Revija SRP 139/140

Milosh Kosec

 

GRADNJA JERUZALEMA – INDUSTRIJSKA REVOLUCIJA IN IZNAJDBA MORALE V ANGLESHKI ARHITEKTURI

 

Vsako leto septembra napolni Royal Albert Hall, veliko krozhno koncertno dvorano na robu Hyde Parka v sredishchu Londona, glasbe in patriotizma zheljno obchinstvo, da bi prisostvovalo zadnjemu izmed poletnih promenadnih koncertov – »Last Night of the Proms«. Skupaj z zborom, orkestrom in mnozhicami v javnih parkih shirom po Britaniji, kamor se koncert prenasha v zhivo, pojejo najbolj priljubljene domoljubne pesmi od Rule Britannia pa do samoumevne God Save the Queen. Najbolj nestrpno prichakovana med tem klasichnim patriotichnim venchkom pa je pesem, ki je v slabih sto letih, odkar je uglasbljena, obveljala za neuradno angleshko narodno himno. Poje se na nogometnih tekmah in na srechanjih konservativne stranke, odmeva v anglikanskih cerkvah in je obvezna sestavina vsakoletnega zasedanja laburistov:

 

Mar na zelene Anglije gore

so noge te nekdaj stopile?

In Anglije prijetne trate res

so Jagnje Bozhje opazile?

 

Mar lesketal se Bozhji je Obraz

v oblachnih grichih tam v davnini?

Je stal Jeruzalem kdaj tu, kjer zdaj

so mrachni Satanovi mlini?

 

Daj Lok mi iz plamtechega zlata!

Daj mi Pushchice hrepenenja!

Daj Kopje mi: Oblaki proch z neba!

Daj Voz ognjenega zharenja!

 

Ne bo zamrl v meni Dushni boj

in mech v rokah ne bo mi spal,

dokler na Anglije prijaznih tleh

Jeruzalem ne bo spet stal.1

 

Napev je sredi klanja prve svetovne vojne zlozhil Sir Hubert Parry, pesem pa je napisal pesnik, mistik, grafik in slikar William Blake zhe vech kot stoletje prej, ob zori dobe, ki je to dezhelo in ves svet za vedno odlochilno zaznamovala. »Mrachni Satanovi mlini« so leta 1804 zhe preplavljali sever Anglije in vechja urbana sredishcha, kamor so se stekale surovine iz Britanskega imperija in vsega sveta. Tu so jih prevzeli parni stroji in brezimne mnozhice, ki so v rekah zapushchale revno podezhelje in se stekale v urbane slume zgodnjih industrijskih mest ter iz njih ustvarile potroshno blago, ki je, cenejshe kot kadarkoli, potovalo v prodajo nazaj po vsem svetu. Anglija je prvenstvo v industrijski revoluciji obdrzhala celih sto let ter je zachrtala svetovni ekonomski in druzhbeni razvoj vse do danashnjih dni. Parni stroj je vsaj tako intenzivno kot sochasni napoleonski val vojn in revolucij na kontinentu razgrajeval stare rezhime in odpiral pot novemu druzhbenemu redu, meshchanstvu in kapitalizmu. Chetudi je otoshko kraljestvo z njim osvojilo svet, je proces industrializacije nepovratno razklal angleshko identiteto. Hrepenenje po neomadezhevani, predmoderni angleshki krajini, posuti s podezhelskimi dvorci in slikovitimi vasicami, je narashchalo vzporedno z izrednim tempom urbanizacije.

Tudi (in she posebej) v angleshki arhitekturi zadnjih stoletij se zgodovina zemljishkih in trgovskih shpekulacij kazhe na najbolj povedne nachine, pach povsem v duhu mladega, ekstrovertiranega in agresivnega kapitalizma, ki je dezhelo prepredel z mnozhichno industrializirano proizvodnjo. Od vsega zachetka pa ni nich manj opazna tudi zgodovina poskusov ponovne gradnje obljubljenega Jeruzalema na »Anglije prijaznih tleh«. Brezkompromisno dobichkarstvo ne gre v nobeni dobi bolj z roko v roki s pridiganjem visoke morale kot ravno v Veliki Britaniji Charlesa Dickensa in kraljice Viktorije. Podobno velja tudi za gradnje v tem obdobju, ki nikoli prej in nikjer drugje niso tako popoln odraz golih kapitalskih interesov na eni in pravichnishkih moralnih manifestov na drugi strani.

Da bi lahko vsaj deloma razumeli razlike med otoshko ter kontinentalno gradnjo in arhitekturo, moramo priznati, da se ta dva principa ne bojujeta drug proti drugemu, ampak sta na nekoliko shizofren nachin nenehno povezana znotraj iste pozicije, in da se ta inherentni notranji konflikt kazhe prav v vsaki dobi, zachenshi z angleshkim barokom in silovito reakcijo nanj v obliki palladianizma. Ne glede na sosledje gradbenih slogov, ki je bilo na Otoku v primeri z ostalo Evropo vedno nekoliko posebno, se angleshka arhitektura skozi celotno zadevno obdobje izrazha v istih slogovnih (formalnih) jezikih kot ves ostali zahodni svet. Vendar pa je teza prichujochega besedila, da se vsebina in sporochilnost te angleshke arhitekture v primeri s preostalo pomembno razlikujeta. Od kod posebnosti in zakaj se kazhejo tako, kot se? Zdi se, da se tu najprej pokazhejo simptomi modernega kapitalizma ter njegovega vpliva na produkcijo najdrazhjih in najkompleksnejshih mnozhichnih potroshnishkih dobrin – bivalishch, to pa je morda v dolocheni zvezi z dejstvom, da gre za druzhbo, ki v nasprotju z ostalo Evropo nikoli ni dozhivela resnega poskusa socialnega prevrata ali realne grozhnje vladajochemu razredu. Po drugi strani pa se pri obiskovanju nekaterih najbolj fascinantnih angleshkih arhitektur ne moremo izogniti niti razmisleku o druzhbeni mochi in nemochi arhitekture in umetnosti v dobi, ko je medij te umetnosti neizogibno vezan na pogoje trga.

 

 

Greenwishki barok

Zgodovina angleshkega stavbarstva zgodnjega novega veka v primeri s kontinentalnim razvojem ubira vechinoma samosvojo pot. Gotika, ki je Angliji podarila neverjetno raznolik opus katedral, kapel in samostanov, se v nasprotju z vechino ostalih evropskih obmochij zavleche globoko v 16. stoletje. Tudorska arhitektura je po formalnih znachilnostih she napol gotska, po karakterju pa she povsem srednjeveshka; le kiparski detajli in arhitekturni fragmenti izdajajo omejen vpliv renesanse, medtem ko mnozhica pravih in umetnih dimnikov, ki poudarjajo vertikalnost zgradb, ter velike zastekljene povrshine, ki nakazujejo prenos tehnoloshkih inovacij gotike iz cerkvene v zasebno, posvetno sfero,2 izdajajo mochno srednjeveshko tradicijo. Drugache kot v Italiji, ki je v reprezentanchnih gradnjah zhe dezhela umetnikov-arhitektov, se v Angliji znanje she vedno prenasha obrtnishko, s tradicijo, brez humanistichno-umetnishkega naboja.

