbor je precejshen. Jan in Vida – kavica in kosilo. Nekoch hocheta tu imeti drugi dom. Vida je bila v Lizboni zhe vechkrat. Pomislim, kako bo tezhko iz + 17 stopinj preiti na – 3! Res bi raje ostala tu she do srede marca. Shele takrat naj bi zhivo srebro v Ljubljani priplezalo do 10 stopinj Celzija. S podzemno se odpeljeva do Saõ Sebastiaõ v Corte Inglés na Juliano in limonado s pehtranom. Zachela bom odshtevati ure …

Spreleti me obchutek shirnega sveta, ko okoli sebe slishim vse mogoche jezike, predvsem pa lepo teche portugalshchina, ki je ne razumem in mi je zato zelo vshech. Nekaj med shushtenjem, zhgolenjem in zhuzhnjanjem.

Devetnajsti dan. Sreda. Sintra. Pri drobni Japonchici si za na pot kupim uhane. Vlak je poln do zadnjega kotichka. Turistichna sezona tu ne pozna premora. Izstopiva in se znajdeva v chredi, ki se vije nekam navzgor. Na poti pod modrim nebom in svetlim soncem so vse cestne svetilke – prizhgane. Harfa, s pushchico chez strune, ki se v vetru tiho premika, kazhe smer, zdaj sem, zdaj tja. Tuk-tuki brzijo med hordami turistov z vseh celin. Korejci gledajo v tla, a jim to nich ne pomaga in morajo gledat po evropsko, kar jih zmede. Najhuje je, ko ti tempo diktira mnozhica turistov. Treba se je bilo obrniti in iti proti toku. Najprej je bilo naporno, potem sva pa zadihala. In bila nagrajena! Najboljshe, kar se lahko zgodi popotniku, se je zgodilo. Izgubila sva se. In se znashla na neki futuristichni vmesni postaji. Kot bi prishla v neko drugo mesto. Pa je bila tudi to Lizbona ... z »galejami«, kot bi arhitekt sanjal Letechi cirkus Monty-Pythonov! Zelo impozantna je ta hipermoderna korporacijska arhitektura in nich manj lepo ni tu, kot v kakshnem drugem delu Lizbone, le drugache. Zdelo se mi je, da sem vstopila v neko noro zgodbo, moderno verzijo Alice v deveti dezheli. Vshech so mi bili predvsem uchinki odsevov zgradb v ogromnih zrcalih ...

Vrneva se nazaj, v Alfamo, kjer se zhe pochutiva domache. Ochitno so vsi turisti odshli v Sintro. Tukaj pa zdaj, popoldne, pride mimo le kak posameznik. Konchno je na ulicah vech domachinov. V izlozhbi tekstila sem nashla vech vzorcev pepita in vse se mi lepo sestavi!

Predzadnji dan. Chetrtek. Na obali reke je sonce in je toplota. Plesalka irskega stepa je mlado, privlachno in veselo bitje. Zelo natanchno je zvadila svoj ples in vsemu temu primerno se klobuk hitro napolni s kovanci. Nekaj sto metrov naprej sedi na tleh, chisto pri miru chlovek, podpira si glavo, razmishlja. Tudi on ima pred sabo klobuk – prazen. Ga sploh nisem opazila. Matjazh ga pa je in kasneje pripomni, kako ljudje bolj cenimo tiste, ki nas zabavajo in nam delajo veselje, kot pa ljudi, ki razmishljajo, meditirajo in za nas ustvarjajo dobro energetsko polje.

Zadnji dan. Trikrat me je pogledala stara gospa s palico, ko je stopala mimo mene. Prvich utrujeno, drugich radovedno in tretjich – se mi je nasmehnila nazaj.

She zgodba iz nekega lizbonskega kioska. Zadnje dneve hodiva na jutranjo abatanado (to je tista malo manj mochna kava) h kiosku ob katedrali. Danes je bila gospodichna, ki tu strezhe, izredno dobre volje. Matjazh izve, da je vcheraj uspeshno opravila zadnji izpit v predzadnjem semestru EF. Shtudij si plachuje z denarjem, ki ga zasluzhi s strezhbo od pol desetih dopoldne do vechera. Nazdravili smo. Na vse pridne shtudentke in shtudente!

Sobota, na letalu. Miren let – uslishana zhelja. Lizbona je s Tejom ostala spodaj. Zadnji vecher sva slishala tudi pevko fada v zhivo. Moram rechi, da se me njeno petje ni dotaknilo. Verjetno zaradi potovalne mrzlice. Mnozhica vtisov, ki so se nabrali v tem lizbonskem mesecu je chrno-bela. Pepita. Celo najin odnos je bil tak. S to hecno besedo je povedano vse. Tu zgoraj je praznina … Ugotovim, da bi spremenila eno samo stvar. Rachunalnik bi pustila doma. Pa she kaj. Prtljage je vedno prevech – take in drugachne. Predvsem drugachne. In res je lizbonski vetrich razpihal nekaj pajchevin po mojih kotih …

 

Ljubljana, marec 2018 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

  

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Fotografije posnela Nadja Jarc, pesmi v pingado obliki pa spesnil Matjazh Jarc (Op. avt.)