Revija SRP 139/140

Milosh Kosec

 

CHESTERTONOV OCHE BROWN IN ARHITEKTURA

(Spremni zapis k prevodu)

 

She ne tako dalech nazaj je bilo v arhitekturnih krogih pogosto slishati, da razlog za neredko ochiten razkorak med vizijami arhitektov in javnim mnenjem lezhi v pomanjkanju sploshne prostorske izobrazbe javnosti. To velikokrat drzhi; vendar pa se mi zdi bolj zanimivo poskusiti razumeti razloge za sploshno nezadovoljstvo z dobrshnim delom sodobne arhitekture, kot ga je mogoche zaznati povsod, od chasopisnih chlankov in okroglih miz pa vse do temachnih odlagalishch frustracij – internetnih forumov. Tezhko je namrech zanikati, da ob gradnji nove stavbe navadno opazujemo dve razlichni, nasprotujochi si reakciji. Arhitektovi upi praviloma narashchajo z gradbishchem vred, medtem ko gre mnenje sploshne javnosti pogosto v nasprotno smer in ob dokonchanju zgradbe trchi ob trda tla. Ta fenomen se mi zdi vreden kratke raziskave; obenem sem preprichan, da ga ni mogoche pojasniti le s pomanjkljivo prostorsko izobrazbo.

Taki konflikti niso nich novega. Pred kratkim sem v detektivski zgodbi, torej na najbolj neprichakovanem mestu, naletel na odlichen odlomek, ki se loteva podobne problematike. Ne gre ravno za katerokoli detektivsko zgodbo, temvech za eno izmed novel G. K. Chestertona o ochetu Brownu, chigar majhna in skromna duhovnishka oseba v sebi skriva shiroko in psiholoshko prenikavo detektivsko osebnost, ki reshuje tudi najtezhje zlochine in je mnogim bralcem nedvomno dobro poznana. She vechje zadovoljstvo kot reshitev zlochina pa bralcu povzrochajo duhovnikovi lucidni komentarji o vsem in vsakomer. V enem od svojih tezhjih primerov, v zgodbi Konica zaponke, se dotakne tudi arhitekture. Ob pogledu na gradbishche chez cesto Brown pripomni:

»Zhelim si, da bi na vseh gradbishchih prenehali z gradnjo, dokler so she obdana z odri. Skoraj shkoda se zdi, da so hishe sploh kadarkoli dokonchane. Tako svezhe in polne upanja se zdijo v pravljichno filigranskem spletu svezhega lesa, vse svetle na soncu; in vse prepogosto se dokonchane hishe spremenijo v grobnice.« 1

 

Na prvi pogled je stalishche ocheta Browna za sploshno javnost kar prevech avantgardno; vendar pa mislim, da zadene bistvo problema. Gradbishche je nenavaden prostor, prehoden chas med nichem in nechím. Obstaja le kot nujen pogoj za nekaj drugega – za konchano zgradbo. Kljub temu – ali pa morda prav zaradi tega – je fascinanten in navdihujoch prostor. Gradbishcha ni tezhko napolniti z vizijo, pravzaprav ga ni tezhko napolniti z mnozhico razlichnih vizij, podobno kot velja tudi za prazen list papirja. Arhitekturni projekti, ki jim po konvenciji dodajamo pridevnik »vizionarski«, so navadno tisti, ki niso bili nikoli zgrajeni: Piranesijeve Jeche, Boulléejev Newtonov kenotaf in Tatlinov Spomenik tretji internacionali so le nekateri primeri. Obenem pa je dokonchana hisha tezhko tudi domovanje ene same vizije. Vedno je realizirana, le redko jo shele prichakujemo.

Kam izginejo shtevilne mozhnosti, ko je hisha konchana? Morda se odgovor skriva zhe v sami terminologiji. Ko je hisha konchana, je z njo konec. Torej morda tudi v pomenu, da je »vzela konec«, da je na neki nachin umrla. Toda zakaj? Morda je vprashanje, zakaj je konchana hisha tudi mrtva, primerna detektivska naloga za ocheta Browna.

Gradbishche si z drugo nepopolno strukturo, namrech z rushevino, deli vech kot le navidezno podobnost. Oba sta si tako sorodna, da je Robert Smithson gradbishche poimenoval kar »vzvratna rushevina«:

»Vzvratna rushevina – torej vse, kar bo shele zgrajeno. Gre za nasprotje romantichni rushevini, ker stavbe ne postanejo rushevine potem, ko so zgrajene, temvech se dvignejo v rushevine preden so dokonchane.« 2

Tako gradbishche kot rushevina sta kaotichna prostora. Oba povezujeta zgradbo z naravnim stanjem, pri chemer ji je gradbishche predhodno in ji rushevina sledi. Zachetek vsake zgradbe se nahaja v navidezno kaotichnem razkopavanju zemlje in konec vsake zgradbe je slutiti v komaj she opaznih sledeh topografije. Med temi naravnimi oziroma »antiarhitekturnimi« kaotichnimi tendencami gradbishcha in rushevine ter arhitektom se razumljivo ustvarja napetost. Smithson o antipatiji med arhitektom in gradbishchem pripomni:

»[…] Gradbishche privzame videz rushenja; morda zato nekateri arhitekti sovrazhijo buldozherje in pnevmatichna kladiva. Po njihovem sprevrachajo teren v nedokonchana mesta organiziranega unichevanja. Kaotichno nachrtovanje pogoltne eno gradbishche za drugim.« 3 Kaos je naravno nasprotje arhitektovih namenov, ki poskushajo sestavne dele urediti, ne pa porushiti. Kljub temu pa je kaos v zadnjih desetletjih postal del arhitekturnega oblikovanja. Vsem nam so znane repetitivne in monotone stavbe, ki poskushajo svoje fasade »ozhiviti« z efekti, ki jih v notranjosti in ustroju zgradbe ishchemo zaman. Tehnike takih pozhivitev vkljuchujejo na primer raznolike okenske odprtine za enake vrste sob in nenavadne konstrukcije z izkljuchno dekorativnim namenom. Rezultat je zhalosten in komichen obenem. Nekoliko spominja na nalicheno truplo. Trupla so namrech pogosto nalichena, vendar le redko v preprichljivi obliki. In she v tistih primerih, ko je lichilo preprichljivo, truplo ne ozhivi. Tudi nameni, s katerimi damo lichiti trupla, so kar najboljshi. Zhelimo tolazhiti zhalujoche in jih ne vznemirjati po nepotrebnem. Ko govorimo o arhitekturi, vlogo zhalujochih prevzame sploshna javnost, in kdo ve, kolikokrat jo lichilo prevara. Vsekakor pa sem preprichan, da oche Brown v svojem navdushenju nad gradbishchi ni imel v mislih takega mrtvashkega lichenja.

Na koncu oche Brown reshi primer in izginulo truplo najde v prostoru med parketom in betonsko ploshcho, v enem od tistih prostorov, ki niso ne zunaj ne znotraj. Slavoj Zhizhek jih imenuje »vmesni prostori«: polni iztrebkov, inshtalacij in skrivalishch poshasti, ki prezhijo na junake hollywoodskih filmov. Natanko to so prostori, ki jih arhitekti navadno hitijo prikrivat. Prostori strahu in vizij. Obojega hkrati, saj se tudi vizije, che jih uresnichimo, vse prerade pretvorijo v svoja grozljiva nasprotja. Morda torej oche Brown kliche po arhitektu, ki je obenem sokrivec in detektiv, ki obenem zakrivi in razreshi zlochin. Smo v neke vrste arhitekturni detektivki; ishchemo odgovor na vprashanje: kam so shla vsa upanja in vizije, ki so bile zhive she med gradnjo? Morda so poniknile ravno v teh vmesnih prostorih. Oche Brown svoj primer zakljuchi z besedami:

»Ta hisha naj bi postala stotina hish; in vendar je celotna gora zgradbe le grobnica enega mozha.« 4

Kaj pa naj s truplom stori arhitekt? Naj pustimo, da »mrtvi pokopljejo svoje mrtve«? Ali se moramo nauchiti prenehati, preden dokonchamo? Slednje odzvanja v pripombi francoske arhitektke Anne Lacaton o obnovi Palais de Tokyo:

»Gre za vprashanje, kje se ustaviti, ne iti predalech, ustvariti mozhnost, da si ljudje prisvojijo stavbo. […] Kljuchno je, da projekt dokonchajo uporabniki.« 5

Vprashanje, ali se zgradba in vizija vzajemno izkljuchujeta, ostaja neodgovorjeno. Eno pa je gotovo: che zhelimo graditi vizije, se jih moramo nauchiti pustiti nedokonchane. Prenehati trenutek prej, preden bi zgradili grobnico. Nedokonchane zgradbe tako ne bodo »vzele konca«, nas pa ne bo pokonchala jeza sploshne javnosti.

 

(prva objava: Praznine - glasilo za arhitekturo, umetnost in bivanjsko kulturo, Ljubljana, 2015, sht. 8)

 

 

_________________

1 G. K. Chesterton, Konica zaponke.
2 R. Smithson, A Tour of the Monuments of Passaic. New Jersey, Cambridge, 2011, zbornik Ruins (ed. Brian Dillon), str. 49.
3 R. Smithson, A Sedimentation of the Mind: Earth Projects. V: The Collected Writings. Berkeley, University of California Press, 1996, str. 101.
4 Milosh Kosec, Necromancer’s Architecture, Praznine X, http://www.praznine.si/en/journal/
5 Anne Lacaton, v intervjuju za Oris (revija za arhitekturo), sht. 24, Zagreb, 2003, str. 126.

(Op. avt.)