Ves razvoj angleshke arhitekture pa nato na zachetku 17. stoletja ne le spremeni, ampak kar preobrne en sam chlovek – Inigo Jones, prvi angleshki pravi arhitekt, ki osebno uvede jezik klasichne arhitekture v nacionalno stavbarstvo, dotlej tako izolirano od vplivov s kontinenta. Njegova senca, ki se v angleshki psihi nelochljivo povezuje z izrochilom Vitruvija in Palladia, pada na lokalno arhitekturno sceno she vsaj chetrt tisochletja. Na zachetku 17. stoletja Jones postavi na kraljevem posestvu v Greenwichu na vzpetini nad Temzo svoj arhitekturni manifest – Kraljichino hisho, ki se je morala sodobnikom zdeti kot rokavica, vrzhena v izziv stoletni tradiciji. Hisha, cheprav po merilu skromna (she posebej glede na status narochnice, kraljeve soproge kraljice Ane), s svojo zadrzhano simetrijo, kjer bi tudorski narochnik prichakoval slikovito kakofonijo razlichnih elementov, ter z disciplinirano in ubrano notranjo zasnovo izdaja duha klasichne arhitekture. Z vsemi temi lastnostmi kraljichina hisha, cheprav novost za Anglijo, ne bi presenetila obiskovalca s kontinenta. Vendar pa hisha ne pomeni le uvoza tujih novosti na domacha tla; v svoji sintezi tujih in domachih vplivov vsebuje tudi elemente, ki bi jim v Franciji in Italiji tezhko nashli vzporednico. Kraljevski narochnik onkraj Preliva je, ko si je izbral stavbishche za svojo novo vilo ali paviljon, najprej ochistil okolico vseh motechih elementov. Che je bilo potrebno, je dal prestaviti cele ceste in vasi, dolochil je glavne osi zasnove ter naravno in kulturno krajino prilagodil svojemu pogledu iz sredishcha novogradnje. Pri Kraljichini hishi pa nam she posebej daje misliti, da je skozi objekt speljana javna cesta. Ne mimo, niti ob, ampak skozi – in to tako, da cesta deli pritlichje na dva dela, ki sta shele v nadstropju z mostovzhi povezana v celoto. Cesta izvotli osrednji del dvorca, kjer bi utemeljeno prichakovali prostor za slavnostno stopnishche in dvorano, ki je zato potisnjen na obod zasnove. Objekt v majhnem merilu zrcali lokalne posebnosti: jedro mochi angleshke monarhije ni v francoski obsesiji z bozhansko pravico kraljev ali v tesni povezanosti z zemljishko aristokracijo, temvech v pragmatichni navezavi na narashchajochi druzhbeni sloj trgovcev in podjetnikov. Zato pomembna trgovska cesta v srcu palache ni motnja, ampak njena bistvena simbolna sestavina, ki zaznamuje zachetek vsebinskih razlik med poslej formalno sorodnima razvojema arhitekture na kontinentu in na Otoku.

Zhe Greenwich sam po sebi ponuja obilo materiala za raziskovanje takih razlik. Pri tem ni zanemarljiva lega te v 17. stoletju od Londona she povsem lochene vasi, ki je bila ob ustju Temze she napol obmorsko pristanishche ter eden od centrov razvijajoche se britanske vojne in trgovske mornarice. Povsem umestno je torej, da je bil ravno Greenwich izbran za angleshko, mornarishko razlichico parishkega kompleksa zgradb »Les Invalides«, namenjenega veteranom kopenske vojske. Oba objekta sta iz nominalne funkcije bolnishnice in doma za ostarele ter obnemogle veterane prerasla v samoslavilni spomenik vladarja in drzhave; to se za danashnjega obiskovalca kazhe kot poseben pomenski problem, vendar nas tukaj bolj zanimajo s slogom povezane posebnosti greenwishke Kraljeve bolnishnice za mornarje. Njeni avtorji so trije najbolj vidni mojstri kratkotrajnega, a ustvarjalno silovitega angleshkega baroka: Sir Christoper Wren, Nicholas Hawksmoor in Sir John Vanbrugh. Ti trije arhitekti so angleshko arhitekturo pripeljali v morda najblizhje sozvochje s kontinentalnim razvojem, pri chemer se njihove ustvarjalne mochi niso omejile le na uvazhanje tujih idealov, ampak so omogochile razvoj posebne, domishljijsko bogate in lokalno zaznamovane razlichice baroka. Dve generaciji po Inigu Jonesu je v neposredni blizhini njegove Kraljichine hishe zrasel chudovit ensemble zrele, dramatichne barochne arhitekture, v kateri pa vendarle prevladujejo umirjena razmerja in klasichna kompozicija. Izrazito osna zasnova je presenetljiva, ker se odreka poudarku na sredishchu – obe kupoli, ki oznachujeta vhod v kapelo na eni in v slavnostno dvorano na drugi strani, sta sposhtljivo potisnjeni iz sredine ob stran, da nove gmote ne bi zakrile dragocene male bele arhitekture Jonesove Kraljichine hishe, ki tako postane pravi center celotne zasnove. Ker je Jonesova hisha zasnovana v mnogo manjshem merilu kot bolnishnica, je njena centralna vloga v kompoziciji predvsem izraz zgodovinske sposhtljivosti; brez zavesti o izrednem vplivu Kraljichine hishe je konflikt med slavilnimi barochnimi boki zasnove in njenim majhnim centrom, ki deluje kot chisto pravi angleshki understatement, enigmatichen in povsem nebarochen. Je pa ta konflikt zelo pomenljiv – tudi zato, ker ob rojstvu angleshkega baroka zhe napoveduje njegov konec: v teku ene same generacije bo neopalladianizem v brezobzirnem spopadu popolnoma izrinil prizadevanja za razvoj domache shole baroka.

Ob pozornem ogledu tega kompleksa pa nam ne ostanejo skrite she nekatere druge posebnosti, ki bi jih na kontinentu pri primerljivem objektu le tezhko nashli. Za primer vstopimo v zgolj navidezno najbolj barochni interier kompleksa – v slavnostno poslikano dvorano v zahodnem traktu. Na prvi pogled bi lahko bili tudi v Italiji: od tal do stropa poslikan prostor je prekrit z alegorichnimi podobami pomorskih bitk in zmagoslavnih vladarjev. Na videz absolutistichna ikonografija pa izzveni v prazno, ko usmerimo pogled na pomensko najbolj poudarjeno tochko interierja – na veliko kupolo nad vhodom, kjer je mesto po konvenciji namenjeno vladarju ali Bogu samemu. Kralj je resda tudi tukaj, vendar je le eden v mnozhici imen, ki se pojavljajo na naslikanih chastnih kartushah pod lanterno in ki so med seboj hierarhichno razporejena glede na vishino financhnega daru, ki so ga njihovi nosilci namenili gradnji bolnishnice in je s prozaichno natanchnostjo zabelezhen poleg imen. Pred sabo imamo nekakshen barochni ekvivalent sodobnega javno-zasebnega partnerstva z vnaprej izstavljenim rachunom. Najbolj vzvishen prostor je torej rezerviran za donatorje – in samo vishina prispevka odmerja mesto posameznika na druzhbeni lestvici, ne vech rod ali vloga v nespremenljivem bozhjem nachrtu kot v fevdalizmu. Burzhoazija je v Angliji zhe zmagala, podoben ikonografski program pa bi bil v okolju sochasne absolutistichne Francije ali Nemchije vsaj tako nezaslishan kot trgovska cesta skozi kraljevo palacho. V greenwishki bolnishnici se za berninijevskimi stebri, za dramatichno in razgibano barochno kompozicijo ter med interpolacijami pilastrov in tezhkih manieristichnih okenskih okvirjev skriva zhe chisto angleshki karakter podjetnishtva in zasebne pobude, ki si je pod kontinentalnim vplivom za obdobje ene generacije sicer voljna nadeti povrshnik barochnega jezika, vendar v zhe chisto moderni maniri lochi slog od njegove vsebine. Semantika baroka ima na angleshko arhitekturo le minimalen vpliv. Bolj nevtralen neopalladianizem in umerjen klasicizem sta za vechinoma shpekulativno naravo angleshke arhitekture 18. stoletja primernejsha in manj konfliktna medija.

 

 

 

 

Vojna gosposkih amaterjev

Nadvse primerno je, da je Sir John Vanbrugh zachel svojo poklicno pot kot vohun, pustolovec in dramatik; k arhitekturi se je brez kakrshnekoli formalne izobrazbe usmeril v drugi polovici zhivljenja in s svojim delom dokazal, da je v 18. stoletju vloga gosposkega amaterja she lahko bila vredna sposhtovanja. Namesto za arhitekte in slikarje konvencionalnega shtudijskega potovanja v Rim je v svoji mladosti dozhivel nekoliko manj prostovoljno bivanje v Franciji, kjer so ga zaradi suma vohunjenja za nekaj let zaprli. To so bila leta intenzivne gradbene dejavnosti v Parizu in po vsej verjetnosti tudi njegova uchna leta v arhitekturi, saj je tu Vanbrugh prezhivel dobrshen del svojega zapornishkega obdobja. Po vrnitvi v domovino so v tem posamezniku z vseh vetrov zbrane lastnosti izbruhnile v verjetno najbolj domishljijsko razlichico angleshkega baroka (ko bi se vsaj vech arestantov ukvarjalo z arhitekturo!). Castle Howard, Blenheim in Seaton Delaval so tri njegove mojstrovine, ki jih je skupaj s Hawksmoorom postavil za svoje liberalne aristokratske prijatelje. S svojo pojavnostjo so prava architecture parlante3 in mnogo dolgujejo scenografski spretnosti arhitekta-dramatika, z nadvse uchinkovitim kopichenjem tezhkih gmot pa so tudi nazorno pojasnilo verjetno najbolj duhovitega epitafa kakshnemu arhitektu: »Tezhka bremena je postavljal nate, zemlja, zato ga tudi ti prekrij z vso svojo tezho.«4

Vanbrughove ekstravagantno ekspresivne palache v krajini, hierarhichno obvladani po francoski maniri, pa so vzbudile angleshke prastrahove pred domnevnimi absolutistichno-katolishkimi pretenzijami baroka – v obsezhnih kompozicijah Blenheima, ki ga je angleshka monarhija kot bivalishche in spomenik postavila v chast vojnemu heroju vojvodi Marlboroughu, je zares chutiti le malo zasebne pobude. Reakcija zoper barok se je razrasla v pravo moralistichno krizharsko vojno (prvo, a ne zadnjo v zgodovini angleshke arhitekture), ki je povzrochila popolno prevlado neopalladianizma za vech kot stoletje. Bojno polje so postala posestva in rezidence angleshke aristokracije, poveljstvo nad palladijanci pa je prevzel Lord Burlington (she en primer nadarjenega gosposkega amaterja) ter jih s pomochjo arhitektov Williama Kenta in Colina Campbella povedel do zmage. Odlochilna bitka: Chiswick House.

Ta svobodna reinterpretacija Palladijeve Vile Capra na obrobju Londona je zhe od nekdaj sprozhala konfliktna mnenja. Lord Hervey jo je sicer duhovito oznachil kot »premajhno, da bi bila primerna za bivanje, in preveliko, da bi si jo lahko kot okras obesili okrog vratu,«5 vendar je spregledal, da ni bila zasnovana niti kot bivalishche niti kot drag statusni simbol, temvech kot bojni manifest. V tej vlogi je povsem upravichila Burlingtonova prichakovanja. Hisha namrech sledi jasnemu geometrichnemu in simetrichnemu ustroju Palladijevih vil s centralno dvorano pod kupolo na sredini. Podobno kot pri beneshkih vzorih, je glavno bivalno nadstropje dvignjeno nad nizhji pritlichni nivo; dostopno je po dramatichnih troramnih zunanjih stopnishchih. Notranjshchina je kombinacija izredno razkoshno, a v detajlih konvencionalno opremljenega bivalishcha (vsaj nekoliko v nasprotju z zadrzhano opremljenimi beneshkimi vilami, ki so namenjene villeggiaturi, idealu preprostega zhivljenja na dezheli) ter mavzoleja v chast Palladiju in Inigu Jonesu; kamini so natanchne kopije Jonesovih zasnov, ki jih je Lord Burlington hranil v »najsvetejshem«, to je v svojem kabinetu, kjer nad vrati she danes visi portret prvega angleshkega klasichnega arhitekta.

Vsaj tako pomemben kot hisha je tudi park, ki jo obkrozha. Obsezhno zemljishche okrog svojega bivalishcha sta Burlington in Kent spremenila v arkadijsko pokrajino, kjer rimski kipi iz Burlingtonovih italijanskih potovanj, skupaj z eksotichnim mediteranskim rastlinjem in majhnimi slikovitimi antichnimi arhitekturami, oblikujejo podobo ponovno najdenega raja; tovrstni pitoreskni park bo kot nasprotje francoske geometrijsko strogo obvladane krajine postal ideal angleshke pokrajine. Na neki nachin gre tu zhe za iskanje »Anglije prijaznih tal« iz Blakove pesmi. Angleshkih palladijancev ni prav nich motil uvoz tujih vzorov Vitruvija in Palladia; sinteza neopalladianizma in pitoresknosti je povsem angleshki izum, ki je s svojo reinterpretacijo antike na novo izumil tradicionalno podobo angleshkega Jeruzalema, kakrshna pred Burlingtonom seveda ni nikoli obstajala. Iz averzije do barochnih ekstravaganc in angleshkemu karakterju domnevno tujih vzorov nastane moralno gibanje s skoraj versko gorechnostjo – novi ideal angleshke podezhelske palladijanske rezidence in pitoresknega parka iz Chiswicka bliskovito osvoji britansko otochje. Zhe nekaj let po dokonchanju vile Chiswick House je angleshki barok zastarel in iz mode, njegovi predstavniki pa odrinjeni na rob ustvarjanja.

 

 

 

 

Londonske shpekulacije

London je urbana poshast, ogromno mesto, ki ga javni promet komaj she obvlada, vendar pa nobena evropska prestolnica ne vzbuja v toliki meri obchutka, da je iz vasi shele nedavno postala mesto. Razpetost med nostalgichnim »nazaj« in podjetnim »naprej« ni nikjer drugje bolj vidna kot v angleshkih stavbah in ulicah. Metropola premore komaj kaj tlakovanih trgov v kontinentalnem smislu; londonski »square« je skoraj zanikan javni prostor: ozelenjen park (praviloma ograjen in zaprt – kljuche imajo le stanovalci okolishkih hish), ki ga obkrozhajo individualne vrstne hishe, vsaka s samostojnim vhodom z ulice. She vech – pred javno cesto s plochnikom, tem nujnim zlom skupn(ostn)ega zhivljenja v mestu, je hisha vsaj deloma obvarovana s pravcatim obrambnim jarkom (ki si uradno nadene krinko svetlobnika servisne kletne etazhe), chez katerega vodi mostich do glavnega vhoda. Skoraj nas preseneti, da se mostovzha ne da dvigniti; znani izrek »an Englishman's home is his castle« lahko razumemo kar dobesedno6. Geslo »druzhba ne obstaja, so le posamezniki« tako ni le neoliberalna domislica Margaret Thatcher, ampak v enem stavku izkristalizirana modrost mnogih generacij Anglezhev. Taka vrstna hisha, namenjena eni druzhini, samostojna in samozadostna, ograjena od svoje okolice in izolirana od druzhbe, je vse do tridesetih let 20. stoletja in nastanka pojma »enoetazhnega stanovanja« edina oblika urbanega prebivanja v Londonu in vseh angleshkih mestih. Neznansko bolj je standardizirana kot blokovska naselja mnozhichne gradnje po drugi svetovni vojni; od 17. stoletja skoraj nespremenjena, she danes pomeni britanski bivanjski ideal. Morda she bolj neverjetno kot nespremenljivost angleshke vrstne hishe je dejstvo, da je ustrezala potrebam vseh slojev. Londonski gradbeni pravilnik iz 18. stoletja razlikuje vsega skupaj shtiri tipe hish, ki se med sabo razlikujejo le po velikosti, zadostijo pa prav vsem druzhbenim potrebam7. Mestna hisha aristokrata in predmestna hishica rudarskega delavca se v merilu razlikujeta za precejshen vechkratnik, v zasnovi pa sta si skoraj enaki. Soba na ulichno stran, soba na dvorishchno stran, na hodniku pa stopnishche, ki ta vzorec vertikalno povezuje. Vertikalna orientacija stanovanja je prav tako ena otoshkih posebnosti, ki je nekdaj obiskovalce s kontinenta spravljala v veliko zachudenje: »Te ozke hishe s tremi ali shtirimi nadstropji – eno za obedovanje, drugo za spanje, tretje za druzhenje, s podzemno kuhinjo in s podstreshjem za sluzhabnishtvo – in hitrost ter neprisiljenost, s katero chlani druzhine menjavajo nadstropja, spominja na zhivahnost ptichje kletke …«8

 Da so Anglezhi tako hitro izumili sebi ustrezno idealno hisho, je seveda vsaj v enaki meri tako blagoslov kot tudi prekletstvo; kilometri variacij na isto temo se vijejo tako v centrih velikih mest kakor v najbolj zakotnih predmestjih malih podezhelskih gnezd. Angleshka obsedenost s slikovitostjo se izdatno ukvarja z vsako posamezno hisho. Stavbe so razbite na vhodne partije, variirane zatrepe, stolpiche, zastekljene izzidke, kamnite in mavchne ornamente. Kolikor je zhelja po slikovitosti vsaj deloma porojena iz strahu pred dolgochasjem ponavljanja istega vzorca skozi stoletja, je kot zdravilo popolnoma zgreshena. Dolga ulica hish, ki se vsaka zase tako trudi za posamezen slikovit uchinek, deluje she za spoznanje bolj monotono, kajti vsaka je slikovita na natanchno enak nachin. Kombiniranje nespremenljive tipologije z nespremenljivo tehnologijo – obichajna gradnja z (vidno) opeko – kajpak prav nich ne pripomore k zmanjshanju monotonije. Che Evropejec le tezhko ceni rezultate take miselnosti, pa je njena trmoglavost in popolna nedovzetnost za skushnjave novega in senzacionalnega zhe skoraj ganljiva. »Keep calm and build on …«9

Na prelomu 18. v 19. stoletje postane delo arhitekta povsem prepleteno s poklicem zemljishkega shpekulanta; pogosto sta obe vlogi del iste osebe, to pa je bil razshirjen ochitek tudi tako priznanemu ustvarjalcu, kot je John Nash. Avtonomno arhitekturno invencijo tega chasa moramo iskati v povsem zasebni sferi arhitekta-ustvarjalca, kjer se skriva za podobo ekscentrichne osebnosti Sira Johna Soana. Soanova hisha (oziroma tri med sabo povezane tipichne londonske hishe na squaru Lincoln Inns Field) omogocha potovanje po hodnikih podzavesti arhitektove osebnosti; tu vse govori o avtonomni arhitekturi in o strasti ustvarjanja. Skoraj vsi prostori so osvetljeni z vrha; kompleks je prepreden s svetlobniki, ki spushchajo z barvnim steklom obarvano svetlobo vse do kleti, ta pa postane nenavadno srce hishe. Izreden trud je vlozhen v lochitev svetlobe od pogledov navzven, na londonske ulice. Celo pred zunanje stene ene izmed vrstnih hish je postavljena dodatna stena, ki omogochi, da imajo tudi najbolj konvencionalni prostori v objektu skozi dvojno fasadno opno filtrirane poglede. Ostale sobe zaznamujejo nenavadni proporci, velika vishina in vchasih prav neverjetna ozkost prehodov. V vechini sob je njihova forma povsem lochena od konstrukcije – pogost element kupole ima ob svojem obodu navadno polmetrske rezhe, ki jo lochujejo od nosilnih sten in obenem omogochajo osvetlitev. Redka okna se odpirajo na interna dvorishcha in svetlobnike: Soane nam pogled she dvesto let po svoji smrti usmerja stran od pragmatichne londonske gradnje in v lastno arhitekturno fantazijo. Stene so she dodatno dematerializirane z mnozhico skulptur in mavchnih odlitkov arhitekturnih detajlov, tako da vchasih le stezhka uganemo, ali v polsencah opazujemo kip ali obiskovalca, dokler se slednji ne premakne. Vsi ozki prehodi tega fantazijskega domovanja se stekajo v klet, kjer egipchanski sarkofag tri nadstropja pod osrednjo kupolo pomeni srce hishe – ne pozabimo, da so ti interierji plod chasa pisateljice Mary Shelley in gotskega romana! Na ulicah Londona se v tem chasu odvija she zadnja stopnja utilitarizacije arhitekture v sluzhbi kapitala, za vrati Lincoln's Inn Fields 13 pa poskusha Soane temu vsaj v zavetju zasebnosti ustvariti nasprotje: arhitekturo popolnoma osvoboditi utilitarnih zahtev. Morda je ravno zaradi svojega konchnega neuspeha to najbolj poveden, nedvomno pa najbolj fascinanten londonski interier.

Da poleg ozelenjenih in privatiziranih »squarov« London nima javnih trgov, seveda ni mogoche rechi. Najvechji izmed njih, Trafalgar Square, je na prvi pogled spodoben tekmec najvechjim parishkim javnim potezam. Z impozantnim Nelsonovim stebrom, s shtirimi gromozanskimi levi ter z na vse strani posejanimi bronastimi generali in admirali premore celo nekakshen priblizhek Anglezhem drugache tujega chuta za pompozni imperializem (cheprav se je pred kratkim na enega podstavkov prikradel moder francoski petelin ter tako na duhovit in zelo angleshki samoironichen nachin ublazhil enodimenzionalno slavilnost trga, posvechenega zmagovalcu nad Napoleonovim ladjevjem). Vendar se tudi tu nacionalna simptomatika ne skrije: obe fontani ob straneh Nelsonovega stebra sta menda tako veliki zato, da onemogochata mnozhichna zborovanja na razsezhnem prostoru sredi mesta in v neposredni blizhini centra politichne mochi, Whitehalla. Preprost, a uchinkovit poseg, ki iz Evrope uvozi reprezentanchno, ne pa tudi politichne funkcije trga (strah pred revolucijo je v Angliji 19. in 20. stoletja nenehno prisoten). Izredno razvlechena in nizka ter parcialno izvedena fasada Narodne galerije, ki bi kot podezhelski dvorec sredi razsezhnega parka bolje uchinkovala,10 le she okrepi protiurbano ost tega prostora. Vchasih se zazdi, da London premore en sam zares urbani trg – zastekljeni atrij Britanskega muzeja daje med dostojanstvenimi gmotami krozhne knjizhnice in galerijskih traktov obchutek pravega javnega foruma.

 

 

 

 

Srednjeveshki socialisti

Zhe sredi 18. stoletja se zachno v Britaniji odvijati procesi, ki so nato kmalu prerasli v bliskovito napredujocho industrijsko revolucijo. Izum parnega stroja botruje nastanku tisochev »Satanovih mlinov«, ki v Blakovem chasu zhe dodobra prekrijejo Burlingtonovo idilichno zeleno Anglijo. Reakcije na spremembe nihajo med fascinacijo in grozo – Turnerjeva olja morda v najbolj popolni meri zdruzhujejo oba vidika novega sveta.11 V chasu zgolj dveh generacij se britanska druzhba preobrazi iz vechinoma ruralne v pretezhno urbano. Trume ljudi, ki jih nova zakonodaja zaradi politichne mochi veleposestnikov ter velikanske potrebe po delovni sili v novih industrijskih sredishchih izrine v mesta, vzpostavijo prvi zares mnozhichni proletarski sloj v zgodovini. Blakova pesem, ki bi jo bralec Burlingtonovega chasa verjetno razumel kot zheljo konservativne vrnitve k angleshkim vrednotam, v tem obdobju zaradi povsod navzoche revshchine s svojim pozivom na boj postane povsem revolucionarno besedilo. Navsezadnje je Anglija 19. stoletja Marxovo najvechje upanje za uspeshno proletarsko revolucijo. Vendar pa angleshko delavsko politiko bolj kot bojevita revolucionarnost vse do 20. stoletja zaznamuje utopichni socializem, ki zhe s svojim poimenovanjem na eni strani nakazuje nachelno odvrnitev od realno-politichnega delovanja, na drugi strani pa ohranja svojevrstno angleshko tradicijo iskanja Arkadije.

Che je Chiswick reakcija na kontinentalne absolutistichne vplive v arhitekturi in obenem manifest novega palladijanskega gibanja, potem je Morrisova Rdecha hisha v predmestju Londona reakcija zoper shpekulativno in standardizirano arhitekturno-obrtnishko prakso razvite industrijske dobe ter obenem manifest utopichnih socialistov. William Morris je skupaj z arhitektom Philipom Webbom zasnoval in opremil zgradbo, ki si s Chiswickom deli kar nekaj podobnosti: nobena od obeh hish ni zelo velika, obe sta najintimneje povezani s svojim vrtom/parkom, ki je bistven del arhitekturne zasnove, obe sta bili zgrajeni kot zasebni dom za svojega arhitekta-amaterja, v obeh primerih sta pri realizaciji pomagala profesionalna arhitekta (William Kent pri Chiswicku in Philip Webb pri Rdechi hishi), ne nazadnje pa sta tudi obe zasnovani kot prednja strazha moralne krizharske vojne v politichno angazhirani umetnosti.

V razkoshnem zelenju vrta se za zidano ograjo, ki posestvo varuje pred stikom s cesto, razprostira razgibana slikovita gmota iz rdeche opeke, ki je dala hishi ime. Obiskovalec iz 19. stoletja bi v podobi objekta le stezhka prepoznal revolucionarno arhitekturo – pred sabo imamo srednjeveshko zhupnishche ali pa manjshi sedezh zemljishkega gospoda iz 13. stoletja. Viktorijance bi morda presenetila le odsotnost mavchnih in kamnitih ornamentov na fasadi; avtorja hishe sta obdelavo zunanjosti omejila na dekorativne variacije iz opeke, ki se kot vodilni motiv nadaljuje tudi v notranjosti. Kako drugachni pa so interierji: iz iskanja primerne opreme za Rdecho hisho s pomochjo Morrisovih predrafaelitskih prijateljev in obiskovalcev se je razvilo gibanje Arts and Crafts, ki je tezhilo k revolucioniranju materialne produkcije oziroma k njeni odvrnitvi od tovarnishke mnozhichnosti nazaj k obrtniku in njegovi delavnici. Srednjeveshko navdahnjena oprema hishe tudi ob podrobnejshem ogledu ostane edina invencija; arhitekturna zasnova se nekoliko presenetljivo oklepa preverjene angleshke konvencije nizanja sob vzdolzh obeh hodnikov, ki se stekata v edini prostorsko dramatichni del hishe – v vezho s stopnishchem. Pri tem se sobe med sabo skoraj ne povezujejo; angleshko bivalishche se je vedno odpovedovalo vizualnim in prostorskim senzacijam kontinentalnega enfilade, kjer se sobe v nizu odpirajo ena v drugo.12 Srce hishe je salon v prvem nadstropju, ki s svojim stropom sega na podstreshje; tu dobimo zanimiv obchutek, da smo vdrli v otroshko sobo. Odprti tramovi ostreshja in slikoviti elementi, kot so zastekljena lozha, majcena galerija za »trubadurje« ter belo pobarvano pohishtvo, she bolj poudarijo zhe tako povsod navzoch, malce otrochji eskapizem. Uchinek je danes morda she mochnejshi kot nekoch: umetnostni zgodovinarji zhe desetletje previdno odkrivajo in restavrirajo freske pod ometom, ki so plod gostovanj predrafaelitskih prijateljev pri Morrisu in njegovi druzhini. Srednjeveshka iluzija je tako popolna: Rdecha hisha je komaj poldrugo stoletje po svojem nastanku postala arheoloshko najdishche, podobno kot se nam po ogledu posestva zazdi, da pripadajo samooklicani socialisti stoletja oddaljeni preteklosti.

Delavsko gibanje v Britaniji 19. stoletja je odlochilno zaznamovala izbira legitimistichne, nerevolucionarne poti. Laburistichna stranka je prvich samostojno prishla na oblast z volitvami ob koncu druge svetovne vojne, ko je porazila Churchillovo13 konservativno stranko z obljubami o novi druzhbeni pogodbi. Zachne se gradnja moderne socialne drzhave z uvedbo zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja, z nacionalizacijo industrije in z obdavchevanjem bogatih. Za nas je morda zanimivo, da je tedanji novi ministrski predsednik Clement Attlee v enem svojih prvih govorov po izvolitvi napovedal prenovo drzhave ravno z Blakovimi besedami: »Ne bo zamrl v meni Dushni boj in mech v rokah ne bo mi spal, dokler na Anglije prijaznih tleh Jeruzalem ne bo spet stal.«14 Po vsej drzhavi se zachne intenzivna gradnja javnih bolnishnic, obchinskih stanovanj in hish ter celih novih mest. Prvich v novejshi zgodovini se burlingtonovski konservativni angleshki krajini zoperstavlja opazna alternativa; da bodo nova delavska mesta iz zgodovinske distance ozhigosana kot neuspela tako iz politichnih kot tudi iz estetsko-arhitekturnih vzrokov, spominja na staro dilemo o »idealnih« mestih renesanse in baroka, ki z realizacijo navadno postanejo lastno nasprotje. V takem okolju se rodi brutalizem, ki v danashnji Angliji ohranja predvsem negativen prizvok, obenem pa nikjer drugod ne deluje bolje. Njegov trdnjavski znachaj je najmochneje utemeljen ravno v ideoloshko sovrazhni okolici shpekulativne »Arkadije«, ki se je v angleshkih mestih neovirano razrashchala zhe dvesto let. Ravno tak odnos do svoje okolice ima obsezhni kompleks Barbican v sredishchu Londona, ki se je razrastel na parcelah Cityja, med drugo svetovno vojno bombardiranih in nato ochishchenih. Londonski City je bil od nekdaj in je she vedno korporativno obmochje, mesto v mestu, kjer ima kapital odlochilno besedo.15 Sredi take kapitalistichne trdnjave postaviti kulturno-stanovanjsko sosesko pomeni napovedati vojno, kompleks Barbican pa se tega zaveda na vsakem koraku.

Urbani stavbni otok je od svoje okolice dosledno izoliran – nivojskih dostopov skoraj ni, z izjemo uvozov za avtomobile. Peshci iz robnih ulic, ki zhelijo vstopiti v obmochje Barbicana, morajo vechinoma uporabiti izvennivojske dostope. Ko se po stopnicah povzpnejo nekaj etazh vishe in po temnih hodnikih premagajo prvo »obrambno linijo« robne pozidave, naenkrat vstopijo v povsem drug svet. Kakor se Barbican na svoji zunanjosti trudi kazati obrambne okope, tako poskusha obiskovalcu v svoji notranjosti pricharati podobo raja. Motorizirani promet sprejmejo kleti in prva nadstropja robne pozidave, tako da so avtomobili povsem izlocheni iz 16 hektarov velikega obmochja v sredishchu metropole. Chez obmochje se razteza velik vodni kanal s fontanami in kaskadami zhuboreche vode ter z bujnim rastlinjem; nad vsem tem v vishini desetih metrov potekajo mostovzhi za peshce, ki povezujejo glavne osi zasnove z vhodi v stanovanjske in kulturne objekte, vzpenjajoche se na pilotih she vishe. Vsako stanovanje ima balkon ter shirok razgled na ozelenjeno in tiho neprometno idilo. Obiskovalcu se zdi, da je pred sabo zagledal realiziran priblizhek Corbusierjevskih risb idealnih modernistichnih naselij z zelenjem, ki se preliva chez surovi beton.

Na prvi pogled je jezik Barbicanovega zrelega modernizma svetlobna leta od sentimentalnega srednjeveshkega eskapizma Morrisove Rdeche hishe; vendar pa njegova arhitektura dolguje angleshkemu izrochilu mnogo vech, kot se zdi. Ostaline preteklosti, ki so prezhivele bombardiranje, so skrbno vpletene v modernistichni kompleks. Odkrite in prezentirane so celo »nove« ostaline – rimski ostanki, ki so bili odkriti med gradnjo Barbicana; mostovi za peshce se kar najbolj skrbno ovijajo okrog teh pitoresknih elementov, ki niso nich drugega kot moderni ekvivalenti antichnih templjev, paviljonov in razvalin angleshkega aristokratskega parka iz Burlingtonovega chasa. Celo arhitektura sama po sebi se vidno trudi za slikovitost: naenkrat opazimo, da linije mostovzhev niso toliko komunikacijske kot pa »scenichne« poti, ki poskrbijo za kar najbolj slikovite sekvenchne poglede. Seveda, saj prometna ureditev obmochja zaradi umika motoriziranega prometa z javnih povrshin v nichemer ne zahteva izvennivojskih poti za peshce. Angleshka angazhirana, samooklicana socialistichna arhitektura ne more ubezhati svojemu srednjeveshkemu utrdbenemu znachaju, pa naj gre za utopichne socialiste Morrisovega kova ali pa za brutalistichne eksperimente shestdesetih let 20. stoletja: v iskanju Jeruzalema (to pot delavskega, seveda) zavzame zhe vnaprej defetistichno drzho in ishche domnevne reshitve v dobri stari preteklosti. Kapital pach ni sentimentalen – v londonskem Cityju razen cerkva ter posameznih objektov, ki zaradi nikomur razumljivih zemljishkih shpekulacij she niso prishli pod udar investitorjev, starih stavb skoraj ni. Tudi v chasu t. i. krize se gradi s polno paro. Kapital je uspeshno osvojil celo nekdaj najbolj delavsko obmochje Londona – vzhodne chetrti z londonskimi pristanishchi. Tako imenovani Docklands od zlatih osemdesetih 20. stoletja naprej dozhivlja preobrazbo iz zanemarjenega centra kriminala in revshchine v postindustrijsko financhno »Meko«, kjer vlaki na desetih metrih nad tlemi shvigajo med grozdi nebotichnikov. Che se zdi danes futurizem Barbicana zhe nekoliko zastarel (ko domnevna podoba prihodnosti vzbuja nostalgijo, smo nekje nekaj spregledali), pa smo v Docklands pricha resnichni prihodnosti, cheprav morda malce spominja na antiutopichno znanstveno fantastiko. Naj dodam, da se pogled iz Kraljichine hishe v Greenwichu, kateremu na ljubo so tako dosledno prilagodili kompleks Kraljeve bolnishnice z obema kupolama in omogochili razgled na Temzo (na zachetku tega zapisa smo prav tam iskali zachetke angleshkih arhitekturnih posebnosti), onkraj reke zaleti ravno v vso noch osvetljene steklene nebotichnike Docklands.

 

 

 

 

Za konec: tam, kjer se je vse zachelo

Mnozhichna produkcija dobrin, ki je iz teritorialno omejenih in v tradicijo zazrtih partikularnih druzhb ustvarila sodoben, globaliziran in razsredishchen svet, ima teritorialno povsem opredeljivo rojstvo. Sredi 18. stoletja se je na severu Anglije na obmochju Manchestra in Liverpoola zachela industrijska revolucija. Koncentracija proizvodnih zmogljivosti, ki jo je omogochil parni stroj, ter izum sodobnega zheleznishkega transporta sta novo dobo odtod shirila v svet, ki je po besedah Petra Parkerja postal le »stranska linija pionirske proge Liverpool-Manchester.«16 V Manchestru je bilo na vrhuncu njegove industrializacije predelanih 70% svetovnega pridelka bombazha; izdelke so ladje iz liverpoolskih pristanishch razvazhale po shirnih trzhishchih Britanskega imperija. Tudi revshchina urbanega proletariata in prenapolnjeni slumi so tu prvich pokazali razsezhnosti druge, temnejshe plati novega ekonomskega reda. Gozdovi dimnikov na pletilnicah bombazha, ki so severno Anglijo prepredli v chasu ene generacije, so seveda Blakovi »temni Satanovi mlini« – izviri neverjetnega bogastva in hitrega razvoja britanske druzhbe ter obenem kalilci idilichne predmoderne podobe arkadijske Anglije. Zato je podoba obeh omenjenih mest she danes povedna alegorija, cheprav sta v postindustrijski in postmoderni dobi zhe zdavnaj izgubili svojo vlogo svetovno pomembnih proizvajalnih centrov.

V manchestrski chetrti Castlefield ima industrijska revolucija svoj spominski park, svoj nagrobnik tako rekoch. Tu je proces, ki je Zahod in pozneje ves svet spremenil iz predmodernih samozadostnih druzhb v trzhishcha materialnih dobrin, postal del preteklosti, del tradicije, del dedishchine – same besede, ki so bile vitalnemu kapitalizmu industrijske dobe z njegovo nenehno rastjo, izboljshavami, rushenji in gradnjami povsem tuje. To majhno obmochje je rojstni kraj prvega industrijskega transportnega kanala in rechnega skladishcha ter prve zheleznishke postaje in prvega zheleznishkega skladishcha. Transportne linije, ki so dovazhale bombazh in odvazhale tekstil, so se tu prepletle v neverjetno slikovit klobchich rechnih kanalov, pristanishkih naprav, zheleznishkih viaduktov in industrijskih dvoran. Razlichnim chasovnim in prostorskim plastem castlefieldske infrastrukture dajejo antichni ostanki rimskega Manchestra she neprichakovano poglobljeno chasovno distanco. Gledalec se zato le stezhka izogne sklepu, da so postali industrijski spomeniki priblizhno enako aktualni kot rimske ostaline, relevantni samo kot del kulturne dedishchine – edine she cvetoche industrije v Manchestru. Nabrezhja transportnih kanalov in opechnate stene skladishch prerashcha zelenje, med razsezhnimi litozheleznimi stebri zheleznishkih nadvozov in mostovzhev pa dobimo obchutek, da se sprehajamo med ostanki mogochne izginule civilizacije. Edini sodobni vstavki so nujno potrebni elementi turistichne infrastrukture, ki v obliki avditorija in peshpovezav omogochajo ekonomsko izrabo te unikatne kombinacije slikovitih rushevin in postmodernega zabavishchnega parka. Turisti s svojimi fotoaparati postanejo neke vrste manchesterski Piranesiji, ki na film prenashajo svojo fascinacijo z odsluzhenimi fragmenti minulih chasov. Obsezhni Muzej znanosti in industrije v blizhini s svojimi delujochimi parnimi stroji in pletilnimi napravami dodaja tej muzejski chetrti she nekoliko bolj obichajno, cheprav nich manj fascinantno dimenzijo.

Castlefieldske poljane so poslednje od prizorishch angleshkega konflikta med napredkom in iskanjem minule idile, na voljo obiskalcem. Tu se zhe stoletja staro nasprotje med »Satanovimi mlini« in »zelene Anglije gorami« preobrazi v svojo zadnjo, postindustrijsko in postmoderno podobo. Prishli smo namrech do zanimivega preobrata: ravno ostaline procesa, ki je pred sabo mlel nekdaj domnevno obstojecho idilo in ki je shele povzrochil zheljo po iskanju Arkadije, so danes postale mitichna pokrajina stare, minule Anglije. Gre za nekakshno spravo med starima sovrazhnikoma: ali so »Satanovi mlini« postali del tiste v preteklosti zhiveche Anglije, ki sta jo zhelela obuditi Burlington in Blake? Ali pa gre le za najbolj transparentno stopnjo v umetno ustvarjenem nasprotju, kjer je iskanje predmoderne idile le druga plat istega kovanca (vedno vechje modernizacije in avtomatizacije zhivljenja), ki bi vsaj deloma razlozhila na videz perverzno nasprotje socialistov v srednjeveshkih gradovih? Vprashanje presega obseg tega besedila; ko zapushchamo Castlefield, pa se vendar zavemo, da je neka doba nepovratno konchana. Industrijska revolucija je prishla umret tja, kjer se je rodila. Za sabo pushcha nekaj slikovitih ostankov, ki so sredi procesa umestitve v nacionalno in svetovno kulturno dedishchino. Njena dedishchina pa so tudi neshteti kilometri shpekulativnih zazidav, urbanih pushchav in odsluzhenih rushevin na eni ter nekritichnega eskapizma na drugi strani; vse skupaj je iz te dezhele ustvarilo prvi zakljucheni uchni primer vpliva kapitala in industrijske proizvodnje na arhitekturo in bivanje.

 

 

 

(Besedilo je nastalo kot epilog jesenskega potovanja v London in po Angliji. Potovanje je z nagrado za shtudentsko Plechnikovo priznanje shtipendiral Sklad arhitekta Jozheta Plechnika, ki se mu na tem mestu najlepshe zahvaljujem. Op. avt.)

 

(prva objava: Praznine - glasilo za arhitekturo, umetnost in bivanjsko kulturo, Ljubljana, 2014, sht. 5.) 

 

_________ 

1 William Blake: Jeruzalem (prev. Miha Avanzo); Sodobnost (Lj. 1979), letnik 27, sht. 1.

Izvirnik: Jerusalem; »And did those feet in ancient time/Walk upon Englands mountains green:/And was the holy Lamb of God,/On Englands pleasant pastures seen!/And did the Countenance Divine,/Shine forth upon our clouded hills?/And was Jerusalem builded here,/Among these dark Satanic Mills?/Bring me my Bow of burning gold;/Bring me my Arrows of desire:/Bring me my Spear: O clouds unfold!/Bring me my Chariot of fire!/I will not cease from Mental Fight,/Nor shall my Sword sleep in my hand:/Till we have built Jerusalem,/In Englands green & pleasant Land.«

2 Morda edini po znachaju novoveshki razvoj, ki ga dozhivi angleshka arhitektura 16. stoletja, je ravno udomachitev ali, che zhelite, profanizacija nekdaj na cerkvene stavbe omejene tehnologije. Pomenljivo je, da se ta proces, ki mochno prispeva k razvoju udobja domovanj (v tem bodo Anglezhi ohranili prvenstvo vsaj do izuma angleshkega stranishcha v 19. stoletju), odvija vzporedno z odklonom angleshke cerkve od Rima in z osnovanjem nove protestantske drzhavne vere. V procesu lastninjenja nekdanjih cerkvenih posesti je precej samostanov in opatij postalo domovanje novih posvetnih zemljishkih gospodov, kar gotovo ni bilo brez vpliva na razvoj bivalishch.

3 Pri palachi Blenheim, na primer, ki je bila zgrajena kot spomenik in zahvala naroda angleshkemu vojnemu zmagovalcu nad Francozi, so ornamenti skoraj izkljuchno vojashke narave; namesto klasichnih motivov vaz in kipov se nad strehami kompleksa dvigajo okamenele vojne trofeje, topovske krogle in napachno obrnjene lilije kot simboli premaganega francoskega monarha.

4 »Lie heavy upon him, Earth, for he laid a heavy burden on thee.«, cit. v Kenneth Allison: The Architects of London (London, 2008), p. 69.

5 Cit. na: http://en.wikipedia.org/wiki/Chiswick_House

6 Pregovor ima realne temelje v angleshkem pravu vse od srednjega veka naprej; britanski ministrski predsednik iz 18. stoletja William Pitt starejshi je zapisal: »Tudi najrevnejshi chlovek ima v svoji kochi pravico kljubovati vsem silam drzhave. Chetudi je borna, jo stresa veter in jo skozi razpadlo streho zamaka dezh, ne sme vanjo vstopiti niti sam angleshki kralj.«, cit. http://www.phrases.org.uk/meanings/an-englishmans-home-is-his-castle.html

7 Prvorazredna hisha je bila vredna vech kot 850 funtov in je zavzemala okrog 100 m2 etazhne povrshine, chetrtorazredna hisha na drugem koncu lestvice pa je bila vredna manj kot 150 funtov in je pokrivala priblizhno 40 m2 zemljishcha. Gl. Sir John Summerson: Georgian London (London, 1962), p. 126.

8 Louis Simond na zachetku 19. stoletja, citiran v: Sir John Summerson: Georgian London (London, 1962), p. 67.

9 Parafraza motivacijskega gesla »Keep calm and carry on« na plakatih britanske vlade ob zachetku 2. svetovne vojne, ki je postalo pojem britanske dostojanstvene stoichnosti.

10 Njene razmeroma precej premajhne kupole na sredini in konceh stavbe znani angleshki umetnostni zgodovinar Sir John Summerson primerja z »uro in vazama na kaminski polici, le da so manj uporabne.« Cit. Sir John Summerson: Georgian London (London, 1962), p. 209.

11 Platni »Dezh, para in hitrost« ter »Temeraire« sta odlichna primera. Prvo bi s svojim prikazom neizogibnosti modernizma lahko bilo predhodnik Munchovega Krika, drugo pa odlichno prikazuje nostalgichen pogled na preteklost, ki je mozhen shele ob boku nezaustavljivega napredka.

12 Razen zgradb, ki so jih neposredno navdihnili tuji vzori: palacha Blenheim je s svojim slavnostnim enfilade spet odlichna izjema.

13 Mimogrede: Churchill je neposredni potomec vojvode Marlborougha, narochnika Vanbrughove palache Blenheim, kjer se je slavni angleshki ministrski predsednik tudi rodil – nabor angleshke elite je vedno potekal v ozkem krogu.

14 http://en.wikipedia.org/wiki/And_did_those_feet_in_ancient_time

15 Wren zhe po velikem londonskem pozharu leta 1666 za geografsko in simbolno sredishche svojega nachrta za obnovo Cityja ni predvidel cerkve ali palache, marvech borzo.

16 Peter Parker: »The world is a branch line of the pioneering Liverpool-Manchester run,« cit. http://en.wikipedia.or